23 komentarjev na to temo

[Andreja Anda Jagodič]

Pravilno in napačno – kako se odločiti?

KDO ima pravico postavljati merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno? To vprašanje se je postavilo že na samem začetku človeške zgodovine. Glede na poročilo v Bibliji, v Prvi Mojzesovi knjigi, je Bog neko drevo, ki je rastlo v edenskem vrtu, poimenoval »drevo spoznanja dobrega in hudega«. (1. Mojzesova 2:9) Adamu in Evi je naročil, naj ne jesta sadov s tega drevesa. Toda Božji sovražnik, Satan Hudič, je namigoval, da se jima bodo ‚odprle‘ oči in bosta postala »kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo«, če bosta jedla s tega drevesa. (1. Mojzesova 2:16, 17; 3:1, 5; Razodetje 12:9)
Adam in Eva sta se znašla pred odločitvijo – ali naj sprejmeta Božja merila za to, kaj je dobro in kaj hudo, ali naj ravnata po svoje? (1. Mojzesova 3:6) Odločila sta se, da ne bosta ubogala Boga in bosta jedla od tega drevesa. Kaj sta s tem preprostim dejanjem pokazala? Pravzaprav sta z nespoštovanjem omejitev, ki jima jih je postavil Bog, trdila, da bo zanju in za njune potomce boljše, če si bodo sami postavljali merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno. Kako uspešno je človeštvo, ko skuša pri določanju meril prevzeti vlogo Boga?
Različna mnenja
Encyclopædia Britannica navaja nauke znanih mislecev iz preteklih stoletij in nato pojasnjuje, da so vse od časa grškega filozofa Sokrata pa do 20. stoletja potekale »nenehne razprave glede tega, kaj pravzaprav je dobrota in kakšna so merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno«.
Sofisti so bili denimo znana skupina grških učenjakov v petem stoletju pr. n. št. Učili so, da merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno, določa priljubljeno mnenje. Eden od njih je dejal: »Kar koli se ljudem v nekem mestu zdi pravilno in v redu, je zanje pravilno in v redu, vse dokler se jim tako zdi.« Potemtakem bi moral Jodie, ki smo ga omenili v prejšnjem članku, denar obdržati, saj bi večina v njegovi okolici oziroma »mestu« najbrž storila enako.
Immanuel Kant, ugleden filozof iz 18. stoletja, pa je menil drugače. V reviji Issues in Ethics piše: »Immanuel Kant in drugi njegovi somišljeniki [. . .] so se osredotočali na to, da se ima vsak posameznik pravico sam odločiti«. Po tej filozofiji bi bilo povsem od Jodieja odvisno, kaj bi storil, vse dokler ne bi kršil pravic drugih. Ne bi smel dovoliti, da bi mnenje večine določalo njegova merila.
Kako je torej Jodie rešil svojo dilemo? Izbral je tretjo možnost. Upošteval je nauk Jezusa Kristusa, čigar moralna merila hvalijo tako kristjani kot nekristjani. Jezus je učil: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« (Matej 7:12) Jodie je svoji stranki na njeno presenečenje izročil 82.000 dolarjev. Ko so ga vprašali, zakaj jih ni vzel, je pojasnil, da je Jehovova priča, ter rekel: »Denar ni bil moj.« Resno je vzel Jezusove besede v Matejevem evangeliju 19:18, kjer piše: »Ne kradi.«
Ali je priljubljeno mnenje zanesljivo vodilo?
Nekateri ljudje bodo verjetno rekli, da je bil Jodie neumen, ker je bil tako pošten. Toda priljubljeno mnenje ni zanesljivo vodilo. Denimo da bi živeli v družbi, v kateri bi večina verjela, da je žrtvovanje otrok sprejemljivo, kakor so to menile nekatere skupnosti v preteklosti. Ali bi bilo zaradi tega takšno ravnanje pravilno? (2. kraljev 16:3) Kaj pa, če bi se rodili v družbi, ki bi imela kanibalizem za nekaj krepostnega? Ali bi to pomenilo, da uživanje človeškega mesa pravzaprav ni nič napačnega? To, da je neko ravnanje priljubljeno, še ne pomeni, da je pravilno. Pred to zanko je že pred davnimi časi svarila Biblija z besedami: »Ne potegni z množico, da bi delal zlo.« (2. Mojzesova 23:2)
Jezus Kristus je odkril še en razlog, zakaj bi morali biti previdni, preden bi priljubljeno mnenje postalo naše vodilo za to, kaj je pravilno in kaj napačno. Razkril je, da je Satan »vladar tega sveta«. (Janez 14:30; Luka 4:6) Satan svoj položaj uporablja, da zapeljuje »vso naseljeno zemljo«. (Razodetje 12:9) Če torej vaša merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno, temeljijo zgolj na tem, kar je priljubljeno, morda prevzemate Satanov pogled na moralo, to pa bi bilo vsekakor pogubno.
Ali lahko zaupamo lastni presoji?
Ali naj bi torej vsak sam odločal, kaj je pravilno in kaj napačno? V Bibliji beremo: »Na umnost svojo [. . .] se ne zanašaj.« (Pregovori 3:5) Zakaj ne? Zato, ker imamo vsi ljudje prirojeno hibo, ki lahko našo presojo popači. Ko sta se Adam in Eva uprla Bogu, sta prevzela merila sebičnega izdajalca Satana in ga izbrala za svojega duhovnega očeta. Nato sta na potomce prenesla svojo osebnostno potezo – varljivo srce, ki sicer zna prepoznati, kaj je pravilno, vendar pa se raje nagiba k napačnemu. (1. Mojzesova 6:5; Rimljanom 5:12; 7:21–24)
V Encyclopædii Britannici glede etike piše: »Ne zdi se presenetljivo, da ljudje sicer vedo, kakšno ravnanje je moralno pravilno, toda namesto tega naredijo, kar jim osebno koristi. Kako takšnim ljudem dopovedati, naj delajo to, kar je prav, je že od nekdaj velik problem etike na Zahodu.« V Bibliji pravilno piše: »Varljivo je srce nad vse in hudo popačeno: kdo ga more doumeti?« (Jeremija 17:9) Ali bi zaupali nekomu, ki je znan po tem, da vara in ravna popačeno?
Na srečo so se tudi tisti, ki ne verjamejo v Boga, sposobni vesti krepostno in si lahko pridobijo praktična in spoštovanja vredna etična merila. Toda pogosto so plemenita načela, ki so del njihovih vrednot, zgolj odsev moralnih meril iz Biblije. Čeprav takšni posamezniki morda zanikajo obstoj Boga, pa njihove zamisli kažejo, da so že po naravi sposobni odsevati Božjo osebnost. To dokazuje, da je bil človek na začetku ustvarjen »po Božji podobi«, kakor to odkriva Biblija. (1. Mojzesova 1:27; Apostolska dela 17:26–28) Apostol Pavel je rekel: »Prav ti dokazujejo, da je vsebina postave zapisana v njihovem srcu.« (Rimljanom 2:15)
Seveda je ena stvar vedeti, kaj je pravilno, povsem nekaj drugega pa je imeti moralno moč to tudi narediti. Kako si lahko posameznik pridobi potrebno moralno moč? Glede na to, da človeka k dejanjem spodbuja srce, lahko to moč pridobi tako, da razvija ljubezen do Avtorja Biblije, Boga Jehova. (Psalm 25:4, 5)
Najti moč, da bi delali dobro
Prvi korak k temu, da bi se naučili ljubiti Boga, je ta, da odkrijemo, kako razumne in praktične so njegove zapovedi. »Ljubezen do Boga namreč pomeni to,« pravi apostol Janez, »da izpolnjujemo njegove zapovedi; pa vendar njegove zapovedi niso v breme.« (1. Janezovo 5:3) V Bibliji so na primer praktični nasveti, ki lahko mladim pomagajo razlikovati pravilno od napačnega, ko se odločajo o tem, ali naj pijejo alkoholne pijače, uživajo droge oziroma imajo spolne odnose pred poroko. Biblija lahko poročenim parom pomaga sprevideti, kako naj rešujejo nesoglasja, staršem pa ponuja smernice za vzgojo otrok.* Biblijska moralna merila lahko koristijo mladim in starim, ne glede na njihovo družbeno ali kulturno ozadje oziroma izobrazbo.
Prav kakor si z uživanjem hranljivih obrokov pridobite moč za delo, si z branjem Božje Besede pridobite moč, da lahko živite po Božjih merilih. Jezus je Božje izreke primerjal z življenjsko pomembnim kruhom. (Matej 4:4) Poleg tega je rekel: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal.« (Janez 4:34) Jezusu je to, da se je hranil iz Božje besede, pomagalo, da se je lahko upiral skušnjavam in se modro odločal. (Luka 4:1–13)
Sprva se vam bo morda zdelo težko, da se duhovno hranite iz Božje Besede in sprejmete Božja merila. Toda spomnite se na čas, ko ste bili še otrok in mogoče niste radi jedli hrane, ki vam je koristila. Da bi odrasli, ste se morali naučiti uživati takšno zdravo hrano. Enako morda potrebujete čas, da se navadite na Božja merila. Če boste vztrajali, jih boste vzljubili in postali duhovno močni. (Psalm 34:8; 2. Timoteju 3:15–17) Naučili se boste zaupati Jehovu, kar vas bo vzgibavalo k temu, da delate »dobro«. (Psalm 37:3)
Morda se nikoli ne boste znašli v okoliščinah, v kakršnih se je Jodie. Kljub temu morate vsak dan sprejemati tako majhne kot velike odločitve, ki so povezane z etičnimi merili. Zato vas Biblija spodbuja: »Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj, in on ravne naredi steze tvoje.« (Pregovori 3:5, 6) To, da se učite zaupati Jehovu, vam ne bo koristilo samo danes, temveč vam bo odprlo tudi možnost, da živite večno, saj poslušnost Bogu Jehovu vodi v življenje. (Matej 7:13, 14)

