52 komentarjev na to temo

[dayo]

Pri nasilnih/nenaravnih smrtih gre za nekaj drugega.
Če človek ume naravne smrti, postopoma ugaša njegova energija. Kadar pa umre v nezgodi, umorjen ..., zlasti, če tik pred smrtjo ve, da no umrl in se tega ustraši, prejme njegovo čustveno (astralno) telo silen naboj energije, zaradi katerega po fizični smrti človeka ne razpae, ampak se celo naprej razvija. Prepričan sem, da gre pri nenavadnih fenoenih, ki jih ljudje običajno prepoznavamo kot "duše, ki ne morejo v onostranstvo" za takšne astralne lupine.

Ja, tud po mojih informacijah je tole kar dober opis situacije.

[zerkalo]

Pri nasilnih/nenaravnih smrtih gre za nekaj drugega.
Če človek ume naravne smrti, postopoma ugaša njegova energija. Kadar pa umre v nezgodi, umorjen ..., zlasti, če tik pred smrtjo ve, da no umrl in se tega ustraši, prejme njegovo čustveno (astralno) telo silen naboj energije, zaradi katerega po fizični smrti človeka ne razpae, ampak se celo naprej razvija. Prepričan sem, da gre pri nenavadnih fenoenih, ki jih ljudje običajno prepoznavamo kot "duše, ki ne morejo v onostranstvo" za takšne astralne lupine.

Zanimivo. Sicer ne gre posploševati, se pa zelo strinjam s tem. Glede na lastne izkušnje želim pripomniti, da
je telo s katerim sanjamo tisto, ki zna prevzeti "vlogo" fizičnega telesa. In "umrli" ponavadi še nekaj časa
zmedeno sanja pač. Od tukaj tudi izhaja pri nekaterih kulturah takšna skrb za "nemoten" prehod v "onostranstvo" .

-Vesolje deluje kot hologram, v katerem vsak njegov delček vsebuje informacije v celoti, le na manjši skali;
-Hugh Everett, fizik iz Princetona zastopa teorijo paralelnih svetov. Po njegovi interpretaciji hkrati živimo v več paralelnih svetovih, »zavestne« preskoke iz enega v drugega pa omogoča sanjanje. V določeni resničnosti nas drži naša usmeritev (interes, čustvena naravnanost …), zato vidimo le tiste možnosti, na katere smo osredotočeni.

Tako je. Hvala, da si izbrskal te informacije. Obujaš mi upanje v zmožnost zdravo-razumskega razmišljanja
na teh u iber mitološko obarvanih prostorih.

[xyz]

Hugh Everett, ki je med 60imi in 70imi leti ustanovil kar nekaj firm, katere so se osredotočale predvsem na svetovanje na področju vojske.
Tako je mož med drugim postal milionar. Sicer pa je že prej dopolnjeval strategije za uporabo nuklearnih orožij.

In takole mimogrede je še izumil eno par teorij, npr. teorijo o večih svetovih...
eden od teh je tudi svet, iz katerega nam je poročala svetovno znana Alice in se imenuje Wonderland ali po slov. "oh čudežna dežela".

Postulat, da meje med "svetovi" lahko prebrodimo pa seveda celotno teorijo zabriše v smetnjak...
saj so torej vsi skupaj en sam svet. Ah ja...

[nosorog]

Zanimivo. Sicer ne gre posploševati, se pa zelo strinjam s tem. Glede na lastne izkušnje želim pripomniti, da
je telo s katerim sanjamo tisto, ki zna prevzeti "vlogo" fizičnega telesa. In "umrli" ponavadi še nekaj časa
zmedeno sanja pač. Od tukaj tudi izhaja pri nekaterih kulturah takšna skrb za "nemoten" prehod v "onostranstvo" .



Tako je. Hvala, da si izbrskal te informacije. Obujaš mi upanje v zmožnost zdravo-razumskega razmišljanja
na teh u iber mitološko obarvanih prostorih.

A, se pravi nisva več na pas mater. Very ql.

Postulat, da meje med "svetovi" lahko prebrodimo pa seveda celotno teorijo zabriše v smetnjak...
saj so torej vsi skupaj en sam svet. Ah ja...

Castanedo sem sicer prebiral pred dvajsetimi leti, a če me spomin ne vara, je o identični zadevi govoril Don Juan - paralelni svetovi, katere je primerjal s plastjo čebule, katere lahko z astralnim telesom zavestno obiskuješ. Vplivajo pa drug na drugega in ne vidim razloga za smetnjak.

[nosorog]

Castanedo sem sicer prebiral pred dvajsetimi leti, a če me spomin ne vara, je o identični zadevi govoril Don Juan - paralelni svetovi, katere je primerjal s plastjo čebule, katere lahko z astralnim telesom zavestno obiskuješ. Vplivajo pa drug na drugega in ne vidim razloga za smetnjak.

Sem se spomnil še nečesa, kar kaže na naše večdimenzijsko bivanje. Bierman in Radin sta leta 1998 raziskovala vpliv čustev oziroma čustvenih reakcij na električno upornost kože. Upornost kože sta merila pri ljudeh, ki so jim na ekranu predvajali včasih razburljive slike (erotične, nasilne ...), včasih pa nevtralne. Porast upornosti kože pri razburljivih slikah sta sicer pričakovala, a presenetljivo je bilo to, da so meritve pokazale, da se je upornost kože dramatično spremenila tudi do nekaj sekund prej, preden so testiranci na ekranu zagledali razburljiv prizor. Zadeva je verjetno povezana z našim večdimenzijskim bivanjem
Tudi Gregg Braden v svoji zadnji knjigi The divine matrix govori o poskusih, pri katerih je bila posledica registrirana prej, preden so sprožili vzrok.

