kovačija

Vsem lunatkom vse dobro v letu, ki prihaja !Mnogo zdravja, sreče in zadovoljstva Vam in vsem Vašim domačim !!Lepo praznujte te dni  in nasploh se imejte dobro, kolikor se le da... !!!...

Mrak še ni izpustil  gozda iz temnega objema, ko je počasi stopal po ozki stezici. Med debli starodavnih dreves je previdno koračil in tipaje iskal pot. Mogočne veje so metale strašljivo senco na stezo in nekoliko mu je bilo žal, da se je tako zgodaj podal na pot. Mar bi počakal še kako uro, si očita, ko  že stotič z nogo zatakne v gosto podrast. Par korakov stran zasliši šum in nato presket. Kot da bi nekaj težkega stopilo na suho vejo. Ustavi se in v strahu zadrži dih. Roka  kar sama poprime za ročaj lovskega noža za pasom. Nekaj trenutkov pazljivo opreza in pogleduje naokoli, nato pa se le opogumi in napet kot struna previdno naredi  korak naprej. Pa še enega ...in še naslednjega . Na  stezi zagleda suho vejo, ki je očitno sama padla z drevesa. Oddahne si. Telo se zopet sprosti in  z olajšanjem si privošči globok vdihljaj  hladnega in vlažnega gozdnega zraka.  « Junak pa tak » si posmehljivo zagodrnja v brado. Brcne vejo s poti in odločno zakorači naprej . No, ne ravno tako zelo odločno, ampak za ščepec bolj pogumno pa vsekakor. Steza se  zlagoma prične dvigati navkreber in skrajšal je korake, da je lažje grizel v strmino. Kmalu gozd ni bil več tako gost in teman. Oglašanje  ptic in rahlo šelestenje vej v jutranjem vetru je napovedovalo skorajšnji svit.. Par sto metrov više je že razločil jaso na vrhu strmine. Vzhajajoče sonce jo je pravkar  oblilo  z jutranjimi  žarki . Tja gor je bil namenjen. Pogled na skorajšnji cilj mu je vlil novih moči in s podvojeno vnemo se je lotil zadnjega dela strmine.  Skoraj pretežke za nekoga, ki je komajda napolnil  trinajsto pomlad. Prave poti ni bilo več. Odkrušeno kamenje je oteževalo vsako stopnjo in  veje redkega grmičevja so ga je udarjale po obrazu,  ko je premagoval zadnje metre vzpona . Tukaj bi šle še  divje koze  po kolenih, bi dejal njegov oče.  Zadihan in zaripel v obraz  končno doseže  rob jase. Pot se sedaj prevesi rahlo navzdol in deček krene po njej . Namesto ostrega kamenja mu pod nogami  šumi drobna zelena podrast in jutranja rosa prijetno hladi utrujene noge. Izza mogočne skale, ki je zakrivala zadnji del jase, je zaslutil tisto, zaradi česar se je podal na pot. Čisto potiho se prikrade do obronka. S telesom se stisne  obenj in karseda neopazno dvigne glavo. Tam so. Čreda desetih, morda petnajstih divjih konj se je pasla nedaleč stran, komaj sto korakov od njega. Še nikoli jim ni prišel tako blizu. Čuti, kako mu srce hitreje utripa. Z roko seže za hrbet, kjer je imel oprtano vrv. Zagrabi jo in zaveže zanko.*   *   *« Mo, pravi bojevnik je tih in odločen. Naredi, kar si zastavi...brez odvečnih besed . » mu je  prejšnjega  večera dejal njegov oče. « Bojevnik si tukaj ... v srcu » si položi roko na prsi in mu zgovorno pokima. Malo ga je zbodlo. Zdelo se mu je , da se mu oče posmehuje. Mladeniči iz domače vasi so se mnogokrat širokoustili, kakšni mogočni bojevniki bodo nekoč...ko bodo veliki . Imeli bodo iskre konje in strahospoštljiva  imena, ob katerih ti zledeni kri v žilah.  Če si jih poslušal, ti je moralo biti jasno, da na tem svetu kmalu ne bo več prostora za krivico. Samo še leto ali dve, da malo zrastejo, potem pa... . Seveda Mo ni hotel prav nič zaostajati za vrstniki. Kakšen dan  je tako vzneseno besedičil, da je mati zavijala z očmi in skrivoma pogledovala očeta...češ, koliko časa bo še to trajalo. Mo tega ni spregledal. Posmehuje se mu...in to njegova mati, ki je kriva, da ima takšno ubogo ime, da  se prijatelji delajo norca iz njega. Kakšno ime pa je to...Mali mokasin. Pred leti mu je sešila obutev, da ga v dolgi, mrzli zimi ne bi zeblo . Pa je Mo hitro rastel, rastle so tudi njegove noge in rastli so prsti na nogah. Mokasini so postali premajhni in prsti so kaj kmalu pogledali v beli dan . Mali mokasin ... so vpili za njim vrstniki...Mali mokasin, Mali mokasin  so ga dražili.  Kakšno ponižanje...