[Pico Della Mirandola]

Ko tebe berem draga Andreja Anda, mi postaja Shamanamo  čedalje bolj simpatičen!

[sakatumi]

a celo bereš jo

[gold]

a celo bereš jo

deluje proti zaprtju

[sakatumi]

bom imel to v mislih

[Pico Della Mirandola]

a celo bereš jo

 ja morm prebrat če hočem pol spluvat...

če ne bereš lahko spregledaš drobni tisk...

[Andreja Anda Jagodič]

V veselje mi je, da lahko po straneh tega foruma govorim z vami. Upam, da ste uživali ob tem, ko ste več spoznali o Jehovovih pričah. Prosimo, sprejmite naše povabilo in nas obiščite v krajevni kraljestveni dvorani. Poglejte, kako potekajo naši shodi in kako si prizadevamo drugim govoriti o dobri novici, namreč o rajski zemlji pod Kristusovim kraljestvom.
To je obljubil Bog. »Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po obljubi njegovi, v katerih prebiva pravičnost.« (2. Petrov 3:13) Odtlej so minila že mnoga stoletja. Obdobje čakanja se približuje svojemu koncu. To potrjujejo razmere v svetu.
Ko ‚vidite, da se bliža dan Gospodov‘, je rekel apostol Pavel, ‚se opazujte med seboj, da se izpodbujate k ljubezni in k dobrim delom; in ne opuščajte zbora svojega‘. (Hebrejcem 10:24, 25) Vabimo vas, da se sestajate z nami in tako upoštevate ta Pavlov nasvet.

[gold]

ja, tko sem užival, da so me obdajali organazmićni občutki

[sakatumi]

V veselje mi je, da lahko po straneh tega foruma govorim z vami. Upam, da ste uživali ob tem, ko ste več spoznali o Jehovovih pričah. Prosimo, sprejmite naše povabilo in nas obiščite v krajevni kraljestveni dvorani. Poglejte, kako potekajo naši shodi in kako si prizadevamo drugim govoriti o dobri novici, namreč o rajski zemlji pod Kristusovim kraljestvom.
To je obljubil Bog. »Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po obljubi njegovi, v katerih prebiva pravičnost.« (2. Petrov 3:13) Odtlej so minila že mnoga stoletja. Obdobje čakanja se približuje svojemu koncu. To potrjujejo razmere v svetu.
Ko ‚vidite, da se bliža dan Gospodov‘, je rekel apostol Pavel, ‚se opazujte med seboj, da se izpodbujate k ljubezni in k dobrim delom; in ne opuščajte zbora svojega‘. (Hebrejcem 10:24, 25) Vabimo vas, da se sestajate z nami in tako upoštevate ta Pavlov nasvet.

 

Mogoče bi se celo kdo našel, da bi vas obiskal, če ne bi opisovala vaših nazorov in predvsem to, da zavračate in celo zaničujete drugače mislečih.

[Andreja Anda Jagodič]

 
Mogoče bi se celo kdo našel, da bi vas obiskal, če ne bi opisovala vaših nazorov in predvsem to, da zavračate in celo zaničujete drugače mislečih.

Ravnamo se po svetopisemskem nasvetu »Vse spoštujte«, in to ne glede na posameznikovo versko prepričanje. (1. Petrovo 2:17, Slovenski standardni prevod) Na primer, v nekaterih državah je na stotisoče Jehovovih prič. Kljub temu ne pritiskamo na politike ali zakonodajalce, da bi omejili ali prepovedali delovanje drugih verskih skupin. Poleg tega ne organiziramo kampanj za sprejetje zakonov, ki bi družbi vsiljevali naše moralno in versko prepričanje. Ravno nasprotno, do drugih smo tako strpni, kot si želimo, da so drugi strpni do nas. (Matej 7:12)

[gold]

Ravnamo se po svetopisemskem nasvetu »Vse spoštujte«, in to ne glede na posameznikovo versko prepričanje. (1. Petrovo 2:17, Slovenski standardni prevod) Na primer, v nekaterih državah je na stotisoče Jehovovih prič. Kljub temu ne pritiskamo na politike ali zakonodajalce, da bi omejili ali prepovedali delovanje drugih verskih skupin. Poleg tega ne organiziramo kampanj za sprejetje zakonov, ki bi družbi vsiljevali naše moralno in versko prepričanje. Ravno nasprotno, do drugih smo tako strpni, kot si želimo, da so drugi strpni do nas. (Matej 7:12)

 

in kaj zaboga ti delaš ???????

