Hitri skok na vsebino

Za nemoteno delovanje te spletne strani uporabljamo piškotke. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z našo politiko piškotkov. Nadaljuj




Fotka
- - - - -

delo na sebi je pravljica ali pa morda tudi ne

Avtor: teja , 15 junij 2016 · 1 115 Ogledi

alenkakeber.com
Je zavestna odločitev. In je delo zase. Je odločitev prevzeti odgovornost za svoje življenje v svoje roke. In to ni enostavno.
Ne
konča se vsak dan s srečnim koncem. In včasih se ta ne-srečni konec
nadaljuje še drug dan. Je soočenje s svojimi najglobljimi občutki in
spomini. Je proces sprejemanja odgovornosti za vsak dan posebej. In se
zgodi, da si v procesu, ampak je potrebno vseeno zjutraj vstati in iti
na delo, v trgovino, pospravljati, se ukvarjati z otrokom in
komunicirati s partnerjem. Dan ni enak dnevu in ne veš kaj bo prinese
jutri. Ampak ko je konec današnjega dneva veš, da si korak naprej. Korak
proti sebi in svoji duši, svojemu poslanstvu.
In
ja, je težko. Ponavadi se večina ljudi, ki so bili v stiku s tabo vsak
dan  “porazgubi”. Eni ne zmorejo sprejet napredka, ker jim prebuja
njihove lastne želje po spremembi , ki se jo ta trenutek ne zmorejo ali
nočejo lotiti. Drugi ti enostavno ne privoščijo in ti mečejo polena pod
noge in zarivajo nož v hrbet. Tretji pa nimajo pojma, kaj se dogaja in
te enostavno ne pokličejo več. Včasih se je potrebno obrniti stran od
lastne družine zato, da lahko zadihaš samo z lastnimi pljuči.
Ponavadi
je ta čas le prehoden, dokler ne ojačaš toliko, da lahko stojiš na
lastnih nogah in te ne zamajejo misli, besede in dejanja drugih. Včasih
pa čas pokaže da je v tvoje najvišje dobro, da z določenimi osebami
prekineš vse stike za vedno.
So
ure, dnevi, tedni, ko je neverjetno lepo. Ko vse teče tako kot po
maslu. Situacije se odvijajo lahkotno. In ti trenutki so ti pravi, ko si
v stiku sam s sabo in je vse prav.
In
pride val, o se zjutraj najraje ne bi zbudil, ker ne veš kam z
bolečino, kam z jezo, kam s krivdo, kam z občutkom nesprejetosti,
nevrednosti, kam z vsemi bremeni. Če jih le odvržemo, slej kot prej
pridejo nazaj. Takrat se je najboljše spogledati z vsakim izmed njih. Se
pogovoriti s svojo dušo - s sabo, s svojimi vodniki  in ostalimi bitji
svetlobe, ki so okoli nas. Ta bitja obstajajo, če v to verjamemo ali pa
ne. In čakajo na naše prošnje, na dovoljenje za delovanje skozi nas.
Obstajajo, če to zanikamo ali ne. In so tukaj za pomoč nam, našim dušam
na Zemlji.
Z
vajo in kontinuiranim delom na sebi ločiš kdo je kdo. Veš, s kom imaš
opravka., Tako v človeški obliki, kot v energetski obliki ali tako v
obliki ljudi, kot tudi v obliki bitij, večino ljudem nevidnih. Nekateri
jih čutijo, slišijo, vidijo, vedo za njih. In vsi ti so si upali
priznati, da ta bitja obstajajo. Če ne verjameš, ne pomeni, da jih ni in
da ne vplivajo nate. To pomeni tako za bitja svetlobe, kot tudi bitja
teme.   
Vem,
da me je bilo v otroštvu strah. Vedno, ko sem prišla domov, sem najprej
pogledala v kopalnico v kad, za vrata, v špajzo, v dnevni sobi za kavč
in za vrata. Iskala sem bitje, ki me je ponoči obiskovalo v sanjah. Ker
je bilo pretežko, da bi se tega zavedala v budnem stanju, sem začutila
le  nerazložljivi  in velik nezavedni strah . Zdaj vem zakaj je takrat
šlo. Kako vem? Na individualnem svetovanju pri Mileni Matko smo naredili
postavitev in “pogledali” kaj sem v otroštvu počela vsakič, ko sem
prišla domov in sem bila sama. Ta strah se mi je ponovil tudi ko sem
bila že odrasla, z družino. In zdaj vem zakaj je šlo. Strah je bil in je
ostal. Če se slučajno povrne, vem zakaj gre.  A je velika verjetnost,
da se ta strah zaradi te situacije ne bo povrnil, ker smo odpravili
vzrok zanj do tiste mere, kolikor se je v tistem trenutku dalo. Ker sem
se zavestno odločila, da hodim po poti svoje duše, je še verjetnost, da
se ta strah in to bitje vrne. A zdaj vem s kom imam opravka in kako
reagirati. To je smisel teh svetovanj in delavnic, ki so mi kot pika na i
20 plus letnim raziskovanjem same sebe odkrile resnico o sebi. Resnico o
moji primarni družini. Ki mi razkrivajo predvsem resnico o sebi in tudi
ljudeh, ki so trenutno v mojem življenju. Vse ima smisel. In vse
temelji na odločitvi. Če se jaz sama ne odločim zase, tega namesto mene
ne more storiti nihče. Lahko mi je prijateljica vsak dan govorila kaj je
dobro zame in kaj ni. Lahko me je vedno znova opozarjala na ljudi in
dogodke. Dokler ni dozorelo in nisem sama dojela, je bila vsaka beseda
zaman. Ni bilo brezpredmetno - veliko mi je pomenilo. In bila je resnica
- a jaz nisem zmogla naprej. Velikokrat se zgodi, da za nekoga drugega
vidimo kaj bi bilo zanj najboljše, dobro. In smo v dilemi ali mu
povedati ali ne. To je stvar presoje trenutka. Včasih je dobro molčati.
Včasih povedati in pustiti. Včasih pa je vredno govoriti vsak dan. Vsak
trenutek. Tudi, ko se ti zdi že butasto in da gre za gluha ušesa. Ker
včasih stoji ta človek na pragu  pred potovanjem k svoji duši in
