Kako naprej?
#1
Objavljeno: 20. april 2003, 20:19
#2
Objavljeno: 20. april 2003, 20:41
#3
Objavljeno: 20. april 2003, 21:10
Ves, ze to je nekaj, da si sposobna takole pogledat na zadeve.
Zoprno. ..
Zdaj ti bi morala reci - pusti tipa in spomine..
A nima smisla, ker bos to itak storila - pravzaprav si ze zacela...
Vcasih potrebujemo dalj casa, da prebolimo...
Zakaj ne bi nekoliko podoziveli bolecine, vsega...
Morda pa to pomeni, da bos, ko bos ozdravljena, toliko bolj in cisto popolnoma...
Morda te bega, ker je ze nezdravo, da je tako - pa se obsojas - sebe - spet si ti tista, ki nekaj narobe delas.
Recem ti samo - podozivljaj, misli, tuhtaj, furaj...
Samo - imej se malo raje..
Vse to bo odpadlo - samo od sebe... Prej ali pa slej.
Bos videla.
Ena juha rabi za kuho 45 minut in druga 3 ure.
Prav tako pa tudi prebavlja vsak posameznik vsako posamezno jed. Individualno in cisto razlicno - odvisno pa tako od tega posameznika kot seveda tudi od posamezne jedi.
Pac - naslajaj se se malo. Pajcaj se se malo v tem lastnem soku spominov... Kmalu te bo prenasicilo in tedaj se enostavno ne bos vec ukvarjala s tem.
Just like that.
Preprosto.
Picasso
#4
Objavljeno: 20. april 2003, 21:35
Glej na to, kot na nekaj kar te izpolnjuje. Spomni se vseh slabih trenutkov s tem clovekom. Vseh tistih kjer te je oviral pri tvojih zeljah. Vseh tistih kompromisov, ki si jih morali zaradi veze sprejeti. Poglej vase in si dopovej da ne bosh ponavljala istih napak, kot takrat ko sta se bila skupaj ali pa sedaj, ko joces. Ampak se ne zavedas, da ne joces ZA njim ampak zaradi sebe. Tebi nekaj manjka...kar pa ni res. Vse imas kar lahko imas samo da tega ne vidis. Partnerja za skupno zivljenje bos pa dobila idealnega samo cakati in iskati ga ne smes.
Animos.Ednevnik.si
#5
Objavljeno: 20. april 2003, 21:57
Vse tisto, kar ti je dajal on, ki ga ne moreš pozabiti, dajaj zdaj sama sebi. Bodi prijazna s sabo, poišči si hobi, ki te veseli, uredi se zase... Glavo pokonci, ramena nazaj!
Sprijazni se s tem, da pač nista bila za skupaj. Tudi, če si ti njega želiš, se sprijazni z dejstvom, da si on tebe ne želi. In če ni želja obojestranska, zveza ne more obstajati - nista za skupaj.
Razmisli pa tudi, zakaj se ne moreš odlepit od misli na njega. Mogoče (poudarjam: MOGOČE) si preveč posesivna. In če je to res, pazi, da se to pri naslednji vezi ne bo ponovilo. Razčisti sama pri sebi.
#6
Objavljeno: 20. april 2003, 22:26
Delaj na tem, boš vidla........
usoda sama poskrbi ,da se nekdo nehote´odstrani.........
pravjo pa, če maš koga rad (pa ni ob tebi´) ga pusti naprej.........gradi naprej!
#7
Objavljeno: 21. april 2003, 10:22
Toliko ljudi ti bo prekrižalo pot v življenju, toliko ljudi, zaradi katerih boš pozabila da je obstajal nekdo..... Živi življenje... Ker če boš v vsemu iskala črno... bo zate sonce zašlo ze zjutraj...
#8
Objavljeno: 21. april 2003, 13:30
Vprašaj se:
- ali lahko kaj spremenim v zvezi s tem? (kot vidim iz tvojih besed, Stella, je stvar dokončna in tvoj odgovor je v tem primeru : NIČ)
- kaj imam od tega, če se sprašujem zakaj, kako, kaj če.... ? odgovor je spet NIČ (izkušnja je za tabo in kar ti je moralo ostati v duši kot izkušnja za naprej, je brez skrbi že ostalo, le naučiti se moraš poslušati in tuicijo in za to ti ni treba prav nič več analizirati, mozgati...)
- lahko karkoli spremenim za nazaj- izrečeno besedo? minuto, uro? odgovor je seveda: NIČ
- imam sploh kakšno drugo izbiro, kot da stvar sprejmem kot dejstvo? NIMAM!
