VSAK DAN ZNOVA!
Avtor: zaspanko, 1. Feb 2007, 23:58
Ja, ravno tako! Vsak dan znova,in vedno enako,se mi dozdeva kot da mi življenje beži iz rok, kot da potuje mimo mene brez mojega vpliva,kot da sem popolnoma nemočen opazovalec nekje nemočnih rok in dejanj,kot da vse beži brez mojega vpliva brez smisla in kljub mojim naporom da bi bilo drugače.
Vse je nič in vse se zdi nesmisel.
vse gre svojo pot,kljub prizadevanju,kljub neznosnemu kričanju duše in srca. Nevidna sila z vso svojo uničevalsko in porogljivo močjo vodi vse svojemu cilju naproti. le nemo lahko stojim in nimam moči,kot tudi volje ne,da bi karkoli spremenil.Kot blaznež se večino časa narejeno smejim in ta smeh počasi a vztrajno prehaja v nemočno in blazno režanje vsemu kar je drugačno kot bi hotelo srce in duša.
... Vsak dan znova je večja polomija življenja in vsak dan znova je večji nesmisel
Vsak dan znova rodi vprašanja na katera ni odgovora.
ZAKAJ???? in tudi na ta zakaj ga ni, ne najdem ga, le tiho se prepuščam počasnemu umiranju. Mar nebi bilo bolje, da bi le to malce pospešil?? Kajti resnično ne vzdržim več,prehudo me lomi.
Kot pijanec sem vedno v istem blatu,kljub temu da si neumorno prizadevam se izkopati iz njega, se vzravnati, otresti iz sebe staro in oditi v novo, .... ne gre in ne gre, a življenje je nepredvidljivo. Zato skušam biti potrpežljiv in ponižen.
danes je ...
Avtor: zaspanko, 5. Jan 2007, 11:28
Znanka postala v drugo babica 
,in ko sem ji čestital sem v njenih besedah prebral kako je srečna.
Res je ponosna, da je v teh časih vzgojila otroke ki cenijo odnos,partnerja,življenje,če tudi vse skupaj ni lahko in se skozi vse komajda prebijajo. A na življenje gledati skozi ljubezen ne zmore vsakdo,in takrat nas zlomi 
,in si ne znamo pomagati.
Ljubezen pa zna biti skromna,in zato je včasih še tako skromen košček kruha bolj sladek kot vse bogatstvo sveta.
Tudi sam sem ponosen, da poznam takšne ljudi.Ljudi ki v srcu nosijo neizmerno bogatstvo.
zakaj ni tako kot si želimo..?
Avtor: zaspanko, 31. Dec 2006, 15:27
Zakaj morajo biti ti dnevi tako neznansko dolgi,dolgočasni,prazni,kot da nekako ni nič vsebine v njih.
Zakaj ne morejo biti kot vsi ostali dnevi v letu,da vsaj ne mislimo na neumnosti in ne razmišljamo o tistem kar je nekje globoko skrito v srcu. Preveč časa in premalo dogajanja, zaposli moje misli s sanjarijami in zalotim se,da na trenutke poletim čisto kam drugam in tam kjer je moje telo ostaja zgolj praznina in lupina.Zakaj se mi zgodi da sem tu in sem tam,tam kjer si želi biti srce pa volja ni dovolj močna da bi naredil tisti korak,če tudi me nič več ne veže k njej ki sem jo nekoč ljubil. Vem da me je tudi ona,in morda me še,a plamen v meni je ugasnil,in nekje pod kupom ugaslega ognjišča pa le še tli iskra ki bi ob nekom vzplamtela in zasvetila...toda ne danes... ne jutri,morda pa nekoč. Le voljo je potrebno,in narediti prvi korak,če tudi negotov,morda pa .....
LJUBEZEN
Avtor: zaspanko, 12. Mar 2006, 20:38
Zakaj,zakaj??????
zakaj se zgodi da srce hoče nekaj kar je nam nedosegljivo?? Ali vsaj po načelih, ki jih živimo, in naj bi jih živeli nebi smelo se zgoditi tako.
