Lunin Forum: Lunin Forum -> 3. Oblački manipulirajo

«Uzzzzzbunaaaaa...!!!» se zasliši sredi trde noči.
« Kaj je...kdo je...kaj je...??? skoči Nace pokonci . Še napol v snu prestrašeno pogleduje naokoli po nočnem nebu. Nekaj trenutkov mine, da se mu oči privadijo na temo in da prepozna glasnika, ki ga je tako prestrašil. Severni veter je bil. Prav nesramno se mu je režal v ksiht, ko ga je videl v samih spodnjicah , tako krmežljavega in neprisebnega .
« Kaj je, Severni...?? zlovoljno godrnja Cene , medtem, ko skuša nase navleči oblačila.
« Cene , čez dve uri je zbor na ranžirni postaji .V popolni bojni opremi. Šef bi imel nagovor , nato pa ...akcijaaaaaa !!. » se reži Severni .
« Pridem » prikima Cene, sedaj že popolnoma prebujen. « In naslednjič se ne deri tako...saj vidiš, da otroci še spijo » .
« In...zakaj se gre ..?? je zvedav Cene , a Severnega že ni bilo več, samo še hladen piš je vel okrog gore. Še mnogo oblakov je moral obiskati v naslednji uri .

« A so manevri...?? » ga povpraša žena, ki jo je zbudil pogovor.
Cene skomigne z rameni . « Kaj pa vem ?! Ne verjamem, kaj bolj resnega bo.. » namršči obrvi. Ankico je kar malo zaskrbelo. Ko je bil nazadnje oznanjen takšen preplah, je moral Cene za cel teden v prekomando. Na Iberski polotok gasit požare.
« Kje je moja bojna oprema ?! » Cene stika po nebu in nervozno pogleduje ženo, kot vedno, kadar ni česa našel. Ankica je vedela, da je v takšnih trenutkih najbolje biti tiho in mu z zgovornim molkom pomoli opasače, čutarico in ostalo kramo, ki so si jo moški oblaki s takšnim zanosom zadegali in oprtali po vseh kupolah. Več je imel opasačev , bolj je bil bojevnik občudovan in čislan. Cene jih je tokrat vzel kar vseh pet. « Kaj pa veš...mogoče bodo prav prišli. » odgovori na neizgovorjeno vprašanje žene.
« Grem...» reče Cene in tolažeče objame ženo . « Saj verjetno ni nič..» jo tolaži neprepričljivo. « In otroke pozdravi...» vrže pogled na še speče oblačke. In že ga ni bilo več.

* * *

Ko je prišel na ranžirno postajo, se je tam že trlo oblakov, da bi lahko rekli, da je bilo nebo od njih črno, če seveda ne bi bila še črna tema. Pozdravili so ga resni , zaskrbljeni obrazi . Na vprašanje, če ve, zakaj se gre , je samo molče odkimal. Postavil se je v vrsto poleg ostalih. Ni bilo treba dolgo čakati. Čez minuto ali dve se na severnem vetru v veličastni pozi pripelje načelnik postaje, g. Neurje. Ustavi se na nebu , malo višje od njih, čakajočih. Premeri zbrane oblake in nekaj zamrmra pribočniku , češ, a smo vsi..?!. Nato pa zajame sapo in zagrmi : « Miiiiirnooooo !! »
Telesa oblakov završijo in se strumno postavijo pokonci v pozo trebuhnoterprsaven. Strele se zalesketajo na ramenih mladeničev in tistih malo manj mladih. Opasači se nevarno napnejo, a vendarle ne počijo. Kupole se bohotijo visoko v nebo in celo najmanjši oblak je bil videti večji od gore, ob kateri so se zbrali.
« Zeeeeeelo dooooobro !! » z neprikritim navdušenjem nadaljuje šef s svojega piedestala.
« Služimo nebu...!!! zagrmi od spodaj iz stoterih grl.
« Na mestu voljno...» šef kar malo nerad spusti oblake nazaj v sproščeno pozo. Neurje je imel rad takšne ceremonije, kjer so nastopali strumni oblaki in ga ubogali...njega, .poveljnika.

Šef malo pomolči in premeri oblake s skrivnostnim pogledom, od katerega jih je kar malo zaščemelo v hrbtenici.
« Tovariši...!! » začne in pri tem pomenljivo kima z glavo « Tovariši !! Pravkar sem se vrnil s sestanka pri Velikem svetu oblakov. In...povem vam...niso zadovoljni s situacijo tu, pri nas. Oziroma tam doli ...» pomigne z glavo na zemeljsko površje pod njimi. « Kot veste, smo mi , oblaki , poleg ostalega, zadolženi tudi za sapiense tam spodaj. In to, kar se dogaja tam v Suhi krajini, te vaške straže in to....to je nesprejemljivo. Vi, ki ste te dni deževali na tistem koncu, ste se lahko na lastne oči prepričali . Nesprejemljivo !!! « vzneseno žuga z eno roko in z drugo tolče po nebu, da se zvezde kar tresejo.
« In veste zakaj se to dogaja ?? Zakaj ???» sprašuje oblake in v isti sapi odgovarja. « Zato, ker imajo ljudje preveč časa. In kaj počno ljudje, kadar imajo preveč časa ?? Traparije !! Ja, traparije počno ...gledajo drug drugemu pod prste, se prepirajo , gledajo televizijo in pišejo pravljice po internetu » užaloščeno kima z glavo. Nato počaka trenutek, dvigne glavo in pobalinsko pomežikne oblakom « Toda mi, tovariši !!....mi jim bomo dali delo, da ne bodo več utegnili zganjati neumnosti. Preusmerili jim bomo pozornost. In kako bomo to naredili ?? No, kako ??? ZASNEŽILI JIH BOMO!!! »

Huronsko vpitje zbranih oblakov pospremi zadnji stavek. Res, velik govorec, tale šef. Saj, zato pa je bil šef. Tudi Ceneta se je dotaknil vzneseni nagovor . Čutil je vznemirjeno ščegetanje po vsem telesu in komaj je čakal da odrinejo in zametejo pobaline nespametne.

