35 komentarjev na to temo

[mayita]

      An old man had a beautiful horse that was greatly admired. He received many offers to buy the horse, but the old man refused to sell it, saying that the horse was like a friend to him. One day, the horse escaped. The old man’s neighbors believe that the disappearance was a sure sign of misfortune for him. The old man responded, “Don’t go too far. Simply say that the horse is not in the stable. This is the fact. Everything else is a judgment. Whether it is a misfortune or not, how do you know?” A few months later the horse returned, accompanied by several other beautiful, wild horses. The old man’s neighbors congratulated him on his good fortune. However, the old man simply stayed with the fact: His horse had come back, bringing other horses with it.

The old man had a son, who began working with the horses to train them. One day, the boy fell from a horse and broke his leg. The villagers expressed sadness about this misfortune, but the old man once more remained with the facts and did not interpret the event as good or bad. A short while later the country was invaded, and all the young men of the village had to go and fight in the war. However, the old man’s son was spared military service because of the injuries to his leg.
 

[mayita]

People have judged you;
you have accepted their idea without any scrutiny.
And you are suffering from all kinds of people's judgments,
and you are throwing those judgments on other people.
And this game has become out of proportion.
The whole humanity is suffering from it.
If you want to get out of it, the first thing is:
Don't judge yourself.
-Osho

[none]

Se kar precej vidi kdo je zrelejši...ahhh obsojam...

Po moje je čist zgrešeno o tem na ta način in tudi drug razpravljat,

vsi smo razcepljeni egoisti in brez ocenjevanja in sodbe ni razlike...

 

Morda bi se tu dotaknil, primera multikulturnosti in mešanja ljudi torej

različnih egotov med sabo, kaj nastane??? A res postanemo bolj strpni eden do drugega,

ne sodimo, ne ocenjujemo in ne primerjavo v tem primeru...No nevem,

vsekakor pa, če se človeku vzame temelje,

se poruši cel vrednostni sistem in je zmožen tudi globje razvrednote.

 

....

Se kar precej vidi kdo je zrelejši...ahhh obsojam...

Po moje je čist zgrešeno o tem na ta način in tudi drug razpravljat,

vsi smo razcepljeni egoisti in brez ocenjevanja in sodbe ni razlike...

 

Morda bi se tu dotaknil, primera multikulturnosti in mešanja ljudi torej

različnih egotov med sabo, kaj nastane??? A res postanemo bolj strpni eden do drugega,

ne sodimo, ne ocenjujemo in ne primerjavo v tem primeru...No nevem,

vsekakor pa, če se človeku vzame temelje,

se poruši cel vrednostni sistem in je zmožen tudi globje razvrednote.

 

....

 

Obsojanje je konfliktno in nujno pri ohranjanju status quo...

[mayan]

Tako pri vseh človekovih pogledih, čustvih, prepričanjih je problem, da mislimo, da so objektivna in nam s tem dajejo pravico, da sodimo, obsojamo, kar ni v skladu z našim prepričanjem ali verovanjem. Zato: zavedanje, zavedanje, zavedanje. Bistvo je, da se ne obsojamo, ker obsojamo.

 

Pravil, ki si jih je človeštvo postavilo in uzakonilo, tudi moralnih, ne bi komentirala; na koncu koncev je srce tisto, ki odloča. Je med nami in našim bogom.

 

 

Meni se tud kdaj prikrade kakšna misel, zdaj jo vsaj slišim in sprejmem, prej sem se upirala: "Ni moja, to nisem jaz", ker me je bilo sram ali strah..., no zdaj vsaj razumem, da res nima toliko veze, ker je pomembno, kakšen odnos bom do svojih misli vzpostavla, kako ravnala in kaj rekla.... Ni veliko tistih, ki v resnici dobro mislijo... Trudim se.. Ko je pa moj um brez dvomov, pa tudi zaropočem v "svoji celosti".

[MedvedekPi]

Tole je pa zelo zanimiva in pomembna tema Jaz si tudi nisem čisto na jasnem kje je meja. Osnovni problem sojenja je v tem, da nismo vsevedni in zato sodimo lahko le na podlagi našega omejenega poznavanja neke situacije in morda tudi spodobnosti njenega razumevanja. Tudi če so nam okoliščine neke situacije podrobno poznane, verjetno ne moremo popolnoma razumeti njenega subjektivnega doživljanja vpletenih oseb. Kadar o nečem sodimo, smo torej verjetno vedno bolj ali manj v zmoti.

