Sem htel napisat, da mi dol visi za ovo in vse ostale naše reprezentance....
Pa vendar, nimam nit tolk živcev da bi kakšno tekmo pogledal. Kar pomeni, da vendarle neka čustvena vpletenost je.
Priznam, letos nisem gledal ene same tekme, mal zarad kronične neprespanosti, mal zarad tega ker mi deca to ne puste. Če že ne deca, pa žena. (ja moja žena je še zmeraj prava ženska, če jo nekaj ne zanima, jo ne začne zanimat prek noči zarad nacionalnega naboja). Velik pa zarad tega, ker sem pač nehal spremljat šport v navijaškem smislu, ker sem ugotovil, da se z dosežki drugih ne morem več poistovetiti, tko k se to ne da več ob gledanju porničev (ne jebeš ti, nego neko drug, a ti od njegovog jebanja osim sitne drkancije ništa nemaš)
Sem pa mal bral komentarje kavč forumašev, po porazu....
kako specifično slovenski
Spet so igralci luzerji, trener kriv, Laković prestar, Gogi sebičen..... Begić čefur, k odžira mesta neprecenljivim domačim fantom....
Spominjam se ko je slovenska reprezentanca v fuzbali izpadla iz EUja v Ukrajini in Poljski
Kek je kriv, Novaković je sebičen, Koren prestar........preveč čefurjev ki odžirajo mesta perspektivnim domačim igralcem....
Pa poglejmo kje so ti trije danes ....... in kaj bi brez čefurjev?
Jst vidm zadevšne večplastno, ker sem pač preveč pronicljivega uma za ta slovenski grunt.
problem slovenskega športa nasploh
1. Zanič navijači (za razliko od nekaterih drugih, naši navijajo samo kadar moštvu gre, pa še takrat, jih samo malo številčnejša nasprotna navijaška skupina preglasi)
2. Kavč vsevedi selektorji. vsak Slovenec = selektor od rojstva
3. Nerealna pričakovanja( mislim da bi vsakomur, ki se kolčkej spozna na npr. basket, moralo bit jasno, da smo poimensko bili med slabšimi ekipami na tem prvenstvu in da smo s tem kar smo prikazali v bistvu kr precej presegli poimensko kvaliteto)
4. wannabejstvo... če je nekaj IN se bo vsak Slovenec poistovetil z zadevo, do te mere, da bo babnca, ki ne pozna osnovnih pravil košarkaške igre frenetično kupovala vstopnice slovenske reprezentance in gladko napovedovala naslov prvaka)
5.mentaliteta ( v ključnih trenutkih se naš zmagovalni naboj izgubi, predvsem zato, ker itak vemo, da je linija med beračem in kraljem tanka da tanjša ne more bit, navajen smo pa bit berači, ker kraljev genetsko ne prenesemo)
Iz vsega navedenega lahko zaključimo, da smo, na žalost, izgubili verjetno zadnjo priliko, da se nekaj relevantnega osvoji v basketu. Vsaj v naslednjem desetletju.
Namreč MI, ki spremljamo tudi mladinske dosežke, smo ugotovil, da do letnika 1997 nimamo omembe vredne generacije, slednji se nahaja celo v B diviziji evropske košarke (na nivoju Avstrije, Portugalske...)