Franc Neurje nadaljuje skoraj delirično » Tako je ...zasnežili jih bomo. Tja do kolen in čez. Do pasu! Do nosu, če bo treba !!! Snežili bomo, dokler ne bo zadnji homo sapiens izpustil kola in prijel lopate v roke. To bomo naredili v naslednjih urah , tovariši !!! » zmagoslavno konča ob vsesplošni aklamaciji . Čeprav je bilo hladno, so mu po čelu tekle potne srage . Vidno izmučen je stopil z odra.. Pribočniku je pomignil , naj razdeli ukaze , nato pa je stopil nazaj na severni veter in se odpeljal v svoje prostore, kjer se je namenil spremljati potek bitke . V štabu se je utrujeno sesedel na stol in skozi okno ponosno opazoval svoje oblake, ki so drug za drugim odhajali v boj .

* * *


Oblačne sile so bile sestavljene iz treh skupin . Prvi dve sta odrinili nemudoma . Prva na Štajersko, druga proti Primorski. Njuna naloga je bila odrezati pokrajini od preostale Slovenije. Nekoč, pred avtocestno ero , je bilo to otročje lahko. Zasnežili so trojanski in črnokalski klanec in to je bilo to. Sedaj pa so ljudje imeli predore in viadukte , toda oblaki so bili trdno odločeni, da opravijo svojo nalogo . Že čez dobro uro so pričele v štab prihajati spodbudne novice. Visoko motivirani oblaki so sipali sneg z vso ihto . Kolone tovornjakov so se nabirale na cestah in promet se je počasi ustavljal. Komunalne službe niso mogle več plužiti avtocest ne na eni, ne na drugi strani. Ljudje, ujeti v kolonah na avtocestah, so pozabili na Strojanove, vaške straže in vodovarstvena območja, na rodnost in slične strategije . Hoteli so samo domov. Preklinjali so in bentili , ter se prek etra radijskih postaj pritoževali nad svojo žalostno usodo . Na pomoč so odrinile še preostale komunalne sile iz prestolnice, pa so se tudi te kaj kmalu ujele v snežno zmedo . In prav na ta trenutek je čakala tretja skupina oblakov.

Pribočnik je prikimal z glavo in zadnja ter največja skupina oblakov se je na močnih sunkih severnih vetrov vzdignila visoko na nebo in se podala zadati dokončni udarec . Na čelu je jadral Cene Nevihtnik. Če bi ga videla njegova Ankica, bi bila prav ponosna nanj. Običajno je nosil tri tovore, tokrat pa jih je na njegovih opasačih viselo kar pet. Od silne teže se je komajda skobacal na severni veter , ki ga je sedaj nosil proti prestolnici. Na njegovi desni in levi mu je sledilo nebroj tovarišev, ki niso hoteli zaostajati za njim. Bolj so se bližali prestolnici, močneje so sipali sneg. Že tako oslabljene komunalne sile so bile nemočne. Še tisto nekaj plugov, kolikor jim jih je ostalo, se je lomilo pod težo snega. Oblaki pa so sipali in sipali. Ko jim je zmanjkalo snega , so se vračali na ranžirno postajo, si naložili nov tovor in zopet sipali, sipali in sipali. Komunalne sile so se že zdavnaj vdale, ko je sneg še vedno naletaval . Cel dan, celo noč, vse do zgodnjih jutranjih ur.

* * *

Nasledni dan se je prebudil v prekrasno sončno zimsko jutro. Nobenega oblaka na nebu. Od silnih naporov prejšnjega dne jih je večina takoj zjutraj popadala v postelje in zaspala. Le mali oblački so se podili po nebesnem svodu in z otroškim navdušenjem radovedno opazovali svet pod seboj. Bela preproga je pokrivala pokrajino, do koder je segalo oko in jo odelo v romantično tišino. Snežni kristali na vejah dreves so se kot biseri lesketali v zimskem soncu . Bleščeče je sijala tudi sveže oprana glava šefa mestne komunale, ročno delo gospoda župana . In prebivalci so za nekaj dni dobili novega sovražnika . Sneg. In ker snega ne moreš s kolcem lopniti po glavi, so umni Slovenci na kole nasadili lopate in se z njimi borili proti belemu sovragu.

« Tile ljudje pa iz vsake stvari naredijo sovražnika...kot da ne morejo drugače funkcionirati ?! « se je iz naslanjača in skrčen v dve gubi hahljal Cene Nevihtnik . Napol je ležal in napol sedel . Pošteno ga je uščipnilo v hrbtenici. Pet tovorov naenkrat je bilo le preveč . Komaj se je zjutraj še privlekel domov
« Le kaj ti je bilo tega treba ?! Saj nimaš več dvajset let !!» se je jezila Anka in mu previdno vtirala mazilo na boleče mesto. Pa saj ga je šef pohvalil pred vsemi in dobil je tri dni dopusta, se je branil očitkov.
« No, ravno toliko, da boš mogoče prišel k sebi..!! » je še naprej godrnjala Anka , a je Cene iz njenega pogleda je razbral, da je ponosna nanj. Zadovoljno je zaprl oči in se prepustil njenim rokam.