22 komentarjev na to temo

[xyz]

naše pesmi so sprhnele

kot spomin na....

eeeem, kaj je že to bilo...?

kakor ko liže, naše pesmi, lalala,

hopsasa in tralala

pride kuža hov hov hov

domov in gre spat.

[gold]

je plesala folkloro

šla je v maloro

[xyz]

lep pozdrav, dragi svetniki!

[gold]

svetimo samo za dnar

za drugo nam ni mar

če pa komu je do smeha

naj naje se svinjskega špeha

[Mantis]

listje metalnorumeno,

sonce krvavozeleno.

kravica po hrastih skače,

hop hop hop,

polž šel je v galop.

smreke šah igrajo,

cvilijo in cepetajo,

ko konj požre trdnjavo

lampijončki zabavo imajo.

kukavica rom pom pom

bejži, bejži kozica,

da ne boš pečenkica.

za božje vole človek moj,

kaj se to dogaja spet?

vrži LSD u sekret!

[xyz]

lsd v skretu plava

svetniki se pri

klanjajooooo....

 

tri krat hura

hura, hura,

ker ona je fant od fare.

(fara pa, kot znano

žegna vse heroje.)

živi jo oj, živi joj

ker na sploh nam

trda prede.

[Mantis]

skače skače maca maca

kje je kruh kje je kruh

sprašuje marmelada

puter vzel je starosti duh.

 

leži zdaj oslička breja

mleko bo mleko bo

že sanja Uhec

osliček nagajivi,

se mu za politike šljivi.

 

komarček sanja

rdeči gosti sok,

mmm topel bo obrok,

a glej ga zlomka!

brisača prileti!

komarček čreve spusti.

ai!

[xyz]

sedi buda, prostega uma

v meditaciji na robu življenja in sveta.

mimo prileti modra ptica

in pusti za sabo zlato sled.

naenkrat- prdec.

[Mantis]

kdaj me boš kuhal?

reče šnopček,

rad iz kotla bi buhal.

slive me že srbijo,

maligančki mi zorijo,

dajva dajva

reče šnopček,

drve in trske so suhe

hladni dnevi pred vrati

jaz potreben sem kuhe.

studenca voda hladna žubori

me rada objela bi

seveda le preko cevi.

ji bližje ne pustim,

da ne zvodenim.

po grlu grem ko šus

avč (!) za amaterja,

a nagni preveč

in v glavo udarim kot bus.

[xyz]

pudla jedro;

bruhanje

bruhanje jehove in bruhanje krišne,

bruhanje jezusa ter bruhanje alaha.

 

poglej, pogled, spogledovanje

turšica a je še doug? kedaj bo konc te kurčeve ure?!

okokok, ni panike, sej mam svojo igračko.

[janko]

pudla jedro;

bruhanje

bruhanje jehove in bruhanje krišne,

bruhanje jezusa ter bruhanje alaha.

 

poglej, pogled, spogledovanje

turšica a je še doug? kedaj bo konc te kurčeve ure?!

okokok, ni panike, sej mam svojo igračko.

 

toj ta prawa poezija absurda

 

še bolši si kt šalamun.

ne o basketu, ampak kuko bi swet rešil... kakšen absurd bi bil šele, če jes tuki ne bi powezave opazil, hahahhahaha

in še en absurd...

da po pesniško fukneš od sebe, kar ne razumeš. ali strokowno po njuejđersko: ego se brani in zavrača vse nepoznano.

ali pa samo nimaš pojma... o poeziji absurda

in si samo zlil na papir nekej intuitivnih idej, hahahhahahaha

s poudarkom na intuitivnih, hahahahhahaha

 

al pa si samo anonimni depresivc.

še sam pred sabo anonimen.

welkam tu d klab.

[Mantis]

kje si svoboda?

gledaš me z velikimi očmi,

z oljem si namazana,

a ne izmuzneš se mi.

zagrabim te,

moja si,

kisika veter prihrumi,

čutim te.

svobodica, svoboda.

[Mantis]

Hej vidva, občana!

Nikjer v vajinem pisanju ne vidim nobene rime

[xyz]

grejem se
pri plamteči preteklosti
vse izraženo
vidim,
je bilo učenje...
a vsebovano tu in sedaj v le eni besedi.

tako preprosto, ja;
v ENI besedi.
zatorej zažgem
in pridonesem k topljenju ledenikov,
ker;
ko jih jebe, iskreno jebe!...
kot da ima to kakšen pomen
vsred eksplozij zvezd, razfukavanja galaksij!!!
ne, res vse eno, vseeno, vsenobeno.

[SimonW]

ODA IRONIJI

 

Prišla je nadme

Nebeška Tepežka.

Da sem spoznal,

do smrti želim Živeti.

In žrtvoval umazanca,

ki me je zapeljeval

v bedo lastne umazanije.

Tako sem postal "terorist"

s Spoštovanjem do Vsega Živega.

Pa če mi sedaj, kakor Newtonu,

na glavo pade jabolko,

bo to gotov dokaz,

da ne živim z glavo v pesku,

o preljubi črvički.

A vedno mi bo kaj v Temi,

saj nikoli nebom vedel toliko,

da bi se ne mogel še česa naučiti.

Vsaj v tem življenju ne.

Zatorej Živi, si pravim, 

saj zato pa je Življenje.

LJUBI,

saj zato pa je ljubezen!!!

IŠČI,

in našel jo boš,

RESNICO!!!

To temo je popravil/a SimonW: 9. november 2014, 10:38

[xyz]

mumificiran kikiriki
kdo ga 'če?
ves je zelen
verjetno ne od zavisti
a vselej- mogoče je to smaragdna aura
za napredne praktikante disciplin poduhovljenosti.

ja, zihr! stavu bi pivo,
da na umu obogatela boš,
ozelenela ter pa vzcvetela...
draga neznankica
botra lisička.

uj uj, vse bo šlo po zlu,
če dežja ne bo.