[sakatumi]

Ravnamo se po svetopisemskem nasvetu »Vse spoštujte«, in to ne glede na posameznikovo versko prepričanje. (1. Petrovo 2:17, Slovenski standardni prevod) Na primer, v nekaterih državah je na stotisoče Jehovovih prič. Kljub temu ne pritiskamo na politike ali zakonodajalce, da bi omejili ali prepovedali delovanje drugih verskih skupin. Poleg tega ne organiziramo kampanj za sprejetje zakonov, ki bi družbi vsiljevali naše moralno in versko prepričanje. Ravno nasprotno, do drugih smo tako strpni, kot si želimo, da so drugi strpni do nas. (Matej 7:12)

 

glavno da vam vaša knjiga govori, kaj in kako

[FixMinze]

Kako je torej Jodie rešil svojo dilemo? Izbral je tretjo možnost. Upošteval je nauk Jezusa Kristusa, čigar moralna merila hvalijo tako kristjani kot nekristjani. Jezus je učil: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« (Matej 7:12) Jodie je svoji stranki na njeno presenečenje izročil 82.000 dolarjev. Ko so ga vprašali, zakaj jih ni vzel, je pojasnil, da je Jehovova priča, ter rekel: »Denar ni bil moj.« Resno je vzel Jezusove besede v Matejevem evangeliju 19:18, kjer piše: »Ne kradi.«
Ali je priljubljeno mnenje zanesljivo vodilo?
Nekateri ljudje bodo verjetno rekli, da je bil Jodie neumen, ker je bil tako pošten.

Kaj je fora z Jodiejm. V kakšen odnosu je s stranko, za kaj je pri tem šlo?

Prvi korak k temu, da bi se naučili ljubiti Boga, je ta, da odkrijemo, kako razumne in praktične so njegove zapovedi. »Ljubezen do Boga namreč pomeni to,« pravi apostol Janez, »da izpolnjujemo njegove zapovedi; pa vendar njegove zapovedi niso v breme.« (1. Janezovo 5:3) V Bibliji so na primer praktični nasveti, ki lahko mladim pomagajo razlikovati pravilno od napačnega, ko se odločajo o tem, ali naj pijejo alkoholne pijače, uživajo droge oziroma imajo spolne odnose pred poroko. Biblija lahko poročenim parom pomaga sprevideti, kako naj rešujejo nesoglasja, staršem pa ponuja smernice za vzgojo otrok.* Biblijska moralna merila lahko koristijo mladim in starim, ne glede na njihovo družbeno ali kulturno ozadje oziroma izobrazbo.

Zmernost je glavno merilo, pretirane restrikcije se še nikdar niso izkazale za družbeno koristne.

Vedno se nasmehnem, ko je govora o spolnosti pred poroko. Kaj pa pari, ki se nikdar ne poročijo, ampak samo živjo v partnerski, družinski skupnosti?

[Andreja Anda Jagodič]

Kaj je fora z Jodiejm. V kakšen odnosu je s stranko, za kaj je pri tem šlo?Zmernost je glavno merilo, pretirane restrikcije se še nikdar niso izkazale za družbeno koristne.Vedno se nasmehnem, ko je govora o spolnosti pred poroko. Kaj pa pari, ki se nikdar ne poročijo, ampak samo živjo v partnerski, družinski skupnosti?

Poroka, ki je častna v očeh Boga in ljudi

»V galilejski Kani [je bila] svatba [. . .]. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci.« (JANEZ 2:1, 2)