TOREJ- valjam se v negativi, posledica so lahko celo energetske blokade in bolezen, prevdsvem pa slaba volja, morda celo depresija..
Morda je malo neokusno, a dostikrat zelo deluje: predstavljaj si, da se valjaš v lastnem ... da ne napišem čemu... in da nočeš ven... Res nočeš? Smrdiii ! Seveda hočeš ven, sicer ne bi razmišljala o tem! Potegni že vodo, to je vse staro in s tem si nimaš kaj pomagat!
Ali pa (še bolj neokusno, a učinkovito), da po tvoji notranjosti lezejo ČRVI... (strah, obup, žalost, nesprejemanje...) Ogabni, debeli črvi (meni so črvi tako ogabni, da težko sploh pomislim na to..). Lezejo v tebi naokrog in ti jih mirno gledaš, futraš... FUJ! Ven z njimi!! Ogabni so! Razžirajo te! Pojdi pod tuš in vizualiziraj, kako si jih preprosto izplakneš ven, naj gredo ven skozi podplate in v odtok. Sploh jih ni problem odplaknit, prav nič se ne branijo... samo vodo spusti.. evo, že gredo...Čista si, kristalno čista, sveža, nič starega ni več v tebi.....
Predvsem pa se čimvečkrat vprašaj: KAJ IMAM OD TEGA, DA SE TAKOLE VALJAM V PRETEKLOSTI IN NEGATIVI !!?? KAJ PA LAHKO SPREMENIM?
Če si boš vedno iskreno odgovorila, boš ščasoma spoznala da delaš proti sebi in nekoristne stvari... in počasi se ti bo garantirano začelo to zdeti trapasto in boš nehala... In začela znova.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dan razum, da ločimo med enim in drugim.
#9
Objavljeno: 22. april 2003, 13:59
Verjetno smo enkrat morali vsi čez podobno izkušnjo, kajti to je življenje. Marsha je prav napisala ena juha se kuha tako dolgo , druga pa manj .
Hvala bogu, če manj.
Poznam občutek bolečine in nemoči, ko hrepeniš po nekom in ta je pač z drugo ali drugim. Tukaj res ni pomoči, druge kot, da si najdeš hobi ali kaj drugega kar te osrečuje. Moja juha se je kuhala nekaj let, danes, ko vidim tega človeka, se zahvaljujem usodi, da mi je preprečila življenje z njim. Ni bil zame, takrat pa sem se vlekla kot megla okoli in žalovala.
Rešila sem se muk tako, da sem si dan zapolnila z delom, šla v naravo s knjigo, v kino...vse sem delala sama in potem je bolečina minila, začele so me zanimati druge stvari in sem počasi pozabila.
Ko sem pri sebi občutila srečo, da živim in si obudila samozavest, da sem lahko srečna tudi sama, mi je po poti prikorakal partner s katerim delim življenje- samo ne pozabi na svojo svobodo nikoli. To sem se morala jaz naučiti, bila sem posesivna, oblasna...danes tega ne čutim več, zaupati je treba človeku s katerim živiš, in življenju katerega živiš.
Upam, da kmalu preživiš, jaz sem brala eno malo knjižico, ki je precej lahkotno napisana in vsakomur razumljiva, poskusi...Knjiga o sreči I del.
LP!
#10
Objavljeno: 22. april 2003, 16:29
Reagiraj!
Poskušaj gledat na problem z drugačne perspektive (s ptičje, recimo ).
Kaj bi ti svetovala osebi, ki ima tak problem?
Lep pozdrav,
Yoko
#11
Objavljeno: 22. april 2003, 19:19
situacija v kateri se valjaš že dve leti, ti je začela presedati, saj si danes že sposobna o njej in z nami debatirati. In to je super. Prepričana sem da si že prešla tiste najbolj zoprne faze, ki so običajne ko pride do prekinitve neke veze. Izpusti svojega bivšega fanta, naj gre svojo pot.2 leti-dovolj si se namučila.Doživela si izkušnjo, kakršno ima za seboj (ali pa jo prav v tem trenutku doživlja) večina človeštva z vsemi tistimi neprijetnimi čustvi (jeza, pomilovanje samega sebe, prizadetost, užaljenost, obupanost..) in te izkušnje ne rabiš več. Zgodilo se ti je tisto, kar je za tebe prav gotovo najboljše. Samo, da tega v tem trenutku še nisi sposobna videti. Čez čas pa ti bo to popolnoma jasno. Začni ponovno živeti. Poslovi se v mislih od njega in mu zaželi vse dobro. Poglej se v ogledalo, nasmej se sebi, bodi prijazna s seboj in imej se rada. Lepo se uredi, pojdi v cvetličarno in si kupi eno lepo rožico (preverjeno deluje) in predvsem pojdi med ljudi. Se ti zdi tole težko? Pa ni. Samo odloči se in naredi prvi korak, potem pa itak vse steče.
