330 komentarjev na to temo

[anne]

Kaj pa je sprožilo to, da si nehala čutiti pozitivna čustva ?

Tudi sam se počutim zelo zmedenega, kot da nebi bil v sedanjosti. Zelo težko se koncentriram pri razlaganju doživetij iz življenja in včasih zelo težko prisluhnem drugim ljudem, kot da govorijo mimo mene.

Ali si uporabila kakšno terapijo za izboljšanje stanja / ali se je stanje izboljšalo samo od sebe ?

Zame so čakre kot energijski kanali vitalne energije. Sam se počutim, kot da sem napol mrtev zato ker ne čutim ničesar okoli sebe ali v sebi. Sem tudi zelo len, nimam volje do življenja ali bilo česar kar zahteva energijo..

Mislim, da se je vse skupaj nabiralo 30 let in je bilo enkrat vsega dovolj. K temu pa je najbrž pripomogel stres, strah za preživetje (odpuščanja, nižanje plač, edini dohodek v gospodinjstvu) in posledično hudo breme zaradi tega ter to, da stvari niso več v mojih rokah, da jih nimam pod kontrolo. To se je kazalo v splošnem nezadovoljstvu z življenjem, sabo, stanovanjskim aranžmajem, kvazi prijatelji, kaj želim v življenju in česa ne. Pa še kaj je iz preteklosti ven udarilo. Počutila sem se, kot da stojim na mestu in ne morem narediti ničesar, da se stvari izboljšajo. Nisem več videla lepih stvari, ni bilo nobenega pozitivizma. In tako je šlo mimo leto, dve...

Pa da ne zabluzim preveč, ker vidim, da ste temo že lepo speljali naprej in da so ti že marsikaj svetovali, pa da si v svojih še ne 20 bistveno več doživel, kot bom jaz morda kadarkoli v tem življenju:), poleg vsega sem bila še neverjetno nervozna. Dejansko sem videla, da to nisem več jaz in da je treba nekaj spremeniti. Lansko leto tak čas sem potem malo začela brati knjige, ugotovila, da moram narediti nekaj zase, ker tako res ne gre več naprej (večkrat sem že videla, da me bodo samo še hospitalizirali). Vpisala sem se tudi na jogo, kasneje šla na tečaj reikija, delala doma. Pa ja, potem sem začela še z nekimi terapijami:) Stanje se izboljšuje, a ne pričakuj takojšnjega izboljšanja. So vzponi in padci, najtežje je, ko te udari sredi delovnega dneva in se ne moreš umiriti...

si močno depresiven in če sebe ne boš brcnil v rit ti nič ne bo pomagalo.

Včasih se je težko samo brcniti v rit. Jaz sem se vsega zavedala, ampak so bili ti grozni občutki vseeno prisotni. In takrat sem dejansko lahko videla, kako je, če si tam, ter razumela tiste ljudi, ki ne morejo sami iz tega. Razumsko sem namreč vedela, da stvari niso tako hude, ampak počutila sem se pa popolnoma drugače. Da je stvar še hujša, sem se vsega zavedala in imela obenem slabo vest, krivdo, ker se tako počutim, ko mi dejansko gre bolje od nekaterih (in potem v glavi kakšne slike otroškega suženjstva ali kaj podobno groznega)...

[HollowSelf]

Mislim, da se tema počasi oddaljuje od šamanov oz. tistega kar mi zapadnjaki smatramo pod ta pojem...

Sanje so pri povprečnemu človeku večinoma astral, pri duhovno naprednem so pa lahko tudi kakšni višji nivoji...To kar opisuješ je pa malo pred tistim nivojem kjer je kao domovanje duše...Večina ljudi lahko meditira večino svojega življenja pa ne bo dosegla tega kar si ti opisal...

Pri vsemu temu se pa še zmeraj pojavlja vprašanje, zakaj si kao prekinil stik...kaj se je zgodilo takega, da se ne zavedaš...kako veš, da je bila travma... Lahko si gor kje naletel na kakšne negativce pa so te malo sesul in je bil to kot obrambni refleks, da ne boš letal po določenih področjih dokler ne boš bolj usposobljen. To je samo hipoteza in ni nujno, da se je res kaj takega zgodilo...

Ne vem pa v kakšnem smislu je lahko čustvena energija bolj obremenjujoča, če se vrne...mogoče si pa skasiral še kaj dodatnega, nekaj kar ni tvoje...Nekaj mi liči, da je vzrok na mentalu, kar bi bilo tudi logično glede na napisano...

Če imaš res take sposobnosti in se ti je res to dogajal potem bi pod pravilnim vodstvom to lahko zelo hitro razrešil. Seveda je pa vprašanje, kaj vse je še v ozadju in kaj vse bi potem prišlo na površje...

Lahko greš v meditacijo, daš ukaz vračam se v trenutek travme, si predstavljaš kao timeline in neko točko kjer se je to zgodilo...potem boš pa videl kaj se bo dogajal, če se bo...Če ne pa lahko prikličeš še kakšnega od zgoraj ala višjo silo, višje deve al pa kaj podobnega za vodstvo...Seveda, če znaš...Če se res ne bo zgodilo nič potem mogoče pač še ni čas, obstaja kakšen karmični vzrok al pa kaj tretjega...