*  *  *Strese z glavo in prepodi tečne misli . Trdno stisne vrv v roke in počasi vstane izza skale. Voditeljica črede zasluti vsiljivca in zaprha v opozorilo drugim. Žrebeta se stisnejo v gručo in kobile jih obkrožijo, da bi jih zavarovale . Starejši samec , zaščitnik črede,  dvigne glavo visoko v zrak in z nozdrvmi vonja zrak v smeri, od koder je prihajal Mo. Ko spozna, da prišlek ni ne puma in ne trop volkov, samo nejevoljno strese z glavo in ukaže čredi...češ, malo se umaknimo. Konji se počasi premaknejo par deset korakov proti robu jase in  zopet začno muliti travo. Mo ne ve, kaj bi... . V oboru je že lovil konja , toda tukaj, na prostrani jasi ? Naj kriče steče in razkropi  čredo ter poskuša uloviti kakšno neprevidno žival ? Naj se jim poskuša dobrikati in priti čisto blizu, kjer si bo lahko izbral najlepše žrebe ? In kaj, če ga napade samec ...?  Med tuhtanjem se kar usede v trato in opazuje živali. Bilo je pet, šest žrebet in mladih konj. Najstarejši in najlepši je imel  gotovo že tri leta .  Žametna dlaka lisičje barve se je lesketala  v jutranjem soncu in živahne oči so žarele kot oglje. Tega bo ulovil... . V mislih se je že videl, kako zvečer ponosno prijaha na liscu v tabor  . Deklice ga občudujoče motrijo in zavist prijateljev je brezmejna...    Odloči se...prikradel se bo. Počasi se pomika  proti čredi, korak za korakom. Kot maček, ki lovi miš. A divji konji niso miši. Z enim očesom budno spremljajo gibe vsiljivca. Ko se jim zdi, da je prišel preblizu, se vsi naenkrat splašijo, prezirljivo zaprhajo  in zdirjajo na drug konec jase. Vse mora začeti znova. Skrivaje se za šopi trave se  potihoma krade proti čredi.  Sem in tja se ustavi ter se pretvarja, kot da so tile konji zadnja stvar na svetu, ki ga zdajle zanimajo. Že je skoraj blizu...a zopet preplah in konji zbežijo tja, od koder so prišli.  Poizkusi še tretjič, četrtič. Zaman. Utrujeno se usede v travo. Tako ne bo šlo. Sonce je že visoko na nebu, lačen je in čutarica z vodo je skoraj prazna. Čez uro se mora odpraviti nazaj, drugače pred temo ne bo prispel v vas .Nič ni povedal, kam gre in doma ga zdajle prav gotovo že pogrešajo in iščejo. Ne gre drugače, sedaj se jih bo lotil na drug načina. Kar bo,  pa bo...   Približa se konjem na trideset korakov. Ni se skrival, kot prejšnjikrat. Sedaj je že vedel, da se ne bodo takoj razbežali .  Še enkrat preveri, ali je zanka na vrvi pripravljena . Nato zajame sapo in se odločno požene  proti čredi. Konji se presenečeno splašijo in zbežijo vsak na svojo stran, nekateri v gozd, drugi poleg njega proti drugemu koncu jase. Mo zavihti vrv in jo vrže proti liscu, ki skupaj s še dvema tovarišema zdrvi mimo . Vrv se napne in sila dečka skoraj vrže po tleh. Ujeta žival se panično skuša osvoboditi zanke okoli vratu. Rita z vsemi štirimi, postavlja se na zadnje noge in sunkovito zamahuje z glavo.   A Mo se ne da in ne izpusti vrvi, čeprav ga žival vleče sem ter tja po jasi. Po minuti ravsanja in vlečenja  konj končno omaga in se vda. Ves zadihan Mo šele sedaj opazi, da na drugem koncu vrvi ni lisec, temveč njegov precej manjši tovariš . Žrebe je imelo dobro leto, morda leto in pol. Še celo leto ga ne bo moč jahati, razočarano ugotavlja Mo. In takole, na prvi pogled, se žival ni mogla ravno primerjati z liscem .  Dlaka peščene barve in  čokata postava . Temne oči so ga prestrašeno gledale izpod razmršene grive. A kaj naj  sedaj ? Naj ga izpusti in poizkusi znova ? Toda preostalih konj ni bilo več videti. Razbežali so se v gozd in danes jih zanesljivo ne bo več srečal.  In brez konja vendar ne more domov, kaj bodo pa rekli v taboru .     Nak, kar tega odpelje domov. Žrebe se niti ni  preveč upiralo, ko ga je vlekel z vrvjo za seboj. Kaj  hitro  je spoznalo, da je bolje zanj, da stopica poleg Mo-ja in ne vleče vrvi, ki se je ob vsakem potegu zarezala v vrat. Mračilo se je že, ko sta  prispela v vas . Ko je mati zagledala dečka, je od veselja kriknila in ga pred vsemi objela. Mo-ju je bilo malo nerodno, a tudi toplo pri srcu. Oče ga je najprej strogo premeril s pogledom. Nato pa zagleda žrebe in razumevajoče  prikima  « Kar v ogrado ga daj, k ostalim konjem » .  