Hitri skok na vsebino

Za nemoteno delovanje te spletne strani uporabljamo piškotke. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z našo politiko piškotkov. Nadaljuj




Fotka
- - - - -

Nekaj od 177

Avtor: silver , 12 februar 2016 · 5 854 Ogledi

Nekaj od 177  

Prosim, ne si razbijat glave z naslovom. Je zlatolaskina uganka in moj interni štos,
ki ga vam nikoli nikdar ne bom izdal . Povedat vse … je preveč . Povedat premalo
… le kdo bi to bral. Povedat ravno prav … toliko, da beroči ravno še utegne razmišljat
med čitanjem . Polovica možganov bere, druga polovica vsrkava prebrano. Premleva ,
primerja , tehta, ocenjuje in na koncu použije, posoljeno z lastno nebulozo. To bi lahko
bilo 177 , le da tudi to ni čisto to ...
 
 
 
Zlatolaska sprašuje le tista vprašanja, ki so mati vseh vprašanj. Ker ve , da nam jih
ne bo zastavil nihče drug . Na primer … ali je večer vedno manj svetlobe ali vedno več teme ?
Če je od mene do tebe toliko, kolikor je od tebe do mene, zakaj moram vedno jaz prit na obisk ?
Ali pa … zakaj je v moji glavi toliko stvari, za katere še nisem našel primernih besed ?
 
Zlatolaska sprašuje zato, da je vprašani v zagati . Nihče drug vas ne bo spraševal stvari na
takšen način. Odgovori je ne zanimajo , ker ona pač ve, da na prepozna vprašanja ni moč
odgovorit pravočasno. Na nespametna ne pametno , na dvoumna ne enoznačno in na šegava
nikoli resno . Zato so njena vprašanja nespametno dvoumna in postavljena prav smešno prepozno.
Nato vas privoščljivo našobljena navihano opazuje , kako iščete odgovor tam, kjer ga tudi z lučjo
ni moč najt . Toda ko ga vendarle najdete nekje v nikolikje , vas prav vedno ošvrkne s vzpodbudnim
pogledom . Zlatolaske držijo z vami.

 
Mnogo jih je , za vsako vprašanje je po ena. In teh je toliko, kolikor je zlatih las na njihovi glavi.
Pridejo prisrčno nepovabljene , ležerno zapeljejo vaše misli in nato z nasmehom na obrazu
odidejo brez pozdrava , kot da je to najbolj običajna stvar na svetu. Za njimi ostane le njihovo
vprašanje in odgovor nanj v vas . Kaj je torej večer ? Je vedno manj svetlobe ? Je vedno več teme ?
Večer je od dneva trudna svetloba, ki je odhaja spat, da bo zjutraj zopet lepa . Zlatolaska je
zadovoljna s katerimkoli odgovorom , da je le vaš.
 
 
 
ČIGAV JE ČAS
 
 
Nedolgo tega se je prikazala zlatolaska , ki je hotela vedeti , čigav je čas . Bilo je pozno zvečer,
nebo prepolno zvezd, jaz pa sem sedel v sobi za pisalno mizo , tuhtajoč, ali naj vendarle grem ven.
Prijetno je na toplem skozi okno opazovat zimsko nebo . Mraz te ne grize v prste, a slikat se zvezd
skozi steklo pa le ne da . A bi ali ne bi, sem se spraševal, ko se od nikoder pojavi zlatolaska .
Sedela je na drugem koncu mize, čeprav, kolikor vem, tam ni nobenega stola. A to zanje očitno ni
noben problem . Čigav je čas … ? vpraša meni nič tebi nič . Ne dober dan , ne kako ste kaj … nič.
Čigav je čas ... smehljajoč nemo sprašuje in s prsti zdolgočaseno tapka po mizi . Kot nekdo, ki ima
neskončno mnogo časa .
 