Nisem prepričan, če je bila to travma ali ne, vendar se mi zdi kar precej verjetno, da je bila neke vrste travma, zato ker sem bil med dogodkom totalno nemočen, paraliziran. Fizično in mentalno. Mogoče obstaja kakšna druga beseda za ta dogodek, ampak je nisem nikjer zasledil..

Ko sem ponovno začutil čustva, sem se enostavno sesul. Nisem jih mogel prenesti.. V njih je bilo nekaj zelo težkega, nekaj kar je včasih lahko šlo skozi določena vrata, sedaj - po travmi pa so se ta vrata zaprla. In je ta energija hotela vstopiti čeznje, je posledično to bilo preveliko breme zame.

Tudi sam sem mnenja, da mogoče res potrebujem vodnika, zato ker pomojem bi v 2h letih že lahko prišel do odgovora, če bi bilo možno. Na tem forumu sem že dobil par kontaktov malce višje razvitih duš - poznavalcev tudi drugih duhovnih "levelov". Upam in želim si, da mi lahko kdo pomaga.

Kot sem že opisal nekje zgoraj.. Zelo težko si bilo kaj predstavljam. Če pa si že pa je to zelo popačeno, nerealno. V meditaciji se mi nekako zdi, da sem v črni luknji iz katere ne pride ven nobena misel ali želja.. Žal tudi neznam priklicati na pomoč višje sile. Moliti mi je tako težko, brez upno. Vem da ima molitev zelo veliko moč privlačnosti, ampak pri meni trenutno ni tako. Včasih se mi zdi, da se spreminjam v kamen, v neko neživo bitje, ki izgublja stik z vsem, kar je energija. Takšna ali drugačna..

[HollowSelf]

Mislim, da se je vse skupaj nabiralo 30 let in je bilo enkrat vsega dovolj. K temu pa je najbrž pripomogel stres, strah za preživetje (odpuščanja, nižanje plač, edini dohodek v gospodinjstvu) in posledično hudo breme zaradi tega ter to, da stvari niso več v mojih rokah, da jih nimam pod kontrolo. To se je kazalo v splošnem nezadovoljstvu z življenjem, sabo, stanovanjskim aranžmajem, kvazi prijatelji, kaj želim v življenju in česa ne. Pa še kaj je iz preteklosti ven udarilo. Počutila sem se, kot da stojim na mestu in ne morem narediti ničesar, da se stvari izboljšajo. Nisem več videla lepih stvari, ni bilo nobenega pozitivizma. In tako je šlo mimo leto, dve...

Pa da ne zabluzim preveč, ker vidim, da ste temo že lepo speljali naprej in da so ti že marsikaj svetovali, pa da si v svojih še ne 20 bistveno več doživel, kot bom jaz morda kadarkoli v tem življenju:), poleg vsega sem bila še neverjetno nervozna. Dejansko sem videla, da to nisem več jaz in da je treba nekaj spremeniti. Lansko leto tak čas sem potem malo začela brati knjige, ugotovila, da moram narediti nekaj zase, ker tako res ne gre več naprej (večkrat sem že videla, da me bodo samo še hospitalizirali). Vpisala sem se tudi na jogo, kasneje šla na tečaj reikija, delala doma. Pa ja, potem sem začela še z nekimi terapijami:) Stanje se izboljšuje, a ne pričakuj takojšnjega izboljšanja. So vzponi in padci, najtežje je, ko te udari sredi delovnega dneva in se ne moreš umiriti...






Včasih se je težko samo brcniti v rit. Jaz sem se vsega zavedala, ampak so bili ti grozni občutki vseeno prisotni. In takrat sem dejansko lahko videla, kako je, če si tam, ter razumela tiste ljudi, ki ne morejo sami iz tega. Razumsko sem namreč vedela, da stvari niso tako hude, ampak počutila sem se pa popolnoma drugače. Da je stvar še hujša, sem se vsega zavedala in imela obenem slabo vest, krivdo, ker se tako počutim, ko mi dejansko gre bolje od nekaterih (in potem v glavi kakšne slike otroškega suženjstva ali kaj podobno groznega)...

Te nekako razumem. Ko začneš izgubljati stik s samim seboj, vse drugo izgubi smisel. Razumem tudi občutek totalne nemočnosti in odtujenosti. Sam se velikokrat znajdem v tem "vrtincu". Vendar to ni čustvo, je nekaj drugega.. Veliko težjega.
Mislim, da je v tvojem primeru prišlo do podobnega stanja kot pri meni, izolacija od same sebe. Me veseli, da si se lahko pobrala iz tega vrtinca, prepričan sem, da življenje živiš v radosti, po tem kar si prestala.

Hvala, da si delila svoje osebne izkušnje. Želim ti, da nikdar več ne zabredeš v to "črno luknjo".

[Brezo]

Nisem prepričan, če je bila to travma ali ne, vendar se mi zdi kar precej verjetno, da je bila neke vrste travma, zato ker sem bil med dogodkom totalno nemočen, paraliziran. Fizično in mentalno. Mogoče obstaja kakšna druga beseda za ta dogodek, ampak je nisem nikjer zasledil..

Ko sem ponovno začutil čustva, sem se enostavno sesul. Nisem jih mogel prenesti.. V njih je bilo nekaj zelo težkega, nekaj kar je včasih lahko šlo skozi določena vrata, sedaj - po travmi pa so se ta vrata zaprla. In je ta energija hotela vstopiti čeznje, je posledično to bilo preveliko breme zame.........

