Zdravljenje čustvenih in psihosomatskih motenj(prevod odlomkov istoimenskega poglavja iz knjige: C. in S. Grof: Holotropic Breathwork)
Holotropno dihanje smo (C. in S. Grof in ostali moderatorji - op. prev.) prakticirali izven profesionalnih okvirov – v mesečnih seminarjih na Eselenskem inštitutu, v različnih delavnicah Holotropnega dihanja v različnih delih sveta in v našem programu za usposabljanje moderatorjev. Vedno smo bili, bolj kot na terapevtski aspekt, osredotočeni na samo-raziskovanje in osebnostno rast. Nismo imeli možnosti, da bi testirali terapevtsko učinkovitost te metode na klinični populaciji na enak način kot je bilo to omogočeno Stanu (S. Grof – op. prev.) v raziskavah psihedeličnih terapij v raziskovalnem programu na psihiatričnem centru v Marylandu in Baltimoru. Ta njegov projekt je bil dobro finančno podprt in je vseboval kontrolne klinične študije z psihološkimi pred- in po-testiranji, ter sistematičnim, profesionalnim sledenjem pacientov po šestih, dvanajstih in osemnajstih mesecih. Takšen okvir testiranja, bi bil v prihodnje idealen za študij Holotropnega dihanja.
Mnogi udeleženci Holotropnega dihanja na delavnicah in usposabljanju so trpeli za različnimi čustvenimi in psihosomatskimi motnjami, čeprav naš fokus ni bil kliničen. Rezultat Holotropnega dihanja na teh ljudeh je bil pogosto tako zelo impresiven in pomembno povezan z doživetjem v odgovarjajoči delavnici, da pušča le malo dvoma, da je Holotropno dihanje veljavna oblika terapije.
V preteklih letih so različni raziskovalci opravili študije o učinkih Holotropnega dihanja – v svojih člankih in disertacijah so objavili so zelo vzpodbudne rezultate. […]
Ob številnih priložnostih smo videli, da so udeleženci v delavnicah in na usposabljanjih bili sposobni
izviti se iz mesece ali leta trajajoče depresije,
premagalti različne fobije in
anksioznosti ali tesnobe,
so se osvobodili utrujajočih iracionalnih občutkov krivde ter
so radikalno izboljšali svojo samozavest in samospoštovanje.
V mnogih primerih smo bili tudi priče
izginotju hudih psihosomatskih bolečin, vključno z migrenami in
radikalnemu in trajnemu izboljšanju ali celo popolni ozdravitvi psihogene astme.
Dostikrat so udeleženci Holotropnega dihanja primerjali njihov napredek, ki so ga dosegli na nekaj Holotropnih dihanjih z leti verbalne terapije. […] v psihedeličnih terapijah ali Holotropnem dihanju lahko pride do močnih sprememb (v klientovi psihi, op. prev.) že v nekaj urah in jih lahko prepričljivo povežemo z specifičnimi izkušnjami, ki jih je klient doživel v takšni terapiji.
Osnovni principi in strategiji, ki jih uporabljamo v Holotropnem dihanju so prav tako učinkovite pri ljudeh, ki doživljajo duhovno krizo („spiritual emergencies“ Grof 1972). V teh primerih pa običajno ni potrebno uporabiti hitrejšega dihanja, saj je nezavedni material zlahka dosegljiv za predelavo in takšna oseba se običajno bori, da ta nezavedni material nebi priplaval na površje. […]
Ugoden vpliv na fizične bolezni
(prevod odlomkov istoimenskega poglavja iz knjige: C. in S. Grof: Holotropic Breathwork)
Spremembe, ki jih opazimo v holotropnih terapijah niso omejene le na probleme, ki so tradicionalno šteti kot emocionalni ali psihosomatski. V mnogih primerih terapije Holotropnega dihanja pripeljejo do znatnega izboljšanja fizičnih problemov, ki so v medicinskih priročnikih opisane kot bolezni organskega izvora. V mnogih primerih so posamezniki, ki so trpeli zaradi kroničnih infekcij kot so sinuzitis, faringitis, bronhitis in cistitis, odkrili v svojih holotropnih dihanjih, da je odgovarjajoči del telesa hudo bioenergetsko blokiran. Ko je kombinacija dela na telesu in delo z dihanjem(dva specifična segmenta Holotropnega dihanja op. prev.) odpravilabioenergetsko blokado, so se infekcije občutno zmanjšale ali celo izginile.