 

Pri obsojanju smo običajno čustveno vpleteni in sodimo osebo samo namesto njenih dejanj. To zelo izstopa pri kakšnih škandaloznih novicah, kjer bereš komentarje v stilu "take ljudi je treba pribit na kol, postavit pred steno in postrelit". Meni se zdi bolj zanimivo postavit se v kožo ljudi, ki jih ostali obsojajo in poskušat razumeti njihove motive, način doživljanja, razmišljanja. Takšno presojanje, z namenom razumeti neko dejanje in vzroke v ozadju, je po mojem mnenju lahko zelo koristno. Do človeka, ki je posilil in umoril otroka, lahko občutiš sočutje, če razumeš njegovo psihološko ozadje in vzroke zanj. Ta človek morda v sebi globoko trpi. Hkrati pa obsojaš dejanje samo.

 

Kadar nismo prepričani ali je naše obsojanje konstruktivno ali destruktivno, se je verjetno najbolje vprašati, ali ob tem občutim negativna (odbijajoča) čustva - žalost ne šteje. Če da, sem verjetno na napačni strani

[mayan]

Aha, z mislimi si ustvarjamo resnicnost, zato je nemalokrat tako, da se, ker zamerimo, sodimo in obsojamo, sami znajdemo v podobni ali isti situaciji kot nekdo, ki smo ga obsodili. Pravzaprav je to ze vesoljni zakon - vse zato ker je taksna potreba duse da bi razumeli in ljubili. Zato le poslusajmo svoja custva. Ne bilo slabo gledati tako na tiste, ki so najbolj neprijazni, I guess. Samo jaz tezko zmorem to, se kr nalezem.

[devica]

Devica seveda je v vsakem postu ego, to gre zraven. Niti ni narobe, če vemo, da je ego del nas in čisto naraven del. Na kakšen način se stvari podajajo, kje gre za pucanje, je pa druga stvar.
Sama poskušam razumet ego drugih (in ga poskušam sprejet, ker takšni pač so), medtem pa opazujem svoj ego kaj mi pravi in kako se odziva. Ful dobra vaja in neverjetne izkušnje!
Zakaj pa tvoj ego pravi, da v takem ne moreš več sodelovat?

Tega ne pravi ego, ampak zdrava pamet, ki ji gre argumentum ad hominem na živce. Rada imam debate, ampak z ljudmi, ki so zmožni koncentracije in sodijo idejo, misel, ne pa človeka. Tega ni tu. Lepo sončno nedeljo vsem!

[butl]

Tega ne pravi ego, ampak zdrava pamet, ki ji gre argumentum ad hominem na živce. Rada imam debate, ampak z ljudmi, ki so zmožni koncentracije in sodijo idejo, misel, ne pa človeka. Tega ni tu. Lepo sončno nedeljo vsem!

 

 

Enako

 

[kristijana]

Ko gre beseda o obsojanju, mi vedno kmalu pokrovko dvigne, ker resnično sem alergična na ljudi, ki tako nepremišljeno, brez kakršnegakoli dejstva, brez kakršnekoli osnove, največkrat zgolj zaradi dvigovanja svojega ega, pljuvajo in obsojajo drugega. Moj moto v življenju je: "Če lahko pomagaš, pomagaj. Če ne moreš pomagati, ne obsojaj." In tudi držim se ga.
Je pa zelo lep napisala ena punca v prispevku Ne sodi knjige po platnicah, ki me na koncu nikakor ni pustil ravnodušne. Priporočam, da si ga preberete, saj je šola, ki bi jo moral doživeti vsak človek.

In nikar ne obsojajte ...

[Pico Della Mirandola]

 kadar berem te presunljive zgodbe, me ne pustijo nikoli ravnodušnega, zmeraj potočim solzico ali dve pol pa konc. Zakaj konc, ker jih pišejo marketing guruji za prodajanje te ali one megle..

Spomnim se zgodbe, podobne tej o enemu fantu srednjih let, ki je gledal skozi okno v avtobusu in govoril "glej oči oblaki so kot medvedki" in to je jako šlo v nos paru, ki je sedel zraven, In ko je stresal te otročarije še naprej, je eden iz para stopil do gospoda in mu rekel, da pa bi moral gospod svojega sina peljat k kakemu zdravniku.. In ta gospod je rekel, da se ravnokar vračata iz operacije oči in da je sin po več desetletjih spregledal

 

 

 Te srceparajuče zgodbe seveda imajo efekt, toda kaj ko jih že naslednjo sekundo pozabimo.. In to prav vsi, vključno s tabo, ki si domišljaš, da pa nisi takšna.

 

ker če bi bilo drugače se jaz nikol na tem forumu z nikomer ne bi skregal.

[KoryuBudo]

Ker se te besede skozi ponavljajo obsojanje in sojenje,pa dejmo reči kakšno tukaj.