Deček uboga in odpelje konja v obor. Prinese mu sveže vode in nekaj  za pod zob. Žrebe pozabi na strah in požrešno plane na prinešeno. Mo tolažeče poboža prestrašeno žival po grivi. Ni se umaknila. V žrebčevih očeh prepozna  hvaležnost in naklonjenost, strah je izginil. Resda ni najlepši in največji konj, toda bil je njegov . Dečka je minila pobitost, še več, bil je ponosen in zadovoljen sam s  seboj. Sprevidel je , da  mala dejanja pomenijo  več kot velike besede . Zaslutil je modrost v očetovih besed prejšnjega dne. *  *  *Minilo je mnogo let. Mali Mo ni dobil novega, strahovzbujajočega imena. Nikoli ni ubil grizlija z golimi rokami, nikdar  ujel nevarne pume . Ostal je Mo .  Spoznal je , da je življenje sestavljeno iz čisto preprostih, na videz dolgočasnih in nepomembnih dnevov. Toda če  jih je užil polno, enega za drugim, je bil zadovoljen in miren v sebi . Velike bitke in sebe v vlogi bojevnika pa ni dočakal. Morda je samo utvara,  je pomislil sem in tja, ko se je spominjal svojih mladih dni.      Ni bil čisto prepričan, ampak nekaj mu je govorilo, da velike bitke sploh ni. Če bi jo čakal, bi čakal zaman...in zapravil življenje .   S pogledom se ustavi na sinu, ki se je s tovariši ognjevito pomenkoval o bogvedi čem . V njem je videl malega Mo-ja izpred mnogo let. In zvečer mu je povedal, kar je njemu njegov oče tistega večera. Sin je nekoliko zardel in se poparjeno umaknil od tabornega ognja. Ni ga presenetilo, ko je bilo zjutraj njegovo ležišče prazno.  « Ne skrbi » je tolažil prestrašeno ženo...« vsakdo mora uloviti svojega konja ......

«Uzzzzzbunaaaaa...!!!» se zasliši sredi trde noči. « Kaj je...kdo je...kaj je...??? skoči Nace pokonci . Še napol v snu prestrašeno pogleduje naokoli po nočnem nebu. Nekaj trenutkov mine, da se mu oči privadijo na temo in da prepozna glasnika, ki ga je tako prestrašil. Severni veter je bil. Prav nesramno se mu je režal v ksiht, ko ga je videl v samih spodnjicah , tako krmežljavega in neprisebnega . « Kaj je,  Severni...?? zlovoljno godrnja Cene , medtem, ko skuša nase navleči  oblačila. « Cene , čez dve  uri je zbor na ranžirni postaji .V popolni bojni opremi.  Šef bi imel nagovor , nato pa ...akcijaaaaaa !!. » se reži Severni . « Pridem »  prikima Cene, sedaj že popolnoma prebujen. « In  naslednjič se ne deri tako...saj vidiš, da otroci še  spijo » . « In...zakaj se gre ..?? je zvedav Cene , a Severnega že ni bilo več, samo še hladen piš je vel okrog gore. Še mnogo oblakov je moral obiskati v naslednji uri .  « A so manevri...?? » ga povpraša žena, ki jo  je zbudil pogovor. Cene skomigne z rameni . « Kaj pa vem ?! Ne verjamem, kaj bolj resnega bo.. » namršči obrvi. Ankico je kar malo zaskrbelo. Ko je bil nazadnje oznanjen takšen preplah, je moral Cene za cel teden v prekomando. Na Iberski polotok gasit požare. « Kje je moja bojna oprema ?! » Cene stika po nebu in nervozno pogleduje ženo, kot vedno, kadar ni česa našel. Ankica je vedela, da je v takšnih trenutkih najbolje biti tiho in mu z zgovornim molkom pomoli opasače, čutarico in ostalo kramo, ki so si jo moški oblaki s takšnim zanosom zadegali in oprtali po vseh kupolah. Več je imel opasačev , bolj je bil bojevnik občudovan in čislan. Cene  jih je tokrat vzel kar vseh pet. « Kaj pa veš...mogoče bodo prav prišli. » odgovori na neizgovorjeno vprašanje žene. « Grem...»  reče Cene in  tolažeče objame ženo . « Saj verjetno ni nič..» jo tolaži neprepričljivo. « In otroke pozdravi...» vrže pogled na še speče oblačke. In že ga ni bilo več.*   *   *Ko je prišel na ranžirno postajo, se je tam že trlo oblakov, da bi lahko rekli, da je bilo nebo od njih črno, če seveda ne bi bila še črna tema. Pozdravili so ga resni , zaskrbljeni obrazi .  Na vprašanje, če ve,  zakaj se gre , je samo molče odkimal. Postavil se je v vrsto poleg ostalih. Ni bilo treba dolgo čakati. Čez minuto ali dve se na severnem vetru  v veličastni pozi pripelje načelnik postaje, g. Neurje. Ustavi se na nebu , malo višje od njih, čakajočih. Premeri zbrane oblake in nekaj zamrmra pribočniku , češ, a smo vsi..?!. Nato pa zajame sapo in zagrmi : « Miiiiirnooooo !! »Telesa oblakov završijo in se strumno postavijo pokonci v pozo trebuhnoterprsaven.  