Demoni v nas
#1
Objavljeno: 23. februar 2003, 01:00
Kaj je zdaj to? Morda jih sploh ne poznate, morda jih imenujete drugace...Toda mislim, da nekje v malih mozganih vsakdo pozna tisti obcutek "blizine roba"... Tisto neustavljivo energijo, ki dviguje pokrov, katerega se bojimo odpreti. Ker bi sprozila neslutene spremembe, kafkovsko metamorfozo. Ker se ne bi vec skladali z ustvarjenim podobami. Ker to ne bi bili vec mi ali pa bi ravno to bili, kakrsni smo v resnici. Ker okolica tega ne odobrava. In predvsem ker se tega enostavno bojimo. Ceprav iz lonca uhaja para.
Kako jo kondenzirati?
#2
Objavljeno: 23. februar 2003, 01:00
Tamara
*******************
#3
Objavljeno: 23. februar 2003, 01:00
Kar nam je privlačno,pa zato morda radi podoživljamo taki svet metafor
Ustvarjamo si miselne igrice´, da nam morda ni dolgčas..
Vse je le v obrambi, da se zaščitimo pred morda črnimi´ vsiljivci, morda pred znanjem, ki ga še ne dojememo
#4
Objavljeno: 24. februar 2003, 01:00
Oglej si http://www.lava.net/~pagios
news://aurora.lightlink.com/alt.clearing.O5
http://puck.dhs.org/...es/SKOLA-SI.TXT
http://puck.dhs.org /slovenija
#5
Objavljeno: 24. februar 2003, 01:00
#6
Objavljeno: 25. februar 2003, 01:00
A to sploh ni važno, ti jih kar spuščaj in naj ti bo lahkotno. Za druge se ne sekiraj, seveda vsaka sprememba najprej naleti na neodobravanje, a ko se ponovi velikokrat, ni več čudna.
Lep nasmejan dan ti želim
http://www.lunin.net...um/blog/mavlica
#7
Objavljeno: 26. februar 2003, 01:00
Uživajte!
#8
Objavljeno: 26. februar 2003, 01:00
P°k0w<
#9
Objavljeno: 26. februar 2003, 01:00
Bolj kot jo kondenziraš,več "demonov" ustvarjaš.
_________________________
Glej naprej,če se le da...
#10
Objavljeno: 28. februar 2003, 01:00
Bolj se mi zdi zanimivo, da obstaja v danasnjem, tako odtujenem in otopelem cloveku, tista prvobitna energija, ujeta v mitoloske podobe, ki posameznika zene v kreativnost, metamorfozo ali/in (neusmerjena) mnogokrat v propad. In ceprav pozabljamo na nase skrite moci, se te razgrinjajo pred nami v svoji prvobitnosti- to so demoni v nas. Se jih zavedamo? Se bojimo svojih skritih moci? Jih izkoriscamo?
#11
Objavljeno: 3. marec 2003, 01:00
_________________________
Glej naprej,če se le da...
#12
Objavljeno: 4. november 2005, 10:24
Zanimivo, tega tedaj se opazila nisem, ko se je odprlo.....Nisem mislila demonov kot astralnih bitij, ki so nasi sopotniki na tem planetu.
Bolj se mi zdi zanimivo, da obstaja v danasnjem, tako odtujenem in otopelem cloveku, tista prvobitna energija, ujeta v mitoloske podobe, ki posameznika zene v kreativnost, metamorfozo ali/in (neusmerjena) mnogokrat v propad. In ceprav pozabljamo na nase skrite moci, se te razgrinjajo pred nami v svoji prvobitnosti- to so demoni v nas. Se jih zavedamo? Se bojimo svojih skritih moci? Jih izkoriscamo?
Kul razmisljanje.
Ja, fajn se je poznat.
Picasso
#13
Objavljeno: 4. november 2005, 10:44
<font size="2"><font color="purple">Cisto lahkotno in nezatezeno me zanima, kako/s cim se spoprimete z lastnimi demoni?
Kaj je zdaj to? Morda jih sploh ne poznate, morda jih imenujete drugace...Toda mislim, da nekje v malih mozganih vsakdo pozna tisti obcutek "blizine roba"... Tisto neustavljivo energijo, ki dviguje pokrov, katerega se bojimo odpreti. Ker bi sprozila neslutene spremembe, kafkovsko metamorfozo. Ker se ne bi vec skladali z ustvarjenim podobami. Ker to ne bi bili vec mi ali pa bi ravno to bili, kakrsni smo v resnici. Ker okolica tega ne odobrava. In predvsem ker se tega enostavno bojimo. Ceprav iz lonca uhaja para.
Kako jo kondenzirati? </font id="purple"></font id="size2">
Zanimiv.Ja verjetno vsi poznamo ta občutek.Jaz ga naravnost ljubim, ker tako rade volje rečem: Adijo, ne, briši, ne rabim te.
Krasno.Da ti vedet kok si notranje stabiln...je pa res da ta hudiček zmerej sam čaka na svojo šanso
#14 Gost_mačona_*
Objavljeno: 4. november 2005, 10:56
#15
Objavljeno: 5. november 2005, 08:52
Hudič ni vedno bil na planeti. Ima obliko manta ribe kakšnih 15 metrov. Seveda je njegov um sedaj tvoj pa si imela svoj um nekjer do 3ga leta.
