Mimogrede....pozdravljen KoryuBudo....
...si nas končno malo prišel obiskat...
So manjkale tvoje poglobljene misli, ki pa terjajo malo več razmisleka za odgovor....
Na hitro prebrala... v kolikor sem razumela - se lahko strinjam s povedanim zgoraj....
Je pa težko doseči to stopnjo odgovornosti pri podajanju svojega pogleda na zadeve...se mi zdi, da bi morali preden kaj skomuniciramo najprej v jamo za nekaj časa....da vse to kar želimo povedati najprej pošteno premeljemo z vseh zornih kotov...
Se strinjam- odgovorno bi bilo razumeti najprej vse te aspekte in jih čutiti.
A kaj, ko se mi zdi, da v življenju nimamo toliko časa vse tako natančno pretehtati...
Napr. če se takšno zapraševanje neba zares dogaja ...a ni bolj enostavno opazovati in izraziti svoja opažanja... ter nasloviti vprašanja pristojnim službam, kot pa se zadrževati, ( bog ga vedi koliko časa) z vprašanjem, preden si vse strokovno ne razčistimo?
Prav rada bi pa prebrala morda tvoje misli glede na izkušnje, ki si jih imel z vojsko po svetu na to temo s Cheimtraili oz. zapraševanju neba, ozemelj z nevarnimi substancami .
Če imaš kakšne mnenje o tem...evo rada prisluhnem...
LP.
Pozdravljena domoljubka,
Vsekakor se strinjam, da stopnja odgovornosti, o kateri sem na kratko spregovoril v svoji objavi pod zaporedno številko: 58, na 3. strani trenutne teme, zahteva določeno opravljeno delo ter določeno mero vloženega napora, truda in energije primarno v odnosu do spoznavanja nas samih. Kar lahko posameznik najlažje opravi tekom njegovega mladostništva in zgodnjega zrelega obdobja, v obdobju od 8 do 30 leta starosti. V katerem se postopoma izoblikuje njegov jaz ter se dokončno izoblikuje njegova prva trenutno obstoječa samopodoba (kot četrta in najvišja funkcija zavednega dela jaza - ega), ki opredeljuje njegovo subjektivno realnost in na takšen način določi smer nadaljnjega posameznikovega razvoja. V omenjenih življenjskih obdobjih posameznik najlažje najde potreben čas, ki ga zahteva njegovo spoznavanje samega sebe kot celote oziroma kdo in kaj je kot človeško bitje. Pri čemer pa gre na tem mestu tudi omeniti, da v kolikor se posameznik odloči oziroma je primoran, da v omenjenih obdobjih, opraviti potrebno delo, ki ga zahteva njegovo spoznavanje samega sebe, se mora v precejšnji meri odreči konceptoma otroštva in mladostništva kot ju to razumemo na zahodu. To je namreč cena, ki jo mora posameznik plačati, v kolikor želi razviti omenjeno stopnjo odgovornosti, ki jo najlažje plača tekom njegovega mladostništva in zgodnjega zrelega obdobja. Tovrstna cena je daleč od tega, da bi bila majhna, a je vseeno bistveno manjša od cene, ki jo mora plačati posameznik, kateri se odloči razviti omenjeno stopnjo odgovornosti v njegovih kasnejših življenjskih obdobjih.
