Pozdravljen, LuninoDete,
že dolgo se ni kdo tako lepo predstavil.
Sama nisem nikoli imela občutka, da večina ljudi gleda na odnos tako kot praviš. Vsekakor je individualizem vse bolj prisoten na vseh področjih življenja, vendar na nek paradoksen način ponuja tudi večjo priložnost za duhovno oz. osebno rast. Včasih je bilo partnersko življenje oz. poroka nekaj samoumevnega, dokončnega in bolj ali manj nujnega. Kar ne pomeni nujno harmoničnega in spoštljivega odnosa, niti večje čustvene odgovornosti do družine. Samo družbena pravila so držala družino fizično skupaj.
Danes je zaradi rahljanja družbenih pravil glede partnerstva manevrski prostor veliko večji. Zdaj - določen egoizem je bil vedno prisoten - in vedno bo. Včasih so moški imeli žensko za svojo lastnino znotraj družine, danes jo namesto tega nekateri gledajo kot objekt za eno noč in seveda tudi ženska lahko deluje egoistično. Ampak to je samo del realnosti. To, da si ljudje vzamejo več časa za zorenje, da imajo pozneje družine, da se nekaj časa lahko iščejo, ima svoje pozitivne plati. Družine, ki jih danes gledam okrog sebe, partnerski odnosi, odnos do otrok, se mi zdijo v splošnem bolj zreli, bolj harmonični, kot je bilo to v času mojega otroštva. Lahko, da je to zgolj moje subjektivno gledanje, ampak tako jaz doživljam tiste, ki jih poznam.
Poznam tudi ljudi v tridesetih in štridesetih, ki so se nekako zavestno odločili za samsko življenje ali pa imajo občasne zveze ali neko ohlapno zvezo, pa mi ne delujejo egoistični, gre zgolj za sklop različnih dejavnikov - razočaranje v ljubezni, ali iz nekih drugih razlogov ne morejo/nočejo vzpostaviti trdnejše zveze. Poleg tega je tudi to, da se nekdo odloči biti sam in /ali imeti občasne zveze enakovredna življenjska odločitev. Pravzaprav veliko bolj smiselna, kot siljenje v trajni zvezi, ki ne prinese zadovoljstva.
Kolikor ljudi, toliko življenjskih zgodb.
Saj drži, da je danes razvrednotenje medčloveških odnosov bolj prisotno, da se še posebej vzpodbuja egoizem, tudi narcizem (preko medijev, potrošništva, itd.), ampak po drugi strani se pa ogromno govori o ljubezni in odnosih. Mislim, da sta oba pola prisotna in oba močneje kot včasih.
Jaz sem v svojem življenju, kljub vsem tem negativnim vplivom individualizma, bolj nekako izkušala pozitivno stran tega, da me družba ne more več vkalupljati, mi odrejati, kdaj se bom poročila, kdaj naj imam otroke, da sem si pač lahko ustvarjala partnerski odnos v skladu z lastnimi merili in potrebami.
Drugače pa seveda, gledam na odnos tako kot ti, kot na vzajemno dajanje in prejemanje, saj drugače težko deluje. Mislim, da tudi danes večina ljudi vendarle rabi nek dolgotrajnejši, izpolnjujoč odnos in da se to nikoli ne bo spremenilo, kljub individualizmu. Ni pa tudi vsako samsko življenje za enačiti z egoizmom (kot ni vsako skupno življenje neegoizem), lahko je transcendiranje energije v širšo skupnost ali na kakšen drug način v osebno rast.
