Prijavi se
Postani član
Pomoč
Naroči se na andrejin kotiček
Napiši komentar
Moji linki
0 trenutno na blogu
Gosti: 0
član(i): 0
anonimni član(i): 0
član(i): 0
anonimni član(i): 0
Najdi na mojem blogu
Zadnji zapisi
Moja zgodba
Vsakdo skrbi za svoje zdravje, dobro počutje in vitalnost. Dolgo, dolgo sem potrebovala, da sem našla življenski stil, da lahko rečem - NEKAJ DELAM ZA SVOJE TELO IN DUŠO. Kaj me je pripeljalo, da sem presekala svoj način življenja? Moje življenje je bilo polno vzponov in velikoooo padcev, prav do dna. Meni se je zdelo, da se ne bom nikoli pobrala in se dvignila med ljudi,ki živijo življenje. Ja, nisem živela, to pa ni smisel življenja, vsaj mojega ne. Sukala sem se med ljudmi, ki so bili zadovoljni, če so se zjutraj zbudili in hiteli v službo, odbrenkali osem ur, hiteli domov , kaj pojedli in še doma ponaredili kakšno nujno stvar, potem pa je za vse ostalo zmanjkalo energije. Tako sem živela tudi sama. Moje življenje med dvajsetim in tridesetim letom je delil človek, ki je bil moj mož in oče mojih otrok. Toda v njem je bilo toliko praznine, da je nikakor nisem mogla zapolniti. Kot mlado dekle, ki je bilo zaljubljeno do ušes je ušlo, da je mladenič, ki je postal moj mož ALKOHOLIK. To spoznanje je prišlo šele po treh letih skupnega življenja. Skušala sem se nekako posvetiti družini in upala, da se bo težava z alkoholom nekako rešila, vendar sem po petih letih, ko sem bila drugič noseča, želela zadevo končati. Ni mi uspelo, tašča je padla na kolena in jokala, naj ga vzamem nazaj, da bodo pomagali, da se reši peklenskih krempljev alkohola in tako je šlo še pet let življenja mojih otrok in mene. Morda me bo kdo obsojal, da sem bila premalo energična in nisem udarila po mizi, vendar te moči, kot jo imam sedaj nisem imela. Bila sem kot rastlinica, ki ni bila dovolj zalita in ni imela dovolj hrane za lepo rast in energijo. Prišlo je trideseto leto in še kakšno več in v meni je zrasel sklep, da moje življenje ne more tako naprej. Imela sem podporo v službi, saj me je moja šefinja dobro razumela. Zbrala sem moč in dokončala agonijo s svoji možem. Žal je on končal na cesti, čeprav je bil dipl.pravnik in kot klošar je bil par mesecev v kraju, kjer sem živela s sinovoma. Nisem mogla gledati, kako propada in sem poklicala na pomoč njegove. Vzeli so ga k sebi in ker so živeli v tujini, je bila naša mora končana. 
Prišel je čas obnove in prebujenja. Z otrokoma smo počasi zadihali in strah, da bo njun oče trkal ali butal na vrata je bil za nami. Počasi so se na obrazih otrok pojavili nasmeški in po letu dni mirnejšega življenja, se je slišal smeh in tudi kakšno pesmico, ki sta se jo naučila v šoli. Počasi sem se začela zavedati, da prihaja čas drugačnega življenja. Nič več nisem gledala kako živijo drugi, kako hodijo drugi na lepe izlete in druženja, vzela sem ju na lepe izlete v naravo, na morje, v gore, v kino, gledališke predstave.....Lepo se je spomniti teh trenutkov. 
Kaj pa jaz kot oseba, ki je potrebovala prenove tudi v svoji notranjosti in svojega telesa(imela sem migrene in glavobole, tri rane na dvanajsterniku, nočne more, težave s hrbtenico, težave s težo in še in še)? Narava in gibanje v njej, večeri ob umirjeni svetlobi sveče in glasbi, ki je blagodejno vplivala na notraje razrvano dušo, vadba ob čustveno razgibani latino muziki, druženje z nekaterimi pozitivnimi ženskami, ki so bile trenutne znanke , seltev v večje neprofitno stanovanje, vse to in še več sem delala, da sem prebrodila preteklost in njene mučne spomine. Starši sploh niso vedeli, kaj preživljam, a nič zato, ker sem tako spoznala, da sem lahko močna in samozavestna brez pomoči. Spoznala sem, da človek raste v množici, vendar mora sam narediti največ za svoj osebni napredek. 