Lahko rečem, da zdaj že dodobra poznam zlatolaske. Do obisti, če malo pretiravam. Vem , da ne
zamerijo, če ne odgovorim takoj . Lahko si vzamem dan, dva … tudi cel teden za premislek, če je
vprašanje zelo neobičajno . Takšno, da pravzaprav nikoli niti pomislim ne nanj . Neskončno so
potrpežljive , a neumorno vztrajne . Vračala se bo zopet in zopet. S pogledom bo vrtala vame,
dokler ji ne odgovorim … to mi je popolnoma jasno. Vzamem kamero z mize , mimogrede pograbim
še stojalo ter svetilko in se odpravim ven na dvorišče .

Vem, da stoji tam za menoj . Izdal jo je pridušen konjski rezget . Konji na nekaj deset metrov
začutijo vsakogar, pa četudi so to zlatolaske , ki pridejo in odidejo kot kafra . Naslonjena je na
češnjo , roki ima prekrižane na prsih in smehljaje sprašuje … čigav je čas . Kako čedna je takole ,
z eno nogo izzivalno naslonjena na deblo . Saj so vse čedne . Nekatere so vitke in visoke, druge
nižje, lepo popolnjene . A vse zlatolase . Za hip si predstavljam , da je pomlad in češnja v polnem
cvetenju . List za listom majski veter trga bele cvetove in jih kot droban sneg trosi naokrog . Prav
gotovo bi obrnil kamero in pritisnil na sprožilec . In res me zanima ... a bi tisti hip izpuhtela , ali bi
našobila usta in se koketno nastavila kameri . Tako pa … usmerim kamero proti Orionu , nekoliko
nižje od prvega dragulja v njegovem pasu . Nataknem objektiv , čas nastavim na 50 sekund in
stisnem žično sprožilo. Nato me nenadoma prešine ... obrnem se k njej in rečem :

< Čas je od zvezd. Rojen je v prostor času in skupaj z njegovim prenehanjem bo minil tudi čas >

Za hip se mi zdelo zelo modro, kar sem ravnokar povedal , a zlatolaska samo prezirljivo, kot kobila
prhne skozi rdeče ustnice. Torej ne … . Ja , saj vem , saj vem … ni bilo moje. Prebrano , izposojeno
od nekoga , ne pa moje. Zopet se zavem, da me mraz grize do kosti . Le kako to , da nje ne zebe ,
jo švrknem s pogledom .Oblečena je v lahko obleko, skorajda poletno. Zlato seveda . Okrog vratu
ima zavezano ruto, ki ji pokriva gola ramena . Kar zmrazi me ob pogledu nanjo , toda če ne rabi
stola za sedet, potem verjamem, da jo tudi zebe ne. In verjetno tudi na WC ne hodijo . Obrnem se
zopet h kameri . Orion je vsako minuto bolj na južni strani . Še malo in Alnitak bo izginil za sosedovo
hruško . Nimam več dosti časa ... pripravim kamero za nov posnetek , pa za naslednjega in še za
naslednjega . Vem, da je ona še vedno tam … za menoj , a zdajle zares nimam časa .
 
Ne vem, koliko ga je preteklo , časa . Morda pol ure , morda več. Na posnetkih se končno zariše
oblika Orionove meglice. Nežno rožnata spominja na mlado srce . Zadovoljen se obrnem k njej in ji
pokažem na ekranu . Poglej , ji rečem … pred 1500 leti . Za hip se mi zazdi, da se ji je prikradel
smehljaj na obraz . Pristno občuteni nasmešek in ne nemo … čigav je čas ... vprašujoči . Saj me
ne rabi več spraševat. Vprašanje je sedaj že v meni, prisesano na moje misli . Čigav je tvoj čas ?
Je res tvoj ? In z njim počneš, karkoli se ti zazdi ?