JEZUS, njegova mati in nekateri njegovi učenci so vedeli, kakšno veselje lahko prinese častna poroka med Božjim ljudstvom. Neka poroka je bila ravno zaradi Jezusa zares izjemna, saj je tam storil svoj prvi čudež, ki je zapisan v Bibliji, in s tem prispeval k še večjemu veselju tega dogodka. (Janez 2:1–11) Morda ste bili tudi vi že kdaj navzoči na poroki kristjanov, ki sta Jehovu želela služiti kot srečno poročen par. Mogoče pa se veselite tega, da se boste sami poročili oziroma da boste kakemu prijatelju pomagali pripraviti uspešno poroko. Kaj lahko storimo, da bi bila zares uspešna?
2 Kristjani so ugotovili, da so moškemu in ženski, ki se nameravata poročiti, v veliko pomoč nasveti iz Božje navdihnjene Besede. (2. Timoteju 3:16, 17) Priznati je treba, da v Bibliji ni natančno opisano, kako naj bi krščanska poroka potekala. To je razumljivo, saj se običaji in celo pravne določbe razlikujejo glede na kraj in čas. V starodavnem Izraelu na primer niso imeli nikakršnega uradnega poročnega obreda. Na poročni dan je ženin privedel nevesto na svoj dom ali na dom svojega očeta. (1. Mojzesova 24:67; Izaija 61:10; Matej 1:24) Ta korak je v javnosti veljal za sklenitev zakonske zveze, ob tem pa ni bilo nobenega uradnega obreda, ki je običajen za mnoge današnje poroke.
3 Izraelcem je ta korak pomenil sklenitev zakonske zveze oziroma sámo poroko. Zatem so morda imeli slavnostno gostijo, kakršna je omenjena v Janezovem evangeliju 2:1. V številnih biblijskih prevodih se ta vrstica glasi nekako takole: »V Kani je bila poroka.« Vendar je pravilen prevod izvirne besede »svatba« ali »poročna pojedina«.* (Matej 22:2–10; 25:10; Luka 14:8) Iz pripovedi je jasno razvidno, da je Jezus prispeval k dobremu razpoloženju na samem praznovanju, ki je bilo povezano z judovsko poroko. Kakor koli že, bistveno je, da so bile takratne poroke drugačne od teh, ki so v navadi danes.
4  Kristjani, ki se želijo poročiti, morajo danes v mnogih državah izpolniti nekatere zakonske določbe. Zatem se lahko poročijo na kakršen koli način, ki je v skladu z zakonom. To je lahko majhen in preprost obred, ki ga vodi sodnik, župan ali verski predstavnik, ki je pooblaščen od države.* Nekateri na takšno poroko morda povabijo še nekaj svojih sorodnikov ali krščanskih prijateljev, zato da bi bili ti navzoči kot uradne priče oziroma preprosto zato da bi z njimi delili veselje ob tem pomembnem dogodku. (Jeremija 33:11; Janez 3:29) Podobno se tudi drugi kristjani morda odločijo, da ne bodo imeli velike svatbe, ki bi od njih terjala precejšnje načrtovanje in dobršno vsoto denarja. Namesto tega mogoče organizirajo zasebno kosilo ali večerjo z nekaj tesnimi prijatelji. Ne glede na to, kaj je všeč nam osebno, bi se morali zavedati, da drugi zreli kristjani lahko na te stvari gledajo drugače kakor mi. (Rimljanom 14:3, 4)
5 Večina krščanskih parov se odloči, da bodo na poroki imeli tudi biblijski govor.* Zavedajo se, da je poroko vpeljal Jehova in da so v njegovi Besedi napisani modri nasveti o tem, kako ima lahko par uspešen in srečen zakon. (1. Mojzesova 2:22–24; Marko 10:6–9; Efežanom 5:22–33) In večina parov želi, da so na tem veselem dogodku navzoči tudi krščanski prijatelji in sorodniki. Toda kako naj bi gledali na raznovrstne zakonske določbe, obrede in celo ustaljene krajevne običaje? V tem članku bomo pregledali različne okoliščine po svetu. Nekatere se morda precej razlikujejo od tistih, ki jih poznate vi oziroma ki so običajne za vaš kraj. Kljub temu boste lahko opazili nekatera splošna načela oziroma vidike, ki so pomembni za Božje služabnike.
Častna poroka je zakonita poroka
6 Poroko je sicer vpeljal Jehova, vendar imajo kljub temu človeške vlade določen nadzor nad tem, kako se poročiti. Tako je tudi prav. Jezus je rekel: »Vrnite cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.« (Marko 12:17) Podobno je apostol Pavel naročil: »Vsaka duša naj bo podrejena višjim oblastem. Ni je namreč oblasti, razen od Boga; in obstoječe oblasti so na svoje relativne položaje razpostavljene od Boga.« (Rimljanom 13:1; Titu 3:1)
7 V večini dežel o tem, kdo se sme poročiti, odloča cesar oziroma država. Zato kristjana, ki sta svetopisemsko prosta za poroko, vestno upoštevata državni zakon. To lahko med drugim pomeni, da si pridobita dovoljenje za poroko in da njuno zakonsko zvezo sklene državni pooblaščenec ter da se sklenjeni zakon morda tudi vpiše v uradni register. Ko je cesar Avgust zahteval »popis« prebivalstva, sta se Marija in Jožef temu podredila in odpotovala v Betlehem, ‚da bi se dala popisat‘. (Luka 2:1–5)
8 Zveza dveh kristjanov, ki sta se poročila tako, kot je v njunem okolju zakonito in priznano, je v Božjih očeh obvezujoča. Zato Jehovove priče poročnega obreda ne ponavljajo niti ne obnavljajo poročnih zaobljub, denimo na 25. ali 50. obletnico poroke. (Matej 5:37) (Nekatere vere ne sprejemajo zakonsko priznanega civilnega poročnega obreda, saj je zanje poroka zares veljavna šele takrat, ko obred oziroma razglasitev para za moža in ženo opravi duhovnik.) V mnogih deželah vlada pooblasti koga od Jehovovih prič, da lahko sklepa zakonske zveze. Če je tako, bo poročni obred najbrž želel opraviti skupaj s poročnim govorom v kraljestveni dvorani. To je prostor pravega čaščenja in je primeren za govor o tej ureditvi, ki jo je vpeljal Bog Jehova.
9 V drugih državah zakon določa, da se par mora poročiti v uradnem prostoru, kot je denimo mestna hiša, ali pa pred državnim pooblaščencem. Krščanski pari se pogosto odločijo, da bodo po poročnem obredu še istega dne ali dan zatem imeli poročni govor v kraljestveni dvorani. (Ne želijo, da bi med civilnim obredom in biblijskim govorom minilo več dni, saj so pred Bogom in ljudmi, pa tudi pred krščansko občino, že poročeni.) Če želi par po civilni poroki imeti govor v kraljestveni dvorani, bi za dovoljenje moral vnaprej prositi starešine iz občinskega službenega odbora. Ti nadzorniki se bodo prepričali, da je par na dobrem glasu, in preverili, da čas poroke ne bo sovpadal s časom rednih shodov ali s čim drugim, kar je v dvorani že predhodno načrtovano. (1. Korinčanom 14:33, 40) Poleg tega bodo pretehtali vse prošnje, ki jih je par morda izrazil glede tega, kako naj bo dvorana pripravljena za poroko. Odločili se bodo tudi o tem, ali bodo objavili, kdaj bo v dvorani poročni govor.
10 Starešina, ki ima poročni govor, si bo prizadeval, da bo govoril prisrčno, duhovno izgrajujoče in dostojanstveno. Če sta ženin in nevesta že imela civilni poročni obred, bo govornik jasno povedal, da sta se že poročila skladno s cesarjevim zakonom. Mladoporočenca, ki si med civilnim obredom nista izrekla poročne zaobljube, lahko to storita med govorom.* Če pa sta se že zaobljubila, vendar bi to želela ponoviti še pred Jehovom in občino, naj bi govorila v pretekliku, s čimer bi pokazala, da sta že ‚združena‘. (Matej 19:6; 22:21)
11 V nekaterih krajih pa zakon morda ne predpisuje nikakršnega poročnega obreda niti od para ne zahteva, da se poroči pred pristojnim državnim organom. Zakonska zveza je sklenjena, ko bodoča zakonca na urad prineseta podpisano prijavo za sklenitev zakonske zveze. Zatem to zvezo vpišejo v matično knjigo. Od takrat naprej sta mož in žena, datum v matični knjigi pa velja za datum njune poroke. Kot smo že omenili, bo mogoče par po takšni poroki takoj želel imeti biblijski govor v kraljestveni dvorani. Duhovno zreli brat, ki bo imel govor, bo vse navzoče obvestil, da je par že poročen, saj je bila sklenitev njune zakonske zveze ravnokar vpisana v register. Glede kakršnih koli zaobljub, ki jih bosta morda izrekla, bosta upoštevala to, kar je napisano v 10. odstavku in podčrtni opombi. Vsi navzoči v kraljestveni dvorani se bodo s parom skupaj veselili in imeli kar največ koristi od nasvetov iz Božje Besede. (Visoka pesem 3:11)
Tradicionalne in civilne poroke
12 V nekaterih deželah pari sklenejo tako imenovani tradicionalni (oziroma plemenski) zakon. To se ne nanaša na dva posameznika, ki samo skupaj živita, niti na življenjsko skupnost moškega in ženske, ki sicer nista zakonito poročena, vendar imata v nekaterih krajih določene pravice.* Tukaj govorimo o zakonski zvezi, ki je sklenjena skladno z javno priznanim običajem nekega plemena ali področja. K temu običaju lahko sodi izplačilo celotne kupnine za nevesto, s čimer par postane zakonito in svetopisemsko poročen. Vlada ima takšno sklenitev zakona za veljavno, zakonito in obvezujočo. Ponavadi je takšno zakonsko zvezo pozneje mogoče vpisati v register in par zatem utegne prejeti uradno potrdilo. Zakonca oziroma žena, ki kasneje mogoče postane vdova, in vsi otroci, ki se bodo v prihodnosti morda rodili, so s tem vpisom lahko zakonsko zaščiteni. Krščanska občina bo vsakogar, ki sklene takšen tradicionalni zakon, spodbudila, naj ga čimprej vpiše v register. Zanimivo je, da so poroke in rojstva očitno uradno zapisovali tudi pod mojzesovsko postavo. (Matej 1:1–16)
13 Moški in ženska, ki zvezo uradno skleneta s takšno tradicionalno poroko, postaneta tistega dne tudi mož in žena. Kot smo omenili že prej, bosta kristjana, ki imata takšno zakonito poroko, morda želela v kraljestveni dvorani imeti poročni govor in zaobljubo. Če je tako, bo govornik povedal, da se je par že poročil v skladu s cesarjevimi zakoni. Govor bo samo en. Ker je bila samo ena poroka – v tem primeru tradicionalna (plemenska) poroka, ki jo država priznava – je tudi svetopisemski govor samo en. To, da sta poroka in govor časovno čim bližje skupaj (če je le mogoče še isti dan), prispeva k temu, da je krščanska poroka v očeh okolice častna.
14 V nekaterih deželah, kjer tradicionalna poroka sicer velja za zakonito, se lahko par poroči tudi civilno. Civilni poročni obred ponavadi opravi državni pooblaščenec, pri čemer si par morda izreče zaobljubo in se podpiše v uradni register. Nekateri krščanski pari se raje odločijo za civilno poroko kakor pa za tradicionalno. Noben zakon ne predpisuje obeh; vsaka od njiju je pravno veljavna. To, kar v 9. in 10. odstavku piše o poročnem govoru in zaobljubah, velja tudi tokrat. Bistveno je, da je par poročen tako, kot je častno v očeh Boga in ljudi. (Luka 20:25; 1. Petrovo 2:13, 14)
Izkazujmo čast v zakonu
15 Ko so v zakonski zvezi perzijskega kralja nastopile težave, je glavni svetovalec Memukan dal nasvet, ki bi lahko vsem koristil – naj ‚vse žene spoštujejo svoje može‘. (Estera 1:20) Za poročenega kristjana ni treba, da mu kaj takšnega zapove kateri koli človeški kralj; žena svojega moža želi spoštovati. Podobno tudi krščanski mož svoji ženi izkazuje čast in jo hvali. (Pregovori 31:11, 30; 1. Petrovo 3:7) Časti naj svojemu zakoncu ne bi začeli izkazovati šele po mnogih letih skupnega življenja. Spoštovati bi ga morali od samega začetka, zares, vse od poročnega dne naprej.
16 Po drugi strani si časti na poročni dan ne izkazujeta samo moški in ženska oziroma mož in žena. Čast bi morala biti poudarjena tudi v poročnem govoru, ki ga bo krščanski starešina morda podal. Govori naj mladoporočencema. Ker jima želi izkazati čast, v svojem govoru ne bo dajal prednosti šalam ali ljudskim pregovorom. Ne bi smel govoriti o preveč osebnih zadevah mladoporočencev, s čimer bi lahko njiju in poslušalce spravil v zadrego. Namesto tega si bo prizadeval biti prisrčen in izgrajujoč ter bo poudarjal Ustanovitelja poroke in njegove odlične nasvete. Da, s svojim dostojanstvenim poročnim govorom bo prispeval k temu, da bo poroka v čast Bogu Jehovu.
17 Najbrž ste opazili, da smo se v tem članku podrobneje dotaknili nekaterih zakonov v zvezi s poroko. Določeni vidiki morda neposredno ne veljajo za kraj, v katerem živite. Kljub temu bi se moral vsak od nas zavedati, kako pomembno je, da Jehovove priče pri vsem, kar je povezano s poroko, spoštujejo državne zakone oziroma cesarjeve zahteve. (Luka 20:25) Pavel nas je spodbudil: »Dajte vsakemu, kar mu gre: tistemu, ki zahteva davek, davek; tistemu, ki zahteva dajatev, dajatev; [. . .] tistemu, ki zahteva spoštovanje, pa spoštovanje.« (Rimljanom 13:7) Prav je, da kristjani že od poročnega dne naprej spoštujejo vse, kar je Bog za današnje čase uredil glede zakonske zveze.
18 Mnogi kristjani po poročnem obredu priredijo družabno srečanje, torej svatbo ali pa poročno pojedino. Spomnimo se, da je bil na neki svatbi navzoč tudi Jezus. Kako nam lahko biblijski nasveti pomagajo, da bo tudi takšno srečanje zagotovo Bogu v čast ter bo mladoporočenca in krščansko občino prikazalo v lepi luči?