[zerkalo]

A, se pravi nisva več na pas mater. Very ql.

Se strinjam, ko se strinjam. Če se pa ne, se pa pač ne, nič osebnega. Niti ni nikoli bilo.

Hugh Everett, ki je med 60imi in 70imi leti ustanovil kar nekaj firm, katere so se osredotočale predvsem na svetovanje na področju vojske.
Tako je mož med drugim postal milionar. Sicer pa je že prej dopolnjeval strategije za uporabo nuklearnih orožij.

In takole mimogrede je še izumil eno par teorij, npr. teorijo o večih svetovih...
eden od teh je tudi svet, iz katerega nam je poročala svetovno znana Alice in se imenuje Wonderland ali po slov. "oh čudežna dežela".

Postulat, da meje med "svetovi" lahko prebrodimo pa seveda celotno teorijo zabriše v smetnjak...
saj so torej vsi skupaj en sam svet. Ah ja...

Tukaj ne gre za Everetta osebno. Teorija drži in jo je možno preizkusiti v praksi. Kako?
Izuri se v zavestnem sanjanju in se sprehodi po svetovih. Nad rezultati boš presenečen.

[xyz]

Teorija drži in jo je možno preizkusiti v praksi. Kako?
Izuri se v zavestnem sanjanju in se sprehodi po svetovih. Nad rezultati boš presenečen.

Ehm, ja, ampak to nima s postavko ničesar skupnega.
A sem, če igram igro na PC-ju, v drugem svetu ?

...prekrižaj pravilni odgovor:

{_} da
{x} ne

**P.S.

Zavestno sanjal >100x

[xyz]

paralelni svetovi, katere je primerjal s plastjo čebule, katere lahko z astralnim telesom zavestno obiskuješ. Vplivajo pa drug na drugega in ne vidim razloga za smetnjak.

Svet=1, dojemamo pa ga skozi filter nas samih na temu primerne načine.
Poiskusimo s škiljenjem. Vidimo dva monitorja. Sta tam tudi sicer dva monitorja ?

Astralno telo kot takšno NE obstaja. To, kar "obiskujemo", je to, kar sem omenil poprej: naše lastne sanje/iluzije/predstave o svetu.

Kar je mene dlje ohranjalo v veri v astralno telo, je dejanski občutek telesa v sanjanju.
Občutek letenja, hoje skozi zidove, izvajanje tai-chi vaj, itd..
Našel pa sem ustrezno razlago temu (občutku):
Simulacija izvršena na istih impulzih (nevronov) kot pri dejanskih iskušnjah. Impulzi so sproženi ob spominjanju.

Sicer pa je stvar preprosta.
Če trdno verjameš v astralno telo,
naredi preiskus.
Ko spiš, naj nekdo postavi par metrov za teboj nek simbol (npr. znamenje ali besedo (ki ti je neznan/a)).
Če lahko greš iz telesa, boš sposoben (v budnosti) poročati, kateri simbol je to bil.

[dayo]

Astralno telo kot takšno NE obstaja.

Seveda obstaja.

Kar je mene dlje ohranjalo v veri v astralno telo, je dejanski občutek telesa v sanjanju.
Občutek letenja, hoje skozi zidove, izvajanje tai-chi vaj, itd..
Našel pa sem ustrezno razlago temu (občutku):
Simulacija izvršena na istih impulzih (nevronov) kot pri dejanskih iskušnjah. Impulzi so sproženi ob spominjanju.

He he, prav fajn astralne izkušnje si si prikrajšal s svojo razumsko razlago nevronov.

Sicer pa je stvar preprosta.
Če trdno verjameš v astralno telo,
naredi preiskus.
Ko spiš, naj nekdo postavi par metrov za teboj nek simbol (npr. znamenje ali besedo (ki ti je neznan/a)).
Če lahko greš iz telesa, boš sposoben (v budnosti) poročati, kateri simbol je to bil.

Imel sem kolega, ki je to znal. Dva mu nista verjela in so naredil poizkus: onadva sta se šla par km stran pogovarjat, on pa je v astralnem telesu prisostvoval njunemu pogovoru in jima potem do pikice natančno poročal o vsebini le-tega. In btw - tega ni počel v sanjah, ampak je potoval z astralnim telesom med budnim stanjem oz. v meditaciji.
Najbrž pa te tud to ne bo zadovoljilo in boš najdu spet kakšno nevronsko razlago

[zerkalo]

Ehm, ja, ampak to nima s postavko ničesar skupnega.
A sem, če igram igro na PC-ju, v drugem svetu ?