Strele se zalesketajo na ramenih mladeničev in tistih malo manj mladih. Opasači se nevarno napnejo, a vendarle ne počijo. Kupole se bohotijo visoko v nebo in celo najmanjši oblak je bil videti večji od gore, ob kateri so se zbrali. « Zeeeeeelo dooooobro !! » z neprikritim navdušenjem nadaljuje šef s svojega piedestala.« Služimo nebu...!!! zagrmi od spodaj iz stoterih grl.« Na mestu voljno...» šef kar malo nerad spusti oblake nazaj v sproščeno pozo. Neurje je imel rad takšne ceremonije, kjer so nastopali strumni oblaki in ga ubogali...njega, .poveljnika.Šef malo pomolči in premeri oblake s skrivnostnim pogledom, od katerega jih je kar malo zaščemelo v hrbtenici.« Tovariši...!! » začne in pri tem pomenljivo kima z glavo  « Tovariši !! Pravkar sem se vrnil s sestanka pri Velikem svetu oblakov. In...povem vam...niso zadovoljni s situacijo tu, pri nas. Oziroma tam doli ...» pomigne z glavo na zemeljsko površje pod njimi. « Kot veste, smo mi , oblaki ,  poleg ostalega,  zadolženi tudi za sapiense tam spodaj. In to, kar se dogaja tam v Suhi krajini, te vaške straže in to....to je nesprejemljivo. Vi, ki ste te dni deževali na tistem koncu, ste se lahko na lastne oči prepričali  . Nesprejemljivo !!! « vzneseno žuga z eno  roko in z drugo tolče po nebu, da se zvezde kar tresejo. « In veste zakaj se to dogaja ?? Zakaj ???» sprašuje oblake in v isti sapi odgovarja. « Zato, ker imajo ljudje preveč časa. In kaj počno ljudje, kadar imajo preveč časa ?? Traparije !! Ja, traparije počno ...gledajo drug drugemu pod prste, se prepirajo , gledajo televizijo in pišejo pravljice po internetu » užaloščeno kima z glavo. Nato počaka trenutek,  dvigne glavo in pobalinsko  pomežikne oblakom « Toda mi, tovariši !!....mi jim bomo dali delo, da ne bodo več utegnili zganjati neumnosti.  Preusmerili jim bomo pozornost. In kako bomo to naredili ?? No, kako ???  ZASNEŽILI JIH BOMO!!! » Huronsko vpitje zbranih oblakov pospremi zadnji stavek. Res,  velik govorec, tale šef. Saj, zato pa je bil šef. Tudi Ceneta se je dotaknil  vzneseni nagovor . Čutil je vznemirjeno ščegetanje po vsem telesu in komaj je čakal da odrinejo in zametejo pobaline nespametne.Franc Neurje nadaljuje skoraj delirično  » Tako je ...zasnežili jih bomo. Tja do kolen in čez. Do pasu!  Do nosu, če bo treba !!! Snežili bomo, dokler ne bo zadnji homo sapiens izpustil kola in prijel  lopate v roke. To bomo naredili v naslednjih urah , tovariši !!! »  zmagoslavno konča ob vsesplošni aklamaciji . Čeprav je bilo hladno, so mu po čelu tekle potne srage . Vidno izmučen je stopil z odra.. Pribočniku je pomignil , naj razdeli ukaze , nato pa je stopil nazaj na severni veter in se odpeljal v svoje prostore, kjer se je namenil spremljati potek bitke . V štabu se je utrujeno sesedel na stol in skozi okno ponosno opazoval svoje oblake, ki so drug za drugim odhajali v boj .* * *Oblačne sile so bile sestavljene iz treh skupin . Prvi dve sta odrinili nemudoma . Prva na Štajersko, druga proti Primorski. Njuna naloga je bila odrezati pokrajini od preostale  Slovenije. Nekoč, pred avtocestno ero , je bilo to otročje lahko. Zasnežili so trojanski in črnokalski klanec in to je bilo to. Sedaj pa so ljudje imeli predore in viadukte , toda oblaki so bili trdno odločeni, da opravijo svojo nalogo . Že čez dobro uro so pričele v štab prihajati spodbudne novice. Visoko motivirani oblaki so sipali sneg z vso ihto . Kolone tovornjakov so se nabirale na cestah in promet se je počasi ustavljal. Komunalne službe niso mogle več plužiti avtocest ne na eni, ne na drugi strani.  