Sem malo preveril, ker mi je bil ta post preveč sumljiv...NI BILA TRAVMA oz. bi se lahko reklo, da ta pojem predstavlja kao 20-25% delež...Gre se bolj za to, da si prišel v stik z dušo, to pa je povzročilo, da so na površje začeli prihajati podzavestni vzorci, potlačena čustva in še druge stvari (samskare)...in potem si se zlomil, ker jih nisi znal sprocesirat...sam sebe si zablokiral, ker tega nisi bil sposoben prenest...Temu se reče obrambni mehanizem, da lahko človek sploh še funkcionira v fizičnem svetu, da ne pristane na psihiatriji...

Nekatere stvari v tej smeri se lahko razbere tudi iz tvojih postov, zlasti zadnjega...V takih primerih "sestavljanje duše" ne igra bistvene vloge, ampak bolj duhovno učenje in vse kar je s tem povezano...Razreševanja teh stvari si se lotil na napačnem koncu. Zdaj si zvedel vzrok in bi ti moralo biti lažje, da najdeš bolj primerno smer oz. pot...

[Silvija]

Oj Hollow, sem šla prav v google prevajalnik vnest, kaj pomeni hollow. Votel. To dovolj zgovorno pove, kako se počutiš. Ni lahko, kajne, povedati, kako se počutiš. Mora pa biti res posebnega, da tako zelo pogrešaš nekaj v sebi. Mogoče je pa to pri tebi samo čas odraščanja še, tvojega oblikovanja. To pravim zato, ker se spominjam svojega srednješolskega obdobja kot enega najbolj "zamorjenih". Ne vem, vse mi je bilo čudno, vse nepomembno,kot da bluzim nekje nad vsem skupaj in gledam od zgoraj navzdol ali od daleč. Hodila sem v šolo in iz občutka dolžnosti vedela, ok, moram zdržati, ker je pač smiselno končati šolo. Mogoče je enostavno to tak čas, ko se "izgrajevanje" osebnosti še sestavlja...ne vem, kr neki...bluzim...

V glavnem, na netu sem našla ta naslov...morda ti bo v pomoč:
http://www.zemlja-mati.si/

[HollowSelf]

Sem malo preveril, ker mi je bil ta post preveč sumljiv...NI BILA TRAVMA oz. bi se lahko reklo, da ta pojem predstavlja kao 20-25% delež...Gre se bolj za to, da si prišel v stik z dušo, to pa je povzročilo, da so na površje začeli prihajati podzavestni vzorci, potlačena čustva in še druge stvari (samskare)...in potem si se zlomil, ker jih nisi znal sprocesirat...sam sebe si zablokiral, ker tega nisi bil sposoben prenest...Temu se reče obrambni mehanizem, da lahko človek sploh še funkcionira v fizičnem svetu, da ne pristane na psihiatriji...

Nekatere stvari v tej smeri se lahko razbere tudi iz tvojih postov, zlasti zadnjega...V takih primerih "sestavljanje duše" ne igra bistvene vloge, ampak bolj duhovno učenje in vse kar je s tem povezano...Razreševanja teh stvari si se lotil na napačnem koncu. Zdaj si zvedel vzrok in bi ti moralo biti lažje, da najdeš bolj primerno smer oz. pot...

V stiku z dušo sem bil pred travmo že precej časa. To kar je bilo pred tem v ozadju sem razčistil s samim seboj. Mogoče so res bile še kakšne stvari, kakšni strahovi, ki sem jih še zmeraj držal v ozadju ampak vseeno, zakaj bi nekdo moral imeti veliko duhovnega znanja, da lahko čuti ljubezen do sebe in drugih ? Zakaj bi nekdo moral iti skozi pekel in nebesa, preden lahko čuti ljubezen do svojih staršev, prijateljev, punce. Kje je razlog, da sem se lahko včasih nasmejal iz srca, sedaj pa se smejim le, ker naj bi blo smešno.. A v notranjosti me ne premakne. Zakaj tudi, ko sem delal slabe stvari, sem čutil veselje in radost, jutranji vonj po svežini in novih možnostih, pa čeprav nisem imel pojma, kaj duhovnost je ?


Kar hočem povedati je, da ne pogrešam tistih kao " visokih čustev ", kar pogrešam je enostavno biti in ljubiti - živeti. Kot sem lahko nekoč..

Glede zadnjega posta pa sem se spomnil določenih občutkov, ki sem jih občutil poleg tisočih drugih stvari. In razumem Anno, kako je ko izgubiš voljo, le da jaz je mogoče nisem izgubil zaradi skrbi za preživetje, ampak zaradi nečesa drugega.

Res si želim, da bi mi duhovna znanja pomagala in me nekako "odklenila" od znotraj, pa me žal ne. Zato ker trenutno, skoraj nobeno znanje nima pravega effekta. Velikokrat v preteklosti, tudi po "travmi" sem doživel globoke misli glede obstoja in zelo smiselne so bile, pa vendar.. naslednji dan je bilo, kot da se nič ni zgodilo. Tu vso znanje izgubi pomen. Tu kjer sem je vse le za trenutek, potem pa izgine in se le redko kdaj vrne.