...prekrižaj pravilni odgovor:

{_} da
{x} ne

**P.S.

Zavestno sanjal >100x

Ja, saj to je eden od "argumentov" pri vprašanju ali je karkoli kar v resnici ne sanjamo. Oz. drugače,
saj je vse itak eno. Samo, če zjutraj stopiš ven in opazuješ sončni vzhod, se globoko nadihaš in vrneš
v hišo, zaviješ v prostor kjer se z užikom pokakaš.....potem mora biti tisti umetnik, ki ti hoče utemeljiti
da te v bistvu ni zelo prepričljiv.
Tako je tudi, ko se znajdeš v kakšnem drugem svetu skozi sanjanje. In razlika med izkušnjo v virtualnem svetu je približno
podobna kot med "realnim" budnim stanjem ter igrico.
Kolikor nam je jasno pri možganih je, da jih zanimajo samo dražljaji in ne zmorejo ločiti med realnostmi.
Zato pa je sanjanje tako dragocena tehnika, ker globlje ko greš, manj so možgani prisotni.
In potem ti ostane samo še zavest. Kar spet pripelje do logičnega sklepa, da so možgani samo orodje
za funkcioniranje v enem od svetov.
Torej, odgovor na tvoje vprašanje se glasi - sanjal ja, to je konstanta, zavest je pa spremenljivka z neskončnim razponom

[xyz]

Seveda obstaja.



He he, prav fajn astralne izkušnje si si prikrajšal s svojo razumsko razlago nevronov.



Imel sem kolega, ki je to znal. Dva mu nista verjela in so naredil poizkus: onadva sta se šla par km stran pogovarjat, on pa je v astralnem telesu prisostvoval njunemu pogovoru in jima potem do pikice natančno poročal o vsebini le-tega. In btw - tega ni počel v sanjah, ampak je potoval z astralnim telesom med budnim stanjem oz. v meditaciji.
Najbrž pa te tud to ne bo zadovoljilo in boš najdu spet kakšno nevronsko razlago

http://www.randi.org...pplication.html

Evo, tvoj prijatelj se je prikrajšal za prav fajn milion dolarjev. Ali pa govoriš o astralnem prijatelju ?

P.S.

Če bi pozorno bral, bi prebral, da sem sanjal zavestno že ničkolikokrat (tudi med spanjem )
in to lahko storim, kadar me je volja.

A da so darila pod jelko, še ne pomeni, da dedek mraz obstaja. (=tvoja/vaša "logika")

[xyz]

In razlika med izkušnjo v virtualnem svetu je približno
podobna kot med "realnim" budnim stanjem ter igrico.

Tako je. Razlike ni. Sanjalec so možgani, sanjano pa tisto, kar možgani napletejo.

Kolikor nam je jasno pri možganih je, da jih zanimajo samo dražljaji in ne zmorejo ločiti med realnostmi.

Ja, se strinjam.

Zato pa je sanjanje tako dragocena tehnika, ker globlje ko greš, manj so možgani prisotni.
In potem ti ostane samo še zavest.

Ne bi rekel. "Ti" in "jaz" sva produkt možganov; to je "skrivnost" identitete.
Možgani so še vedno prisotni, le funkcionirajo na drugačen način...
recimo, da je hardware (možgani) isti, program oz. simulacija (software) pa variira.

Bi pa se strinjal, da se vse skupaj odvija v zavesti oz. da so možgani sami produkt le-te.
Le da to ni "tvoja" ali "moja" zavest, ker je kot prvo neosebna.
Tako mora biti, saj je osebnost statičen koncept (oz. pojav), ki ne zmore kljubovati Transformaciji, ki se odvija.

so možgani samo orodje
za funkcioniranje v enem od svetov.

V svetu. Sanjanje je ena interpretacija oz. izkušnja istega sveta. Da ostaneva natančna.

Torej, odgovor na tvoje vprašanje se glasi - sanjal ja, to je konstanta, zavest je pa spremenljivka z neskončnim razponom

Ne; moje vprašanje je bilo, če sem v drugem svetu, ampak pustimo to, bilo je retorično.

P.S.

"Vsem":

Meni je jasno, da sem eden redkih, ki pričujejo "fenomenu" zavestnega sanjanja, a obenem ne verjamejo v astralno telo,
zatorej me vaši argumenti ne čudijo. Nekoč so bili to tudi moji argumenti.

P.P.S.

Vem, da je tema "stik z umrlim očetom". A preobrat diskusije je po mojem več kot na mestu.

[nosorog]

Astralno telo kot takšno NE obstaja. To, kar "obiskujemo", je to, kar sem omenil poprej: naše lastne sanje/iluzije/predstave o svetu.

Če trdno verjameš v astralno telo,
naredi preiskus.
Ko spiš, naj nekdo postavi par metrov za teboj nek simbol (npr. znamenje ali besedo (ki ti je neznan/a)).
Če lahko greš iz telesa, boš sposoben (v budnosti) poročati, kateri simbol je to bil.

Sanjalec so možgani, sanjano pa tisto, kar možgani napletejo.

Bi pa se strinjal, da se vse skupaj odvija v zavesti oz. da so možgani sami produkt le-te.

Izpostavil sem nekaj tvojih postavk, ne bom pa komentiral vsake posebaj, ampak skušal podati zaokrožen odgovor, iz katerega pa bo povsem jasno, kakšen odnos imam do tvojih trditev. Izhajam pa seveda iz - reciva zaenkrat "predpostavke" - da astralno telo obstaja.