Vse dobro ti želim in začni uživati življenje, zdaj.
#12
Objavljeno: 22. april 2003, 20:42
Ne bom predolgo pametovala, vendar že to je prvi korak k sreči, da si spoznala,da IMAŠ ŽE VSEGA DOVOLJ.
Zdaj pa si vzemi čas samo zase in si najprej postavi nov cilj, ki ti bo iziv, npr. delaj nekaj kar te veseli pa si že pozabila sploh, da to v tebi še živi.Ali si morda želiš slikati,učiti plesa novega, rolati...Nekaj zase, razumeš? Nekaj da te obudi in spomne kdo si.Se zopet zaveš da nisi od nikogaršnjih čustev odvisna.Ti si sama svoja in taka si najlepša.Če te tako ne sprejmejo,nič hudega, ta potem ni zate, ko boš spoznala pravega, boš videla, ta te bo ljubil z vsemi tvojimi napakami , s celim svojim bitjem.
Zdajle ti je res hudo, vendar bodi srečna, saj si se tudi s to izkušnjo nekaj naučila in si duhovno že modrejša.Poskušaj se vprašati kaj si s tem spoznala, najdi odgovor ! Verjemi vase .
Pojdi naprej, preberi kakšno duhovno knjigo,pojdi v naravo,čudi se svetu in naravnim lepotam in bodi srečna da živiš!!!!
Verjamem,da ti bo uspelo in verjemi še ti.Življenje je ena sama igra, s katero pa se duša uči in raste, če se le ta pametno odloča v najbolj težkih trenutkih-izivih.SREČNO!!!!!
#14
Objavljeno: 23. april 2003, 18:17
V meditaciji si predstavljaš, da vaju veže vez. Opazuj kakšna je ta vez, veriga, vrv. PRedstavljaj si, da sta povezana v pleksusu. Ko se odločiš, to vrv, verigo karkoli je prerežeš, enostavno po zraku kot da imaš škarje.
ALi pa odklopiš iz svojega pleksusa, nato še iz njegovega.
Opazuješ občutke pri tem delu opazovanju. Lahko kakšen dan ali dva samo opazuješ kakšna je vez, nato se lotiš dela.
TO delaš nekaj dni zapored, dokler ne čutiš, da ni nobenega bolečega občutka, ko pomisliš na vse skupaj.
Se strinjam s tem da moraš začeti živeti v sedanjosti, vendar verjamem da ni lahko.
Samo odloči se in začni delati s sabo, na sebi.
Srečno
Teja
Lep nasmejan dan ti želim
http://www.lunin.net...um/blog/mavlica
#15
Objavljeno: 24. april 2003, 18:55
#16 Gost_sanjalica_*
Objavljeno: 24. april 2003, 19:55
Tudi sama sem dolgo trpela... Tolažbo za trpljenje sem našla v spoznanju, da samo tisti, ki MOČNO ljubi lahko MOČNO TRPI...
Vsi ostali, ki medlo ljubijo, medlo trpijo...
Torej...raje imam trpljenje in spoznanje, da vem čutiti, da se vem dvigniti v neslutene višave in pasti tudi tako nizko, kot malokdo...
Razpon med ljubeznijo in žalostjo je pri čutvenih ljudeh zelo velik. In hvala Bogu, da mi je življenje dalo ČUTITI in tak razpon Čustev...
Ko jočem - jočem iz globine duše...
Ko se smejem - se smejem iz vsega srca...
Ko ljubim - ljubim z dušo in telesom...
Torej Stella, bodi ponosna nase, da imaš čustva - takšna ali drugačna... (verjemi, da nas je veliko, ki hodimo po tvoji poti).
Ko... se vidimo...se vidjamo
#17
Objavljeno: 25. april 2003, 10:21
AM BAM BEMUS
BISIBALA REMUS
BISIBALA BUMBARASA
BISIBALA BUUUM!!!
AM BAM BEMUS ....
...........
#18
Objavljeno: 25. april 2003, 20:36
Tudi sama sem dolgo trpela... Tolažbo za trpljenje sem našla v spoznanju, da samo tisti, ki MOČNO ljubi lahko MOČNO TRPI...
Vsi ostali, ki medlo ljubijo, medlo trpijo...