Ljudje, ujeti v kolonah na avtocestah,  so pozabili na Strojanove, vaške straže in vodovarstvena območja, na  rodnost in slične strategije . Hoteli so samo domov. Preklinjali so  in bentili , ter se prek etra radijskih postaj pritoževali nad svojo žalostno usodo . Na pomoč so  odrinile še preostale komunalne sile iz prestolnice, pa so se tudi  te kaj kmalu ujele v  snežno zmedo . In prav na ta trenutek je čakala tretja skupina  oblakov. Pribočnik je prikimal z glavo in zadnja ter največja  skupina oblakov se je na močnih sunkih severnih vetrov vzdignila visoko na nebo in se podala zadati dokončni  udarec . Na čelu je jadral Cene Nevihtnik. Če bi ga  videla njegova Ankica, bi bila prav ponosna nanj.  Običajno je nosil tri tovore, tokrat pa jih je na njegovih opasačih viselo kar pet. Od silne teže se je komajda skobacal na severni veter , ki ga je sedaj nosil proti prestolnici. Na njegovi desni in levi mu je sledilo nebroj tovarišev, ki niso hoteli zaostajati za njim. Bolj so se bližali prestolnici, močneje so sipali sneg. Že tako oslabljene komunalne sile so bile nemočne. Še tisto nekaj plugov, kolikor jim jih je ostalo, se je lomilo pod težo snega. Oblaki pa so sipali in sipali. Ko jim je zmanjkalo snega , so se vračali na  ranžirno postajo, si naložili nov tovor in zopet sipali, sipali in sipali. Komunalne sile so se že zdavnaj vdale, ko je sneg še vedno naletaval . Cel dan, celo noč, vse do zgodnjih jutranjih ur.  *  *  * Nasledni dan se je prebudil v prekrasno sončno zimsko jutro. Nobenega oblaka na nebu. Od silnih naporov prejšnjega dne jih je večina takoj zjutraj popadala v postelje in zaspala. Le mali oblački so se podili po nebesnem svodu in z otroškim navdušenjem  radovedno opazovali svet pod seboj. Bela preproga je pokrivala pokrajino, do koder je segalo oko in jo odelo v romantično tišino.  Snežni kristali na vejah dreves so se kot biseri lesketali v zimskem soncu . Bleščeče je sijala  tudi sveže oprana glava šefa mestne komunale, ročno delo gospoda župana . In prebivalci so za nekaj dni dobili novega sovražnika . Sneg. In ker snega ne moreš s kolcem lopniti po glavi, so umni Slovenci  na kole nasadili lopate in se z njimi borili proti belemu sovragu. « Tile ljudje pa iz vsake stvari naredijo sovražnika...kot da ne morejo drugače funkcionirati ?! « se je iz naslanjača in skrčen v dve gubi hahljal Cene Nevihtnik . Napol je ležal in napol  sedel . Pošteno ga je uščipnilo v hrbtenici. Pet tovorov naenkrat je bilo le preveč . Komaj se je zjutraj še privlekel domov « Le kaj ti je bilo tega treba ?! Saj nimaš več dvajset let !!»  se je jezila Anka in mu previdno vtirala mazilo na boleče mesto.  Pa saj ga je šef pohvalil pred vsemi in dobil je tri dni dopusta, se je branil očitkov.« No, ravno toliko, da boš mogoče prišel k sebi..!! » je še naprej godrnjala Anka , a je Cene iz njenega pogleda je razbral, da je ponosna nanj. Zadovoljno je zaprl  oči in se prepustil njenim rokam.

Tole zgodbo o Furmanovem Jožetu mi je pred časom pripovedoval sedaj že pokojni možakar, njemu pa jo je povedal njegov oče, ki je Jožeta tudi osebno poznal.  V mladih letih je s konji vozil pesek in mivko iz korita Save in jo prodajal tu, v okolici Ljubljane. Kot mnogi drugi, ki jim njihova zaplata zemlje ni zadoščala za pošteno preživetje. Kadar ni bilo dovolj dela doma, je v voz zapregel par konj in na dan opravil tudi do tri fure. To je bilo težaško delo. Včasih do kolen v vodi in brezkončno premetavanje težkega, mokrega peska . Marsikateri furman  je v nekaj letih uničil svoje zdravje in prenekatera konjska duša je na vzpetinah od Save proti Ljubljani zaradi pretežkega tovora končala svoj križev pot. Nič čudnega, da so furmani veljali za neusmiljene in trde ljudi. Takšno jih je naredilo življenje. Pravijo, da se je mrki obraz furmana razjasnil samo v dveh primerih. Če je kje v bližini  poti zagledal gostilno . In takrat, ko se je ukvarjal s svojimi konji, ki so bili njegovi sotovariši v dobrem in slabem. *  *  *Bilo je okrog leta 1900 . Furmanov Joža je bil mlad moški s komaj ustvarjeno družino in zaplato zemlje. Preskopo za lačna usta pri bajti. Jožeta bi njegovi sosedje označili  za pridnega, poštenega in precej naivnega človeka. Za dobričino, ki pa je kaj hitro zapadel pod vpliv kakšne  preračunljive osebe. Morda se je to dogajalo zato, ker je že pri desetih letih izgubil očeta in kaj kmalu tudi mater. Samemu bi se mu bilo težko znajti v tedanjem trdem svetu in je zameno za občutek, da ga  okolica sprejema , prodajal to, kar je edino  premogel . Dobroto in naivnost.  