VSAK DAN ZNOVA!

Ja, ravno tako! Vsak dan znova,in vedno enako,se mi dozdeva kot da mi življenje beži iz rok, kot da potuje mimo mene brez mojega vpliva,kot da sem popolnoma nemočen opazovalec nekje nemočnih rok in dejanj,kot da vse beži brez mojega vpliva brez smisla in kljub mojim naporom da bi bilo drugače.
  Vse je nič in vse se zdi nesmisel.
vse gre svojo pot,kljub prizadevanju,kljub neznosnemu kričanju duše in srca. Nevidna sila z vso svojo uničevalsko in porogljivo močjo vodi vse svojemu cilju naproti. le nemo lahko stojim in nimam moči,kot tudi volje ne,da bi karkoli spremenil.Kot blaznež se večino časa narejeno smejim in ta smeh počasi a vztrajno prehaja v nemočno in blazno režanje vsemu kar je drugačno kot bi hotelo srce in duša.
... Vsak dan znova je večja polomija življenja in vsak dan znova je večji nesmisel
Vsak dan znova rodi vprašanja na katera ni odgovora.
     ZAKAJ????    in tudi na ta zakaj ga ni, ne najdem ga, le tiho se prepuščam počasnemu umiranju. Mar nebi bilo bolje, da bi le to malce pospešil?? Kajti resnično ne vzdržim več,prehudo me lomi.
      Kot pijanec sem vedno v istem blatu,kljub temu da si neumorno prizadevam se izkopati iz njega, se vzravnati, otresti iz sebe staro in oditi v novo,   ....    ne gre in ne gre, a življenje je nepredvidljivo. Zato skušam biti potrpežljiv in ponižen.