OK, če si našla tolažbo za trpljenje v trditvi samo tisti, ki MOČNO ljubi lahko MOČNO TRPI
oziroma
Vsi ostali, ki medlo ljubijo, medlo trpijo...
je tudi sicer pa moč trpljenja nima prav velike zveze z jakostjo ljubezni.Kako pa je pravzaprav medlo ljubiti ali medlo trpeti. Po moje je takole ali ljubiš ali pa ne ljubiš in ali trpiš ali pa ne trpiš.
Moč trpljenja pa je zagotovo v tesni povezavi z veliko drugimi čustvi, ki so nam tudi bila dana.Eno tako negativno čustvo je pri sebi prepoznala Stella. Posesivnost.
super Stella, vidiš kje je problem, delaj na tem.
Ja tile partnerski odnosi, (ljubeči oziroma še bolje trpeči) so nam pa res dani, da človek spozna samega sebe. (ali pa ne)
Uživajte.
#19
Objavljeno: 25. april 2003, 20:51
Stella, praviš, da predolgo trpiš.
Tudi sama sem dolgo trpela... Tolažbo za trpljenje sem našla v spoznanju, da samo tisti, ki MOČNO ljubi lahko MOČNO TRPI...
Vsi ostali, ki medlo ljubijo, medlo trpijo...
Torej...raje imam trpljenje in spoznanje, da vem čutiti, da se vem dvigniti v neslutene višave in pasti tudi tako nizko, kot malokdo...
Razpon med ljubeznijo in žalostjo je pri čutvenih ljudeh zelo velik. In hvala Bogu, da mi je življenje dalo ČUTITI in tak razpon Čustev...
Ko jočem - jočem iz globine duše...
Ko se smejem - se smejem iz vsega srca...
Ko ljubim - ljubim z dušo in telesom...
Torej Stella, bodi ponosna nase, da imaš čustva - takšna ali drugačna... (verjemi, da nas je veliko, ki hodimo po tvoji poti).
Ko... se vidimo...se vidjamo
Picasso
#20 Gost_sanjalica_*
Objavljeno: 25. april 2003, 21:02
METJAKako pa je pravzaprav medlo ljubiti ali medlo trpeti. Po moje je takole ali ljubiš ali pa ne ljubiš in ali trpiš ali pa ne trpiš.
Moč trpljenja pa je zagotovo v tesni povezavi z veliko drugimi čustvi, ki so nam tudi bila dana.....
Ljubiti in Ljubiti...a vidiš razliko?
Jaz jo...
Ljubezen ni izmerljiva in ni primerljiva, tako tudi niso izmerljiva ne žalost, ne bolečina, ne trpljenje...
Trdim le, da ljudje z različno intenziteto čutimo...
Eni smo (so) bolj dovzetni za čustvovanja, drugi manj.
Eni smrt bližnjega vzamejo pač...tako je moralo biti, drugi trpi, se sprašuje, išče, pogreša...
Eni ločitev od partnerja pač vzamejo ... če ni šlo ... ni šlo, drugim tega ne uspe...
Hvala Bogu (budi) da smo si ljudje različni in da tudi čutimo različno...
Sedaj me boste naskočili, vem, pa vendar...posesivnost v partnerskem odnosu... a se v partnerskem odnosu - tistem ta pravem - ne predate z dušo in telesom...in to isto tudi hočete-želite-upate da dobivate nazaj?! Kaj je posesivnost pri tem? To, da želim biti z njim? To, da želi biti z mano?
Če je enakovreden, iskren, predan partnerski odnos, potem tega ni...
Je samo v primeru, ko "osebka" različno čutita...
#21
Objavljeno: 26. april 2003, 02:15
#22
Objavljeno: 27. april 2003, 10:28
Vse je na dosegu roke,izbiraš sam.
Čao.
#23
Objavljeno: 27. april 2003, 19:17
#24 Gost_sanjalica_*
Objavljeno: 27. april 2003, 20:27
Ni vse določeno...Vse je na dosegu roke,izbiraš sam.
Čao.
So tudi okoliščine...
Nimamo vsi enakih možnosti, pa če se delamo še tako enake...
Zaman sem zmeraj sanjala, da bom medicinka, ko pa mi zdravje tega ni dalo...
Zaman sem sanjala, da bom imela veliko otrok, ko pa mi tega življenje ne more dati...
Zaman sem upala, da .... veliko reči... včasih je potrebno pač sanje zakopati.
In kreniti naprej, si postaviti nove cilje
Dosegljive ...
#25
Objavljeno: 27. april 2003, 23:09
Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)
Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0