[FixMinze]

Torej na poroki ne smejo biti udeleženi posamezniki, ki niso versko opredlejeni kot kristjani ali pa so pripadniki druge vere?

 

 

Zakaj bi bilo bolje, da se opredelim za Jehove priče kot za npr. Hare Krišna ali pa tradiconalno krščansko usmeritev Rimsko Katoliške Cerkve?

[FixMinze]

Vprašanje se nanaša na vsebino zgoraj danega odgovora oz. članka 

[FixMinze]

in moj komentar je nadaljevanje tega ... 
zakaj izbirat med samo tremi možnostmi, če jih je na razpolago deset ... razen, če se ti zelo mudi
 
seveda pa je lahko že ponujeno idealno zate in izpolni tvoja pričakovanja ... potem si pač luckyman ...

 
Zanima me Andrejino stališče, kar je tudi namen mojih vprašanj. 
 
Razumeš kaj to pomeni? Zorni kot pa te stvari in ne kako naj organiziram svojo poroko ...

[Andreja Anda Jagodič]

 
Zanima me Andrejino stališče, kar je tudi namen mojih vprašanj. 
 
Razumeš kaj to pomeni? Zorni kot pa te stvari in ne kako naj organiziram svojo poroko ...

 BIBLIJSKO GLEDIŠČE
Predzakonska spolnost

00:5603:31
Ali je s spolnostjo pred poroko kaj narobe?
»Bog namreč želi, [. . .] da se zdržujete nečistovanja.« (1. Tesaloničanom 4:3)

KAJ PRAVIJO LJUDJE:
Nekatere kulture dopuščajo spolno aktivno življenje pri neporočenih odraslih posameznikih, ki v to niso prisiljeni. Ponekod veljajo za sprejemljive nekatere oblike spolne intimnosti že pri neporočenih najstnikih.

KAJ PRAVI SVETO PISMO:
Sveto pismo nekatere oblike spolne aktivnosti zunaj zakonske skupnosti označuje z besedo »nečistovanje«. Bog od svojih častilcev pričakuje, da se zdržujejo nečistovanja. (1. Tesaloničanom 4:3) Nečistovanje se šteje za resen greh, prav kakor prešuštvo, spiritizem, pijančevanje, malikovanje, umor in kraja. (1. Korinčanom 6:9, 10; Razodetje 21:8)

ZAKAJ JE TO POMEMBNO:
Biblija med drugim svari, da bo Bog sodil nečistnikom. (Hebrejcem 13:4) In kar je še pomembnejše, z upoštevanjem Božjih zakonov glede spolne morale dokazujemo, da imamo radi Boga Jehova. (1. Janezovo 5:3) On pa blagoslavlja tiste, ki ravnajo po njegovih zapovedih. (Izaija 48:18)

 Ali je nemoralna vsakršna spolna intimnost med neporočenimi?
»Nečistovanje in kakršna koli nečistost ali pohlep naj se med vami niti ne omenja.« (Efežanom 5:3)

KAJ PRAVIJO LJUDJE:
Veliko ljudi meni, da ni nič narobe, če je neporočen par spolno intimen, vse dokler nima spolnih odnosov.