Zate je torej astralni svet zgolj v glavi, jaz pa bom ponudil nek drug način razmišljanja o tem. Vzemiva za paralelo telefonski kabel. Po enem samem kablu, v vsakem trenutku, v obe smeri poteka cel kup pogovorov, ki se med seboj niti malo ne motijo. Potekajo na različnih frekvencah. Mislim, da velja enako tudi za paralelne svetove in astralni svet. Obstajajo na frekvencah bivanja, ki so različne od te, ki je značilna za naše fizično življenje.

Imam izkušnjo z zavestno astralno projekcijo. V tem stanju sem lahko jasno razmišljal. Vedel sem, da sem izven fizičnega telesa in spomnil sem se, da v knjigah piše, da sem z njim povezan s t.i. srevrno vrvjo. Poiskal sem jo in jo našel. Na tej ravni vse deluje "na misel" - le pomislil sem, kaj že moram storiti, da se vrnem v fizično telo in isti hip sem se znašel v njem. In to "s šusom". Kot bi me nekdo fuknil vanj - ob tem sem celo dvignil roke in noge fizičnega telesa (tega sem bil povsem zavesten). Imel sem torej vtis, da predstavlja astralno telo nekakšno vozilo za zavest. Predpostavljam, da je tako tudi pri obsmrtnih izkušnjah, pri katerih bova definitivno videla, "da vse ne more izhajti iz možganov".
Nekateri avtorji ločijo tudi med t.i. astralno in eterično projekcijo. Pri astralni obiščeš svet, ki nima kaj dosti skupnega s fizičnim, pri eteričnem pa fizični svet. Mislim, da obstaja še nekaj vmes - jaz sem se klatil po eni znani ulici in stavbi, zraven pa je bilo še čuda astralnih bitij.

Znanost je bila pred kakimi tridesetimi leti prepričana, da zavest ne more obstajati ločeno od možganov, kljub temu, da je vedela za primere »obsmrtnih izkušenj«, o katerih so občasno pričali predvsem ponesrečenci in bolniki, pri katerih je že nastopila klinična smrt, a so jih potem oživili. Ti so opisovali občutke, da so zapustili fizično telo in ga v popolnem miru opazovali z višine. Znanost oziroma uradna medicina je to takrat pripisovala fiziološkim spremembam, do katerih pride v telesu zaradi procesa zaustavljanja življenjskih funkcij, psihološkim stresom ob soočenju s smrtjo, pomanjkanju kisika, uporabi nekaterih zdravili ipd. Vendar pa so posamezniki postali pozorni na dejstvo, da možgani takrat, ko je človek brez zavesti, niso aktivni, zato se človek, ki je bil nezavesten, te faze ne more spomniti!!!!!!!!!
Pri primerih obsmrtnih izkušenj pa je pogosto prišlo do razumnega razmišljanja in spominov kljub temu, da možganske funkcije niso več delovale!!!!!!!!!! Zato tovrstnih izkušenj ni moč pojasniti s kolapsom možganov kot posledici pomanjkanja kisika ali kombiniranega delovanja različnih zdravil, ki so jih prejemali nekateri pacienti. Poleg tega pa so bile nekatere obsmrtne izkušnje takšne, da so nedvoumno dokazale, da je zavest tudi izven fizičnega telesa lahko aktivna.
Takšen je npr. primer ruskega znanstvenika dr. Rodonaia. Pripovedoval je, da je med obsmrtno izkušnjo v sobi poleg tiste, v kateri je bilo njegovo telo, ki ni kazalo življenjskih funkcij, opazoval nekaj dni starega dojenčka, ki je neutolažljivo jokal. Povedal je, da je lahko z dojenčkom telepatsko komuniciral in na vprašanje, zakaj joka, mu je dojenček povedal, da zato, ker ima zlomljeno roko. Medtem so zdravniki v sobi, kjer je bilo Rodonaijevo telo, opazili rahel gib njegovih vek. Po ugotovitvi, da njegove oči reagirajo na svetlobo, so ga začeli oživljati in v tem uspeli. Ko se je zavedel, je zdravnikom povedal o svoji izkušnji in tudi to, da ima dojenček v sosednji sobi zlomljeno roko. Zdravniki so otroka temeljito pregledali in ugotovili, da je imel prav.
Da obsmrtna doživetja niso povezana s psihološkimi, fiziološkimi ali zdravstvenimi postavkami in jih ni mogoče pripisati procesom možganske smrti, trajnim zastojem srca, vrsto zdravljenja ali morebitnim strahom pred smrtjo, ki je pred zastojem srca običajen, je potrdila tudi trinajstletna raziskava skupine nizozemskih kardiologov, ki so spremljali pojave klinične smrti in obsmrtnih doživetij v desetih norveških bolnišnicah. Njihov končni sklep je bil, da možgani ne morejo proizvajati tako kompleksnega pojava, kot je človeški um in ta očitno deluje neodvisno od možganov, katere uporablja le kot orodje, preko katerega razodeva misli. Do spremembe nekaterih človekovih osebnostnih lastnosti, ki so posledica poškodbe možganov, torej pride zato, ker je »orodje« poškodovano.

[xyz]

Izpostavil sem nekaj tvojih postavk, ne bom pa komentiral vsake posebaj, ampak skušal podati zaokrožen odgovor, iz katerega pa bo povsem jasno, kakšen odnos imam do tvojih trditev. Izhajam pa seveda iz - reciva zaenkrat "predpostavke" - da astralno telo obstaja.

