Objavljeno: 23. junij 2015, 19:27
Ali Bog danes podpira vojne?
DAVID, staroveški izraelski kralj, je glede svoje vloge, ki jo je imel kot vojak, rekel: »[Bog] moje roke uči vojskovanja, s svojimi rokami napenjam bakreni lok.« (Psalm 18:34)
Glede kristjanov je apostol Pavel napisal: »Čeprav živimo v mesu, pa se ne vojskujemo po mesu. Ne vojskujemo se namreč z mesenim orožjem.« (2. Korinčanom 10:3, 4)
Ali si ti misli nasprotujeta? Ali obstajajo tehtni razlogi za to, da je Bog staroveškim Izraelcem pustil iti v vojno, kristjanom pa ne? Se je Božji pogled na vojskovanje spremenil? Odgovori na ta vprašanja bodo postali jasni, ko bomo razmislili o treh pomembnih razlikah med Izraelci in pravo krščansko občino.
Tri pomembne razlike
1. Starodavni Izraelci so bili narod, ki mu je Bog določil ozemlje, njihovi sosedje pa so z njimi pogosto sovražno ravnali. Zato je Bog Izraelcem zapovedal, naj ščitijo svoje ozemlje, in jim celo naklanjal zmage nad njihovimi sovražniki. (Sodniki 11:32, 33) Krščanska občina pa po drugi strani nima nekega določenega ozemlja in njeni člani živijo v vseh deželah. Če bi torej Kristusovi sledilci v eni državi sodelovali v vojskovanju zoper drugo državo, bi se bojevali proti svojim sovernikom – proti duhovnim bratom in sestram – za katere jim je zapovedano, naj jih ljubijo in celo umrejo zanje. (Matej 5:44; Janez 15:12, 13)
2. Staremu Izraelu je vladal človeški kralj, ki je imel prestol v Jeruzalemu. Pravim kristjanom pa vlada Jezus Kristus, ki je sedaj mogočno duhovno bitje in ima svoj prestol v nebesih. (Daniel 7:13, 14) Sam Jezus je rekel: »Moje kraljestvo ni del tega sveta. Če bi bilo del tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom. Toda moje kraljestvo ni od tod.« (Janez 18:36) Tako nobeno politično kraljestvo oziroma vladavina na zemlji ne more trditi, da pripada Kristusu. Zakaj je to pomembno za Jezusove »služabnike« oziroma sledilce? To pojasnjuje tretja točka.
3. Starodavni Izrael je podobno kot drugi narodi pogosto odpošiljal sle oziroma veleposlanike ali poslanike, kot jim morda pravimo danes. (2. kraljev 18:13–15; Luka 19:12–14) Kristus dela enako, vendar pa se njegovo ravnanje razlikuje v dveh ključnih dejavnikih. Prvič, vsi njegovi sledilci so veleposlaniki oziroma poslaniki. Zato je lahko apostol Pavel zase in za svoje sovernike napisal: »Veleposlaniki smo torej, ki zastopamo Kristusa.« (2. Korinčanom 5:20) Kot miroljubni veleposlaniki niso nikoli prijeli za orožje. Drugič, Jezusovi sledilci se pogovarjajo z vsemi, ki prisluhnejo njihovemu sporočilu. Jezus je rekel: »Ta dobra novica o kraljestvu se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom.« (Matej 24:14) Rekel je tudi: »Pojdite torej in mi pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov [. . .] ter jih učite, naj izpolnjujejo vse, kar sem vam zapovedal.« (Matej 28:19, 20)
Na žalost Kristusovi služabniki niso vedno dobro sprejeti. Zato je Pavel krščanskemu oznanjevalcu Timoteju napisal: »Kot dober vojak Kristusa Jezusa tudi ti prenašaj húdo.« (2. Timoteju 2:3) Seveda Timotejevo orožje ni bilo dobesedno, zajemalo pa je Božjo napisano Besedo, ki se imenuje »meč duha«. (Efežanom 6:11–17)
Zakaj je Bog zavrgel izraelski narod in ustanovil krščansko občino?
Izraelski narod je kakih 1500 let užival poseben odnos z Bogom, ki je temeljil na zavezi oziroma pogodbi. (2. Mojzesova 19:5) Ta zaveza, katere posrednik je bil Mojzes, je zajemala deset zapovedi in druge zakone. Vsi so spodbujali k pravemu čaščenju in visokim moralnim merilom. (2. Mojzesova 19:3, 7, 9; 20:1–17) Na žalost pa Izraelci kot celota niso bili zvesti Bogu, saj so celo ubijali njegove preroke. (2. kroniška 36:15, 16; Luka 11:47, 48)
Nazadnje je Jehova poslal svojega sina Jezusa Kristusa, ki se je rodil kot Jud. Judovski narod na splošno ga ni sprejel kot Mesija, temveč ga je zavrnil. Zato je Bog pretrgal svojo dolgoletno zavezo z Izraelom, s tem pa se je podrl simbolični zid, ki je ločeval Jude od Nejudov.* (Efežanom 2:13–18; Kološanom 2:14) Ob približno istem času je Bog ustanovil krščansko občino in ji za glavo postavil Jezusa. Še več, pred koncem prvega stoletja so to občino sestavljali ljudje različnih narodnosti. Judovski apostol Peter je napisal, da je Bogu »v vsakem narodu sprejemljiv tisti, ki se ga boji in ravna pravično«. (Apostolska dela 10:35)
Jehovove priče skušajo posnemati zgodnje kristjane. Zato jih drugi poznajo po oznanjevanju ter nevtralnem stališču glede politike in vojskovanja. (Matej 26:52; Apostolska dela 5:42) Da, ničemur ne dovolijo, da bi jih oviralo pri objavljanju dobre novice o Božjem kraljestvu, edini vladi, ki bo odstranila zlo ter na zemljo prinesla trajni mir. S tem čudovitim upanjem v mislih je apostol Pavel napisal: »Kot Kristusovi zastopniki prosimo: ‚Spravite se z Bogom.‘« (2. Korinčanom 5:20) Danes imajo te besede še večjo težo, saj se bližamo koncu »zadnjih dni« današnjega hudobnega sveta. (2. Timoteju 3:1–5)
Izraz »Jud« se je sprva nanašal na človeka, ki je pripadal Izraelcem Judovega rodu. Kasneje je ta izraz zajemal vse Hebrejce. (Ezra 4:12)
ALI STE SE KDAJ SPRAŠEVALI?
● Katero pomembno lastnost morajo kristjani izkazovati drug drugemu? (Janez 13:34, 35)
● Kaj je glavno »orožje« pravih kristjanov? (Efežanom 6:17)
● Katero pomembno sporočilo razglašajo Kristusovi predstavniki? (Matej 24:14; 2. Korinčanom 5:20)
Jehovove priče so mednarodna bratovščina, ki v vojnah med narodi ohranja nevtralnost.
»Vi ste moje priče,«+ govori Jehova, »moj služabnik, ki sem ga izbral,+ da bi me spoznali+ in verovali vame+ ter razumeli, da sem jaz vedno enak.+ Pred menoj ni bil ustvarjen noben Bog+ in tudi za menoj ne bo nobenega.+ Jaz, jaz sem Jehova,+ razen mene ni rešitelja.« (Iz 43,10-11)