[Iknee]

Tudi sam mislim, da bi bilo dobro, če bi nekako lahko podoživel vse to.. se soočil s tem iz oči v oči, ampak kako ? Tega pa žal neznam. Mogoče s pomočjo hipnotizerja ? Bral sem par stvari, da lahko s pomočjo hipnoze dostopaš v mesta podzavesti, ki so ti v normalnem mentalnem stanju nedostopna.

Sam najbrž res bolj težko, ravno zaradi blokad, ki jih ustvarijo podzavestni obrambni mehanizmi. Ta stanja so sicer dostopna v meditaciji, kjer najprej umiriš um in strahove, potem pa dopustiš (se zavestno spustiš v globine svoje nezavedne psihe), da odcepljene/potlačene stvari pridejo do zavesti, skupaj z občutki. Vendar za to rabiš kar nekaj prakse z meditacijo, pa verjetno tudi že kakšno podobno izkušnjo s kvalitetno vodeno meditacijo oz. vodenim spuščanjem v svetove nezavednega. To gre lahko tudi v kombinaciji s pristopi telesne psihoterapije, kjer preko telesa prihajaš v stik z občutki in čustvi. Fajn je, da imaš pri teh "potovanjih" ob sebi nekoga ki res ve, kaj dela, ker znajo bit te stvari kar hude. Ni namreč stvar le v spuščanju, priti moraš tud nazaj! Stvari zavestno predelati, se pomiriti in dati prostor tudi dobrim občutkom ... in zato je fajn te stvari delati pod vodstvom nekoga, ki to obvlada. Meditativnih tehnik je veliko, meditacija ni le popolno umirjanje, je lahko tudi fajn tehnika za dostopanje do odcepljenih/potlačenih vsebin in občutkov, bi rekla, da je to za tvoje težave boljše kot hipnoza, ker gre za bolj zavestno potovanje in predvsem za zavestno občutenje.

[HollowSelf]

Oj Hollow, sem šla prav v google prevajalnik vnest, kaj pomeni hollow. Votel. To dovolj zgovorno pove, kako se počutiš. Ni lahko, kajne, povedati, kako se počutiš. Mora pa biti res posebnega, da tako zelo pogrešaš nekaj v sebi. Mogoče je pa to pri tebi samo čas odraščanja še, tvojega oblikovanja. To pravim zato, ker se spominjam svojega srednješolskega obdobja kot enega najbolj "zamorjenih". Ne vem, vse mi je bilo čudno, vse nepomembno,kot da bluzim nekje nad vsem skupaj in gledam od zgoraj navzdol ali od daleč. Hodila sem v šolo in iz občutka dolžnosti vedela, ok, moram zdržati, ker je pač smiselno končati šolo. Mogoče je enostavno to tak čas, ko se "izgrajevanje" osebnosti še sestavlja...ne vem, kr neki...bluzim...

V glavnem, na netu sem našla ta naslov...morda ti bo v pomoč:
http://www.zemlja-mati.si/

Res je težko opisati te vrste občutkov, čeprav so zmeraj isti že dve leti. Morda je to zato, ker na srečo je le redko kdo šel skozi podobne stvari kot jih prestajam jaz. Pa da nebo komu šlo v nos, da se počutim posebnega ali bilo kaj, nasprotno..
Res zelo pogrešam nekaj kar je včasih bilo z menoj, pa naj bo to duša ali višji jaz ali bog..

Ali si že od prvega letnika bila zamorjena ? Jaz sem namreč v prvem in drugem letniku neizmerno užival med ljudmi, prijatelji. Po tistem dogodku ( Bilo je to med počitnicami do tretjega letnika ) pa nisem čutil več nobene vezi do drugih. Niti do sebe.. Nekako sem bil v družbi totalno odtujen, nezmožen poslušati ali prispevati svojo energijo ( izražanje mnenj, deliti veselje, smeh..) Zmeraj sem se počutil, kot da nisem zares tam, kot da sem nekje drugje.

Osebnost.. Osebnost je zame kot skupek izkušenj in dogodkov, znanj, skupek subjektivnih in moralnih stališč. Pa vseeno, to kar sem nekoč poznal ni bila le moja osebnost, bilo je tudi nekaj drugega.. bolj globokega..

Hvala za link.

[Silvija]

Ali si že od prvega letnika bila zamorjena ? Jaz sem namreč v prvem in drugem letniku neizmerno užival med ljudmi, prijatelji. Po tistem dogodku ( Bilo je to med počitnicami do tretjega letnika ) pa nisem čutil več nobene vezi do drugih. Niti do sebe.. Nekako sem bil v družbi totalno odtujen, nezmožen poslušati ali prispevati svojo energijo ( izražanje mnenj, deliti veselje, smeh..) Zmeraj sem se počutil, kot da nisem zares tam, kot da sem nekje drugje.

Osebnost.. Osebnost je zame kot skupek izkušenj in dogodkov, znanj, skupek subjektivnih in moralnih stališč. Pa vseeno, to kar sem nekoč poznal ni bila le moja osebnost, bilo je tudi nekaj drugega.. bolj globokega..

Hvala za link.