< Reka je , ki teče mimo nas ... čas . Mi samo zajemamo iz nje , potešimo svojo želje in jih vračamo nazaj v tok … >

< Iiiiin … ? >

mi vzpodbudno pokima zlatolaska . Preseneti me tole … kako mi ponuja pomoč. Običajno tega ne
počno , temveč samo nemo in vzpodbudno zrejo . Morda se je pa vendarle naveličala . Morda pa
tudi njo zebe in bi šla rada lulat . No, jaz bom prav gotovo kmalu moral it, če bo tole časovanje še
dolgo trajalo. Kar tule, za češnjo bom … .

< Vedno teče … in vedno samo naprej, nikoli nazaj . Ampak ... vendarle tudi kroži in se vrača , kot se vrne Orion
naslednje leto na isto februarsko nebo. Samo v sebi ga ne prepoznamo … kot istega >

Zlatolaske izpuhtijo, ko jim odgovoriš . Vedno mi je zanimivo opazovat, kako najprej odidejo njihove
dolge noge , pa roke in život . Na koncu počasi zbledi njihov zlati obraz, le temne oči postanejo še za
hipec dlje . Nemo se poslovijo s toplim pogledom in nato ni ničesar več . Morda je tam v češnji še
oblaček njene tople sape, ujet v hladnem nočnem zraku, ali pa se mi samo dozdeva . Pa Alnitaka tudi
ni več na nebu , zato pospravim navlečeno opremo in zviznem nazaj na toplo .


 
RAVNO PRAV JUGOZAHODNO OD MEGLE
 
Žametni alt na radiu zaspano dahne … Tenerife 18 stopinj . Jezus, tule pa komajda stopinja in še
megla se vleče na oni strani oken. Kaj bi zdajle šel na Santa Cruz de Tenerife. Počakal bi na večer,
stisnil prgišče eur v roke uličnemu lumpu , ki bi za tri ure iztaknil glavno varovalko na otoku in potem
… tema vsepovsod … vse tja do neba . Končno bi videl vse tiste zvezde, ki jih še nisem . Bolnice in
ostale ustanove posebnega pomena imajo itak lastne agregate za primere lumparij in ostalih naravnih
nesreč. Če pa kakšen otočan ne dobi tistih treh kock ledu v sangrio, pa tudi nič hudega.
 
Zlatolaskam bi bilo to všeč, sem prepričan . Nimam v mislih mlačne sangrie, temveč potovati za Orionom tja
dol na jug. Se približat Magellanovemu oblaku , Tau Ceti … in potem je vse mogoče … vse tja do
južnega križa. Ker one potujejo z Iberia Airlines , so fanice zvezd in pravijo, da je logika samo majhen
odkrušek od domišljije .
 
S tem zadnjim delom se popolnoma strinjam. Prav tako delim z njimi navdušeno zvezdoljublje , dočim
letim pa jaz raje ne. Body control freaki želimo popolnoma nadzorovat lastno telo in trideset tisoč čevljev
nad tlemi temu ni tako. Je želodec v grlu in je srce ... prosto po Heisenbergu ...nekje med gležnji in koleni .
Kar je za božji delec CERN-ov veliki hadronski trkalnik v Ženevi, je letalo za moje srce . Človek z razlogom
nima peroti . Torej ... ni druge, kot z ladjo na Tenerife … ko in če . Na pozibajoči lupini so moji giroskopi še
funkcionalni, dočim se visoko nad tlemi  kvantno ponorelo vrtijo v nedoločenosti . Higgsov bozon je srce
v hlačah.
 
Drugač imam z zlatolaskami besedo. Beseda... to je en tak arhaičen izraz za zaupljiv in pošten odnos
z nekom. Moja devetdesetplus letna soseda ima vedno besedo z ljudmi. Njej dogovor ni zgolj načelen
sporazum, ki ga je sicer treba spoštovat do poslednje črke zapisanega ali dogovorjenega ... ampak nič
več, kot le to. Beseda pa je obveza , da boš v dogovoru skrbno čuval tudi neizrečene interese onega
drugega. Beseda je v svojem bistvu obveza do sebe , da boš človek … človeku. Všeč ! Tudi zlatolaskam .
Zato imamo one in jaz ... besedo . Zlatolaso in o mnogočem . Trigon !    In nič megle .
 