KAJ PRAVI SVETO PISMO:
Ko Sveto pismo razpravlja o spolni nemorali, ne omenja zgolj nečistovanja, temveč tudi »nečistost« in »razpuščeno vedenje«. (2. Korinčanom 12:21) Jasno je, da so za Boga žaljive različne oblike spolne intimnosti zunaj zakonske zveze, četudi posameznika nimata spolnih odnosov.

Glavno sporočilo Biblije glede spolnosti je, da je spolna intimnost rezervirana le za moškega in žensko, ki sta poročena. Sveto pismo pa ne odobrava niti »strastnega spolnega poželenja«. (1. Tesaloničanom 4:5) Kaj to pomeni? Razmislite o naslednjem primeru: Neporočen moški in ženska sta morda odločena, da ne bosta imela spolnih odnosov. Vendar se prepuščata drugim oblikam spolne intimnosti. S tem kažeta strast oziroma slo po nečem, kar jima ne pripada. Zato je njun greh »strastno spolno poželenje«. Takšno spolno slo Sveto pismo obsoja. (Efežanom 5:3–5)

Kako se lahko ognete spolne nemorale?
»Bežite pred nečistovanjem!« (1. Korinčanom 6:18)

ZAKAJ JE TO POMEMBNO:
Sveto pismo pravi, da so tisti, ki imajo predzakonske spolne odnose, v nevarnosti, da bodo izgubili prijateljstvo z Bogom. (Kološanom 3:5, 6)

KAJ PRAVI SVETO PISMO:
Sveto pismo ljudem svetuje: »Bežite pred nečistovanjem!« (1. Korinčanom 6:18) To pomeni, da mora človek paziti, da ostaja čim dlje od vsega, kar bi ga lahko zvabilo v spolno nemoralo. (Pregovori 22:3) Na primer, da bi posameznik ostal moralno čist, se mora ogibati tesnega druženja z ljudmi, ki se ne menijo za Božja načela, povezana s spolnostjo. Sveto pismo svari: »Kdor hodi z modrimi, bo postal moder, tistemu, ki se druži z neumnimi, pa se slabo piše.« (Pregovori 13:20)

V nemoralno spolnost lahko vodi tudi hranjenje uma z nemoralnimi mislimi. (Rimljanom 8:5, 6) Zato se je modro ogibati glasbe, videoposnetkov, publikacij in česar koli drugega, kar vsebuje neprimerne spolne prizore oziroma na kakršen koli način spodbuja k spolnemu vedenju, ki žali Boga. (Psalm 101:3)

[FixMinze]

Torej na poroki ne smejo biti udeleženi posamezniki, ki niso versko opredlejeni kot kristjani ali pa so pripadniki druge vere?

 

 

Zakaj bi bilo bolje, da se opredelim za Jehove priče kot za npr. Hare Krišna ali pa tradiconalno krščansko usmeritev Rimsko Katoliške Cerkve?

 

Zanima me trudi konkreten odgovor na ti dve vprašanji, ki sta nekoliko bolj zviti in zahtevata malce več kot kopiranje teksta  

 

Pa brez zamere. 

[vranja]

Pravilno in napačno - kako se odločiti?

Ampak ta naslov je pa čista zmaga. Jst bi se raj pravilno. Verjetno nisem edina.

[Andreja Anda Jagodič]

 
Zanima me trudi konkreten odgovor na ti dve vprašanji, ki sta nekoliko bolj zviti in zahtevata malce več kot kopiranje teksta  
 
Pa brez zamere. 

Kdor resno jemlje vero, bi moral biti prepričan, da je vera, za katero se je odločil, sprejemljiva Bogu in Jezusu. Zakaj bi bil drugače povezan s to vero?

Jezus Kristus se ni strinjal z glediščem, da so številne religije v resnici različne poti, ki pa vse vodijo do rešitve. Ravno nasprotno, rekel je: »Tesna so vrata in ozka je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Matej 7:14) Jehovove priče verjamejo, da so našli to pot. Drugače bi poiskali drugo vero.

Torej na poroki ne smejo biti udeleženi posamezniki, ki niso versko opredlejeni kot kristjani ali pa so pripadniki druge vere?
 
 
Zakaj bi bilo bolje, da se opredelim za Jehove priče kot za npr. Hare Krišna ali pa tradiconalno krščansko usmeritev Rimsko Katoliške Cerkve?

Ali so vse religije dobre?

ŽIVIMO v svetu presenetljive verske raznolikosti. Neka nedavna raziskava je odkrila, da po svetu obstaja 19 glavnih religij in kakih 10.000 manjših verskih skupnosti. Zaradi tako velikega števila različnih ver ljudje še nikoli prej niso imeli tolikšne izbire. Torej, ali je pomembno, katero religijo izberete?

Nekateri pravijo, da so različne religije kakor različne poti, ki vodijo na goro. Vseeno jim je, katero pot izberejo, saj vse vodijo na isti kraj. Razmišljajo takole: če obstaja le en Vsemogočni Bog, potem morajo vse religije navsezadnje voditi k njemu.

Ali vse poti vodijo k Bogu?
Kaj je o tem dejal Jezus Kristus, eden najbolj spoštovanih verskih učiteljev v zgodovini? »Vstopíte skozi ozka vrata,« je rekel svojim učencem. Zakaj? »Kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Matej 7:13, 14, Ekumenska izdaja)

Ali je Jezus res rekel, da nekatere religije vodijo »v pogubo«? Ali pa je učil, da po prostorni poti hodijo samo tisti, ki ne verjamejo v Boga, medtem ko verni ljudje, ne glede na to, kateri veri pripadajo, hodijo po tesni poti, ki vodi v življenje?

Jezus je takoj zatem, ko je izjavil, da obstajata samo dve poti, dejal: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.« (Matej 7:15, SSP) Kasneje je rekel: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: ‚Gospod, Gospod,‘ ampak kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Matej 7:21, EI) Če nekdo velja za preroka oziroma  če nekdo trdi, da je Jezus njegov »Gospod«, je za takšnega posameznika razumno reči, da je verna oseba, ne pa nevernik. Očitno je Jezus opozoril, da niso vse religije dobre in da ne gre zaupati vsem verskim učiteljem.

Ali je mogoče prepoznati tesno pot?

Biblija je kakor zanesljiv zemljevid, ki lahko človeku pomaga najti pravo religijo.

Kako lahko glede na to, da k Bogu ne vodijo vse poti, med več tisoč možnostmi najdete tesno pot, ki vodi v življenje? Razmislite o naslednji ponazoritvi: Zamislite si, da ste se izgubili v kakem velikem mestu. Odločite se, da boste prosili za pomoč. Nekdo vas prepričano napoti proti vzhodu. Drugi vam priporoča, da bi šli v zahodno smer. Spet tretji vam predlaga, da si izberete tisto smer, ki se zdi najboljša vam. Nazadnje pa nekdo vzame v roke zanesljiv zemljevid in vam pokaže pravo pot. Nato vam zemljevid podari, da si boste lahko na poti z njim pomagali. Ali ne bi bili sedaj bolj prepričani, da boste prišli tja, kamor ste namenjeni?