Ta opažanja nakazujejo, da vzrok kroničnih vnetij ni prisotnost bakterij, temveč nesposobnost tkiva, da se brani proti bakterijam in jih držijo v šahu. V večini primerov mikroorganizmi, ki povzročajo infekcijo, niso zlobni in virulentni sevi, temveč so običajno prisotni v teh predelih – tak primer je npr.Streptococcus pneumoniae (Pnevmokok) ali Escherichia coli. Zadostna cirkulacija krvi z izobiljem levkocitov, limfocitov in protitelesc prepreči tem organizmom, da bi se razmnožili do takšne mere, da bi povzročali probleme, če organi, seveda, niso bioenergetsko blokirani.
Bili smo tudi priče popolne ponovne vzpostavitve normalne periferne cirkulacije pri ljudeh, ki so bolehali za Raynaudovim sindromom. To je motnja, ki vključuje tudi hladne roke in stopala, ki jih spremljajo degenerativne spremembe kože, ki jih povzroča nezadostna prehranjenost tkiva (distrofija). V nekaterih primerih Holotropno dihanje pripelje do izrednega izboljšanja artritičnih problemov v ramah in spodnji čeljusti ( TMJ sindrom). V vseh teh primerih je verjetno kritični element, ki pomaga pri zdravljenju, sprostitev bioenergetskih blokov v obolelih telesnih delih, ki jim sledi širjenje arterij (vazodiletacija).
Ta opažanja kažejo na to, da so strukturne poškodbe pri nekaterih oblikah artritisa, posledica dolgoletnih bioenergijskih blokad v sosednjih tkivih. Kronična kontrakcija mišic povzroča kompresijo kapilar in s tem ogroža kroženje krvi v obolelih območjih. To vodi v pomanjkanje zaloge kisika in v podhranjenost in hkratno nezadostno odstranjevanje toksičnih produktov metabolizma, z morebitnim nabiranjem mineralov. […]
Najizjemnejši primer, ki se tiče cirkulacije in ki smo ga videli v našem delu s Holotropnim dihanjem je bilo presenetljivo izboljšanje Takayasuvega arteritisa, ki je bil že močno napredoval. Etiologija Takayasevega arteritisa ni poznan. To je vnetna bolezen, ki prizadene aorto in njene veje. Najbolj karakteristični simptom je postopna blokada - okluzija – arterij v zgornjem delu telesa. Takayasev arteritis je progresivno obolenje, ki ga je zelo težko zdraviti in je običajno smrtno.
Na naše usposabljaje (Grof“s transpersonal training, op. prev.) je prišla mlada ženska, ki je imela to bolezen in ni več imela zaznavnega pulza v arterijah rok in rok ni mogla več dvigniti preko vodoravnega položaja. Ob koncu diplome našega usposabljanja je bil njen pulz zopet normalen in roke je lahko prosto gibala. Skozi usposabljanje je imela serijo močnih perinatalnih izkušenj in izkušenj prejšnjih življenj, ki so sprostili obširne bioenergetske blokade v zgornjem delu telesa ter rokah.
Enako presenetljivo je bila solidifikacija kosti ženske z osteoporozo, ki se je dogajala med usposabljanjem za moderatorja Holotropnega dihanja; za ta nenavadni pojav nismo mogli najti razlage. [...]
V mnogih primerih smo tudi imeli priložnost dobiti poročilo o spremljanju od ljudi, ko so pretekla že mnoga leta od Holotropnih dihanj (tako na delavnicah, kot v usposabljanju) na katerih so doživeli izboljšanje ali popolno ozdravitev čustvenih, psihosomatskih ali fizičnih simptomov. To nam dokazuje, da so izboljšanja, ki jih dosežemo v holotropnih terapijah običajno permanentne. […]
Učinek na osebnost
svetovni nazor, življenjsko strategijo in hierarhijo vrednot
(prevod odlomkov istoimenskega poglavja iz knjige: C. in S. Grof: Holotropic Breathwork)
Poleg ozdravitev čustvenih, psihosomatskih ali fizičnih simptomov, ki smo jim bili priča v vseh teh letih, smo videvali tudi globoke pozitivne osebnostne spremembe pri mnogih ljudeh, ki so se vključili v resno, sistematično samo-raziskovanje preko izvajanja Holotropnega dihanja. Nekatere od teh sprememb so se zgodile v povezavi z podoživetjem različnih postnatalnih čustvenih in fizičnih travm in kot rezultat izkušenj, ki so spremenile medčloveške odnose. Vendar pa so se največje spremembe zgodile v povezavi s perinatalnimi in transpersonalnimi izkušnjami.