 
 

LEVA ROKA TEME

 
Malokdaj se zgodi, da se zlatolaske tudi predstavijo. Z dušo in telesom , z imenom in priimkom.
Najraje so incognito, brezimne in neslišne. Tudi pomladi ne slišiš, ko prihaja. Vidiš jo in jo zavonjaš
... bujno zeleno ter prijetno dehtečo. Slišiš zgolj ptice, pa veter , ampak pomladi same pa ne.
Ampak tale se je le predstavila … Ursula Le Guin pravi da je . Trdi , da prihodnost napovedujejo
preroki … zastonj , jasnovidci včasih zaračunajo . Futurologi vedno zaračunajo , pisatelji vam pa
neskropulozno lažejo . Romani so pravzaprav skupinska blaznost … pišočega in beročih. So ljudje,
ki jih nikdar ni bilo in jih ne bo. So nikoli po licu polzeče solze in smeh, ki ne prihaja iz kotičkov ust,
temveč izpod tipk pisalnega stroja. Seveda tudi pisatelji hrepenijo po najčistejši resnici, a vam
pripovedujejo zgolj svojo … izmišljeno in ovinkarjenja polno . Včasih čudaško, običajno pretirano
čustveno in vedno lažnivo . Besede so zato, da povzročajo zmedo. Nič boljše niso od bogov .
Nikoli niso dejstvo, temveč so tisto , kar si v nekem trenutku predstavljamo , da so . Logično so laž,
psihološko so simbol, umetniško metafora . Ampak … saj smo tudi ljudje obeh spolov .
 
Zlatolasa Guin-ova me ni prišla spraševat, domnevam. Se mi zdi, da včasih , zelo poredko sicer ,
enostavno pridejo na čvek. Se pogovorit, pri čemer se dotični glagol udejani tako, da one govorijo,
jaz poslušam. Tudi prav . Dolžan sem jim in na ta način vračam molk za mnoga postavljena vprašanja .
In če je molk zlato, kaj je potemtakem šele vprašanje … ? ( Pravo) vprašanje je najmanj z biseri posut
zlat diadem . Govori, kot piše … nesmiselno , a ji vendarle verjamem vsako besedo. Njeni simboli so
kot Freud, skrit pod kavčem, a jih razpoznam . Laže, kot pes teče, a je vendarle iskrena v svoji zlaganosti .
Želim si ji verjeti, ker mi je tako zelo podobna in je v svetlobi njene laži  moja resnica bolj smiselna .
 
Luč je ... leva roka teme
 
 
 
SFRK
 
 
Nekateri ljudje so kot kolaž . Šele od daleč jih zares vidiš v celoti . Od blizu jih vidim zgolj kot skupek
vrlin in nekoliko manj vrlih vrlin. In čeprav se še tako trudim, osebnosti ne prepoznam. Nekako nametani
se mi zdijo … kot v naglici postavljena novoletna jelka. Svetla in kričeča, a brez vsakršnega stila. Od
daleč, ter gledajoč nazaj in z distance pa se sestavijo v nekoga . Posamezni koščki dobijo smisel ,
pomen in vrednost . Skupek včasih postane človek, če stopiš korak nazaj. Včasih , ne pa vedno.
Ne vem ... morda pa jaz ne stopim dovolj nazaj .
 
A zlatolaske niso kolaž , tihožitje so . Živijo tiho , pogovarjajo se v umskem jeziku . Ustnice imajo
za šobljenje in obraz za grimase odobravanja ali zavračanja . Oči so za takšne deževne dopoldneve,
kot je današnji , uokvirjene s temnimi bralnimi očali. Poudarjajo zlate obrvi, ki se premikajo gor in
dol, levo in desno … kdo neki bi rabil usta, če pa ima gostobesedno govoreče obrvi. Lastnicam
pomenljivih obrvi se nikamor ne mudi ob takšnem vremenu . Zlatolasje v počasnih deževnih dnevih
na prvi pogled nekoliko spominja na svetobolje . Ampak ne ... preveč  vedro je od znotraj.
 