Zate je torej astralni svet zgolj v glavi, jaz pa bom ponudil nek drug način razmišljanja o tem. Vzemiva za paralelo telefonski kabel. Po enem samem kablu, v vsakem trenutku, v obe smeri poteka cel kup pogovorov, ki se med seboj niti malo ne motijo. Potekajo na različnih frekvencah. Mislim, da velja enako tudi za paralelne svetove in astralni svet. Obstajajo na frekvencah bivanja, ki so različne od te, ki je značilna za naše fizično življenje.

Problem pri analogijah je ta, da nikoli ne gre za 1:1...
kabel je voden skozi en svet in povezuje tisto, kar je prav tako v temu svetu.
Frekvenca je merilo in s tem nekaj subjektivnega.
Če si kdaj delal s tonskim zapisom, si se s tem merilom v njegovi simbolični obliki verjetno srečal;
tam je lepo ponazorjeno, kako npr. en sam ton v sebi vsebuje mnoge frekvence hkrati.
V smislu te analogije bi bil "dokaz" kvečemu ta, da gre za en in isti svet (ton), katerega merimo (frekvence) na več načinov hkrati.

Seveda bi se morali pri vsej tej "problematiki" vprašati, kakšna bi bila naša skupna definicija sveta v tej temi : )
Tako bomo lažje našli skupni jezik.

Imam izkušnjo z zavestno astralno projekcijo. V tem stanju sem lahko jasno razmišljal. Vedel sem, da sem izven fizičnega telesa in spomnil sem se, da v knjigah piše, da sem z njim povezan s t.i. srevrno vrvjo. Poiskal sem jo in jo našel.

Ja. Jaz lahko v zavestnem sanjanju kreiram marsikaj. A tudi "tam" človek ni prost verovanj oz. celo vraževerja.
Ali pač verjamem, da bom srečal dedka mraza in hopla, tamle je, ali pa ga namerno ustvarim in hopla, prav tako je tam.
Hočem samo opozoriti, da samokritičnost lahko pomaga k nadgradnji natančnejšega razumevanja/opisovanja/natančnejše komunikacije/etc.

Znanost je bila pred kakimi tridesetimi leti prepričana, da zavest ne more obstajati ločeno od možganov, kljub temu, da je vedela za primere »obsmrtnih izkušenj«, o katerih so občasno pričali predvsem ponesrečenci in bolniki, pri katerih je že nastopila klinična smrt, a so jih potem oživili.

Na tej točki bi opozoril, da je definicija smrti nepovratni konec. Torej v teh primerih v bistvu ni šlo za smrt.
Klinična smrt pomeni le, da do sedaj razviti instrumenti ne zaznajo srčnega utripa in dihanja in ne zaznajo aktivnosti v enem (!) delu možganov.
Baje je kar nekaj ljudi, ki se ukvarjajo npr. z jogo in so sposobni ustaviti utrip srca (meni (še) ni uspelo, niti sem koga od teh srečal).
Torej tu ne gre za smrt, ki je prenehanje določene oblike in s tem tudi osebnosti, katera je posledica oblike same.

Zavest obstaja še naprej, a to nismo mi kot se poznamo, niti ni to neka določena osebnost, niti duša.
Zavest je transpersonalna.

Pri primerih obsmrtnih izkušenj pa je pogosto prišlo do razumnega razmišljanja in spominov kljub temu, da možganske funkcije niso več delovale!!!!!!!!!!

Na tej točki bi rad opozoril na to, da možgani v celoti niso raziskani (kako tudi, saj raziskujejo sami sebe ; ) ),
je pa znano in dokazano, da prihaja do "fenomena", ki se v angl. imenuje "remapping",
kjer se določene funkcije selijo z enega dela v drugi del možganov.

Poleg tega pa so bile nekatere obsmrtne izkušnje takšne, da so nedvoumno dokazale, da je zavest tudi izven fizičnega telesa lahko aktivna.

"Žal" ne. Sicer bi bilo to splošno sprejeto dejstvo, je pa zgolj verovanje.

Takšen je npr. primer ruskega znanstvenika dr. Rodonaia. Pripovedoval je, da je med obsmrtno izkušnjo v sobi poleg tiste, v kateri je bilo njegovo telo, ki ni kazalo življenjskih funkcij, opazoval nekaj dni starega dojenčka, ki je neutolažljivo jokal. Povedal je, da je lahko z dojenčkom telepatsko komuniciral in na vprašanje, zakaj joka, mu je dojenček povedal, da zato, ker ima zlomljeno roko. Medtem so zdravniki v sobi, kjer je bilo Rodonaijevo telo, opazili rahel gib njegovih vek. Po ugotovitvi, da njegove oči reagirajo na svetlobo, so ga začeli oživljati in v tem uspeli. Ko se je zavedel, je zdravnikom povedal o svoji izkušnji in tudi to, da ima dojenček v sosednji sobi zlomljeno roko. Zdravniki so otroka temeljito pregledali in ugotovili, da je imel prav.

Hm... zanimivo... je ta primer splošno priznan ?
Sicer je tako, da tudi sam vedno znova sanjam skoraj identične kompleksne sanje kot moja draga...
pa niti mrtev nisem ; )
Vsekakor je še dosti tega za odkriti... bi pa bil previden, preden bi delal sklep "če A, potem B".