Torej kaj  mislite kje je linija med izražanjem svojega mnenja in sojenjem in obsojanjem?

Ker priznam dostikrat kaj povem pa mi rečejo da sodim ali obsojam.

Kaj te dve besedi sploh pomenita?

A ni sojenje ko pač govorimo o zadevi in premlevamo kaj je kaj?

nimam slovensko slovenskega slovarja zato bi prosila nekoga da gre pogledat in napiše kaj se prebere pod tema dvema besedama.

 

 

 

 

Pozdravljeni,

 

S precejšnjim številom posameznic in posameznikov, ki so do sedaj objavili svoje objave v trenutni temi, se strinjam, da vprašanje o razliki med sojenjem in obsojanjem v sebi nosi širšo konotacijo, ki je pomembna za sleherno posameznico in posameznika. V kolikor sem pravilno razumel mayitino izhodiščno vprašanje, se le to nanaša na psihološko razliko med sojenjem in obsojanjem. Na katerega so Silvija, Iknee, mayan in MedvedekPi zelo dobro odgovorili; pri čemer bi želel izpostaviti spodnjo objavo:

 

 

Bom dala samo en primer, kako jaz razumem to razliko, ker se mi ne ljubi zapletati v pregovarjanje: Ženska zaspi za volanom in povzroči prometno nesrečo z resnimi posledicami. Osebi A in B izvesta za novico in komentirata:

 

A: Namesto, da bi se spočila, je vozila naprej, bolje bi bilo, da bi se ustavila, najbrž je slabo, premalo samokritično presodila situacijo.  

B: Ja, res je, kakšna grozna, neodgovorna, neumna, neiskrena ženska, popolnoma nič se ne ozira na druge, take bi bilo treba zelo kaznovati.

 

Oseba A komentira in izraža svoje mnenje o situaciji in ravnanju voznice (in dopušča možnost, da je lahko tudi kako drugače), vendar ostaja nevtralna do voznice, oseba B pa gre v svojem izražanju mnenja v sodbo in obsojanje same voznice osebno. 

 

 

Iknee je v njeni zgoraj navedeni objavi nadvse dobro na kratko opredelila psihološko razliko med sojenjem in obsojanjem. Pri čemer je upoštevala definicijo besede soditi v skladu z njeno 4. definicijo, kot jo opredeljuje SSKJ, in sicer v smislu ustvarjanja ali izražanja mnenja o nekom ali nečem.

 

Kadar je v splošnem pogovoru govora o sojenju se moramo zavedati, da kot predstavniki civilne in laične družbe nimamo pravice uporabljati pomena besede: soditi v smislu, kot jo to opredeljuje 1. definicija SSKJ-a (odločati o sporni, kaznivi zadevi s sodbo), saj je tovrstna oblika sojenja izključno v domeni sodišč. Pri njeni uporabi, kot jo to opredeljuje 2. definicija SSKJ-a (ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo), moramo biti nadvse previdni, saj lahko hitro začnemo nevede protipravno posegati v pravice in svoboščine drugega posameznika. Medtem ko je njena uporaba, kot jo to opredeljuje 3. definicija SSKJ-a (nadzorovati igro, tekmovanje, sa se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu), rezervirana izključno za potrebe sojenja posameznih športnih prireditev in iger. Iz česar sledi, da v splošnem pogovoru primarno uporabljamo besedo: soditi, kot jo to opredeljuje 4. definicija SSKJ-a (ustvarjati, izražati mnenje o nekom ali nečem).

 

Pri sleherni obliki izražanja posameznega našega mnenja o nekom ali nečem smo vedno znova soočeni s temeljnimi zakonitostmi in principi, ki urejajo, določajo in pogojujejo delovanje tako našega uma kot tudi psihe. V kolikor smo z njimi seznanjeni in jih upoštevamo, se lahko spretno izognemo pasti, ki jo nam nastavlja naša uporaba besed: sojenje in obsojanje. Tako iz stališča Jungove analitične psihologije, razvojne psihologije, psihologije jaza, evolucijske psihologije in transakcijske analize kot tudi iz stališča filozofije ravnovesij, Shin Shin Toitsa, chána, zena,taoizma in budizma obstaja tesna povezava med sojenjem, kot ga to opredeljuje 2. definicija SSKJ-a, sojenjem, kot ga to opredeljuje 4. definicija SSKJ-a, in obsojanjem; o kateri bi tudi želel na kratko malo podrobneje spregovoriti.