[xyz]

na tem stolu
je čas ustavljen.
neeee, ta stol JE čas, ustavljen.
hm... stolčas.
pojedena riba
plava ne, tone
in se razkraja
vse do plastelinjenja.
na stolu je jedena,
blagor ji...
ne kratko, ne dolgočasi se,
ali pač?

eci peci pec.

[Mihela]

Ne pobegni

Zle slutnje

kot zombiji ledeno grozljivi

in čarovnice cvileče strašljive

vdirajo v vsako poro moje biti.

Pritiski zunanji,

pritiski notranji

ožemajoče stiskaški

vrtijo zdaj v eno

zdaj v drugo.

Nekdo opazuje,

tiho in mirno

gleda in vidi,

to ranljivo belo telo  v mesečini.

Skrila bi se v užitek,

utonila v pozabo,

a njegova tiha prisotnost

poje »ostani«.

 

[Antoninus]

Če se komu pesni, naj se mi pridruži. Ena o kmetski idili. 

 

RUSTICALIA SLOVENICA

 

Slonel na plotu sem domačem

trtje, loza, obronki polni tam cvetlic

veleposestnik pa četud po babji tračem

Sonce dela bučn ole na betic

 

Pogledujem ta travnik sosedov ko navit

je bolj zelen? al zdi se mi privid?

me krivica stisne silovit

ko Franci s traktorjem u zid

 

Vinca kislega hlepim domač'ga

kanister, dva - nč tazga

da'b usaj sosed prej pršu na kant!

bemu, žuljo lovske hozne me u vamp

 

Že namenim se v gostilno vaško

u en rok flinto, u drugi flaško

pa me en tak zlodej prime tle pr bajt

en šus kr u luft, da mine cajt

 

Moped okol štale pridrvi

tamau gor zasoplo zadoni:

"Ata, a bo jaga kmau?""

Ti bom jst že jago dau!

[Antoninus]

Me veseli, da je še komu mar kultura Bravo u-poštevanka. S poststrukturalističnim koncem.

Zdaj potrebujemo še predstavitev buržuazne idile v Lublan. S podobnim dispozitivom a drugačnimi

pritiklinami. Morala bi biti posvečena vsem, ki imajo npr. na FB kofetkanje kot hobi zacahnano.

[Antoninus]

Evo še buržuazne idile. Buergeliche Gessellshaft aus Laibach bi se nekoč reklo.

 

NA NABREŽJU

 

Pomladansko Sonce izdalo je vabilo

Stlačimo se ob reko za buržuazni prestiž

Na nabrežje! folk, kava in pivo

Cigani nam svirajo upajoč na drobiž

 

Mesarski most od turistov mrgoli

selfi na selfi za domačo in tujo kulturo

Četa  Italijanov živahno žvrgoli

Korejec nemo strmi v bizarno skulpturo

 

"A je tle plac še za dva?"

"A loh pol tle še en pir?"

Torbica  ne sme na tla

Reka lenobna. Da mir.

 

"Dej puvej, pa kej naroč!"

Zavrtimo siva, utečena kolesa

Zdravje, služba in utroc

Mož povodni in Urška si mašita ušesa.

 

Nazdrauje, čin, čin

"A ni fajn, k nam je fino?!"

"A bi kdo mel raj vin?"

Še župan prsmeji se mimo

 

Naročil so čike pa itak da še kavo

"Stari pa fuzbal, a gledu si kej?"

Pomenki, da Čop šel bi še enkrat v Savo

Smo v polju silnih idej

 

Mlada mati mobi v fris si tiši

pod dekcam dojenec sparjen vrešči

Še mal polajkam pa brž domov

Buržuazno tu je ustrezen prislov

 

veselo omizje zdej polit'ko pretresa

Od zanosa vsak čisto je preč

nemo omahnejo ptice z drevesa

Atlas kar spustil bi svet - se ne gre več!

 

Boginji modrosti počil žilni je obvod.

"Dovolj! Dovolj! Nebeški oče, prosim za potop!"

Že temne oblake pretrgal je Varun.

"Ejga stari, dej nam hit račun."

[Mantis]

Daj klopotec delaj zdaj,

nimaš za burek,

kako naj trava zeleni,

če za zeleno barvo ji dol visi.

[Mihela]

Skoči

V rojstvu je smrt, v smrti je rojstvo,

slepi hitimo od rojstva do smrti,

in ravno tako slepi,

smo nošeni od smrti do rojstva.

Poriva nas sila, ki jo ustvarjamo sami,

ta sila žari v očesu otroka,

temni oko zaskrbljenega,

plamti v očesu zaljubljenega,

ta ista sila postekleni oko besnega.

Ustvarja smeh in dotik,

gradove in vrtove,

žalost in osamo,

vojne in poplave…

ne neha ustvarjati.

Ustvarja, ker hoče imeti,

ustvarja, ker se boji izgubiti,

ustvarja, ker noče trpeti

in s tem rojeva umirajoče.

Ne vidimo  sile ustvarjalne,

a živimo njene stvaritve,

kot zakleti, ujeti v slepoto,

sledimo obljubi sreče,

a ustvarjamo temo.

Ujeti v strah,

ujeti v slast,

ujeti v jaz,

kot na vrtiljaku,

brez postanka.

Kaj ostane,

ko prenehamo ustvarjat,

ve tisti,

ki se mirno smehlja in spokojno vabi,

tisti, ki nemo pravi:

»Skoči!«.