Pozdravljeni,
danes sem začela resneje prebirati članke o afirmaciji in samem poteku. Opazila sem namreč, da je moje življenje prepolno negativnih misli. Namen imam spremeniti mišljenja na večih področjih; samozavest, izobrazba, delo, partnerski odnos; zaradi česar sem malo zbegana. Oblikovala sem si več afirmacij za eno področje, sedaj pa ne vem kako se naj tega lotim. Ali naj ponavljam najprej samo eno misel ali jih naj izgovarjam več Oz. Vse. Pa kako potem nadaljujem naslednji dan?
Hojla Andrejaaa
Afirmacije so čist fajn pucl. Pomen namreč, da sem porajtal, da nekej ni glih fajn, da pa vsaj približno vem, kako al pa kva bi rad /to govori moja afirmacija/ in tud, da bi to rad. A ne, en namen, ena drža, ena, ja, že odločenost.
Ponavad je tko, da k se za nekej odločim, pol to tud enkrat dosežem, ker nardim vse, da to dosežem. In afirmacija je prou to. Namen. Želja. Cilj. Sam, a ne, imet željo, cilj, še ne pomen, da bo kr dosežen.
Ponavljat svojo željo je že fajn zato, da je ne pozabim /jst kr rad pozabljam/ in da se opozarjam, kake druge vrednosti pa samo ponavljanje kt tako nima.
Pomen dobi ponavljanje šele, če me tera v to, da delam za uresničitev. In ta efekt je lahko fajn al pa tud ne.
Če se zjutraj zbudim ves živčen in si začnem ponavljat, da sem pa umirjen in skuliran in da kako širim ljubezen /zelo priljubljena afirmacija/, se ta živčnost res nekam umakne /ker se mora, ker to zahtevam/ in jst sem res blj umirjen, utrip se zniža, pritisk pade, clo smejem se lahko. A je to fajn? Zgleda že a ne. Sej sem se jst odloču in izbral blj sprejemljiv dialog do okolja, kt je pa živčnost. In na kratek rok je res fajn in afirmacija res deluje. Kva pa je z živčnostjo? A je zginla, zdej, k jo je zamenjala mirnost? Navzven že tko zgleda. Samo, nekej, kar je del mene, ne more kr zgint, se ne more kr odcepit od mene. Lahko se pa potlač nekam. Se prekrije. Da se ne zazna, da se ne začut. Ker pa je še zmer del mene, deluje glih tko /še blj/ in teži, da pride na videlo. In če jo res dobr pokrivam, se mi javi skoz telo. Enkrat. Kt bolezen mrbit. To je tak, nefajn efekt uporabe afirmacij.
Če pa se zjutraj zbudim ves živčen, vem pa, da si želim bit umirjen in skuliran in bi rad širil ljubezen /itak a ne/...in se začnem spraševat a je moje počutje enako moji želji in zakva pa ne in zakva pa je tko in od kdaj in kva bi pa moral bit, da bi se drgač počutu.... mam pa šanse vsaj, da mrbit pa enkrat ozavestim vzroke za moje počutje in jih tud preobrazim. K enkrat ni več vzroka, tud posledice ni več. Jst se vzroka lotevam tko, da najprej poslušam svoje telo, kva mi sporoča in kje mi sporoča. ker zmerej sporoča. Pr men se strah izraža v želodcu kt kepa, hud strah dodatno kt takojšnja izguba vse energije in skor ohromelost celga telesa npr. Pol, ko definiram svoja občutja /strah, jeza, gnos, sram, žalost.../ skoz to, kva mi govori telo, začnem iskat, kdaj sem se enako počutu čimblj nazaj, v preteklosti. Iščem vzrok. Ko najdem, kdaj je blo tko, probam čimblj sestavt in pogledat dogodek /al pa dogajanje/, ki mi je povzroču to občutenje. Ozaveščam vzrok. Ko mam prbližn jasno sliko, začnem gledat na ta dogodek z očmi, ki jih mam zdej in ga začnem ocenjevat in vrednotit skoz mene zdej. Preobražanje vzroka. Ti koraki niso tko enoznačni, kt sem jih opisal. Pr enih gre res tko, hitr in enostavno, pr enih se pa ponavlja in ponavlja in sprot odkriva še nove, skrite, globje vzroke. Pr enih se pa ne pride nikamor. Pr enih se jih pa išče tud še blj nazaj.
Posledica tacga procesa je velikrat sprostitev, opustitev, sprejemanje, odpustitev. To je tud uresničitev želje /afirmacije/. In to je fajn. Na dolgi rok. Včasih pa je posledica odkritje novga vzroka in ponavljanja kroga. Čebula ma velik plasti. Jst jih mam še več. In s tem dela
Če duša ve samo kaj ima za opravit, ne oziraje na čas, a potem ego sili v preskoke? V tem skakanju vidim bolj razkorak kot povezave...
juhu, folk bluzi... mater je raj na svetu.