#16
Objavljeno: 6. november 2005, 11:41
Zdravilo je preprosto.
1. Ne verjemi v demone, ker to niso zavestne energije, temveč usedline negativnih izkušenj.
2. Začni se ukvarjati z osebnostno rastjo, vendar ne samo skozi branje knjig, temveč praktično.
Ponovno lahko navedem modrost kabale Ognja Življenja:
BODI POZOREN IN PREPOZNAJ!
S PREPOZNAVANJEM PRIDE MODROST!
Z MODROSTJO ODŽENEŠ STRAH!
Demoni niso nič drugega, kot strah. delujejo samo takrat, ko trdno verjameš v njihov obstoj. Notranje inhibicije pa premagaš samo tako, da jih preoblikuješ v pozitivno.
#17
Objavljeno: 8. december 2005, 13:38
#18
Objavljeno: 9. december 2005, 05:12
#19
Objavljeno: 9. december 2005, 18:38
#20
Objavljeno: 10. december 2005, 13:27
<font size="2"><font color="purple">Cisto lahkotno in nezatezeno me zanima, kako/s cim se spoprimete z lastnimi demoni?
Kaj je zdaj to? Morda jih sploh ne poznate, morda jih imenujete drugace...Toda mislim, da nekje v malih mozganih vsakdo pozna tisti obcutek "blizine roba"... Tisto neustavljivo energijo, ki dviguje pokrov, katerega se bojimo odpreti. Ker bi sprozila neslutene spremembe, kafkovsko metamorfozo. Ker se ne bi vec skladali z ustvarjenim podobami. Ker to ne bi bili vec mi ali pa bi ravno to bili, kakrsni smo v resnici. Ker okolica tega ne odobrava. In predvsem ker se tega enostavno bojimo. Ceprav iz lonca uhaja para.
Kako jo kondenzirati? </font id="purple"></font id="size2">
Če sploh prepoznavaš svoje "sence" in jih skušaš integrirati v svojo sebnost, si po moje že na dobri poti. Zdi se mi, da so najhujši tisti demoni v ljudeh, ki se jih ne zavedajo, da jih sploh imajo, ali pa jih zanikajo, zatirajo in potlačujejo, ker so raje "čisti" kot pa CELI.
#21
Objavljeno: 11. december 2005, 00:25
----------
Če sploh prepoznavaš svoje "sence" in jih skušaš integrirati v svojo sebnost, si po moje že na dobri poti. Zdi se mi, da so najhujši tisti demoni v ljudeh, ki se jih ne zavedajo, da jih sploh imajo, ali pa jih zanikajo, zatirajo in potlačujejo, ker so raje "čisti" kot pa CELI.
#22
Objavljeno: 12. december 2005, 21:15
Vsak človek skriva v sebi nekaj temačnega, nekaj destruktivnega, nekaj kar naredi človeka surovega, zlobnega, morilca, impulz zla ki nas razčloveči! In ko nas zajame vojna situacija, takrat se pokažemo v najhujši luči. Zato se v vojni medsebojno ubijamo in ne samo to, poleg tega tudi sekamo glave, ker se demon bojuje proti demonu in uporabljajo se "vsa" sredstva da se uniči in poniža nasprotnika.
se strinjam
Če sploh prepoznavaš svoje "sence" in jih skušaš integrirati v svojo sebnost, si po moje že na dobri poti. Zdi se mi, da so najhujši tisti demoni v ljudeh, ki se jih ne zavedajo, da jih sploh imajo, ali pa jih zanikajo, zatirajo in potlačujejo, ker so raje "čisti" kot pa CELI.
Točno tako. Če si se saposben soočati z lastno senco, jih prepoznavati si na pravi poti, težje je , če zrcališ svojo senco v zunanji svet.
<vse dobro,
Mihela
astrologija ni za to na svetu, da bi strašila...niti ne za to, da bi določala...sam za to je, da nam da vpogled, kako stvari so...
začetek študijskega leta na AI
17. in 18. 9., karmična sinastrija in prognostika v Postojni
#23
Objavljeno: 12. december 2005, 22:43
OOOOOOOOOOOOOOOONAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA I JUST CALL TO SAY I LOOOOOOOOOOOVE YOUUUUUUUUUUUUUUUU I JUST CALL TO SAY HOW MUCH MMMMMMMMAAAAAAAAAAAAAČOOOOOOOOOOOOOOOOOONAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA
#24
Objavljeno: 17. december 2005, 01:26
#25
Objavljeno: 19. december 2005, 09:44
To je mešanica živalskega, napačne umske kalkulacije in človekove želje po uporu. Upor družbi je ena od oblik individualizacije. V tem ni nič narobe, dokler se misli ne spremenijo v dejanja.Vsak človek skriva v sebi nekaj temačnega, nekaj destruktivnega, nekaj kar naredi človeka surovega, zlobnega, morilca, impulz zla ki nas razčloveči!
Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)
Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0