V procesu sistematičnega samoopazovanja uporabljajoč holotropna stanja zavesti, slej ko prej pridemo do spoznanja, da naše najgloblje potrebe niso materialne, temveč duhovne narave. Zasledovanje posvetnih ciljev nam samo po sebi ne more prinesti izpolnitve, notranjega miru in sreče, ko enkrat dosežemo potešitev osnovnih bioloških potreb (hrana, zavetje, spolnost in varnost). Ko se proces samo-raziskovanja osredotoči na biografski nivo, velik ljudi pride do uvida, da je bilo njihovo življenje na nekaterih področjih neavtentično. To neavtentičnost so povzročile različne travmatske izkušnje, ki so jih ti ljudje doživeli znotraj svoje izvorne družine in še kasneje v življenju. [...]
Ko proces izkustvenega samo-raziskovanja doseže perinatalni nivo, tipično ugotovimo, da je bilo naše življenje neavtentično ne le na nekaterih področjih, temveč v celoti. Ugotovimo, da je bila celotna naša življenjska strategija napačna in zgrešena in kot takšna nezmožna pripeljati nas do resničnega zadovoljstva. Ugotovimo, da mnogo stvari, ki jih počnemo motivira naš strah pred smrtjo in druge elementarne nezavedne sile, ki so povezane z biološkim rojstvom. Preživeli smo ta apokaliptični dogodek na samem začetku našega življenja ,vendar pa ga nismo uspeli čustveno predelati in integrirati. Globoko v sebi še vedno nosimo občutek ujetosti, žrtve in ogroženosti. Mogočni proces rojstva smo dokončali anatomsko, ne pa tudi čustveno. To je tako, kot če bi bil del nas še vedno ujet v rojstni kanal in se še vedno bori, da bi ušel njegovemu primežu. [ …] Nezadovoljstvo je lahko usmerjeno na široko polje problemov – nezadovoljiva fizična podoba, neustrezni standard in premalo materialnih dobrin, nezadostna količina moči in slave, nizki socialni status in krog vpliva itn. Prav tako kot fetus v rojstnem kanalu, čutimo močno potrebo, da bi prišli do bolj izpolnjujoče situacije, ki leži nekje v prihodnosti.
[…] Posledica takšnega načina življenja so udeleženci naših delavnic in usposabljanj opisali kot „podganja dirka“ ali življenjska strategija „znotraj vrtečega se kolesca“. Ta zadnji izraz nam prikliče v spomin podgano, ki z veliko odločnostjo teče znotraj vrtečega se kolesa, ne da bi kamorkoli prišla. Eksistencialisti govorijo s tem v zvezi o „auto-projekciji“ v prihodnost, strategiji, ki je osnovna zmota človekovega življenja. V bistvu je to strategija zgube, ker v svojem bistvu nikdar ne more zagotoviti samo-uresničenja in zadovoljstva, ki jo od te strategije pričakujemo. […] Po besedah Josepha Campbella, to pomeni „priti na vrh lestve in ugotoviti, da je pristavljena ob napačno steno“.
[…] Tak zmotni vzorec, ki je uporabljen globalno, vodi v nepremišljeno, iracionalno pehanje za različnimi grandioznimi cilji, ki je odgovorno za mnogo resnih in nevarnih svetovnih problemov in povzroča veliko človeškega trpljenja. Izraža se lahko na različnih nivojih pomembnosti in obilja, ker nikoli ne privede do prave zadovoljitve. Edina strategija, ki lahko pomembno zmanjša to nerazumno pehanje, je zavestno podoživetje in integracija rojstne travme in vzpostavitev izkustvene povezave z transpersonalnim nivojem psihe, s sistematičnim notranjim delom.