Hmm, zdaj moram pa prav razmislit. Težko ločim, ker mladosti se itak ne spominjam kot srečne. Mislim pa, da je bilo najhuje v 3. in 4. letniku, zato sem si toliko bolj prigovarjala, da še moram zdržati dve leti. Kar nekam izgubljeno sem tavala med sošolci in čeprav mogoče tega niso opazili, nisem nikjer bila prav "doma", ne sproščena. Seveda je osebnost skupek izkušenj in dogodkov, ampak pred tabo je še veliko izkušenj in dogodkov. Mogoče preveč pripisuješ prav tistemu poletju pred tretjim letnikom. Kaj pa sicer rad počneš? Kje oziroma pri čem se dobro počutiš? Sama sem dandanes čisto drugačna, kot bi rekel Matjaž Bogdan, ki ga ni več med nami, bi lahko rekla, da imam odprto srce. Življenje je proces, ves čas sem se spreminjala, še najbolj pa po 40. letu. Mogoče se ne vidiš v vsakdanjih pogovorih, dostikrat o vremenu, športu (to se meni še danes dogaja, da se izključim...), mogoče se lahko uresničiš nekje, kjer je resnično treba vložiti nekaj iskrenega. Če se pogovarjamo iskreno, rada in aktivno sodelujem... Mogoče se nehaš truditi živeti po nekih normah, da sodeluješ zaradi lepšega, pač začni odkrivat, kje si lahko s srcem...

[Brezo]

V stiku z dušo sem bil pred travmo že precej časa. To kar je bilo pred tem v ozadju sem razčistil s samim seboj. Mogoče so res bile še kakšne stvari, kakšni strahovi, ki sem jih še zmeraj držal v ozadju ampak vseeno, zakaj bi nekdo moral imeti veliko duhovnega znanja, da lahko čuti ljubezen do sebe in drugih ?...

...Res si želim, da bi mi duhovna znanja pomagala in me nekako "odklenila" od znotraj, pa me žal ne. Zato ker trenutno, skoraj nobeno znanje nima pravega effekta. Velikokrat v preteklosti, tudi po "travmi" sem doživel globoke misli glede obstoja in zelo smiselne so bile, pa vendar.. naslednji dan je bilo, kot da se nič ni zgodilo. Tu vso znanje izgubi pomen. Tu kjer sem je vse le za trenutek, potem pa izgine in se le redko kdaj vrne.

Mogoče ne bi bilo slabo, če bi povedal celo zgodbo in ne samo delčke ali polovičke...Imam feeling, da nisi povedal vsega in da si bistvene stvari zamolčal...Tudi dvomim, da sploh veš kaj si doživel...Tako visokih nivojev se ne dosega kar tako...To se doseže preko meditacije in znanja ali pa po bližnjici s kakšnimi čudnimi substancami...Seveda obstajajo tudi vmesne poti...

Ne vem zakaj govoriš o travmi, če se v bistvu ne gre za njo. Gre se za stik z dušo oz. notranjim jedrom posameznika. Resno dvomim, da bi razčistil vse pred tem in da bi že prej bil dosti v stiku z dušo...drugače te tak stik ne bi sesul in ne bi čutil teže čustev...kot da bi mešal neke druge zadeve s pojmom duša...

Duhovno znanje je samo pripomoček, bistveno je delo, ki ga narediš s tem znanjem...

[Iknee]

Tale novodobna duhovnost in šamanizem..
hvala lepa za šamane, ki jih zanima, kako bodo lahko le na veliko zaslužili in natrosili folku več, kot uspe nekdo dojeti, pa še to samo zlajnano in napiflano iz virov, ki so vsem dostopni...
hvala lepa za šamane, ki se poveličujejo nad druge, pravega šamana boš težko našel, ker njegov smisel ni postat slaven ampak pomagat ljudem...

so stvari, ki se jih ne da napiflat.. tako da kar se mene tiče, šaman ne more biti kar vsak, ker je to dar in breme hkrati, kar je pa za večino težko težko hendlat...

[sin]

Tale novodobna duhovnost in šamanizem..
hvala lepa za šamane, ki jih zanima, kako bodo lahko le na veliko zaslužili in natrosili folku več, kot uspe nekdo dojeti, pa še to samo zlajnano in napiflano iz virov, ki so vsem dostopni...
hvala lepa za šamane, ki se poveličujejo nad druge, pravega šamana boš težko našel, ker njegov smisel ni postat slaven ampak pomagat ljudem...

so stvari, ki se jih ne da napiflat.. tako da kar se mene tiče, šaman ne more biti kar vsak, ker je to dar in breme hkrati, kar je pa za večino težko težko hendlat...

[HollowSelf]

Mogoče ne bi bilo slabo, če bi povedal celo zgodbo in ne samo delčke ali polovičke...Imam feeling, da nisi povedal vsega in da si bistvene stvari zamolčal...Tudi dvomim, da sploh veš kaj si doživel...Tako visokih nivojev se ne dosega kar tako...To se doseže preko meditacije in znanja ali pa po bližnjici s kakšnimi čudnimi substancami...Seveda obstajajo tudi vmesne poti...

Ne vem zakaj govoriš o travmi, če se v bistvu ne gre za njo. Gre se za stik z dušo oz. notranjim jedrom posameznika. Resno dvomim, da bi razčistil vse pred tem in da bi že prej bil dosti v stiku z dušo...drugače te tak stik ne bi sesul in ne bi čutil teže čustev...kot da bi mešal neke druge zadeve s pojmom duša...

Duhovno znanje je samo pripomoček, bistveno je delo, ki ga narediš s tem znanjem...