Bereva knjigo, morda celo beremo … kdo bi vedel. Kuka mi čez rame ... zdaj z desne , zdaj z leve .
A ste že kdaj brali v dvoje ? Nič ni bolj zamotanega in prepirljivega, kot je branje v dvojini. Ona bi
vsak stavek razumela malo drugače, kot ga preberem jaz. Obrnem list , a ona bi še malo postala
na prejšnji strani. Čudovita ji je misel, ki jo sam samo preletim in naslednji trenutek pozabim .
    < kako si lahko … meni nič, tebi nič … tole spregledal >        reče v umščini , v kateri moraš kljub
tišini artikulirat besede v umu sobesednika . Nekateri zato umščino mešajo s telepatijo . Telepatija
je slaba za odnose in zato je pametni ne uporabljajo . Kdo neki bi si želel prebrat kaj slabega o sebi.
Branje misli nekoga slej ko prej pripelje do težav in težave vodijo v nepremostljive razlike. Za katere
pa vemo , kam peljejo … v sfrk odnosov . Ravnokar sem prebral to besedo … sfrk ... in se mi zelo
dopade . Kratka je in hitro gre v uho. Istočasno nedvoumna in hkrati široko uporabna . Spominja
me na zakrkrnjena ocvrta jajčka. Še malo prej gnetljiva in živahna želatina je trenutek zatem trdna
in nepovratno izoblikovana. Samo še za pojest je. Ko je nekaj sfrknjeno, potem nimaš več izbire.
In izbira je nekaj dobrega. Dve možnosti so bolje kot ena , tri so boljše kot dve...za naprej pa nisem
popolnoma prepričan. Mislim, da se človeku sfrknejo možgani, če ima pred seboj več možnosti, kot
jih pa zmore.
      < A bi lahko prosim bral po svoje in ti po svoje > ji odvrnem . Leva zlata obrv švigne navzgor in
njeno desno oko na mi nameni ″peace stari″ pogled . Ne potrebujem prevoda v umski jezik, da bi
razumel posmehljivo grimaso. A opozorilo zaleže in mi celo stran ne skače v misli . Vem seveda, da
pa naslednje ne bo več zdržala brez svojega mnenja in se že veselim njene bistroumne pripombe
na neko naključno prebrano vrstico. Morda kar na tole … ali je bolje imet šolski kombi na etanol
ali na sončni pogon.

 
Če se po jutru dan pozna, potem bo prebrano mnogo vrstic . In ker jabolko ne pade daleč od
drevesa, bodo za večer ostale zgolj še zahvale, oštevilčene opombe ter kazalo. Zlatolask tedaj
ne bo več. Kakšno uro prej si bodo začele pretegovat ude, govoričit o novem tednu in nato
bodo ena za drugo odšle v  zlatolas svet. 
 
Ursula  le Guin : Če kdo ne verjame v zmaje, bo  nekoč pojeden od njih . Od znotraj ...
 
Menim, da enako velja za zlatolaske !
 
Sfrknjeno tole ...
 
 
 
JUPITROVE LUNE
 
 
< Uaaaauuu … teleskop > zažgoli zlatolaska in z zlato orokavičeno roko zdrsne po lesketajoči
površini črnega tubusa , ki skozi okno otožno zre v oblačno nebo.
 
< Ja … fajn , a ne ? Jupitrovo oko, Io , Calisto … >

< Eeehhh, vi Jovijci … > posmehljivo zavije s temnimi očmi in še naprej sprehaja prst gor in dol po pločevini.
Sliši se , kot da jih pozna v dno njihove kiklopske duše. One vedo in vse jim je jasno . Še mnogo bolj ,
kot je jasno zvezdno nebo ob prazni luni in ob najbolj hladnem zimskem anticiklonu. Zlatolaso jasno ...