potrebuje le še korak  da stopi na to potovanje. Ampak stopil bo, ko bo
odločitev dozorela in ko bo naredil prvi korak.
Je pa tako, da prvi korak ne pomeni nič. Vsak korak je potovanje.
Se
zgodi, da je naša duša tako čudovita, lepa, veličastna, velika, svetla
in pomembna, da je v tem trenutku to preveč za nas. In jo - se skriva
tako močno, da se skrijemo sami pred sabo. To sem doživela sama.
Delavnice. Sklop 8 delavnic. Vmesne delavnice. Delavnice za ženske.
Naslednji sklop 8 delavnic, vmesne delavnice. Individualna svetovanja.
Tretji sklop 8 delavnic - najmočnejši. Najmočnejši zato, ker sem bila na
svoji spirali že globlje in globlje. Rabila sem leto , da se je za del
sekunde razkrila moja duša. Da sem zmogla toliko iskreno pogledati nase
kdo res sem, da sem se pokazala toliko, da se me je dalo prepoznati.
Vem, težko za razumeti, še težje za doživeti. In sprejeti.
Nekateri
so že na  začetku vedeli kateri dušni skupini pripadajo. Drugim se je
to razkrilo tekom delavnic. Jaz nisem imela pojma kam pripadam. Imam
opraviti z velikani? Ok. Sem v skupini velikanov? Kaj pa če imaš kaj
opraviti z vilami? Ok. Sem del tega sveta. In potem, Kdo sem? Kam
spadam? Končno. In tudi vem zakaj. Lahko ponosno povem, da sem morska
deklica. Da moja duša prihaja iz morja, iz globin. Lahko tudi povem da
se lahko po ljubezen, ki je nisem bila deležna od mojih staršev vračam k
mojima dušnima staršema, k brezpogojni ljubezni, ki me čaka v vsakem
trenutku. In to lahko naredi vsak. Bistvo je, da ne iščem ljubezni in
pripadnosti v drugih. Vse imam v sebi in v svojih dušnih družinah. Pri
svojih izvornih, dušnih starših. Vsak pri svojih. In ti so brezpogojni.
Starši,
ki smo si jih zbrali v tem življenju so z nami zato, da nas pripravijo
za naše življenjsko poslanstvo. Pa naj zgleda otroštvo še tako težko.
Tako težko, da se ga sploh ne spomniš, da lahko sploh preživiš. Naj so
vsakodnevne večletne spolne in verbalne zlorabe. Naj so zlorabe s strani
mame in očeta. Naj gre za najnizkotnejše izsiljevanje. Res je, da to
potem ponotranjiš in imaš to potem za ljubezen, pripadnost, vzorec
obnašanja. Res je, da dobiš potem partnerje, otroke, prijatelje, ki so
taki, podobni, ki sledijo v življenju, da te spominjajo in opominjajo na
nalogo staršev. A le do določenega trenutka, ko se ustaviš in
spregledaš. Takrat se ti življenje postavi na glavo. Takrat maske
odpadejo. In takrat pride ven resnica. In s to resnico je potrebno
živeti. Najprej sam z njo. Potem, sčasoma, jo po lastnih prepričanjih in
zmožnostih širiš med ljudi. In se zgodi, da naletiš na odpor. Na
obtoževanja, na izsiljevanja. Na jezo, na strah. A to ni pomembno zate,
ker zate je pomembna resnica. In ko si prepričan vanjo, te kdorkoli  s 
svojimi zgodbami še omaja v  nasprotno. Pokažejo se potlačeni spomini.
Na srečo ne vedno in ne vsi, pridejo pa. Pridejo spomini na rojene
brate, sestre, na svoje prezgodaj umrle otroke. Tudi vsi ti so del
našega življenja. Če si ti to priznaš, ali pa ne. Oni obstajajo. Obstaja
Tadeja, moja prva hči, ki sem jo spontano splavila in se tega zavestno
nisem takrat zavedala. A je tukaj. Obstaja. Ne morem več reči, da imam
le eno hči, ker imam dve. Ena je zvezdica, bolj lučka, ki sveti okoli
mene. Druga trenutno živi z mano. In obe sta enako pomembni. Obe sta me
prišli nekaj naučiti. Obe imata zame neko sporočilo. Tadeja s svojim le
14dnevnim obstojem v mojem telesu. Teja vsak dan s svojem obstoju v teh
do zdaj 21letih. In ta lekcija je zame najtežja. Je bila težka lekcija s
starši. Je težek spomin na otroštvo. Me vsak dan spomni na to, če ne
morem jesti in ne morem piti. Ko čutim gnus, sram, strah.
So
še vedno trenutki, ko čutim malo preplašeno punčko, ki bi za ljubezen
do očeta naredila vse. Ki je za ljubezen od očeta  naredila res vse. Ki
je do nedavnega tudi na energetskem nivoju delala vse, da bi njen “bog”
živel še naprej. In ko je ta mala punčka spustila iz prestola svojega
boga iz otroštva, je ta človek , ki je skrbel zanjo, začel čutiti kaj to
pomeni. Začeli so se mu vračati spomini. Bolečine so se začele
pojavljati nenadoma in konstantno. Seveda je to povezal z nezdravim
načinom življenja. In prav je tako. Smisel dela na sebi ni v tem, da
drugim privoščimo slabo, ker so slabo delali nam. Smisel je, da to kar
se je in se še dogaja, čeprav le na energetskem nivoju, prekinemo.
Včasih je kdo od oseb že umrl in res ni druge, kot le energetska
povezava. Včasih je kdo tako daleč, da je možna le energetska
prekinitev. Včasih pa je vse tako živo in boleče, da je karkoli drugega
nemogoče. Nič ne vračamo, vrne življenje samo.
Fajn
pa je, če imaš v tem procesu ob sebi nekoga, ki mu zaupaš. Nekoga, ki
mu lahko poveš najskritejšo misel in z njim predebatiraš vse, kar se ti
dogaja. To je moja izkušnja. Sem imela ob sebi osebo, ki sem ji zaupala.
In res je tudi, da je bila to zame dodatna lekcija in izziv. In res je,
da sem to spregledala in se je v mojem življenju pojavila druga oseba,
in imam možnost z njo podeliti svoje misli, če si bom to dovolila.
 