Prišlo je štirideseto leto in še kakšno več. Prišlo je leto, ko sem ponovno padla. Kaj se je zgodilo? Začelo se je s smrtjo bivšega moža. Ni mi bilo vseeno, vendar je njegova smrt prinesla tudi posledice, ki jih mati samohranilka težko občuti. Preživninski sklad je prenehal s preživnino (mož namreč ni nikoli plačeval za otroke, ker je bil vedno brezposeln). Naslednje je bila prometna nesreča, ki jo je povzročil mladenič, ki je slučajno telefoniral in ni bil pozoren na cesto. Avto(uboga petka) jue bil totalka, jaz pa v bolnišnici in potem še pet mesecev doma. V petem mesecu v tem nesrečnem letu me je doletelo, da so me terjali za stanarino in grozila je deložacija. Tisti dan sta prišla otroka domov in našla mene na kavču, solze so tekle in nikakor se nisem mogla umiriti - živčni zlom??? Takrat sem spoznala, kaj je posledica mojega truda z mojima ljubima sinovoma. Objela sta me in mlajši me je božal po glavi, starejši pa je naredil kosilo, ki sem ga sicer s težavo, a vendar z veseljem pojedla, saj sem želela pokazat kako sta pozitivno vplivala na me. Dan, dva in počasi sem se postavila na noge in šla najprvo na sprehod in k zdravnici. Nekaj sem morala narediti zase, a nisem vedela kako in kaj. Poslala me je v skupino k psihiatrinji in začela sem terapijo, da izgubim strah pred vožnjo z avtomobilom(ostalo mi je od nesreče) in jemala sem antidepresive(osem mesecev). 
Nisem želela postati odvisna od tablet, od drugih ljudi in po končani terapiji sem premagala strah kar tako, da sem sedla v službeni avto in po petih minutah sem bila stara solidna voznica(še vedno rada vozim in uživam v vožnji), nehala z antidepresivi in začela premagovati sama sebe z dolgimi sprehodi na Vršič, v Tamar in še drugod. V meni je začela rasti samozavest, le nekaj nisem mogla nikakor premagat. preveč rada sem jedla sladko in preveliki so bili obroki glede na gibanje in drugo. 
Moje težave s težo in slabim počutjem je zraslo še z začetkom mene. Tako sem obtičala v oklepu sala in ogromno zdravstvenih težav. 
Kaj storiti, da rešim ta gordijski vozelj?Nadaljevala bom naslednjič, ko mi bo moja notranjost in moje srce dalo,da povem vse o tem, kako lepo je reševati težave v dvoje. Razmišljanja
Jutro, kot vsako jutro. Megla , zima se kaže le v nežnejših odtenkih....Vstakla sem z nasmeškom na obrazu, ker je tako prijetno vstati z občutkom, da bo lep pozitiven dan. Poljub za dobro jutro mi vedno da polet in ljubemu daš tako krila, da lahko z vsemi močmi zažene sebe v beli dan. Kozarec vode z alojo, pogled skozi okno in pozdrav soncu(ki se skriva) - jutranje vaje za boljše počutje. Pripravljena za malo miganja na sobnem kolesu. Danes bo to ena urica. Dragi je šel peljat mojo mamo v kliniko, da ji operirajo eno oko(siva mrena), sama sem imela pred štirimi dnevi apikotomijo in ne smem ven, da se mi lepo zaceli in oteklina počasi izginja. Dan se je začel, kaj bo prinesel? V nedeljo sem spoznala, da je vztrajnost res bistvenega pomena tudi pri igrah na srečo. Zakaj? Imela sem dva listka za loto in ker ne želim biti preveč razsipniška, sem se odločila za enega - neplačani pa se je izkazal, da bi lahko imela tale trenutek v rokah 9.000,00 eurov. Kaj sem potegnila iz tega? Vztrajaj, če pa se zgodi kaj takega, delaj tisto kar počneš za svojo dušo in zaslužek naprej, ker bo to edini gotovi zaslužek. Kaj mislite, kako sem se počutila ob pogledu na dobitniški listek, ki ni bil vplačan? Lep dan vam želim, veliko lepega doživite, imejte se radi in nasmeh na lička, Andreja 