jo lahko ti nadomestiš vsaj nekaj za v naprejjst sem svojo mamo še kako potreboval, poleg tega ni vse uspela postoriti, kar je nameravala..pa je umrla..
Konec - smrt
#51
Objavljeno: 13. maj 2004, 15:28
#52
Objavljeno: 13. maj 2004, 22:13
V bistvu je to cikel, pravzaprav ne umremo... spremljala sem babico ob umiranju in jo vsak dan gledala, kako je postajala bolj prosojna, svetlejša, lažja... Zadnji dan mislim, da se je njena duša že odpravila na potep, preden je dokončno zapustila njeno telo. Lepo mi je bilo gledat ta proces. Bila je mirna, spokojna, lepa, svetla... Mislim, da sem imela čast biti ob tem procesu, da bi videla, da to pravzaprav ni nek bavbav... In sem videla, da ni. Že prej me ni bilo strah smrti, sedaj pa sploh ne. In ko mi je nek prijatelj v zvezi z babico rekel, da ga je ful strah, kako bo, ko bo umiral... sem mu rekla; "Jaz pa ne.... V bistvu se tega veselim, ful me zanima, kaj bo takrat..." Seveda me je totalno pobuljil in mu ni bilo nič jasno... TOliko o naravni in mirni smrti.
Povsem drugače je, če človek umira v mukah... No, nekako to novodobna medicina že lahko omili... In edino, kar si lahko glede tega rečem, je to, da bom pač preizkusila pred smrtjo še morfijev high ... kam bi pa prišli brez šale
Druga godba je tudi, če smrt nastopi iznenada... Predvsem je to pretres za bližnje, pa tudi duša se verjetno ne znajde takoj, in tudi zaradi bližnjih še ostaja v njihovi bližini...
Ko je babica odšla, je nisem čutila poleg sebe do pogreba. Vedela sem, tistega dne ko je umrla, da je ta dan ne bom več videla, da bo odšla... In tako je tudi bilo. Potem pa, ko smo imeli pogreb, zelo zelo lep pogreb v družinskem krogu, je pa bila cela dolina napolnjena z njeno prisotnostjo Meglice, ki so se dvigovale iz okoliških gozdov, rahel dežek, ki nas je božal po obrazih, lahen vetrič, ki je vsake toliko časa podrgnil naša lica... "Še sem tu, ob vas... Rada vas imam..." To je bilo to... Lepo doživetje.
Hmmm... sama pa svoje minevanje doživljam točno tako kot Tamara - ko bom opravila vse, bom umrla. In nič prej, nič kasneje (Hehehe še dolgo se me ne boste losali )
Smrt sama po sebi je le milisekunda življenja
Sončna Vila
VILA SONCA
#53 Gost_sstane_*
Objavljeno: 13. maj 2004, 22:17
#54
Objavljeno: 13. maj 2004, 23:26
...smrt je le iluzija....
Sončna Vila
VILA SONCA
#55
Objavljeno: 14. maj 2004, 00:16
#56
Objavljeno: 14. maj 2004, 07:21
Zanimivo, vidiš jaz mam popolnoma drugo izkušnjo in zato smrti ne maram........ bojim se ne, temveč jo ne maram, ker ljudem prinaša žalost, jst pa ne maram biti žalost................... ne maram končnostiHm... Smrt. V zadnjem času veliko razmišljam o tem.
V bistvu je to cikel, pravzaprav ne umremo... spremljala sem babico ob umiranju in jo vsak dan gledala, kako je postajala bolj prosojna, svetlejša, lažja... Zadnji dan mislim, da se je njena duša že odpravila na potep, preden je dokončno zapustila njeno telo. Lepo mi je bilo gledat ta proces. Bila je mirna, spokojna, lepa, svetla... Mislim, da sem imela čast biti ob tem procesu, da bi videla, da to pravzaprav ni nek bavbav... In sem videla, da ni. Že prej me ni bilo strah smrti, sedaj pa sploh ne. In ko mi je nek prijatelj v zvezi z babico rekel, da ga je ful strah, kako bo, ko bo umiral... sem mu rekla; "Jaz pa ne.... V bistvu se tega veselim, ful me zanima, kaj bo takrat..." Seveda me je totalno pobuljil in mu ni bilo nič jasno... TOliko o naravni in mirni smrti.
