Ja, seveda se zdi domača, saj smo najbrž vsi bili "tantriki", ko smo bili otroci. In smo še vedno, kolikor je še otroka v nas....nekam domača se mi zdi!
Tjazy je dal primer pomaranče...
Če pogledamo otroka, kako se hrani, imamo res občutek, da je eno s tistim, kar zaužije. Že ko se doji, je eno z mamo, eno z mlekom, ki ga sesa.
Enako je pri igri. Če otroka opazujemo pri igri, vidimo, kako se vživi v svoje igrače - n.pr. poriva avtek po parketu in se oglaša "brmmm brmmm", ker je ON tisti avtek (je ENO z avtkom).
Po mojem je to to.