< Eisenstein > se še posmeji ...

< Einstein > jo popravim , tik preden se ugriznem v jezik, ker nisem prepoznal ironije . Mnogokrat me
takole dobijo na levi nogi in to me jezi .

< Kakorkoli … smešen skuštran možic . A veš, da v čevljih nikoli ni nosil nogavic … vsaj pravijo tako ?! >

< Opičjo pamet je imel … > sklenem prevzet pogovor v svoje roke .  < Bistroumnost brez opičje pameti
ni dosti vredna . Radovedne opičje tace in njihova neizmerna želja , da se nečesa dotaknejo, poberejo,
otipajo , povohajo, razdrejo, izboljšajo in na koncu zavržejo. Opičja radovednost je gibalo človeškega razuma . >

< OK … Albert je bil bosopet možicelj z dolgimi kosmatimi rokami > povzame zlatolaska in družno se zareživa
namišljeni podobi človeškega junaka, sedaj pomanjšanega na najmanjši možni skupni imenovalec .
 
Oba občutiva kanček cinizma , ki obvisi v zraku in nihče od naju ga ne mara . Seveda ... ni moč vsak dan
prepevati visoke pesmi . V najbolj oddaljenih kotičkih glave se vedno skrivajo postani in zatohli zračni žepi ,
v katere kdaj pa kdaj zaidemo ... na kolenih . A zato imamo oči, mar ne ?! In na stežaj odprta usta , skozi
katera piš vetra odpihne pritlehnost ven , na prosto . Tam spremeni agregatno stanje in zopet postane
domislica, šala in pomežik soncu .
 
Ganimed je tam, skrajno levo . Europa in Io sta tesno skupaj na desni strani, Calisto pa je skrita za planetom.
Kako zelo zelo so za luno Jovijci , če jih imajo cel kup. Nič čudnega, da se jim zlatolaske posmehujejo.
Pogledam jo takole, od blizu. Njen, ob prihodu skoraj androgen videz, je sedaj simpatično očlovečen .
Kotički ust so nekoliko povešeni . Znamenje na levem licu, ki ga od daleč niti ne opaziš. Komaj opazen
podbradek in gube na sicer vedno gladko polikani zlati koži . Smejalne in one druge , ko v jezi namršči čelo.
In če so mi simpatične te... na čelu, potem si moram priznat, da ji pristojijo tudi one na duši , pa čeprav 
včasih cinične. Ta naša opičja radovednost, ko brskamo po tujih dušah ...
 
 
 
 
 
KAKO JE , KO SI TI ... ZGOLJ TI ?
 
 
Eno težjih zlatolasih vprašanj. Večkrat in vedno znova postavljeno, a nikoli dokončno odgovorjeno .
Mislim, da nanj niti ni moč v popolnosti odgovorit, dokler ne spustiš duše. In če me kdo vpraša ...
raje bi se še malo oklepal lastne duše, kot pa da bi dočakal sklepno misel. Morda so tudi zato
najina srečanja zgolj epizode, v katerih igrava glavno vlogo … jaz in dotična zlatolaska . Ko takole
sedi ob mizi na nestolu  … resna je , kot kakšna sodnica višjega sodišča. Že tako ozke ustnice
tesno stisnjene skupaj rišejo ravno črto na strogem obrazu . Drža je toga in obleka ni casual ,
temveč skrbno , do zadnjega gumba zapeta prav do vratu . V sebi se na skrivaj nasmiham … ali
ji ni še nihče povedal, da so na ženski neskončno privlačni prav zapeti gumbi . Kar kričijo po odpenjanju .
Za trenutek si zamislim, kako v molovi lestvici, odpeti en za drugim spuščajo glasove … od zgoraj
navzdol. Nato se zresnim . Vprašanje je resno, ona je resna in zato odmislim v c-molu prepevajoče
gumbe. Njihova usta postanejo tanka stisnjena črta ... natanko takšna, kot so njena.