Odgovorno, globoko in osredotočeno samo-raziskovanje nam lahko pomaga premagati travmo rojstva in vzpostaviti globoko duhovno povezanost. To nas pelje v smeri, ki so jo taoistični duhovni učitelji imenovali „vu vej“ ali „ustvarjalna tišina“, ki ni delovanje, ki bi vsebovalo ambiciozni, odločni napor, temveč „delati skozi biti“. To včasih imenujejo tudi kot Pot vodnega toka, ker je podobno obnašanju vode v naravi. Namesto, da se osredotočimo na v naprej določen fiksni cilj, poskušamo ugotoviti v katero smer se stvari gibljejo in kako se najbolje vklopimo v to gibanje. To je strategija, ki se uporablja v borilnih veščinah in pri deskanju. Zahteva osredotočenje na proces, namesto na cilj ali izid. Ko smo sposobni jemati življenje na tak način, dosežemo vse stvari bolj ali manj brez napora. Poleg tega naše aktivnosti niso egocentrične, izključujoče ali tekmovalne, kot so dokler zasledujemo osebne cilje in so vključujoče in sinergične. Izid ne prinese zadovoljstva nam osebno, temveč služi celotni skupnosti v kateri živimo.
Nenehno opažamo, da ljudje, ki živijo po tem taoističnem načelu, ponavadi izkušajo nenavadna dobrodejna naključja in sinhronicitete, ki njihov projekt podpirajo in jim pomagajo pri njihovem delu. „Naključno“ dobijo informacijo, ki jo potrebujejo, pravi ljudje se pojavijo ob pravem času in pojavijo se potrebna sredstva. Nepričakovano srečno pojavljanje takšnih situacij je tako očitno in prepričljivo, da se jih naučimo upoštevati in zaupati in jih jemljemo kot notranji kompas za naše aktivnosti – kot pomembni kriterij, da „smo na pravi poti“.
Izkušnje holotropnih stanj zavesti nam lahko prinesejo celo še bolj temeljne vpoglede v izvor našega nezadovoljstva in način kako ga pomiriti. Lahko odkrijemo, da najgloblji izvor našega nezadovoljstva in hrepenenja po biti več kot smo in imeti več kot imamo, leži celo preko perinatalne domene. To nenasitno hrepenenje, ki poganja človeško življenje je v osnovi transpersonalno. V besedah Dante Alighierija: „Hrepenenje po popolnosti je to hrepenenje, ki naredi vsak užitek nepopoln, ker v tem življenju ni sreče ali užitka tako velikega, da bi mogel pogasiti žejo v naši duši.“ [...]
Čeprav nas proces ustvarjanja loči in odtuji od globljega vira in naše prave identitete, pa zavest, kdo v resnici smo, ni nikdar popolnoma izgubljena. Najgloblja motivacijska sila duševnosti na vseh nivojih evolucije zavesti je hrepenenje po občutenju naše prave božanskosti. […]
Kar se je začelo kot psihološko raziskovanje nezavedne psihe v namene osebnostne rasti ali v terapevtske namene, avtomatsko postane filozofsko iskanje smisla življenja in potovanje v odkrivanju lastne duhovnosti. Ljudje, ki so dosegli izkustveni dostop do transpersonalnih domen njihove psihe, tipično razvijejo novo cenjenje stvarstva in spoštovanje vsega živega. Ena od najbolj presenetljivih posledic različnih oblik transpersonalnih doživetij, je spontani pojav in razvoj globokih humanitarnih tendenc in močna potreba po biti vključen v služenju nekemu širšemu namenu. To sloni na celičnem zavedanju, da je so vse meje v vesolju arbitrarne in da na globljem nivoju stvarstvo predstavlja poenoteno kozmično prepletenost.
Takšna transpersonalna doživetje tudi pripeljejo do globoke ekološke občutljivosti in zavedanja, da ne moremo narediti ničesar destruktivnega naravi, ne da bi pri tem ne ranili tudi sebe. Razlike med ljudmi postanejo zanimive in nas bogatijo in nas ne ogrožajo več, pa naj so povezane z spolom, raso, barvo, jezikom, politično ali versko pripadnostjo. Takšna spoznanja imajo širšo sociopolitično implikacijo; nakazujejo, da bi lahko spremembe posredovane preko holotropnih stanj zavesti