Eden izmed največjih problemov vseh preteklih in trenutnih človeških družb predstavlja prav dejstvo, da se premalo število njihovih posameznic in posameznikov odloči razvijati omenjeno stopnjo odgovornosti tekom njihovega mladostništva in zgodnjega zrelega obdobja ter poizkušajo slednjo postopoma razvijati v njihovih kasnejših življenjskih obdobjih - načeloma nekje po 50. letu njihove starosti. S čimer večina predstavnic in predstavnikov posameznih družb ostane ujetih na stopnji nezrele mladostniške odgovornosti tekom večine njihovih najbolj aktivnih let, katero postopoma v večji ali manjši meri presežejo šele proti koncu njihovega najbolj aktivnega življenjskega obdobja. Na tovrsten način se v posameznih družbah samogenerirajo in samoreplicirajo najrazličnejših regresivni mentalni, psihološki, psihični in družbeni procesi, ki vedno znova vodijo v pojav najrazličnejših oblik tako imenovanih: disfunkcionalnih družb. Katerih nosilci so prav disfunkcionalne posameznice in posamezniki, ki se utapljajo v najrazličnejših začaranih krogih odmaknjenosti, odtujenosti, ločenosti, zavrnitve, nezadovoljstva, zmedenosti, omejenosti in potrtosti. Kateri jih nadaljnje vodijo v najrazličnejše začarane kroge ujetosti, ne sprejemanja, nenaklonjenosti, zadrege, zavajanja, manipulacije, napetosti in neugodja. Kateri jih vodijo v najrazličnejše začarane kroge strahu, brezvoljnosti, razočaranja, žalosti, jeze, obupa, nemira in sovraštva. Kateri nadaljnje vodijo v najrazličnejše začarane kroge neiskrenosti, neodkritosti, nepoštenosti, nezvestobe, nespoštovanja, sle, pohlepa in zavisti. Kateri jih vodijo v najrazličnejše začarane kroge patoloških oblik objektivnega in subjektivnega dvoma, kateri jih nadaljnje vodijo v najrazličnejše začarane kroge ne-vere, ne-ljubezni, ne-vere vase, ne-samouresničitve in ne-samo-izkustva. Omenjeni začarani krogi vedno znova privedejo do najrazličnejših oblik negativne/regresivne samopodobe (kot četrte in najvišje funkcije zavednega dela jaza - ega), katere posamezniki projicirajo bodisi sami vase bodisi v družbo/okolje, kateremu pripadajo.
Negativna/regresivna samopodoba ustvarja v posamezniku negativno/regresivno subjektivno realnost, s pomočjo katere krepi njen vpliv nanj ter širi najrazličnejše regresivne mentalne, psihološke in psihične procese tako v preostale dele posameznikove psihe kot tudi v okolje in družbo, katerima posameznik pripada. Posledično tovrstni posameznik tako v njem samem kot tudi v okolju in družbi, katerima pripada, primarno zaznava predvsem najrazličnejše regresivne procese, katere hkrati tudi na takšen ali drugačen način aktivno soustvarja. Zaradi česar je njegova zmožnost (so)ustvarjanja najrazličnejših progresivnih procesov močno zmanjšana oziroma omejena, na osnovi česar tudi tovrsten posameznik postopoma postane disfunkcionalni posameznik, ki tvori disfunkcionalno družbo.
Odgovor na zgoraj na kratko opisano problematiko, ki pesti vse človeške družbe od začetka časa, je v izoblikovanju/vzgajanju svobodnih, suverenih in samozadostnih posameznic in posameznikov, katere lahko opravičeno označimo za funkcionalne posameznice in posameznike, ki bodo tvorili funkcionalne družbe. Kajti v kolikor posameznik želi doseči predhodno omenjeno stopnjo odgovornosti mora prvo razviti njegovo lastno svobodo, suverenost in samozadostnost, iz katerih slednja dejansko tudi izvira. Pri čemer pa ne smemo zanemariti, da večina civilizacij temelji na takšni ali drugačni obliki kolektivne strahopetnosti, katera onemogoča razvoj svobodnih, suverenih in samozadostnih individuumov, saj jim le ti predstavljajo največjo grožnjo; ali kot je nekoč zapisal Frank Herbert:
“Most civilisation is based on cowardice. It's so easy to civilize by teaching cowardice. You water down the standards which would lead to bravery. You restrain the will. You regulate the appetites. You fence in the horizons. You make a law for every movement. You deny the existence of chaos. You teach even the children to breathe slowly. You tame.”
Frank Herbert, God Emperor of Dune
Vendar nikar ne pozabimo, da je tudi ideja civiliziranja na osnovi najrazličnejših oblik civilizacijskega 'conditioninga', z namenom da ukrotimo najrazličnejše regresivne lastnosti človekove narave zgolj primarni aspekt veliko kompleksnejše tridelne arhetipske ideje, ki je zelo podobno zgrajena kot je to na primer: arhetipska ideja o človekovi naravi, o kateri sem na kratko spregovoril v svoji predhodni objavi, v trenutni temi.