 

 

Vsakič, ko ustvarjamo ali izražamo določeno svoje mnenje o nekom ali nečem, na osnovi tega, da zagovarjamo, da ugotavljamo resnična in/ali odločujoča dejstva o določeni sporni zadevi, se nevede postavljamo v vlogo takšne ali drugačne avtoritete. V čemer seveda ni ničesar spornega, v kolikor dejansko posedujemo določena predhodno zahtevana znanja in izkušnje, s katerimi lahko podpremo svojo avtoritativno držo, ter dokler ohranimo svojo nepristranskost tekom celotnega procesa sojenja. Problem, s katerim se vedno znova soočimo pri tovrstni obliki sojenja, pa se nahaja v dejstvu, da ljudje nadvse težko ohranjamo svojo nepristranskost v takšnih ali drugačnih spornih zadevah, katere sodimo ali presojamo. Preprosto že zaradi tega, ker vsi brez

izjem spoznavamo, zaznavamo, preučujemo in se udejstvujemo v tako imenovani: objektivni resničnosti skozi naše lastne: subjektivne resničnosti. Tako filozofija ravnovesij, na kateri temeljijo vse kitajske in japonske tradicionalne vede, kot tudi omenjene šole psihologije učijo, da lahko človek spoznava in zaznava objektivno resničnost izključno na osnovi njegove lastne subjektivne resničnosti; oziroma drugače povedano, da je objektivna resničnost sestavljena iz posameznih človeških subjektivnih resničnosti, kar tudi potrjujejo odkritja in spoznanja sodobne fizike visokoenergetskih delcev in kvantne mehanike. Iz česar sledi, da moramo pri tovrstni obliki sojenja prvenstveno razsojati o dejanski naravi konflikta interesov med posameznimi udeleženimi subjektivnimi resničnostmi v odnosu do objektivne resničnosti. Pri čemer pa se moramo zavedati, da tudi naša zaznava in razumevanje določene objektivne resničnosti, v katero je vpeta sporna zadeva, katero razsojamo, temeljita na naši lastni subjektivni resničnosti; oziroma drugače povedano, da je naša osebna razlaga širše objektivne resničnosti zgolj ena izmed mnogih možnih razlag, in kot takšna temelji na naši subjektivni resničnosti, katero pogojuje in določa naša samopodoba, ki predstavlja enega izmed štirih primarnih temeljnih delov našega zavednega dela jaza - ega, in katera temelji na preostalih treh primarnih temeljnih delih našega ega: samozavedanje, kognitivni procesi in razumski procesi. Prav tako pa ne smemo zanemariti, da našo subjektivno resničnost poleg posameznih primarnih temeljnih delov našega ega določajo tudi tako preostali primarni temeljni deli našega jaza (nezavedni del jaza - senca, arhetipske oblike osebnosti - person, nezavedne oblike   osebnosti - person in zavedne oblike osebnosti - person) kot tudi preostali primarni temeljni deli naše psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava in intuicija).

 

 

V zahodnih družbah nadvse pogosto preveč zlahka jemljemo razliko med sojenjem, v pomenu: ugotavljanja resničnih in/ali odločujočih dejstev o določeni sporni zadevi, in sojenju, v pomenu: ustvarjanja in izražanja svojega mnenja o nekom ali nečem, in ju poizkušamo bolj kot ne medsebojno izenačiti oziroma združiti pod pretvezo, da izražamo svoje mnenje o nekom/nečem, medtem ko dejansko zagovarjamo, da ugotavljamo resnična/odločujoča dejstva o določeni sporni zadevi. Kar je vsekakor nadvse priročen in varen pristop sojenja v smislu ugotavljanja resničnih/odločujočih dejstev o določeni sporni zadevi, saj nam omogoča, da se lahko vedno znova sklicujemo na našo temeljno pravico do svobodnega ustvarjanja in izražanja naših mnenj. A s tovrstnim pristopom dejansko ne ustvarjamo ali izražamo naših osebnih mnenj, temveč poizkušamo drugo osebo prepričati v svojo sodbo ugotavljanja resničnih/odločujočih dejstev o določeni sporni zadevi. V večini primerov tovrstno naše početje temelji na naši bodisi nezavedni bodisi zavedni potrebi po tem, da preko posrednih ali neposrednih pristopov poizkušamo vsiliti določena naša mnenja nekomu drugemu. Omenjena naša potreba pa v večini primerov temelji na tem, da smo še vedno pod vplivom inflacije jaza.