Fora je v tem, da se spomnim preteklosti le po koščkih-delčkih..
Mogoče je pa vredno omeniti, da sem po "travmi" opazil, da se nekaj dogaja v moji desni strani možganov.. Bila je neka reakcija, ki sem jo lahko slišal.. kot da bi nekaj delalo luknjo v desno stran mojih možganov. Med to reakcijo sem se počutil zelo "plastično". Potem čez nekaj tednov, ko so čustva dokončna "poniknila" pa sem doživel reakcijo na levi strani prstnega koša. Kot da bi nekdo stresal elektriko v določeno točko. Sicer nevem, če to kaj pomeni ali ne.

[HollowSelf]

Hmm, zdaj moram pa prav razmislit. Težko ločim, ker mladosti se itak ne spominjam kot srečne. Mislim pa, da je bilo najhuje v 3. in 4. letniku, zato sem si toliko bolj prigovarjala, da še moram zdržati dve leti. Kar nekam izgubljeno sem tavala med sošolci in čeprav mogoče tega niso opazili, nisem nikjer bila prav "doma", ne sproščena. Seveda je osebnost skupek izkušenj in dogodkov, ampak pred tabo je še veliko izkušenj in dogodkov. Mogoče preveč pripisuješ prav tistemu poletju pred tretjim letnikom. Kaj pa sicer rad počneš? Kje oziroma pri čem se dobro počutiš? Sama sem dandanes čisto drugačna, kot bi rekel Matjaž Bogdan, ki ga ni več med nami, bi lahko rekla, da imam odprto srce. Življenje je proces, ves čas sem se spreminjala, še najbolj pa po 40. letu. Mogoče se ne vidiš v vsakdanjih pogovorih, dostikrat o vremenu, športu (to se meni še danes dogaja, da se izključim...), mogoče se lahko uresničiš nekje, kjer je resnično treba vložiti nekaj iskrenega. Če se pogovarjamo iskreno, rada in aktivno sodelujem... Mogoče se nehaš truditi živeti po nekih normah, da sodeluješ zaradi lepšega, pač začni odkrivat, kje si lahko s srcem...

Vem, da še je veliko izkušenj pred mano, vendar se počutim kot da življenje leti mimo mene, kot da se ne učim ničesar več..
Hm kaj rad počnem ? Včasih sem zelo rad kolesaril, zdaj ne več toliko. v bistvu mi je zelo težko reči kar res rad delam.. tisto s srcem.
Rad delam vsega po malo, ampak ničesar prav zares, da bi se s strastjo predal neki stvari, to pa se mi zdi nemogoče.

Mogoče res preveč prepisujem vsem tem stvarem,ki so bile pred poletjem, vendar sem se takrat prvič zares počutil ŽIVEGA.. Imel sem odprto srce, kot bi rekel Matjaž Bogdan

[HollowSelf]

Sam najbrž res bolj težko, ravno zaradi blokad, ki jih ustvarijo podzavestni obrambni mehanizmi. Ta stanja so sicer dostopna v meditaciji, kjer najprej umiriš um in strahove, potem pa dopustiš (se zavestno spustiš v globine svoje nezavedne psihe), da odcepljene/potlačene stvari pridejo do zavesti, skupaj z občutki. Vendar za to rabiš kar nekaj prakse z meditacijo, pa verjetno tudi že kakšno podobno izkušnjo s kvalitetno vodeno meditacijo oz. vodenim spuščanjem v svetove nezavednega. To gre lahko tudi v kombinaciji s pristopi telesne psihoterapije, kjer preko telesa prihajaš v stik z občutki in čustvi. Fajn je, da imaš pri teh "potovanjih" ob sebi nekoga ki res ve, kaj dela, ker znajo bit te stvari kar hude. Ni namreč stvar le v spuščanju, priti moraš tud nazaj! Stvari zavestno predelati, se pomiriti in dati prostor tudi dobrim občutkom ... in zato je fajn te stvari delati pod vodstvom nekoga, ki to obvlada. Meditativnih tehnik je veliko, meditacija ni le popolno umirjanje, je lahko tudi fajn tehnika za dostopanje do odcepljenih/potlačenih vsebin in občutkov, bi rekla, da je to za tvoje težave boljše kot hipnoza, ker gre za bolj zavestno potovanje in predvsem za zavestno občutenje.

Evo, napisala si izraz, ki ga sam nisem mogel izraziti. Spuščanje v globine svoje nezavedne psihe - podzavesti in vsega ostalega. Imam občutek, kot da imam blokiran dostop do tega dela "sebe". Tudi med meditacijo. Veliko sem delal z vodenimi meditacijami na youtube-u, vendar si zelo težko predstavljam recimo, da sem v prostoru, kjer me obdaja le bela svetloba. <- To je bil le enostaven primer, iz ene od vodenih meditacij..

Zdi se mi, kot da nimam neke svoje samo podobe, kot da si ne morem predstavljati sam sebe v mislih. Enostavno negre, ni moči. Ko si res kaj poskušam predstavljati in naletim na blokado je enako, kot da bi poskušal dvigniti 500kg težko skalo. Enostavno mi manjka te vitalne-mentalne moči.

