Ker mi očitno ti citati ne gredo od rok, bom s krepkimi označevala..
Brezo,
tisti link, ki si ga pripel sem odprla ampak ne morem pogledat tega videa, se taako bojim tega, da potem cel mesec ne bom spala. Zveni smešno, ampak je res 
..razen, če ni nobenih takih posnetkov?
Tole z energijsimi paraziti imaš prav. Sem že tudi pomislila na to, da se moraš zapreti v svoje območje, on ima pa svojo energijo in vmes je črta.
Pravzaprav to velja za marsikoga okrog mene, ne samo za njega. Samo kako to dosežt, ni lahko veš 
Tole kofetkanje v redu zveni, samo moram počakat, da boš presodil, če razumem 
domoljubka, hvala ti za vse te linke in ostale informacije. 
Res bom vse institucije preklicala in se v nulo pozanimala kakšne so variante. Prvi najpomembnejši cilj se nam zdi detoksikacija, da se razbremeni tega metadona..in tablet (kolikor sem razumela potek terapije). Naša država očitno res premore samo en tak center, kamor hodijo odvisniki iz vse Slovenije. Prav zato rabi še večjo motivacijo. On nima že dovolj močne volje, da bi šel k babici na kosilo in pojedel kaj hranilnega, kaj šele, da bi šel na vlak. Ko se pogovarjama o tem, zveni tako odločno, potem ga pa spet zgrabi brezvoljnost. Enostavno se vrti v krogu brezvoljnosti. Večkrat mi trdno obljubi, da se bo naročil. Če se, ne gre, če gre, ne pride naslednjič, če pride, ni napisal dnevnika, če pa ga ima s seboj, pa ima test urina pozitiven...in ne ve zakaj. Torej vedno se stvar nekje ustavi, kar mu še bolj odvzame voljo. Vsi mi pravijo, da očitno nima dovolj močne volje, ker potem bi šel s kolesom, če bi bilo potrebno, ne le z vlakom. Ampak bolj ko se ta cilj ozdravitve in vsega oddaljuje, bolj me skrbi zanj, da se mu kaj ne zgodi.
Resda samota ni v redu v tem primeru in vem, da si želi družbe, ampak včasih pomislim, kaj pa če je mama šla z razlogom? Ne mislim namernim, ampak z vidika usode. Namreč odkar je šla, je postal vsaj malo bolj odgovoren. Če bi le lahko, bi bila vedno zraven njega, ker ima zelo slab imunski sistem, ker nič ne je. Stala bi mu ob strani, vozila bi ga tja..zdaj pa se mi zdi, kot da ne bo nič. Meni pa služba ne dopusti, da bi k njemu hodila čez teden.
Če mu omenim komuno, postane jezen, češ, da kako sem sploh lahko pomislila na kaj takega. Enkrat sem govorila z ozdravljenim odvisnikom in je rekel, da mi iz izkušenj pove, da bo prišel dan, ko se bo sam odločil. Mene je samo strah, ali bo ta čudežen dan prišel pravočasno?
Sigurno mu bom stala ob strani, se pozanimala na res vseh koncih mu povedala vsa dejstva, kaj bo, če ne bo nekaj naredil zase..itd. Najtežji pa je korak, da naj najprej pomislim nase in da naj mu ne dajem denarja, ne kupujem nič, ne čistim, ga ne vozim okrog...itd. Ker se spet spomnim na besede moje psihiatrinje: dokler ne bo potrebe, da nekaj naredi, ne bo. Zdaj je ni, zakaj bi bila, ko pa mu nič ne manjka?
Skrbi me tudi zanj, ker je magnet za slabo družbo. Ljudje ga izkoriščajo, mu občasno grozijo itn. Seveda sam ne zna reagirati odločno, ker je otroštvo zaradi drog prestavil za par let naprej..O življenju se mora še ogromno naučiti, ker se mi zdi, da ne zna živeti. Za to je pa res edina možnost komuna. No zdaj pa čakam na ta čudežni dan, ko se bo odločil, da je to res prava pot zanj in me ne bo jezno pogledal, ko mu bom omenila..
Sama sem že razmišljala, da bi mu pomagala s pomočjo drugih metod. Recimo EFT ampak zna bit nevarna zadeva, ko gre za travme, depresjo in težave, ki so se dolgo kopičile v njem. Poskušam mu tudi delati reiki ampak s tem sem šele začela in bom sčasoma videla kako in kaj. Prav tako ga ne upam peljati k refleksni masaži stopal, pa akupunkturi, pa hipnoterapiji..ma v tej stiski sem pomislila že res na vse. Sploh mi ni problem plačevati za to, samo, da bi mu kaj pomagalo.
Ker ima slab imunski sistem, ker sploh ničesar ne je, da ne pomislim, da nima vlaknin, aminokislin, vitaminov, mineralov in da je magnet za vse žive bolezni, potem si ne morem kaj, da mu ne bi kupovala najboljša možna dopolnila. Težava je v tem, da nima apetita in ne ve kako bi ga pridobil.
Ja, se strinjam z marsičem, kar je napisala Domoljubka. Vendar je pomebno nekaj: ostani v toplih čleških stikih z njim, to potrebuje, a ne igraj reševalke, temveč bodi nič več in nič manj kot to, kar si - njegova sestra, brez poskusov reševanja ali obsojanja ali kombinacije obojega. Preprosto sprejmi ga takšnega, kakršen je. Postavi mejo tam, kjer bi jo postavila tudi sicer komurkoli, naj se ti ne smili - obravnavaj ga kot normalnega, kompetentnega človeka, če naj bi vzbudila v njem moč in motivacijo, da to tudi zares postane. Pa zaščiti se in se umakni, če ti postane prehudo in prenaporno, in mu to tudi odkrito povej, nikar ne bodi žrtev, to samo škodi obema.
Iknee, za tole pa 
Tudi to sem enkrat že sama pomislila in sem že večkrat kregala očeta: ne ga obravnavat kot bolanega reveža ampak kot normalnega človeka, ki ima težave, tako kot vsi ostalo, samo malo drugačne. Problem pa je v tem, da nas on večkrat izsiljuje na tak način: ko bi ti bila na mojem mestu, ti ne veš kako trpim, kako sem ubogi, ne jemlji me kot ostale, z mano moraš lepo delat, ker sem samomorilno nastrojen, moraš mi vse naret, kar ti rečem, ker jaz nisem normalen, sem depresiven in občutljiv....no in tukaj se nekaj v meni ustavi. Ne znam več naprej.
To temo je popravil/a BInchy: 30. december 2013, 18:37
sicer pa...sploh ne vem kaj bi lahko bilo narobe....razen če tega nimaš v sebi
Res pa je če imaš sam probleme, da človeku NE MOREŠ 