Njihov končni sklep je bil, da možgani ne morejo proizvajati tako kompleksnega pojava, kot je človeški um in ta očitno deluje neodvisno od možganov, katere uporablja le kot orodje, preko katerega razodeva misli. Do spremembe nekaterih človekovih osebnostnih lastnosti, ki so posledica poškodbe možganov, torej pride zato, ker je »orodje« poškodovano.

Prej bi rekel, da je to, kar tu imenujejo "človeški um", prav tisti element, ki ni človeški in se manifestira skozi vse oblike.
Bi bilo pa zanimivo vedeti, na podlagi česa je bil to njihov končni sklep...

En pozdrav.

[dayo]

Zato pa je sanjanje tako dragocena tehnika, ker globlje ko greš, manj so možgani prisotni.
In potem ti ostane samo še zavest. Kar spet pripelje do logičnega sklepa, da so možgani samo orodje
za funkcioniranje v enem od svetov.

Tole zelo drži. Imho.

[dayo]

http://www.randi.org...pplication.html

Evo, tvoj prijatelj se je prikrajšal za prav fajn milion dolarjev. Ali pa govoriš o astralnem prijatelju ? .

Ja, sem se prejle tud jst spomnil randyja in bom dejansko tega kolega (če ga še kje najdem, ker že dolg nisem mel stika z njim) poslal tja. Če tista ponudba sploh še velja...
Ne, govorim o konkretni fizični osebi.

P.S.

Če bi pozorno bral, bi prebral, da sem sanjal zavestno že ničkolikokrat (tudi med spanjem )
in to lahko storim, kadar me je volja.

Ne vem, a je blo to namenjeno meni... Ker - jst nič ne oporekam zavestnemu sanjanju, ampak sem pisal o konkretnem astralnem "potovanju" v budnem stanju/meditaciji in dejanski uporabi le-tega.

Meni je jasno, da sem eden redkih, ki pričujejo "fenomenu" zavestnega sanjanja, a obenem ne verjamejo v astralno telo

Niti ne, tud eden vodilnih psihologov, ki preučujejo ta fenomen, Stephen LaBerge, ma podoben pogled kot ti.

[nosorog]

Hm... zanimivo... je ta primer splošno priznan ?

Interneta ne bom videl do sobote zvečer, zato zdele le še ena malenkost. Tale primer je iz članka Petre Grujičić: Potovanje skozi tunel proti svetlobi, Radar št. 342, 2007, je pa to povzetek enega strokovnega članka, ki ga poznam od prej (tudi tisto, o raziskavi nizozemskih kardiologov), a se ne spomnim, kje sem ga bral.

Rad bi pa le še dodal, da imam podobno izkušnjo, kot, se mi zdi, dayo - ko sem živel v Belorusiji, sem bil v stiku z zdravilcem Sergejem, ki je v Gomelju ustanovil celo svojo cerkev, "šolal" pa se je v Tibetu. Tudi on mi je znal povedati, kaj sem počel v določenem obdobju dneva (po njegovih besedah, me je prišel "pogledat" z astralnim telesom), zanimivo pa je, da je rekel, je obramba pred takšnimi obiski močna čustvena energija opazovanca, oziroma da ne more zraven, če tisti, ki ga želi obiskati, "počne" kaj čustveno intenzivnega.

[Lyassi]

Z sošolko sva lani naredili raziskavo o raziskavah in primerih obsmrtnih doživetjih. Bom kopirala par odstavkov ki sva jih napisali oz. citirali od avtrjev.

Poznamo jih že iz časa starih Sumercev, Antike, srednjega in novega veka, pa tudi iz današnjega časa. Skozi stoletja so se zgodbe prenašale pisno ter ustno ter se spreminjale oziroma nastajale glede na okoliščine določenega obdobja. Šele z začetkom 20. stoletja so začeli obsmrtna doživetja raziskovati znanstveno.
Skoraj vse take osebe poročajo o presenetljivo podobnih izkustvih in doživetjih na glede, ali so poprej verjele v posmrtno bivanje ali ne. Tako se npr. značilno zavedajo, kako so zapuščale svoje telo in odlebdele v zrak ali pa so se pomikale po nekakšnem tunelu, na koncu katerega je bila svetloba. Ko so prišle na svetlo, so srečale svetleče bitje, ki jih je sprejelo na način, po katerem so ga mnogi označevali kot Kristusa. V nekaterih primerih so se osebe spominjale, da so jih sprejeli umrli prijatelji in sorodniki. To srečanje jih je navdajalo z občutjem velikega miru in sreče. Navadno pa so jim povedali, da njihov čas še ni prišel in nato so se morali vrniti v telo. Mnogi so to storili neradi, vendar potolaženi z zavestjo, da jih po smrti čakata ponovno snidenje in sreča (Sporočila iz onostranstva, 1991).

eden prvih ki je raziskoval obsmrtna doživetja je bil Moody. Spodaj so njegove ugotovitve:

Moodyja (po Kubler-Ross, 1998) je presenetilo dejstvo, da je v analiziranih poročilih ob siceršnjih razlikah mogoče najti dokaj enoten vzorec bistvenih prvin in sosledij. Prav tako je bilo presenetljivo, da se je ta vzorec v bistvenih pogledih ujemal s poročili o onstranstvu, ki jih imamo iz mitološke, religiozne in parapsihološke literature. Zanimivo je bilo tudi to, da se je pojavljal tako pri religioznih kot pri nereligioznih osebah in tudi pri ljudeh, ki nikakor niso poznali vsebine obsmrtnih pričevanj.