Edward F. Edinger je v njegovem delu: Ego and archetype opredelil proces inflacije jaza kot proces, s pomočjo katerega se naš jaz postopoma odcepi in razvije iz nezavedne enosti našega sebstva. Na osnovi česar se kasneje razvije primarni temelj zavednega dela jaza - ega; in sicer: samozavedanje, ki nato vodi v rojstvo kognitivnih in razumskih procesov ter samopodobe, ki skupaj s samozavedanjem tvorijo posameznikov zavedni del jaza - ego. Inflacija ega je vsekakor nadvse pomemben psihološki proces, ki se začne odvijati z našim rojstvom in poteka načeloma vse do našega 35. leta starosti, saj nam omogoča, da se začnemo zavedati, kar je primarna temeljna naloga celotnega našega jaza. A poleg inflacije ega je E. F. Edinger v omenjenem njegovem delu tudi opredelil proces deflacije jaza oziroma proces ponovnega vzpostavljanja osi jaz-sebstvo. Proces deflacije jaza se okvirno začne nekje po posameznikovem 25. letu, pri čemer bi želel izpostaviti, da ne gre jemati omenjenih starosti kot eksaktnih dejstev, temveč zgolj kot orientacijske vrednosti, katere zelo variirajo od posameznika do posameznika. Z opredelitvijo procesa inflacije in deflacije jaza je tako E. F. Edinger bistveno izboljšal naše razumevanje procesa, katerega je C. G. Jung opredelil kot individualizacija posameznika, saj je le ta sestavljen tako iz inflacije kot tudi deflacije jaza.

Primarni namen procesa inflacije jaza je osnovanje posameznikovega bodočega jaza, katero primarno temelji na tem, da se naš jaz odmakne, odtuji in loči od našega sebstva ter na njegovi zavrnitvi sebstva na osnovi njegovega nezavednega istovetenja s sebstvom. Kar se pri posamezniku primarno odraža v obliki njegovih občutkov: odmaknjenosti, odtujenosti, ločitve in zavrnitve, kateri zaznamujejo prvo polovico njegovega življenja. Prav tako pa je tudi posledica inflacije posameznikovega jaza njegova potreba po vsiljevanju njegovih mnenj nekomu drugemu, ki primarno temelji na tem, da posameznik nezavedno istoveti njegov jaz z njegovim sebstvom. Kar se primarno izraža v obliki posameznikovega prepričanja, da je njegovo mnenje edino pravilno; oziroma v širšem smislu v njegovem istovetenju njegove subjektivne resničnosti z objektivno resničnostjo. Na tem mestu gre izpostaviti, da je inflacija jaza povsem normalen psihološki proces, ki določa človekov normalen psihološki in psihičnih razvoj oziroma proces njegove individualizacije. Vsekakor pa ne gre zanemariti dejstva, da tako inflacija kot tudi deflacija jaza poznata njune patološke oblike.

 

 

Kot lahko vidimo je ohranjanje naše nepristranskosti nadvse naporno in zahtevno. A v kolikor želimo uporabljati besedo: soditi, kot jo to določa 2. definicija SSKJ-a, je ohranjanje naše nepristranskosti ključnega pomena, v kolikor želimo pravilno ugotoviti resnična/odločujoča dejstva v določeni sporni zadevi. Zaradi česar sem predhodno tudi omenil, da moramo biti nadvse previdni in pazljivi, kadar uporabljamo besedo: soditi v omenjenem pomenu. Iz česar sledi, da je veliko bolje, v kolikor težimo h temu, da uporabljamo besedo: soditi, kot jo to določa 4. definicija SSKJ-a, in sicer v smislu ustvarjanja in izražanja določenega našega mnenja.

Kot sem že predhodno omenil je predstavljanje naše osebne sodbe o ugotavljanju resničnih/odločujočih dejstvih v določeni sporni zadevi pod pretvezo ustvarjanja in izražanja določenega našega mnenja, dejansko zgolj ena izmed najbolj razširjenih oblik vsiljevanja naših mnenj nekomu drugemu, kakor tudi da smo še vedno pod vplivom inflacije jaza ter da svojo samopodobo in subjektivno resničnost, ki izvira iz slednje, priznavamo za našo edino vrhovno avtoriteto. Na drugi strani pa je omenjeno naše početje tudi dokaz, da psihološko še vedno nismo dovolj razviti in pripravljeni, da bi bili sposobni sprejeti

