Sklenila sem, da začnem z nečim lepim in univerzalnim - ljubeznijo.
LJUBEZEN
Dante je nekoč izjavil: "Ljubezen! Ta beseda mi zveni tako čudovito, da menim: vse, kar izvira iz ljubezni, mora biti prav tako čudovito."
Kako lepa misel! Vendar, ali je res vedno tako?
Vsi jo poznamo, vsi jo iščemo, saj, ko smo okusili njeno čudovitost, je naravno, da se 'vračamo nazaj', da si znova in znova želimo "prihajati domov" in obujati to čudovito čustvo in izkustva, ki jih ponuja.
Potem pa se zaplezamo v najrazličnejših vzorcih, pričakovanjih in podobnem čustvenem in osebnostnem miselnem balastu in se, namesto da bi se cilju - ljubezni približevali, od nje dejansko oddaljujemo.
Ali ni osnovno bistvo ljubezni sprejemanje? Ali ne rečemo pogosto, da se nasprotja privlačijo (in ne nazadnje smo dejansko že v osnovi tudi 'nasprotni': moški/ženske)?
Zakaj nekoga ljubeče privabimo v svoje življenje in nam je všeč ravno zaradi njega samega, kasneje pa ga skušamo spreminjati in ga oblikovati po sebi?
Ko smo bili majhni, je bila naša osnovna pravica po ljubezni (večinoma) zlahka izpolnjena; malo smo zajokali, celo samo namrščili obraz, pa so nam ljubeči starši takoj ustregli (včasih seveda še prehitro in prepogosto in tudi presežno).
Navadili smo se na ljubezen, potrebujemo jo. Vendar pa je bila za nas tako samoumevna, da smo jo od tedaj dalje pravzaprav vedno zahtevali, ne pa je tudi vedno negovali.
Ljubezen je kot dragocena roža; tudi če je zrasla na še tako pomilovanja vrednem kupu gnoja, potrebuje vsaj pozornost, da lahko odživi svoje faze. Tudi če dežuje in zalivanje ni potrebno, potrebuje povratno informacijo, pa četudi samo v tem, da jo z veseljem pogledaš. Prav tako ni nujno, da jo imas doma v vazi; še lepša je tam, kjer je že, ker ji to najbolj ustreza.
Mali Princ je prav dobro vedel, kakšna odgovornost je to, skrbeti za svojo rožo, ki je tam ravno zaradi njega in zanj, vedel pa je tudi to, da je brez nje in tega občutka osamljen in odtujen, pa ne glede na to, na kolikih planetih išče, kar pač že išče…
Vsakdo, ki imamo z njim v življenju kakršenkoli - ljubeč - odnos (pa naj gre za partnerske, prijateljske, družinske in tudi poslovne), je tu tudi zato, da se od njega nekaj naučimo, bodisi da nam ponudi to, kar nam samim morda manjka, bodisi da iz nas potegne tisto najlepše, a tudi najslabše, saj smo drug drugemu vedno samo ogledala.
Osho pravi, da resnica preprosto samo je. Že obstaja. Torej ni potrebno, da jo iščemo. Vse, kar moramo storiti, je to, da odvržemo laž.
Prav tako je tudi z ljubeznijo. Je. Odvreči moramo samo 'ne-ljubezen'.
In če že upoštevamo osnovno bistvo ljubezni, sprejemanje drug drugega takšnega kakršen je, in se po tem tudi ravnamo oz. je to naše naravno delovanje, smo pravzaprav storili skoraj vse za ljubezen. …
Ljubeč človek je srečen človek, ki tako polneje daje v svoje okolje, kar spodbudi tudi druge, da se ljubezni lažje odprejo. Take verižne reakcije so najlepše. :)
Za konec pa še en citat:
"V resnici smo takšni, kakor ljubimo. Ljubezen je tista, ki določa našo veličino."
(W. S. Coffin)
Marsa, 17. januar, 12:00
Preberi več