Ko je zašel med furmane, so prekanjeni in od vsega hudega ustrojeni  možakarji kaj kmalu spoznali,  da so med seboj dobili nekoga, ki se ga da krepko izkoristiti. Ni bilo dneva, da Jože ne bi poleg svojega dela pomagal še kakemu drugim furmanu, ki je “slučajno “ preveč naložil svoj voz in ga njegovi  konji niso zmogli potegniti navkreber. Joža je s konji v klanec najprej potegnil svoj voz , na vrhu izpregel , se s konji vrnil v dolino, jih zapregel  v  drugi  voz, ki je z dvema paroma konj sedaj seveda zlahka zmogel vzpetino. Na vrhu ga je “hvaležni” furman  potrepljal po ramenih , češ, ti pa znaš... in odšel po svoji poti. Joža konjem nikoli ni naložil več, kot so zmogli, saj sta se mu živali smilili. Še posebej Uhlja, že priletna kobila, je včasih močno pokašljevala na strmih klancih. Toda vdana žival ni nikdar odbila ukaza in je vztrajno vlekla naprej,  naporom navkljub. Žrebec Fonz je bil mlajši, močnejši in včasih tudi žlehten . In prebrisan. Ko je bilo potrebno potegniti voz z mesta, kar je najtežje, je vedno nekoliko počakal, da je Uhlja opravila to težaško delo, šele potem je pritegnil tudi on. Jožetu je bila kobila zelo pri srcu, skrbel je pa vzorno za oba, da bi se jima čim manj poznalo naporno delo. Gostilnam ob poti se furmani niso pretirano izogibali . Ob mrzlih jutrih   je  šilce žganice je prijetno pogrelo telo in vsaj za kratek čas vrnilo nasmeh na obraze . Če že ni bilo mrzlega jutra, je bil pa kakšen drug povod posredi. In kot vsak mlad furman, je tudi Joža moral plačevati pijačo starejšim tovarišem. Dobro se mu je zdelo, ker so ga sprejeli medse  in ni mu bilo težko naročiti pijačo za vse.  Pa še birt je bil tako ustrežljiv, saj mu ni bilo treba plačati takoj ...  Ko so furmani videli, kako  Joža vdano in celo z veseljem plačuje pijačo , so vsako jutro kot v procesiji vozili za njim . In Joža je vedno ustavil pred gostilno, saj je vedel, kaj pričakujejo od njega. In vsi so ga trepljali po ramenih. In bil je zadovoljen. Nekega dne pa birt njega potreplja po ramenu :» Kdaj pa misliš plačati, kar si dolžan ...»  mu pokaže v knjige zapisan zapitek, ob kateremu se je Jožetu  zavrtelo v glavi.  « Saj toliko ne zaslužim v treh mesecih ...»  izdavi in proseče pogleduje birta, kot da ga on lahko reši te more. Birt pribije trdo in neusmiljeno « Jutri prinesi denar, če ne ....» « Če pa nimam...» skoraj zašepeta Jože « Potem mi pa daj  enega konja, bo ravno za dolg » « Kaj pa naj brez konj..?!.» se upre Jože.Sedaj se umeša birtova žena, ki je od šanka videla dogajanje. Zelo dobro je vedela, da je zviti gostilničar v knjigo vpisal tudi marsikateri polič, ki ga ni naročil Jože.  Pozdravi Jožeta  in nato  moža potegne k šanku, preč od svoje žrtve.   Jože vidi le, kako mu nekaj jezno razlaga. Birt se ves rdeč v obraz vrne čez minuto.« Takole bova naredila...konja mi pustiš za zavarovanje. Če mi čez en mesec prineseš denar, ti konja vrnem. To je moja zadnja ...» pribije  in prekriža roke na prsih.Jože skloni glavo in prikima. Počutil se je toliko krivega, da se sploh ni več upiral. Vstane od mize in odtava na dvorišče h konjema. Katerega bo vzel in katerega pustil birtu ?! Srce mu veli, naj vzame Uhljo. Toda z močnejšim in mlajšim  Fonzom bo laže fural in odplačal dolg. S cmokom v ustih izpreže Uhljo, ji sname komat in ga položi na voz. Kobilo odpelje v hlev za gostilno in jo priveže za jasli. « Saj pridem pote čez mesec...» se ji opravičuje in se jo nežno dotika po mehki grivi. Uhlja ve, da nekaj ni v redu in ga vprašujoče pogleduje. Kot bi vedela, da ga vidi zadnjič. Ko Jože odhaja z dvorišča, ga  z glasnim rezgetom iz hleva opozori, češ ... hej, mene si pozabil tukaj, nesrečnik.  Joža pa samo stisne usta in požene Fonza.Ko zvečer doma pove ženi novico, ta prebledi in zbeži iz bajte. Vrne se čez uro ali dve ,  rdeča okrog oči. Pogleda mu v obraz in veli  « Saj bomo zmogli...ti boš fural, z otroci bomo pa že sami doma vse naredili tačas. » .