najrazličnejše manifestacije raznolikosti, s katerimi se srečujemo tekom naših življenje, takšnih kot resnično so, brez kakršne koli naše potrebe po tem, da bi le te spreminjali ali prilagajali naši volji, prepričanjem, verovanjem... ali potrebam. S tovrstnim početjem sporočamo ostalim ljudem in okolju, v katerem se nahajamo, da še vedno težimo h temu, da pričakujemo, da se bodo ostali ljudje in zunanje okolje prilagajali našim subjektivnim potrebam in naši subjektivni resničnosti. Kar je istočasno tako izraz našega napuha in domišljavosti, katerega so stari Grki poimenovali: hybris in ki ga lahko bolj kot ne enačimo s krščanskim konceptom: izvirnega greha ali budističnim konceptom: nevednosti, kot tudi našega pomanjkanja pozitivnih primarnih oblik čustev (samozaupanje, samozavest, samo-izpolnitev, radost, vzhičenost, zanos, spokoj in sočutje). Pomanjkanje pozitivnih primarnih oblik čustev, pa je zgolj posledica pomanjkanja pozitivnih primarnih oblik občutenj (odprtost, sprejemanje, naklonjenost, iskrena odkritost, iskreno usmerjanje, iskreno vodenje, sproščenost in ugodje). Pomanjkanje pozitivnih primarnih oblik občutenj, pa je zgolj posledica pomanjkanja pozitivnih primarnih oblik občutkov (prisotnost, navzočnost, povezanost, pripadnost, zadovoljstvo, jasnost, svoboda in veselje). Kar več kot le nakazuje na patološki pojav, katerega sem, na osnovi sinteze vzhodnih tradicionalnih ved (filozofija ravnovesij, Koryu Budo, chán, taoizem, zen in Shin Shin Toitsu) z zahodnimi šolami psihologije (Jungova analitična psihologija, razvojna psihologija, psihologija jaza, somatska psihologija in evolucijska psihologija) poimenoval: progresivno negativno neravnovesje na ravni zaznave. O katerem sem podrobneje spregovoril v svojih
strokovnih delih: Sei Shin Do, Temeljni principi Buda in Um Buda ter katerega podrobno predstavim v sklopu predavanj mojega izobraževalnega programa: Poenotenje Uma in Telesa - Shin Shin Toitsu.

 

V kolikor na nezavedni ravni zamenjamo pozitivne primarne oblike občutkov z negativnimi primarnimi oblikami občutkov:

• Prisotnost z odmaknjenostjo;
• Navzočnost z odtujenostjo;
• Povezanost z ločenostjo;
• Pripadnost z zavrnitvijo;
• Zadovoljstvo z nezadovoljstvom;
• Jasnost z zmedenostjo;
• Svobodo z omejenostjo;
• Veselje s potrtostjo.

 

Nas to vodi v to, da na nezavedni ravni postopoma zamenjamo pozitivne primarne oblike občutenj z negativnimi primarnimi oblikami občutenj, saj občutenja izvirajo iz občutkov:

• Odprtost z ujetostjo;
• Sprejemanje z ne sprejemanjem;
• Naklonjenost z nenaklonjenostjo;
• Iskreno odkritost z zadrego;
• Iskreno usmerjanje z zavajanjem;
• Iskreno vodenje z manipulacijo;
• Sproščenost z napetostjo;
• Ugodje z neugodjem.

Kar nas vodi v to, da na nezavedni ravni postopoma zamenjamo pozitivne primarne oblike čustev z negativnimi primarnimi oblikami čustev, saj čustva

izvirajo iz občutenj:

• Samozaupanje s strahom;
• Samozavest z brezvoljnostjo;
• Samo-izpolnitev z razočaranjem;
• Radost z žalostjo;
• Vzhičenost z jezo;
• Zanos z obupom;
• Spokoj z nemirom;
• Sočutje s sovraštvom.

 

Posledično nato na nezavedni ravni zamenjamo pozitivne primarne vrline z negativnimi primarnimi vrlinami,saj so vrline v veliki meri odvisne od naših
čustev, četudi ne izvirajo iz njih:

• Iskrenost z neiskrenostjo;
• Odkritost z neodkritostjo;
• Poštenost z nepoštenostjo;
• Zvestobo z nezvestobo;
• Spoštovanje z nespoštovanjem;
• Samonadzor s slo;
• Skromnost s pohlepom;
• Dobronamernost z zavistjo.

 

Kar nas na koncu pripelje do tega, da na nezavedni ravni zamenjamo pozitivne primarne oblike čustvovanj z negativnimi primarnimi oblikami čustvovanj, saj čustvovanja izvirajo iz interakcij med našimi čustvi in vrlinami:

• Vero z ne-vero;
• Ljubezen z ne-ljubeznijo;
• Vero vase z ne-vero vase;
• Samouresničitev z ne-samouresničitvijo;
• Samo-izkustvo z ne-samo-izkustvom.

 

S čimer se tudi zaključi vzpostavljanje patološkega psihološkega procesa: progresivnega negativnega neravnovesja na ravni zaznave, ki se primarno
manifestira v obliki posameznikove negativne samopodobe.

