Saj je slovar slovenskega knjižnega jezika na netu.
Prilepim del, mislim da bo dovolj:
sodíti in sóditi -im nedov. (ȋ ọ́) 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti // v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva ♦ jur. soditi zborno z več sodniki 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal / krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu // knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami .......
.......ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega sodèč -éča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom sójen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni ∙ ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni
postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno ♦ jur. biti sojen v nenavzočnosti ♪
obsójanje -a s (ọ́) glagolnik od obsojati: nekritično obsojanje / obsojanja vredna popustljivost ♪
Osebno mislim, da na medsebojne odnose vpliva veliko dejavnikov...zavestna in nezavedna, naše razpoloženje. Super predavanje na to temo je imela tudi Sanja Lončar, ki je govorila, kako ima srce enake celice kot možgani, kako zaznava in predela desetkrat več informacij in hitreje kot možgani. Medtem, ko nam srce govori, da oseba ni iskrena, možgani še začnejo ne dojemat, kasneje pa predelajo samo tisti logični del informacij, tako da ni čudno, da v srčku intuicija govori eno, možgančki pa to preglasijo in govorijo, saj so vsa dejstva ok... Se že oddaljujem. Želela sem reči, da so odnosi med nami prepleteni z očitnimi in podzavestnimi zaznavanji, reakcijami. Je res, da nam nekdo med vrsticami podaja očitke in obsojanja, na videz pa, če bi gledal strogo po zgradbi stavka, nič takega. In obratno, nekdo nam res nič ne misli očitat, pa imamo mi v sebi slab občutek ter to vzamemo kot poseganje v naš osebni prostor... Sploh pa, če smo kateri dan slabe volje in bolj občutljivi... Kolikokrat nabijamo krivdo drugim, v sebi sodimo, da so krivi drugi, čeprav ne povemo na glas? In ja, res je težko, ko ti nekdo postavi ogledalo. Osebno se trudim odmaknit in pogledat nase, kot da gledam drugega ali se pogovorim s prijatelji, za katere vem, da mi bodo povedali resnico. Lažje je sprejemati resnico od prijatelja oz. nevtralne dobronamerne osebe, ker veš, da je iskren in dobronameren.
Sam pogovor še ne more bit obsojanje. Če nekdo izrazi, da se tako počuti, se je dobro ustavit in predelat, na kak način si nekaj interpretiral, če gre seveda. Razlika je, v kakšnem odnosu sta osebi, ali želita sprejet resnico, ali sodelujeta sploh toliko, da je to pomembno, kako to rešiti... Način povedanega je pomemben. Primer: mama reče otroku: nikoli ne pospraviš sobe! Bolje: Želela bi se dovoriti s tabo, kolikokrat na teden boš pospravil sobo... Ali otrok: ne bom jedel te juhe... Mama: sej tebi pa tako nič ne paše, razvajen si, mi nismo imeli dovolj za jest, ti pa takole... Otrok se počuti negativno sojen, čustveno plane nazaj. Bolje: če te prav razumem, samo ta krompirjeva juha ti ni dobra ali sploh nočeš nobene juhe...? In obratno, lahko tudi otrok mami: nikoli mi ne prisluhneš...vedno to in to... Skratka, da ne takoj planemo, ampak puščamo odprto pot za razčiščevanje, kaj nas moti in če se lahko dogovorimo drugače...