*  *  *Joža je sedaj delal s podvojenimi močmi. Ni štedil ne sebe , ne konja. Prihajal je prvi na prodišče, odhajal zadnji.  Komat je pokal , ko je poganjal Fonza v klance in konju so od gobca leteli kosi pene, ko je sam vlekel težak voz navkreber. K birtom ni več zahajal in tudi za pijačo ni  dajal . Če je kak furman spet naložil  preveč na voz in ga nato pobaral za pomoč , se mu je ponudil, da mu pomaga za goldinar. Kmalu skoraj nihče ni več nalagal preveč. In ramena so se mu zopet zravnala, saj ga nihče ni več trepljal po njih. Konec meseca končno zbere dovolj denarja in zavije k birtu . Srce mu je igralo, ko je stopil na dvorišče in pokukal v hlev. Ampak Uhlje nikjer...?! Na dvorišču naleti na rdečeličneža . Birt umika pogled in stisne skozi zobe  « Nisem mogel več čakati. Mimo je prišel en Lah in sem mu jo prodal, ko je bila ravno prilika. Saj nisem veliko dobil zanjo, je bila prestara... » momlja in poželjivo strmi v šop bankovcev, ki ga Jože moli v roki. Menda je Joža tedaj prvič in zadnjič v življenju občutil, kako je , če nekoga zares sovražiš. *  *  *Življenje teklo dalje in Joža je vozil pesek še vrsto let. Sčasoma je prebolel Uhljo, pozabil pa nikoli. Njegovi pari konj so bili vedno vzorno urejeni in nikdar se niso ustavljali pred furmanskimi gostilnami. Enega sina mu je vzela prva svetovna vojna, ostali otroci so odšli od doma. Kmalu potem, ko mu je umrla žena, je tudi sam neozdravljivo zbolel .Garanje je naredilo svoje. Ko ga je gospod prišel še zadnjič spovedat, je povedal vse, kar mu je ležalo na duši. Saj tega ni bilo veliko. Pa vendar...župnik je opazil, da  Joža okleva in da bi rad še nekaj povedal. « No, kaj je Joža...kaj je še ...?! » ga pobara . « Rad bi...želim si.... da takrat Uhlje ne bi pustil birtu  »  mu zatrepeta glas . Župnik se nasmehne. Poznal je zgodbo in v zadnjih letih  je za silo spravil z bogom  birtovo kosmato dušo in  prenekatero furmansko tudi.« Joža, to pa ni greh...» ga miri. « Bi imel raje kak greh več...pa Uhljo » pomežikne Joža .Župnik prikima « No, da boš za drugič vedel... » in mu da zadnjo odvezo.

V načinu življenja oblakov je bilo  nekaj vagabundskega, ali če hočete ciganskega. Za svojo lastnino jim ni bilo  mar, za tujo še manj.  Potovali so brezciljno, kamor jih je pač nosil veter.  Mali oblački niso hodili v šolo,  temveč so se cel ljubi dan goli golcati igraje kobacali po nebesnem svodu . In zvečer  skupaj s starši zaspali pod milim nebom . Nedelja je za Viharnikove  minila ležerno . Cene je aktivno počival, oziroma, če bi vprašali Anko, lenaril. In dan bi minil brez pretresov, če si Cene zvečer ne bi želel ogledati svoje najljubše nadaljevanke na televiziji – vremenske napovedi. « Kaj je pa zdaj to...?! A so spet baterije fuč...» je jezno godrnjal in besno pritiskal na daljinca. Namesto Trontlja se je na ekranu prikazoval neki Zver, pa potem neki Hanžek. Nato je kamera pokazala trop besnečih ljudi, pa potem zopet skupinico prestrašenih homo sapiensov. Med obema pa je stala modra četa h.sapiensov iz rodu ponciusinupilatus. In vsi so bili iz Armbrusta,  Ambrusa, al kako že... . No, ne vsi... prva dva sta bila tam samo načelno, besneči sapiensi so bili konkretno iz Ambrusa, prestrašeni sapiensi pa nič več, ker so jih tabesneči sapiensi iz Ambrusa nagnali. Modri sapiensi  pa so bili v Ambrusu samo v prekomandi.Cene je precej pozabil na Trontlja. « A vidite tole... » je pomenljivo pokazoval na ekran Anki in otrokom, ki so prišli pogledat, kaj je ata tako razkurilo. « A vidite..» ponovno poudari « kaj je to – parlamentarna demokracija. Vladavina ljudstva po zastopnikih. Pha....» zaničljivo prhne.Oblaki so bili starodavna civilizacija in so že davno prerasli takšne  nesmisle . Že stotine miljonov let jim je vladala trdna in stabilna anarhija. Seveda pa so bili oblaki precej bolj modri kot homo sapiensi, ki so takorekoč komaj privekali na svet. Zavedanje oblakov je bilo na nek način kolektivno, arhietipsko. Njihova telesa so bila skupek milijarde miljonov vodnih kapljic. Nekatere od njih so pred mesecem pripadale drugemu oblaku, pred letom zopet drugemu. Vedenje in informacije , ki so jih te kapljice nosile s seboj, so se tako v miljonih letih porazdelile med vse oblake.In njihova skupna modrost jim je velevala, da je tisto, kar je slabo za enega, slabo za vse.  