Raziskovalce soglasnost v pričevanjih o obsmrtnih doživetjih še toliko bolj prepričuje zaradi dejstva, da razlike v kulturnih, zdravstvenih in demografskih okoliščinah nanjo očitno sploh ne vplivajo (Zaleski, 1991).

Še nekaj na kratko:

- otroci tudi doživljajo obsmrtna doživetja na podoben način kot odrasli
- en znanstvenik je delal raziskavo na slepih in ugotovil da so vidli svoje lastno telo in okolico prvič v življenju, prepoznali so se zaradi npr. nakita, frizure,...

Le samomorilci niso poročali o klasičnih doživetjih, ampak o temnem in sivem prostoru oziroma so se počutili zgubljeni.

[tantra]

Interneta ne bom videl do sobote zvečer, zato zdele le še ena malenkost. Tale primer je iz članka Petre Grujičić: Potovanje skozi tunel proti svetlobi, Radar št. 342, 2007, je pa to povzetek enega strokovnega članka, ki ga poznam od prej (tudi tisto, o raziskavi nizozemskih kardiologov), a se ne spomnim, kje sem ga bral.

Rad bi pa le še dodal, da imam podobno izkušnjo, kot, se mi zdi, dayo - ko sem živel v Belorusiji, sem bil v stiku z zdravilcem Sergejem, ki je v Gomelju ustanovil celo svojo cerkev, "šolal" pa se je v Tibetu. Tudi on mi je znal povedati, kaj sem počel v določenem obdobju dneva (po njegovih besedah, me je prišel "pogledat" z astralnim telesom), zanimivo pa je, da je rekel, je obramba pred takšnimi obiski močna čustvena energija opazovanca, oziroma da ne more zraven, če tisti, ki ga želi obiskati, "počne" kaj čustveno intenzivnega.

Povedano pride še bolj do izraza med čustveno bolj povezanimi osebami, ...

Z sošolko sva lani naredili raziskavo o raziskavah in primerih obsmrtnih doživetjih. Bom kopirala par odstavkov ki sva jih napisali oz. citirali od avtrjev.

Poznamo jih že iz časa starih Sumercev, Antike, srednjega in novega veka, pa tudi iz današnjega časa. Skozi stoletja so se zgodbe prenašale pisno ter ustno ter se spreminjale oziroma nastajale glede na okoliščine določenega obdobja. Šele z začetkom 20. stoletja so začeli obsmrtna doživetja raziskovati znanstveno.
Skoraj vse take osebe poročajo o presenetljivo podobnih izkustvih in doživetjih na glede, ali so poprej verjele v posmrtno bivanje ali ne. Tako se npr. značilno zavedajo, kako so zapuščale svoje telo in odlebdele v zrak ali pa so se pomikale po nekakšnem tunelu, na koncu katerega je bila svetloba. Ko so prišle na svetlo, so srečale svetleče bitje, ki jih je sprejelo na način, po katerem so ga mnogi označevali kot Kristusa. V nekaterih primerih so se osebe spominjale, da so jih sprejeli umrli prijatelji in sorodniki. To srečanje jih je navdajalo z občutjem velikega miru in sreče. Navadno pa so jim povedali, da njihov čas še ni prišel in nato so se morali vrniti v telo. Mnogi so to storili neradi, vendar potolaženi z zavestjo, da jih po smrti čakata ponovno snidenje in sreča (Sporočila iz onostranstva, 1991).

eden prvih ki je raziskoval obsmrtna doživetja je bil Moody. Spodaj so njegove ugotovitve:

Moodyja (po Kubler-Ross, 1998) je presenetilo dejstvo, da je v analiziranih poročilih ob siceršnjih razlikah mogoče najti dokaj enoten vzorec bistvenih prvin in sosledij. Prav tako je bilo presenetljivo, da se je ta vzorec v bistvenih pogledih ujemal s poročili o onstranstvu, ki jih imamo iz mitološke, religiozne in parapsihološke literature. Zanimivo je bilo tudi to, da se je pojavljal tako pri religioznih kot pri nereligioznih osebah in tudi pri ljudeh, ki nikakor niso poznali vsebine obsmrtnih pričevanj.

Raziskovalce soglasnost v pričevanjih o obsmrtnih doživetjih še toliko bolj prepričuje zaradi dejstva, da razlike v kulturnih, zdravstvenih in demografskih okoliščinah nanjo očitno sploh ne vplivajo (Zaleski, 1991).

Še nekaj na kratko:

- otroci tudi doživljajo obsmrtna doživetja na podoben način kot odrasli
- en znanstvenik je delal raziskavo na slepih in ugotovil da so vidli svoje lastno telo in okolico prvič v življenju, prepoznali so se zaradi npr. nakita, frizure,...

Le samomorilci niso poročali o klasičnih doživetjih, ampak o temnem in sivem prostoru oziroma so se počutili zgubljeni.