Podobno tudi pri izbiri prave verske poti potrebujemo zanesljiv duhovni zemljevid. Ali takšen zemljevid obstaja? Seveda. Ta zemljevid je Biblija. V njej piše: »Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti.« (2. Timoteju 3:16, EI)

V slovenščini je na voljo nekaj prevodov Biblije, ki jih lahko uporabite kot duhovni zemljevid. Izdajatelji te revije, Jehovove priče, so izdali zanesljiv biblijski prevod, in sicer Sveto pismo – prevod novi svet. Vendar če niste eden od Jehovovih prič, boste morda raje uporabili kak drug prevod, da bi ugotovili, po čem prepoznati dobro religijo in po čem slabo. Zato so v tem sklopu člankov citirani različni biblijski prevodi, ki jih na splošno spoštujejo pripadniki drugih ver.

Ko boste brali članke v nadaljevanju, primerjajte to, kar že veste, s tem, kar piše v Bibliji. V mislih imejte, kaj je Jezus rekel o tem, kako ločiti med dobro in slabo religijo. Dejal je: »Vsako dobro drevo [rodi] dober sad, slabo drevo pa rodi slab sad. Dobro drevo ne more roditi slabega sadu, in slabo drevo ne more roditi dobrega sadu.« (Matej 7:17, 18, Antonín Chráska) Razmislite le o treh izmed dobrih sadov, po katerih se glede na Biblijo prepozna »dobro drevo«.

[Mantis]

Odločiš se po svojem notranjem vodilu. In dogajalo se bo. In odločitev ne bo dobra. In odločitev ne bo slaba. Odločitev bo.

[FixMinze]

Ko boste brali članke v nadaljevanju, primerjajte to, kar že veste, s tem, kar piše v Bibliji. V mislih imejte, kaj je Jezus rekel o tem, kako ločiti med dobro in slabo religijo. Dejal je: »Vsako dobro drevo [rodi] dober sad, slabo drevo pa rodi slab sad. Dobro drevo ne more roditi slabega sadu, in slabo drevo ne more roditi dobrega sadu.« (Matej 7:17, 18, Antonín Chráska) Razmislite le o treh izmed dobrih sadov, po katerih se glede na Biblijo prepozna »dobro drevo«.

Vsakemu, ki zna pogledati s srcem je jasno, da so biblijska pravila ločilni zid pred pravim doživljanjem nebeškega kraljestva na Zmelji tukaj in sedaj. So zemljevid, ki pa srce ogradi od njegovega srca kadar se ga razume dobesedno. Ni še bilo drevesa, ki bi rodil dober sad in ga tudi ne bo. Ko bo, ta ne bo religija, ampak srce posameznika vsakega izmed nas.

[Andreja Anda Jagodič]

Religija — moja izbira ali izbira mojih staršev?