Te dni sem spoznal osebo, žensko osebo,katera mi je bila že na prvi pogled všeč in očitno se je med nama nekaj zgodilo,kajti občutek me ni prevaral in kmalu sem bil presenečen ko mi je povedala da sem všeč tudi jaz njej.Vse pa nebi bilo tako komplicirano ko nebi živela pač vsak svojega življenja,vsak svoje sreče ali nesreče.!? Srce hoče nekaj....pamet pravi ne more tako...in dilema je tako velika da prične boleti in v srce se režejo rane katere so posute z soljo uspehov in neuspehov sedanjih stanj ki pa so vse prej kot sreča. Življenje nama je obema nasulo na pot velikih ovir,ki se zdijo preprosto nepremagljive,...ljubezen je ... in ljubezni ni.. naveličanost nekega odnosa ki je bolj napetost kot lep sproščen življenski ritem,in vse zaradi gledanja na življenje skozi oči moralistov, ki zapovedujejo nekaj in nam govorijo da je potrebno potrpeti zaradi tega ker smo si pač sami tako izbrali,in tako hoteli.
In kje je sedaj tu srce.. kje je ljubezen,zakaj mi pokaže možnost živeti sanje .....morda zato da mi jih v naslednjem trenutku vzame... zakaj sem slabič....morda nikoli ne bom vedel,morda se prepustim voditi srcu.....
družinska sreča..
Avtor: zaspanko, 31. Jan 2006, 09:08
..kaj je to... in ne mislim na tisto,, 
..al kaj že je ,v lončku....ne
družinska sreča....je to partner po volji....
je to otrok...eden ali več...
je to soglasje,v družini....
ali je to mogoče zbir vseh teh dejavnikov...
....a potem če nekaj od tega manjka .... sreče ni...
presenečenje...
Avtor: zaspanko, 17. Jan 2006, 12:38
moji dragi so me danes presenetili... nisem pričakoval 
bilo je prijetno..... in dan kolikor ga še ostaja bo čudovit 
...da ga le sneg ne pokvari. 
pa če bi bil sneg naj bo.. sam da nebi bil dež... tega ne maram.. blato in vse mokro... fuj.. in fej..
lepo je vedeti da te ima nekdo neizmirno rad 
ja srečen sem sredi mojih najdražjih... težko pa mi je ko mnogokrat ne vem če so oni srečni z mano... še posebej ona,moja predraga,žena,ki jo imam tako rad, cenim jo in njen trud zame bi ji rad povrnil ..... 
pa se bojim da to ne znam .. da ji premalo posvečam svojo pozornost..
KAKO NAJ TO STORIM!!!!! 
('x8Dx', ) potrebujem to...
Avtor: zaspanko, 10. Jan 2006, 08:56
odločitev...
.. nič več ne bo tako kot je bilo...nihče več me ne bo izigral
tega ne dopustim več... 
|
danes....
Avtor: zaspanko, 8. Jan 2006, 18:37
...pečem kruh ..... ne ne nič pekača za kruh in vse avtomatizirano... he he ...
.. kruk delan z rokami in srcem je slajši.... 
..... 
za šalo...
Avtor: zaspanko, 7. Jan 2006, 17:25
Pozimi gresta dva frišna zaljubljenca v osamljeno lovsko koco v zasneženi divjini za cel teden...
Drv je bolj malo, je pa cela skladovnica hlodov ob zidu, žaga in sekira...tip pljune v roke in zacne žagat in cepit drva...
Po dveh urah pride noter: "Draga, tak mraz je, da mi bojo odpadle roke!"
Ona: "No, položi mi jih med stegna, pa ti jih pogrejem..." In tip s pogretimi rokami junaško nazaj s sekiro nad tnala.
Po dveh urah spet jamra, da mu zmrzujejo roke.
Ona vzdihne: "No, daj mi jih spet med stegna, pa bojo tople..."
Tip si jih pogreje in spet odkoraka na delo.
In cez dve uri ista štorija, prikoraka not in si drgne roke...
Ona ga pa prav milo, otožno pogleda:
"Dragi, a v ušesa te pa nič ne zebe???" 
večer.....
Avtor: zaspanko, 7. Jan 2006, 00:44
... morda pa se zapiše v zgodovino... tisto prijetno.....
zgodilo se je nekaj lepega ... se bo dogajalo še naprej.... upam da ne obstane na točki ''0''
v VSAK DAN ZNOVA!