 
Da za vsako vprašanje pride druga zlatolaska , to sem že omenil . A za takšna , ponavljajoča in
nikdar dokončno odgovorjena, prihaja vedno ena in ista. Saj ... tudi sonce je vedno zgolj eno, pa
naj bo zima ali poletje , jesen ali pomlad. Jaz sem vsakič drugačen, sonce pa je vedno enako in
zlatolaska je vedno ista. Dela se , da me ne pozna , pa vendarle je bila vedno tam … ko sem bil
neskončno zaljubljen pri sedemnajstih in neizmerno pameten pri triindvajsetih . Na dnu pri tridesetih ,
uspešen pri petintridesetih , okamenel pri štiridesetih in sprejemajoč pri petdesetih. Rdeča nit je ...
zlatolaska ... v zapetem sivem kostimu , ki ga vztrajno z rokama gladi po nogah navzdol , pa ji vedno
nagajivo zleze nazaj čez kolena . Kot moje življenje je … njen kostim . In rdeča nit je njeno vprašanje
v pravilni umščini   < Kako je, ko si ti … ti ?! >

 

< Dobro je … >  odgovorim . 
< A ni dobro , ker vedno znova izgubljam ljudi , ko hočem biti jaz jaz . Dobro je, da sedaj to vem ,
pričakujem in sem pripravljen. A ni dobro, ker nisem prepričan, če ni moč tudi drugače, pa tega ne še
znam . Dobro je, ker sem dovolj močan in pogumen, da delam tisto, v kar verjamem. A ni dobro, ker to
morda prizadene nekoga drugega,  ki verjame drugače . Dobro je , a še ne dovolj dobro ! >

 
Zlatolasa tišina. Komajda opazen razumevajoč nasmeh in kostim deset centimetrov nad koleni, ki si
jih tokrat pozabi zakrit. Znova se zalotim, da mi prepevajo njeni gumbi. Pomlad je in tudi kosi pojejo.
Nekaj si zapisuje v beležnico . Enako kot pri sedemnajstih, triindvajsetih, pri tridesetih, petdesetih …
Nagnem se preko mize … k njej ... upajoč , da bi kaj razbral, a je zlatolaso črnilo mojim očem nevidno.
Ne reče ničesar, samo pospravi beležnico in nato začne izginevat ...zlatolaso . Najprej ena noga ,
pa druga … roki, trup in nazadnje obraz, ki sedaj vendarle ni več tako strog in tog.
 
 
 
 
NOV ZAČETEK
 

Starodavne so zlatolaske , modrejše so od krščanskega boga , lepše od Mokoš . Vedo, da
ničesar ni kot  z nožem odrezano,  od celote odtrgano in za vekomaj v pozabo potisnjeno . 
V zlatolasi umščini ni besede za konec, je vedno samo nov začetek. . In kjer je nov začetek,
tam tudi slovesa ni. Je preprost odhod, sfrk telesa , a sporočilo ostane , obljuba je izpolnjena
in delo je dovršeno. Razpuščene zlate  lase si s črno žametno  pentljo namotajo v čop , za
trenutek se še zazrejo vate in morda s prsti pomenljivo pobobnajo po mizi . Njihov pogled ti
zašepeta   < to je to >  …  in že jih ni več Objavljena slika  


 

 




simpatična tvoja zlatolaska icon1_wink.gif

zvedava.

odrasla a hkrati otroška

 

večino poznam iz pravljic

nekoč, pred davnimi časi sem srečala tudi resnične

 

najstniški enojajčni, švedski dvojčici

fatalko iz domačega kraja za katero se je izgubila vsaka sled,

ki ustrezajo zgornjemu opisu in so pritegnile mojo pozornost

 

icon1_thumbup.gif

  • Prijavi

So lepe in  simpatične zlatolaske , sploh tiste  icon1_thumbup.gif  z zlatolasim karakterjem  .