 

 

Iz zgoraj navedenega je tako moč sklepati, da je posameznik, ki predstavlja njegovo sodbo o ugotavljanju resničnih/odločujočih dejstvih v določeni sporni

zadevi pod pretvezo ustvarjanja in izražanja določenega njegovega mnenja, med drugim tudi pod izrazito močnim vplivom njegove negativne samopodobe. Katera se poleg že omenjene oblike manifestacije manifestira tudi v podobi najrazličnejših oblik: črnogledosti, pretirane racionalizacije, izgube smisla, občutka izgubljenosti, egocentrizma, egoizma, narcisoidnosti, vedenjskih vzorcev, vedenjskih motenj, vzorcev jaza, motenj jaza, tesnobnosti, melanholije, megalomanije... ter v najhujših patoloških primerih tudi v obliki najrazličnejših oblikah razkroja jaza.

 

Na drugi strani pa, v kolikor posameznik uporablja besedo: soditi izključno v pomenu ustvarjanja in izražanja določenih naših mnenj, je to zelo jasen znak, da je uspel vzpostaviti pozitivno progresivno ravnovesje na ravni njegove zaznave in posledično pozitivno samopodobo. Kar v osnovi pomeni, da je tekom njegovega procesa inflacije jaza uspel bodisi obdržati bodisi vnovično vzpostaviti posamezna pozitivna progresivna ravnovesja na ravni njegovih primarnih občutkov, občutenj, čustev, vrlin in čustvovanj. Kakor tudi, da je uspešno ozavestil njegovo nekdanje nezavedno istovetenje njegovega jaza s sebstvom. Kar več kot le nakazuje na to, da je tovrstni posameznik pod vplivom deflacije jaza. Tovrsten posameznik se je začel zavedati, da vsi ljudje spoznavamo objektivno resničnost na osnovi naših subjektivnih resničnosti, katere primarno pogojujejo in določajo naše samopodobe. Zaradi česar ne čuti več nikakršne potrebe po tem, da priznava njegov jaz, samopodobo in subjektivno resničnost kot edino vrhovno tridelno avtoriteto. Kar se primarno manifestira predvsem v tem, da ne čuti več nobene potrebe po tem, da bi priznaval njegova mnenja, stališča, ideje, prepričanja, verovanja... kot edino pravilne. Na osnovi česar je dejansko sposoben začeti, v polnem pomenu besede, sprejemati in tudi razumevati raznolikost človeških mnenj, stališč, idej, prepričanj, verovanj... kar mu nadaljnje omogoča, da začne veliko uspešneje uravnovešati njegova posamezna notranja psihološka in psihična nasprotja in konflikte. Na osnovi česar začne živeti življenje izven najrazličnejših kalupov, katere je tako ali drugače predhodno sprejel za svoje in tako tudi posledično začne živeti umirjeno življenje izpolnjenih potencialov in možnosti.

 

 

Za konec pa bi se želel le še na kratko dotakniti psihološkega pomena uporabe besede: obsojanje. Psihološko gledano ljudje obsojamo iz naslednjih
dveh razlogov:

1. Kadar smo mnenja ali imamo občutek, da je ogrožen obstoj naše subjektivne resničnosti in posledično tudi obstoj naše samopodobe, kot četrti primarni temeljni del našega zavednega dela jaza - ega.
2. Kadar naše sebstvo sporoča našemu jazu, da mora obsoditi določeno dejanje.

 

Ljudje, ki se srečujejo s takšno ali drugačno obliko negativne samopodobe, do katere privede negativno progresivno neravnovesje na ravni njihove zaznave, obsojajo vedno zaradi prvega zgoraj navedenega razloga. Saj so tovrstni posamezniki ujetniki njihovih lastnih samopodob, ki tako pogojujejo in določajo kot so tudi pogojene in določene iz strani subjektivnih resničnosti, ki jih ustvarjajo. Kar drugače povedano pomeni, da tovrstni posamezniki na nezavedni
ravni nenehno projecirajo najrazličnejše njihove nezavedne psihološke vsebine, forme in procese v objektivno resničnost, s čimer dejansko pretvarjajo objektivno resničnost v njihovo subjektivno resničnost. Zaradi česar sleherno obliko raznolikosti bodisi med njihovo subjektivno resničnostjo in subjektivno resničnostjo druge osebe bodisi med njihovo subjektivno resničnostjo in objektivno resničnostjo v prvi osnovi zaznavajo kot neposredno obliko napada tako na njihovo subjektivno resničnost in samopodobo kot tudi na celoten njihov zavedni del jaza (ego) in posledično tudi na njihov način razmišljanja, prepričanja in verovanja. Zaradi česar se tudi na nezavedno-zavedni ravni odločijo uporabiti psihološko funkcijo: obsojanja kot obrambno reakcijo, s katero se poizkusijo braniti pred napadom na njihov jaz, katerega zaznavajo v raznolikosti človeških mnenj, stališč, idej, prepričanj in verovanj.