Gre za subjektivne zaznave ljudi, kateri so že bili v "tunelu", prišli nazaj v life, ...
[tud preko zdravniških intervencij]. En primer poznam. Človek je še danes jezen, da ni ostal, kjer je bil.
Je rekel, da mu je bilo lepo. NE mi zdaj kakih samomorov počet [hec]. -)

[FixMinze]

Cilj;0
Cilj; Svet paralelnega
Dogódkovno obzórje ali ~ horizónt je za opazovalca meja v prostor-času, za katero nobena elektromagnetna energija, vključno s svetlobo ne more dospeti do njega.

Svetloba, katere vir je znotraj dogodkovnega obzorja, nikoli ne bo dospela do mirujočega opazovalca zunaj obzorja. Odtod izvira tudi ime črna luknja. Prosto padajoči opazovalec proti črni luknji ne bo zaznal dogodkovnega obzorja.

Za zunanjega opazovalca se dogodkovno obzorje v resnici obnaša kot obzorje. Opazovalec vidi telo, ki pada proti dogodkovnemu obzorju v svojem lastnem času, in ga nikoli ne doseže. Telo se za opazovalca zunaj vedno počasneje giblje in povečuje se tudi njegov rdeči premik. Opazovalec bo od padajočega telesa prejel zadnji foton v končnem času, nikoli pa ga ne bo videl prečkati dogodkovno obzorje.

Dogodkovno obzorje se razlikuje od delčnega obzorja.

[FixMinze]

Zato pa je sanjanje tako dragocena tehnika, ker globlje ko greš, manj so možgani prisotni.
In potem ti ostane samo še zavest. Kar spet pripelje do logičnega sklepa, da so možgani samo orodje
za funkcioniranje v enem od svetov.

Tole zelo drži. Imho.

Zdi se mi normalno, da je zavest ne samo kot pojem pač pa tudi kot pojavna oblika uma, ločena od možganov., kar pa sicer ne pomeni, da postajajo možgani manj prisotni pač pa kvečjemu to, da zavest postaja manj prisotna v možganih. Torej ravno obratno. Dejstvo je, da naš svetu tukaj brez možganov ne obstaja. Za tam pa kot kaže potrebujemo drug nosilec zavesti.

[zerkalo]

Zdi se mi normalno, da je zavest ne samo kot pojem pač pa tudi kot pojavna oblika uma, ločena od možganov., kar pa sicer ne pomeni, da postajajo možgani manj prisotni pač pa kvečjemu to, da zavest postaja manj prisotna v možganih. Torej ravno obratno. Dejstvo je, da naš svetu tukaj brez možganov ne obstaja. Za tam pa kot kaže potrebujemo drug nosilec zavesti.

Ja, se strinjam. Govoril sem pač iz točke od koder se zavedamo.
Nisem pa prepričan, da ima zavest kakšno neposredno zvezo z umom. Um je bolj eden od sestavnih
delov razumevanja - odnosa med umom in načinom na katerega razmišljamo.
Za samo zavedanje pa niti ni tako pomembno, da znamo misliti in razumevati. Je pa pomembno, če si hočemo
kaj razložiti, seveda.

[FixMinze]

A, seveda maš prav .

" zavest ne samo kot pojem pač pa tudi kot pojavna oblika uma "

Zavest iz našega zornega kota seveda ne more biti pojavna oblika uma, prej obratno. Um pojavna oblika zavesti

[Prabha]

Ja, se strinjam. Govoril sem pač iz točke od koder se zavedamo.
Nisem pa prepričan, da ima zavest kakšno neposredno zvezo z umom. Um je bolj eden od sestavnih
delov razumevanja - odnosa med umom in načinom na katerega razmišljamo.
Za samo zavedanje pa niti ni tako pomembno, da znamo misliti in razumevati. Je pa pomembno, če si hočemo
kaj razložiti, seveda.

Zavest je eno, um drugo,tudi jaz imam tako izkušnjo,neglede na to kar piše in kaj kdo reče.Se pa to opazi ob pravi meditaciji,kaj je kaj in razlika je ogromna.Zavedanje je stanje opazovalca,nevtralnosti čista.Stanja določanje,razmišljanja,sojenja,je stbar uma. Zavedaš se lahko uma(misli,čustva),dihanja,okolice,telesa,...Um je lahko to kar je,ali pa prečiščen um,zavedanje pa je lahko samo eno in edino,če je pravo seveda je to stanje popolne nevtralnosti,kar pomeni velika prizemljenost,daleč od tega da bi bilo to stanje "bega",to ni to.
Večina misli ( um),da je stanje nevtralnosti stanje nereakcije,torej pasivno stanje.V bistvu je stanje nereakcije res,ni pa pasivno,obratno,je zelo aktivno doživljanje samega sebe in okolice,vendar se to ne vidi:)
To je stanje Nirvane.

[light]

SAMOMOR JE PREPOVEDAN, ZAKAJ SI OGLEJTE TU!!! VSAK BI MORAL TO VIDET:
http://www.youtube.c...feature=related

Ljudje, ki so vrnili iz pekla:
http://www.youtube.c...feature=related

She went to hell, she went to heaven (20 hell, 10 heaven)
http://www.youtube.c...feature=related

Lepo povedano. Na splošno je res tako. Sama sem prebrala še Tibetansko knjigo mrtvih, Egipčansko knjigo mrtvih. Poznam krščansko verovanje, malo manj pa islamsko.
Npr. razlik skorajda ni drugje razen v imenih.