Ljudje smo nadvse kompleksna bitja, ki smo polna najrazličnejših nasprotij. Eno izmed najpomembnejših nasprotij, ki nas pogojuje in določa kot človeška bitja, je tudi na eni strani naša neizmerno hotenje po napredku, ki izvira iz našega dvoma (pri čemer je dvom mišljen kot tretje temeljno orodje našega sebstva), ki nas usmerja k spoznavanju, raziskovanju, preučevanju ... ter na drugi strani naše neizmerno hotenje po ne delovanju, ki izvira iz našega prvega primarnega nagona - nagona psihične inercije, ki nas usmerja bodisi v mirovanje, ne delovanje bodisi v lenobo ali nemirnost. Dvom in nagon psihične inercije predstavljata nosilca večnega konflikta med dvema sestavnima deloma naše psihe - med našim sebstvom in našo podzavestjo. Omenjeni psihični konflikt tako kot številni drugi se manifestira v takšni ali drugačni obliki v slehernem človeku in v kolikor ga človek želi uspešno preseči se mora razviti v svobodnega, suverenega in samozadostnega individuuma, kateri je sposoben aktivno (so)ustvarjati najrazličnejše progresivne procese.
Napr. če se takšno zapraševanje neba zares dogaja ...a ni bolj enostavno opazovati in izraziti svoja opažanja... ter nasloviti vprašanja pristojnim službam, kot pa se zadrževati, ( bog ga vedi koliko časa) z vprašanjem, preden si vse strokovno ne razčistimo?
Osebno menim, da dandanes ni nobena skrivnost več, da se zapraševanje neba resnično dogaja, saj le to intenzivno poteka vse od 70-ih let 20. stoletja dalje in je na to temo ogromno napisanega. Vsekakor se strinjam z vami, da je veliko bolj enostavno zgolj opazovati tovrstne procese in izraziti svoja opažanja, kakor pa nasloviti vprašanja pristojnim službam ter vladam posameznih držav. A na tem mestu se odpira vprašanja kateri od omenjenih pristopov je bolj učinkovit oziroma dejansko doprinese h kakršnemu koli razreševanju tovrstne problematike?
Namreč predstavnicam in predstavnikom civilnih družb je najbolj enostavno počakati na takšnega ali drugačnega 'žvižgača' iz posameznih pristojnih služb ali neodvisnega raziskovalca, ki jih seznani z določeno problematiko ter nato bolj ali manj veselo razpravljati o njej na laični osnovi in upati, da se bo posamezna problematika sama od sebe razrešila, zgolj zaradi tega, ker bo malo potrkala na vrata vesti in odgovornosti odgovornih posameznic in posameznikov. Vendar pa je žal tovrsten pristop v naprej obsojen na neuspeh. Kajti najrazličnejši 'žvižgači' in neodvisni raziskovalci preprosto ne posedujejo dovolj moči, da bi na kakršen koli način uspešno pritisnili na posameznice in posameznike, ki so odgovorni za razreševanje posamezne družbene problematike. Moč, ki jo tovrstni 'žvižgači' in neodvisni raziskovalci potrebujejo, se nahaja v njihovi podpori širše civilne družbe ter prvenstveno in izključno v širši civilni iniciativi. Brez širše civilne iniciative ne bo nikoli prišlo do kakršne koli razrešitve katere koli družbene problematike.
V kolikor civilna iniciativa želi resnično doseči kakršno koli razrešitev posamezne družbene problematike, pa se mora prvo poglobiti v širše aspekte posamezne problematike ter razumeti kaj je dejansko privedlo do njenega pojava. Kot drugo mora razumeti tako najrazličnejše ramifikacije posamezne problematike kot tudi najrazličnejše ekstrapolacije možnih posledic iz njenega naslova. Prav tako pa mora tudi ponuditi konkretne in jasne predloge alternativnih pristopov, ki bodo tako dosegli cilje, katerih trenutno doseganje je privedlo do posamezne družbene problematike, kot tudi, kateri bodo v sebi že vključevali vsaj delne razrešitve najrazličnejših problemov iz naslova samih alternativnih pristopov. Kajti tako kot nihče ne želi in posledično tudi ne upošteva najrazličnejših nasvetov kaj naj spremeni pri sebi ne da bi mu nasvetodajalec tudi vsaj delno pojasnil zakaj in kako naj jih tudi uresniči, tudi civilna družba ne more naivno pričakovati, da bodo predstavnice in predstavniki, ki so tako ali drugače odgovorni za razreševanje posamezne družbene problematike, nemudoma začeli razreševati najrazličnejše družbene problematike čim jih bodo o slednjih seznanili posamezni 'žvižgači', neodvisni raziskovalci ter neodločna in šibka civilna iniciativa.