Drugač pa pravim...če nas že kdo tkole obiskuje , naj bodo to zlatolaske . Trikrat boljš kot pa duhci ! icon_smesko.gif

 

Hvala Jeti   icon1_thumbup.gif za prvi komentar ... icon_smesko.gif

  • Prijavi

Silver ... imaš prav ... veliko je oseb, z zlatolasim karakterjem ;) ... najprej sploh nisem pomislila na to ... ampak se osredotočila samo na barvo las

  • Prijavi

Poznam nekoga, ki pravi, da je ideal "nekaj od 167", pri čemer je (standardno) dovoljeno odstopanje 5 %. Spet ena drobtinica možnosti, da ujameš sanje... :)

  • Prijavi

Zlatolasa filozofija seveda tudi pozna ideale , ampak brez standardne deviacije . Trdi, da je cel svet lep in

zanimiv …  od enega horizonta do drugega . Pravijo  icon1_thumbup.gificon_smesko.gif ... če ga spregledaš en del , potem  svet izgleda

kot oskubljeno pišče . In za oskubljene piščance se ve, da niso tko lepi kot tisti...s krajčki in lepo operjeni .



 

  • Prijavi

Oprostite gospod silver, ampak tule ste se pa mal zahaklali. Če je ves svet lep, potem so enako lepi tudi oskubljeni piščanci, duhci in tisti, ki nimamo zlatolasega karakterja ;)

  • Prijavi

Saj zato pa so zlatolaske, da me od časa do časa odhaklajo .

In kdo pa trdi , da tudi Silice nimajo zlatolasega karakterja,

razen občasno silly Silic samih . Zlatolaske so imele nekoč

obsežno predavanje na temo … Kdo si - ki najdeš , kar iščeš.


Jih poprosim , da ga ponovijo še enkrat … ko bodo pri zlatolasi volji .  icon_smesko.gif

  • Prijavi

Tudi strah pred letenjem se da premagat. Dobro je, da pred tem skrb za srečen pristanek prepustiš svojemu angelu varuhu. Če so ob tebi še tisti, ki jih imaš rad, je to dodaten razlog, da si lahko mirnejši. Ali - kot tolikokrat v življenju - ti nekoga primeš za roke in ga bodriš, da ni strah - njega. :)

  • Prijavi

Včeraj sem šel po opravkih v mesto kar z biciklom , ker je blo lepo vreme. In ko sem se vračal

čez Tromostovje, se jih je tam na klopcah ene par držalo za roke. Pa niso bli na avionu ...

Le česa jih je blo strah … ?!  icon_smesko.gif  icon_smesko.gif

  • Prijavi

Silver, a tud tvoji takole kihajo?  Klik

  • Prijavi

Včeraj sem šel po opravkih v mesto kar z biciklom , ker je blo lepo vreme. In ko sem se vračal

čez Tromostovje, se jih je tam na klopcah ene par držalo za roke. Pa niso bli na avionu ...

Le česa jih je blo strah … ?!  icon_smesko.gif  icon_smesko.gif

 

Tega, da bi si morali priznati, da jim je še lepše, kot če bi bili - sami s seboj? smile.png

  • Prijavi

Silver, a tud tvoji takole kihajo?  Klik

 

Gledam, gledam in čakam, da bo kobila stuširala vse okrog sebe ... pa nč.

Nato pa le še enkrat zavrtim in če je človk pozoren tud na prvi dve sekundi in na tamale ... icon_smesko.gif

  • Prijavi

Tega, da bi si morali priznati, da jim je še lepše, kot če bi bili - sami s seboj? smile.png

 

Sej je grdo in nezlatolaso od mene ... ampak jim kar privoščim, da jih je tko hudo strah ... icon_smesko.gificon_smesko.gif

  • Prijavi

Tagi

    Zadnje objave

    Zadnji komentarji

    Najdi na mojem blogu

    Aktivni uporabniki: 0

    Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0

    Kategorije