Približno 10 let živim brez ljubezni. Dobro mi gre. Včasih se vprašam, kaj o meni glede tega mislijo moji prijatelji. Na živce mi gre, ko mi večkrat kdo reče "saj se bo tudi zate našel nekdo". Ja seveda. Kaj pa če sem zadovoljna s svojim življenjem takim, kot je? Bili so trenutki, ko sem koga pogrešala, zdaj so tisti časi mimo. Znam...
Gledaš, upaš, čakaš, pa nič. Upaš, gledaš, čakaš, pa nič. Čakaš, upaš, gledaš, pa nič. Nič hudega, kar ne ubije, utrdi.
Izgubila še zadnje upanje. Naj to upanje umre s starim letom, novega pa v novem ne rabim.
Pa srečno vsem skupaj!