Sčasoma so ugotovili, da ne potrebujejo voditeljev in nadzornikov, ki so zadeve itak vedno znova dodatno zapletali in vodo speljali na svoj mlin. Nikogar niso več potrebovali, da bi jih varoval pred njimi samimi. Edino, kar so obdržali iz tistih časov, je bila častna funkcija varuha oblačkovih pravic, nekakšna relikvija slabih starih časov.  Še najbolj je bila primerljiva s človeško funkcijo sodnika za mladoletne prestopnike. Oblaki namreč niso bili nobeni angeli in prenekateremu mladcu je včasih zavrela voda do te mere, da je drugega mladca povabil na aufbiks. Temu pojavu so ljudje rekli vremenska fronta in so si ga popolnoma napačno razlagali. V resnici je šlo takole... Mladec ali  več njih se je postavil na eno stran obzorja in z napihovanjem ter glasnim grmenjem  in metanjem strel izzival skupino na drugi strani obzorja. Po grmeči predigri so se iz obeh strani besno zapodili drug proti drugemu in se na mrtvo mlatili podolgem in počez . In ko so potem izmučene in pretepene oblake njihovi vzgojno ozaveščeni starši lastnoročno pripeljali pred varuha oblačkovih pravic, jih je ta najprvo pošteno nahrulil in jim nato kot vzgojni ukrep naložil opravljanje družbeno koristnega dela. Najbolj pogosta kazen je bila tkanje mavrice na nebu. To je bilo običajno delo majhnih oblačkov in je za nečimrne pubertetne oblake pomenilo sramotno ponižanje. Če torej opazite  pisano mavrico  na nebu po vremenski fronti,  vedite, da je to rabota delikventnih mladoletnih oblakov. *  *  *Prenos iz Ambrusa se je nepričakovano hitro končal, kakor se je tudi začel. Brez zaključka. In Viharnikovi so legli k večernemu počitku z rahlo nelagodnim občutkom.   Najprej otroci, ki jih je mati Anka položila na jasno  nebo in jih pokrila s svežim večernim zrakom . Najmlajši se obrne k njej s prosečimi očmi « Mami, saj ne bo cigančkom nihče nič naredil ...». « Ne bo, ne bo,  srček » ga stisne k sebi.« Oči pozna  gospoda, ki piše tele pravljice in mu bo zabičal, da se mora pravljica srečno končati » ga pomiri. Za lahko noč otrokom pove  pravljico o parlamentarni demokraciji.  Ko je še zadnji oblaček zaprl očke, se je Anka ulegla poleg moža, ki je že počival ob vznožju gore. Hladno je bilo in stisnila se je k njemu. Ni še spal.« Čudni tile ljudje...» se je vprašujoče obrnil k njej.« Mhmmm...» odsotno odgovori.« Nečesa res ne razumem...» nadaljuje Cene, govoreč bolj sebi kot njej. « Če ljudje preganjajo kurjega  tatu, to še razumem . Ampak...zakaj pa ne preganjajo tistih, ki jim pred očmi pri belem dnevu odnesejo pol kurnika s petelinom na gnoju vred ?! »« Mogoče zato, ker so ti močnejši !? » odgovori Anka.« Saj veš, kakšni so ljudje...mlatijo šibkejše od sebe, močnejšim se pa klanjajo. »« Ej jej jej ... ti cigani ... » odkimuje z glavo Cene , se obrne in zapre oči. « Lahko noč » .« Si mislil ... ti ljudje ...» ga popravi Anka.« Mah...ljudje, cigani...to ti je eno te isto...» zamomlja Cene že napol v snu.  « Noč » .« Lahko noč »

Če me spomin ne vara, je bila tista Sobota enkrat v začetku Decembra, pred ali po Miklavžu. To vem zato, ker sem imel v avtomobilu nekaj prazničnih daril in ker se spominjam, da so po trgovinah bodli v oči čokoladni parkeljni in miklavži.Tistega jutra nisem bil dobre volje. Pravzaprav sem bil zelo slabe volje. Saj takoj zjutraj tega niti ne opaziš, potem...

Močan severovzhodnik je gnal preko neba nevihtni oblak, ki je hitel zakrivati popoldansko sonce . Že na daleč je bilo moč videti, da je polno natovorjen z dežjem . Ja, Cene Nevihtnik je bil, kot so oblaki temu rekli, nevihtnik prvega razreda. Specializiran za hitro odmetavanje dežja, sipanje toče in včasih tudi ruvanja dreves . Zbujal je strahospoštovanje...