 

Na drugi strani pa ljudje, ki imajo vzpostavljeno pozitivno samopodobo vedno obsojajo zaradi drugega zgoraj omenjenega razloga. Tovrstni posamezniki obsojajo določeno dejanje izključno na podlagi informacij, ki jih prejmejo preko njihove osi jaz-sebstvo, katero vzpostavijo tekom njihovega procesa individualizacije. Naše sebstvo ima pri svoji komunikaciji z našim jazom na voljo štiri osnovne poti, ki vodijo preko našega univerzalno nezavednega in kolektivno nezavednega bodisi podzavesti, zaznave, zavesti bodisi intuicije. Primarni nosilci komunikacije med našim sebstvom in jazom preko podzavesti so določeni arhetipi, preko zaznave so občutki, preko zavesti so vrline ter preko intuicije so spoznanja. Način komunikacije med našim sebstvom in jazom pa primarno določa štiri
primarne tipe osebnosti: impulzivna, razumska, čutna in intuitivna/duhovna. Pri impulzivnem tipu osebnosti sebstvo primarno komunicira z jazom preko podzavesti in arhetipov ter animusa pri ženskah oziroma anime pri moških, katera predstavljata 90% nezavednega dela jaza - sence ženske oziroma moškega. Pri razumskem tipu osebnosti sebstvo primarno komunicira z jazom preko zavesti in vrlin. Pri čutnem tipu osebnosti sebstvo primarno komunicira z jazom preko zaznave in občutkov, medtem ko pri intuitivnem/duhovnem tipu osebnosti sebstvo primarno komunicira z jazom preko intuicije in spoznanj. Ne glede na to kateremu primarnemu tipu osebnosti določen posameznik pripada bo informacija, ki jo bo posamezno sebstvo posredovalo jazu za identično obsojanja vredno nedopustno dejanje v svojem bistvu vedno enaka, razlike med njimi bodo zgolj v načinu njihovih manifestacij. Iz česar sledi, da bodo predstavniki vseh štirih primarnih tipov osebnosti prejeli navidezno nadvse raznolike informacije iz strani njihovih sebstev, medtem ko bo njihovo sporočilo za vse štiri predstavnike v osnovi enako. Zaradi česar bodo predstavniki štirih primarnih tipov osebnosti bolj kot ne enako obsodili določeno obsojanja vredno nedopustno dejanja ali ravnanje, medtem ko bo sleherni izmed njih utemeljil svojo obsodbo na osnovi različnih mnenj, stališč, idej, prepričanj in verovanj. V kolikor so omenjeni štirje predstavniki primarnih tipov osebnosti še vedno ostali deloma ujeti v okove lastnih samopodob in subjektivnih resničnosti, bodo pri njihovem diskurzu v zvezi z obsojanjem določenega nedopustnega dejanja prevladale navidezne razlike njihovih mnenj, stališč, idej, prepričanj in verovanj, na osnovi katerih bodo v njihovem diskurzu prevladala njihova medsebojna nesoglasja, ki izvirajo iz njihovih raznolikosti. V kolikor pa so omenjeni štirje predstavniki primarnih tipov osebnosti uspeli preseči okove njihovih
samopodob in subjektivnih resničnosti, bodo brez večjih težav uspeli prepoznati skupni vir njihovih raznolikih mnenj, stališč, idej, prepričanj in verovanj, na osnovi česar bo v njihovem diskurzu prevladala sinergija, ki jih bo vodila k odkritju celovite rešitve izziva, s katerim so soočeni. Posledično ne bodo le uspeli sprejeti enotne obsodbe določenega nedopustnega dejanja, temveč bodo iz procesa obsojanja izstopili obogateni z novim, globljim razumevanjem tako njih samih, ostalih ljudi kot tudi objektivne resničnosti, katera se razkriva v raznolikosti njenih manifestacij in kreacij.

 

 

Vse o čemer sem spregovoril v tokratni svoji objavi podrobneje obravnavam v svojih strokovnih delih: Sei Shin Do, Temeljni principi Buda in Um Buda ter v sklopu predavanj mojega izobraževalnega programa: Poenotenje Uma in Telesa (Shin Shin Toitsu), o katerem si lahko več preberete na: http://tenaibudo.moj.../tenaibudo.html.

 

 

 

Lep pozdrav,

KoryuBudo