[Igmúwathogla]

Vez z dušo se da hitro vzpostavit oz. se da priklicat z določenimi mantrami. Vprašanje je samo ali je človek pripravljen na tako hude energije in ali ve kaj delati z njimi. Ali je pripravljen prevzeti določene odgovornosti in posledice, ki sledijo takemu stiku... Energije duše niso namenjene samo posamezniku...Pazljivo razmisli kaj si želiš in ne skušaj prehitevati dogodkov, če ne veš točno kaj je najbolje zate...in ne se igrati s prehudimi silami, če se ne znaš...Vsak človek ima svoje meje glede znanja, sposobnosti in izkušenj. Velja tudi za mene, da ne bom preveč pametoval. Malo čez mejo se lahko prošeta in pogleda, še bolje je, če je izlet pod kakšnim strokovnim vodstvom iz višjega nivoja. Najprej je treba raziskati in dobiti nadzor nad znanim področjem potem pa polako košček po košček, step by step naprej...

sem videl na tvoji spletni strani, da zahtevaš 1 evro na minuto (+/-), tvoje pisanje me je pripeljalo do tega, da bom jaz odslej zahteval 250/ minuto, s tem da spletnega prerokovanja ne bo... (PS ne se preveč MANTRAT, da prikličeš svojo lastni dušo)

[Liam]

Evo, napisala si izraz, ki ga sam nisem mogel izraziti. Spuščanje v globine svoje nezavedne psihe - podzavesti in vsega ostalega. Imam občutek, kot da imam blokiran dostop do tega dela "sebe". Tudi med meditacijo. Veliko sem delal z vodenimi meditacijami na youtube-u, vendar si zelo težko predstavljam recimo, da sem v prostoru, kjer me obdaja le bela svetloba. <- To je bil le enostaven primer, iz ene od vodenih meditacij..

Zdi se mi, kot da nimam neke svoje samo podobe, kot da si ne morem predstavljati sam sebe v mislih. Enostavno negre, ni moči. Ko si res kaj poskušam predstavljati in naletim na blokado je enako, kot da bi poskušal dvigniti 500kg težko skalo. Enostavno mi manjka te vitalne-mentalne moči.

Kaj bi pa rad dosegel s tem meditiranjem in spoščanjem nekam v globine , vprašaj se kaj je cilj ...nagrada? Ta filing da nimaš vitalne moči ti pove da greš s takim delanjem nasproti toku . Ne se toliko matraj vse se tako ali tako samo odvija , s tem tvojim početjem si že tako zdaj psihološko obremenjen .

[HollowSelf]

Kaj bi pa rad dosegel s tem meditiranjem in spoščanjem nekam v globine , vprašaj se kaj je cilj ...nagrada? Ta filing da nimaš vitalne moči ti pove da greš s takim delanjem nasproti toku . Ne se toliko matraj vse se tako ali tako samo odvija , s tem tvojim početjem si že tako zdaj psihološko obremenjen .

Cilj je, da bi ponovno nekako vzpostavil stik s samim seboj..da bi na dnu našel to, kar iščem že precej dolgo, sebe.

[Liam]

Cilj je, da bi ponovno nekako vzpostavil stik s samim seboj..da bi na dnu našel to, kar iščem že precej dolgo, sebe.

Ahaa SEBE , nekaj boljšega višjega....
Saj si tu človek , ti to bereš sedaj . To si ti .

[Brezo]

sem videl na tvoji spletni strani, da zahtevaš 1 evro na minuto (+/-), tvoje pisanje me je pripeljalo do tega, da bom jaz odslej zahteval 250/ minuto, s tem da spletnega prerokovanja ne bo... (PS ne se preveč MANTRAT, da prikličeš svojo lastni dušo)

Pojem "zahtevati" ni glih ustrezen...piše tudi, da je vse stvar dogovora...nekaj pač mora biti napisan... Za nekatere primerčke sem si vzel tudi več ur časa- marsikaj je bilo gratis al pa kakšna boljša kavica...zaradi mene ti lahko postaviš postavko tudi 500/min...kaj pa jaz čaram v praksi je pa itak stvar med mano in belimi duhci ali pa kao dogovor duša-duša...čisto odvisno kakšen preblisk dobim...

Dušo se da priklicati tudi drugače, ne samo z mantrami...bolj pravilen tehnični izraz bi bil vzpostaviti vez z dušo...

[Liam]

Evro na minuto , pa kje si to ceneno postavko našel.
Jaz ti dam dvajset evrov na sekundo , v tem času boš dobil eno okoli kepe če boš imel srečo pa še novo spoznanje da bi bil čas da nehaš nategovat folk.

[Brezo]

Evro na minuto , pa kje si to ceneno postavko našel.
Jaz ti dam dvajset evrov na sekundo , v tem času boš dobil eno okoli kepe če boš imel srečo pa še novo spoznanje da bi bil čas da nehaš nategovat folk.

A lahko poveš kaj te muči... Piše približno, če se vzame 90 min ali več to ni evro na minuto...kaj ko bi raje šel talat klofute psihiatrom ali vedeževalcem...privat psihiatri imajo postavko tudi 100 evrov/ura...potem pa lahko v isto vrsto postaviš še maserje, vse alternativce, joga društva in ne vem kaj še vse...oni tudi pričajo podobne bajke, "čarajo" podobne stvari in kao nategujeji folk...po tvojem tolmačenju...