Civilna iniciativa se zelo rada poslužuje metode: 'vemo česar ne želimo, a ne vemo kaj želimo', ki je nadvse enostavna za aplikacijo in od njenih zagovornic in zagovornikov zahteva zelo malo opravljenega potrebnega dela ter vloženega truda, časa in energije. A s tovrstno metodo žal ni moč nikoli doseči kakršnih koli vidnejših in pomembnejših sprememb. V končni fazi vendarle ne smemo pozabiti, da je rezultat posameznega dela premosorazmeren z našim vloženim trudom, časom in energijo. V kolikor želimo doprinesti h kakršni koli razrešitvi katerega koli družbenega problema se bomo morali bistveno bolj potruditi ter prvo storiti kar sem v predhodnem odstavku na kratko opisal.
Preden se lotimo razprave o problematiki zapraševanja neba se moramo prvo podrobno pozanimati kaj je dejanski namen tovrstnega početja, čemu služi, kaj je z njim moč doseči, zakaj se ga uporablja, kdaj in kje se je prvič pojavilo... Na osnovi odgovorov na tovrstna vprašanja bomo dobili začetni vpogled v najrazličnejše ramifikacije omenjene problematike, na osnovi katerih bomo lahko na eni strani začeli predvidevati najrazličnejše ekstrapolacije njenih nezaželenih in negativnih vplivov, kakor bomo tudi lahko začeli iskati najrazličnejše alternativne pristope, s katerimi bi lahko na bolj trajnostni način dosegli cilje, katere nameravamo doseči z zapraševanjem neba. Prav tako pa bomo lahko v svoje predloge alternativnih pristopov že vključili nujno potrebna predvidevanja problematik iz naslova le teh, kakor tudi vsaj začetne predloge za njihovo razrešitev. S tovrstnimi ukrepi se bomo primerno pripravili na argumente zagovornikov zapraševanja neba ter jim hkrati tudi ponudili vsaj začetne predloge alternativnih pristopov, s katerimi bodo lahko dosegli njihove trenutno zastavljene cilje. Na osnovi česar jih bomo lahko veliko učinkovitejše prepričali tako v nevarnosti iz naslova problematike zapraševanja neba kot tudi v smotrnost naših predlogov alternativnih pristopov. Predvsem pa bomo s tovrstnimi pristopi dosegli, da se zagovorniki zapraševanja neba ne bodo počutili ogroženi od nas ter kar je še pomembnejše jim bomo z njimi ponudili možnost izbire, katere trenutno iz takšnih ali drugačnih razlogov ne vidijo. Poleg tega pa jim bomo s tovrstnimi pristopi tudi jasno sporočili, da jih nimamo namena na kakršen koli način javno linčati, temveč da smo vstopili v razpravo odprti, neobremenjeni najrazličnejših predsodkov in mentalnih blokad ter pripravljeni sprejemati stališča in argumente drugače mislečih, z namenom iskanja trajnostnih in kvalitetnih rešitev, ki bodo v najboljšem interesu vseh udeleženih v posamezni razpravi/konfliktu. Torej, da ne težimo k uporabi najrazličnejših metod, katerih se poslužujejo zagovorniki zapraševanja neba, temveč k uporabi metod, ki povezujejo, združujejo in sprejemajo vse, ne glede na razlike v posameznikovih izhodiščih. Za kar pa je seveda potrebno predhodno opraviti določeno potrebno delo ter razviti stopnjo odgovornosti, o kateri sem predhodno spregovoril. Nadvse zaželeno pa je tudi, da smo seznanjeni s tridelno zgradbo arhetipske ideje o človekovi naravi, saj bomo tako veliko bolje znali sprožiti/okrepiti progresivne mentalne, psihološke in psihične procese tako v nas samih kot tudi pri našem sogovorniku, kateri nas bodo vodili k iskanju progresivnih trajnostno usmerjenih rešitev posameznih problematik, katere bodo lahko sprejeli in se z njimi tudi poistovetili vsi, ki so tako ali drugače vpleteni v razreševanje posamezne problematike.
V kolikor si prizadevamo h kakršnim koli spremembam moramo vedno prvo začeti pri sebi ter si preprosto ne smemo dovoliti, da bi pri našem stremenju k spremembam težili h kakršni koli uporabi najrazličnejših metod, katerih se poslužujejo tisti, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov nasprotujejo posameznim nujno potrebnim spremembam. Kakor si tudi ne smemo dovoliti, da bi na kakršen koli način potencirali najrazličnejše negativne občutke, občutenja in čustva pri nasprotnikih sprememb, temveč moramo delovati primarno na osnovi naše odgovornosti, sočutja, razumevanja in sprejemanja.
Lep pozdrav,
KoryuBudo
...