Zapisala Alenka Keber, 4.8.2015
alenkakeber.com




Aktivni uporabniki: 1

Člani: 0 - Gosti: 1 - Skriti člani: 0

Zadnji obiskovalci

  • Fotka
    Alenka Bergant
    1. apr 2018 - 17:38
  • Fotka
    JamesZem
    26. mar 2018 - 16:38
  • Fotka
    owaravuxio
    19. mar 2018 - 06:24
  • Fotka
    ahifiboxequc
    18. mar 2018 - 13:04
  • Fotka
    Tijanti
    18. mar 2018 - 07:06

Najdi na mojem blogu

Blogi mojih frendov

April 2018

P T S Č P S N
      1
2345678
9101112131415
16171819 20 2122
23242526272829
30      

Zadnji obiskovalci

  • Fotka
    Alenka Bergant
    1. apr 2018 - 17:38
  • Fotka
    JamesZem
    26. mar 2018 - 16:38
  • Fotka
    owaravuxio
    19. mar 2018 - 06:24
  • Fotka
    ahifiboxequc
    18. mar 2018 - 13:04
  • Fotka
    Tijanti
    18. mar 2018 - 07:06

Kategorije

Zadnji komentarji

Zadnji obiskovalci

  • Fotka
    Alenka Bergant
    1. apr 2018 - 17:38
  • Fotka
    JamesZem
    26. mar 2018 - 16:38
  • Fotka
    owaravuxio
    19. mar 2018 - 06:24
  • Fotka
    ahifiboxequc
    18. mar 2018 - 13:04
  • Fotka
    Tijanti
    18. mar 2018 - 07:06