Pa pazi, da ne naletiš na kakšnega takega, ki malo bolj obvlada kakšne mae geri, mavashi geri ali kaj podobnega...če slučajno ne poznaš izrazov...

traditional ( itkf ) karate kick mae geri full contact fini - YouTube

[Igmúwathogla]

Pojem "zahtevati" ni glih ustrezen...piše tudi, da je vse stvar dogovora...nekaj pač mora biti napisan... Za nekatere primerčke sem si vzel tudi več ur časa- marsikaj je bilo gratis al pa kakšna boljša kavica...zaradi mene ti lahko postaviš postavko tudi 500/min...kaj pa jaz čaram v praksi je pa itak stvar med mano in belimi duhci ali pa kao dogovor duša-duša...čisto odvisno kakšen preblisk dobim...

Dušo se da priklicati tudi drugače, ne samo z mantrami...bolj pravilen tehnični izraz bi bil vzpostaviti vez z dušo...

imaš prav, ko sem bil jaz "posvečen" v reiki mojstra, je bilo tudi 500/min mačji kašelj, zdaj je to seveda treba vse komercialno prilagoditi. Še nekaj - nihče nikakor nikoli in v nobenem primeru ne more biti ločen od svoje duše. Kakorkoli sam sebe deliš, da lahko razumeš življenje in karkoli se dogaja (zavest, nadzavest, podzavest, ali notranji otrok, jaz in nadjaz, ali....tema ,podzavest, papeževo levo jajce in resnica...) vedno si CELI. nitio pol - brezotu plačane - sekunde te duša (čeobstaja - poljubno - neglede na kolikorkoli aspetkov deliš) ne more zapustiti, je ne moreš izgubiti, niti pozabiti....

kaj ti naj povem? daj meni 500/min za resnico, ki je ne poznam? -
ni moj nasvet - pred spletgurjui te pa tudi svarim - čeprav, brezo je seveda moral tudi nekaj napisati

[Brezo]

imaš prav, ko sem bil jaz "posvečen" v reiki mojstra, je bilo tudi 500/min mačji kašelj, zdaj je to seveda treba vse komercialno prilagoditi. Še nekaj - nihče nikakor nikoli in v nobenem primeru ne more biti ločen od svoje duše. Kakorkoli sam sebe deliš, da lahko razumeš življenje in karkoli se dogaja (zavest, nadzavest, podzavest, ali notranji otrok, jaz in nadjaz, ali....tema ,podzavest, papeževo levo jajce in resnica...) vedno si CELI. nitio pol - brezotu plačane - sekunde te duša (čeobstaja - poljubno - neglede na kolikorkoli aspetkov deliš) ne more zapustiti, je ne moreš izgubiti, niti pozabiti....

kaj ti naj povem? daj meni 500/min za resnico, ki je ne poznam? -
ni moj nasvet - pred spletgurjui te pa tudi svarim - čeprav, brezo je seveda moral tudi nekaj napisati

Če misliš 500 evrov/min potem bi se jaz vprašal kdaj si bil posvečen, ker evro obstaja samo par let...in od takrat, ko obstaja to za moje pojme ni mačji kašelj...torej ne vem kaj hočeš s tem povedat...da si multimilijonar ali misliš na dinarje kjer smo itak vsi bili milijarderji dokler niso skenslal par nul...

Zaradi neznanja, neustreznih besed, boljšega razumevanja mi uporabljamo pojme kot so delčki duše, fragmenti duše, ločenost duše, povezava z dušo, itd...Ali misliš, da se skozi posameznika izraža cela moč duše... Tehnični detajli so full jeba zadeva...evo majhen odlomek...eno od teh niti smo mi poimenovali srebrna nit...ko se pretrga, človek ode u večna lovišta...po zemeljskem tolmačenju...

...There are two major threads which connect the Monad, through the soul, with the man or woman in incarnation. One the Sutratma, the thread of life, is anchored in the heart. It comes directly from the Monad, reflected through the soul, and is fixed in the heart center at the right-hand side of the body. It is reflected through that etheric center to the physical heart and into the bloodstream, which, as you know, is the purifying stream which carries the energy of life to every part of the body. While the lifeblood is pumped correctly through the body and is kept free of poisons, the physical body displays all its ability and accuracy of movement and expression. So, too, the connecting body, the astral-emotional body and the mental body are dependent on the life thread, the Sutratma, for their existence and correct function.

There is another thread, called, indeed, the Antahkarana. This thread in anchored in the center of the head, and through these two threads the threefold expression Monad, soul and physical-plane man or woman, live their lives. These two threads inform all of these and, in a downward flow, bridge the gaps between, first, Monad and soul, and secondly between soul and its reflection, the man or woman on the physical plane.

Eventually, a third thread is built by the man or woman him/herself through the interaction of soul energy, and eventually, monadic energy, through the physical apparatus: the thread of creativity. These three threads wound together eventually produce the bridge between the three levels of existence....

Kar se pa teme same tiče pa ne mislim pametovat, ker sem dobil neke informacije, ki predstavijo določene dogodke oz. stvari v čisto drugačni luči...bistvo sem pa že omenil oz. nakazal...

[HollowSelf]

Ahaa SEBE , nekaj boljšega višjega....
Saj si tu človek , ti to bereš sedaj . To si ti .

Fizikalno sem ja, duševno pa se počutim zelo omejen. Izoliran od doživljanja okolice in sebe, svojih čustev, misli. Enostavno ne morem odpreti energijskih poti v moje bitje..