NA Poljskem mnogi ljudje rečejo Jehovovim pričam: »V tej veri sem se rodil in v tej veri bom tudi umrl.« Po njihovem mnenju je religija nekaj, kar se prenaša iz roda v rod. Ali tako razmišljajo tudi ljudje, ki živijo v tvoji okolici? Kakšne pa so pogosto posledice takšnega gledišča? Vera je mnogim postala zgolj formalnost in del družinske tradicije. Ali bi se lahko kaj takega zgodilo tudi Jehovovim pričam, ki so dobili čudovito duhovno dediščino od svojih staršev oziroma starih staršev?
Timoteju, ki sta mu bogaboječa mama in babica privzgojili vero in ljubezen do pravega Boga, se to ni zgodilo. Svete spise je poznal »že od najzgodnejšega otroštva«. Sčasoma pa je skupaj z mamo in babico spoznal, da je krščanstvo resnica. »Prepriča[l]« se je oziroma začel je verovati v to, kar je slišal iz Svetega pisma o Jezusu Kristusu. (2. Tim. 1:5; 3:14, 15) Čeprav torej krščanski starši otrokom po svojih najboljših močeh pomagajo, da bi postali Jehovovi služabniki, pa si morajo otroci sami želeti, da bi služili Jehovu. (Mar. 8:34)
Da bi lahko posameznik služil Jehovu iz ljubezni in mu ostal zvest ne glede na to, kaj bi se mu v življenju zgodilo, mora njegova vera temeljiti na prepričljivih dokazih. Samo tako lahko postane trdna in globoko zakoreninjena. (Efež. 3:17; Kol. 2:6, 7)
Vloga otroka
»O tem, da imajo Jehovove priče pravo vero, nisem nikoli dvomil,« pojasnjuje Albert*, ki je odraščal v družini Prič, »vendar mi je bilo težko sprejeti to, kako bi moral po njihovem živeti.« Če si mlad, morda razmišljaš podobno. Zakaj si ne bi prizadeval dognati, kakšno življenje Bog pravzaprav pričakuje od nas, in skušal najti veselje v izpolnjevanju njegove volje? (Ps. 40:8) »Preprosto sem začel moliti,« pravi Albert. »Sprva mi ni bilo enostavno. K temu sem se moral prav prisiliti. Toda kmalu sem spoznal, da se je vredno potruditi in delati, kar je prav, saj bom tako postal dragocen v Božjih očeh. To spoznanje mi je vlilo moči, da sem naredil potrebne spremembe.« Ko si boš prizadeval razviti osebni odnos z Jehovom, se bo v tebi porodila želja, da bi delal to, kar pričakuje od nas. (Ps. 25:14; Jak. 4:8)
Pomisli sedaj na kakšno igro, v kateri uživaš, na primer na šah ali kakšen šport. Če ne bi poznal pravil te igre ali pa je ne bi znal dobro igrati, bi se verjetno pri tem dolgočasil. Toda če bi poznal pravila in bi bil dober igralec, ali se je ne bi potem že vnaprej veselil in morda celo iskal priložnosti, da bi jo igral? Enako je s krščanskimi dejavnostmi. Zato se potrudi in se prični pripravljati na krščanske shode. Temu se resno posveti. Navsezadnje lahko kljub mladosti s svojim zgledom spodbudiš še druge! (Heb. 10:24, 25)
Isto velja za pogovarjanje o veri. Tudi to naj bi počel iz ljubezni, ne pa zato, ker bi te k temu kdo silil. Vprašaj se: »Zakaj se želim z drugimi pogovarjati o Jehovu? Zakaj ga sploh ljubim?« Jehova ti mora postati ljubeč Oče. Sam je po Jeremiju rekel: »Ko me boste iskali, me najdete, ker boste vprašali po meni iz vsega srca svojega.« (Jer. 29:13, 14) Kaj lahko to pomeni zate? »Moral sem pričeti drugače razmišljati,« pravi Jakub. »Že od malih nog sem obiskoval shode in sodeloval v oznanjevanju, toda sčasoma sem pričel to delati bolj ali manj avtomatično. Za resnico sem postal zares goreč šele potem, ko sem Jehova bolje spoznal in z njim razvil osebni odnos.«
K temu, koliko boš užival v oznanjevanju, lahko zelo prispeva dobra in krepilna družba. »Kdor hodi z modrimi, postane modrejši,« pravi navdihnjeni pregovor. (Preg. 13:20) Zato se skušaj spoprijateljiti s tistimi, ki si prizadevajo dosegati duhovne cilje in jih osrečuje služenje Jehovu. Jola pravi: »Družba mnogih duhovno naravnanih mladih ljudi je bila zame zelo spodbudna. Sedaj redno oznanjujem z velikim veseljem.«
Vloga staršev
»Svojim staršem sem zelo hvaležna, da so me poučevali o Jehovu,« pravi Jola. Da, oče in mama lahko močno vplivata na odločitve svojega otroka. Apostol Pavel je napisal: »Vi očetje, [. . .] vzgajajte [svoje otroke], tako da jih disciplinirate in usmerjate njihov um v skladu z Jehovovo voljo.« (Efež. 6:4) Iz tega navdihnjenega nasveta se jasno vidi, da imajo starši nalogo poučevati otroke v skladu z Jehovovo voljo, in ne svojo. Mnogi starši vsajajo v um svojih otrok lastna pričakovanja, toda kako čudovito bi bilo, če bi vi lahko svoje otroke spodbudili, naj si za cilj postavijo to, da bodo živeli v skladu z Jehovovimi nameni!
V svoje otroke lahko vcepljate Jehovove besede in »govori[te] o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko leže[te] in ko vstane[te]«. (5. Mojz. 6:6, 7) »Veliko smo se pogovarjali o različnih vejah polnočasne službe,« se spominjata Ewa in Ryszard, starša treh sinov. In kakšen je bil rezultat? »Najini sinovi so se že v rosnih letih želeli vpisati v Teokratično strežbeno šolo, postali so oznanjevalci in se čez čas sami odločili, da se krstijo. Kasneje so pričeli služiti v Betelu oziroma pionirati.«
Pri vsem tem je zelo pomemben zgled staršev. Ryszard pravi: »Z ženo sva bila odločena, da ne bova živela dvojnega življenja – da se doma ne bova vedla drugače kakor v občini.« Zato se vprašajte: »Kaj lahko vidijo moji otroci, ko me opazujejo? Ali vidijo, da resnično ljubim Jehova? Ali je ta ljubezen očitna iz mojih molitev in preučevalnih navad? Ali je razvidna iz tega, kako gledam na oznanjevanje, razvedrilo in gmotne reči ter iz tega, kako govorim o drugih članih občine?« (Luk. 6:40) Otroci vas vsak dan opazujejo in ne uide jim, če govorite eno, delate pa drugo.
Pri vzgoji otrok pa ima pomembno vlogo tudi poučevanje. Vendar pa Božja navdihnjena Beseda starše opozarja, naj »vzgaja[jo] dečka po lastnosti poti njegove«. (Preg. 22:6, poudarili mi.) Ewa in Ryszard v zvezi s tem pravita: »Vzela sva si čas in preučevala z vsakim otrokom posebej.« Seveda morajo starši sami ugotoviti, ali to potrebujejo tudi njihovi otroci. Ne glede na to, kako se odločijo, pa zagotovo vsak otrok potrebuje svoj pristop. Zato morajo biti starši prilagodljivi in razumni. Ko gre denimo za svetno glasbo, ne bi bilo najbolj pametno, če bi otroku samo rekli, da so določene pesmi oziroma zvrsti glasbe slabe, temveč bi mu bilo veliko boljše pojasniti načela, ki jih v zvezi s tem najdemo v Bibliji, saj mu boste s tem pomagali, da se bo naučil modro odločati.
Morda vaši otroci zelo dobro vedo, kaj pričakujete od njih, in morda je tudi videti, da ravnajo po vaših željah. Vendar bi morali doseči njihovo srce. Ne pozabite, »voda globoka je naklep v srcu možá, toda mož razumen mu pride do dna«. (Preg. 20:5) Bodite sprevidevni, pazite na znake kakršne koli težave, ki bi se kuhala v otrokovem srcu, in takoj ukrepajte. Ne da bi ga česar koli obtoževali, mu pokažite, da vas skrbi zanj, in mu zastavite nekaj primernih vprašanj. Obenem pa pazite, da ga ne boste zasliševali. Če se boste zanj iskreno zanimali, boste dosegli njegovo srce in mu tudi lažje pomagali.
Vloga občine
Ali lahko kot eden izmed Božjih služabnikov pomagaš mladim v občini, da bi cenili svojo duhovno dediščino? Čeprav je vzgajanje otrok dolžnost staršev, pa jih lahko pri tem podpirajo tudi drugi člani občine, še posebej starešine. Pomoč občine potrebujejo še zlasti otroci iz versko razdeljenih družin.
Kako pa lahko starešine pomagajo mladim, da bi vzljubili Jehova ter se počutili koristne in cenjene? Mariusz, nadzornik v neki občini na Poljskem, pravi: »Starešine bi se morali z mladimi pogovarjati, pogovarjati in še enkrat pogovarjati. In to ne samo takrat, ko se pojavijo problemi, temveč tudi sicer – na oznanjevanju, po shodih ali ob skodelici čaja.« Zakaj ne bi mladih vprašal, kaj mislijo o občini? Takšni odprti pogovori močno prispevajo k temu, da se mladi z občino zbližajo in čutijo, da ji pripadajo.
Ali si, če si starešina, prizadevaš bolje spoznati mlade v svoji občini? Albert, ki smo ga omenili na začetku, je danes starešina, vendar se je moral v najstniških letih spoprijeti z raznovrstnimi preizkušnjami. Takole pravi: »Na koncu pubertete sem potreboval osebni pastirski obisk.« Starešine lahko kažejo osebno zanimanje za mlade tudi s tem, da molijo za njihovo duhovno dobro. (2. Tim. 1:3)
Za mlade je dobro, da so zaposleni z občinskimi dejavnostmi, sicer si lahko pričnejo prizadevati za svetne cilje. Ali bi lahko vi, starejši, z njimi hodili na oznanjevanje in skušali postati njihovi prijatelji? Z njimi se družite tudi v prostem času in poskrbite za to, da bo ozračje zaupno in prijateljsko. Jola se spominja: »Neka pionirka se je pričela osebno zanimati zame. Njej se moram zahvaliti, da sem začela hoditi na oznanjevanje zato, ker sem si to res želela.«
Odločitev je tvoja
Če si mlad, se vprašaj: »Kateri so moji cilji? Ali je med njimi tudi krst, če še nisem krščen?« Za krst bi se moral odločiti zato, ker te k temu navaja srce, polno ljubezni do Jehova, ne pa družinska tradicija.
Naj ti Jehova postane pravi prijatelj, resnica pa tvoj zaklad. Jehova je po preroku Izaiju dejal: »Ne oziraj se plaho, ker jaz sem Bog tvoj.« Dokler boš njegov prijatelj, bo on s teboj. Nedvomno te bo krepil in »podpira[l] [. . .] z desnico pravičnosti svoje«. (Iza. 41:10)