Povsem drugače je, če človek umira v mukah... No, nekako to novodobna medicina že lahko omili... In edino, kar si lahko glede tega rečem, je to, da bom pač preizkusila pred smrtjo še morfijev high ... kam bi pa prišli brez šale
Druga godba je tudi, če smrt nastopi iznenada... Predvsem je to pretres za bližnje, pa tudi duša se verjetno ne znajde takoj, in tudi zaradi bližnjih še ostaja v njihovi bližini...
Ko je babica odšla, je nisem čutila poleg sebe do pogreba. Vedela sem, tistega dne ko je umrla, da je ta dan ne bom več videla, da bo odšla... In tako je tudi bilo. Potem pa, ko smo imeli pogreb, zelo zelo lep pogreb v družinskem krogu, je pa bila cela dolina napolnjena z njeno prisotnostjo Meglice, ki so se dvigovale iz okoliških gozdov, rahel dežek, ki nas je božal po obrazih, lahen vetrič, ki je vsake toliko časa podrgnil naša lica... "Še sem tu, ob vas... Rada vas imam..." To je bilo to... Lepo doživetje.
Hmmm... sama pa svoje minevanje doživljam točno tako kot Tamara - ko bom opravila vse, bom umrla. In nič prej, nič kasneje (Hehehe še dolgo se me ne boste losali )
Smrt sama po sebi je le milisekunda življenja
Sončna Vila
Moja mama ni odšla tako kot tvoja babica, zanimivo je to, da so bile njene zadnje besede namenjene meni in sicer jo je skrbelo zame............ rekla je, naj ti Tanja danes skuha kosilo................ in glava ji je omahnila na volan. Približno dve uri sem sedel v avtu poleg nje, enostavno zato, ker sem vedel, da če koga pokličem, mi bodo te zadnji trenutki vzeti. Tistega dne se dobro spominjam, vsega - vonja, ure, obleke, celo glasbe, ki se je vrtela... še bolj pa pogreba. In najbolj kar sem zameril takrat je to, da se je teta za pogreb nadišavila....... to mi je bilo tako grozno. Namreč to sem dojemal tako, češ skrbi jo , da bo lepa za na pogreb.. bljak. Od takrat dalje se z njo ne pogovarjam...............
Smrti ne maram, življenje se mi je obrnilo na glavo.......... bil sem jezen in sem še.. ampaka tako pač je.........
sokrates
#57
Objavljeno: 14. maj 2004, 07:46
Čisto te razumem. Tudi jaz imam podobno izkušnjo, ki jo ne bom nikoli pozabil... in podobno razmišljam. Všeč mi je tvoja misel, ko si napisal, da nisi hotel nikogar poklicati, ker bi ti bili zadnji trenutki vzeti . In pogreb... hmm, jaz sem izgubil frenda in sem seveda dobro poznal vse njegove družbene vezi z ljudmi. Vedel sem kaj si on misli o njih in kako se medsebojno (ne)razumejo. Na pogrebu pa potem doživel največjo hinavščino. Bil sem sauer - ampak enostavno nisem mogel nič zato, čeprav bi si v tistem trenutku želel biti sam z njim.
Zato ne maram pogrebov, ne maram sedmin... a ne glede na ta dejstva, bom enega še zagotovo doživel
Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.
Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.
Fernando Pessoa
#58
Objavljeno: 14. maj 2004, 07:52
že v dnevniku sem brala tvoje misli na to temo, krasno. Jaz sem tudi kot otrok imela takšen pogled na smrt kot Sokrates in Nimbus, odpor, strah, žalost, jeza. Zdaj pa, ko sem začela prebirati literaturo in sprejela majčkeno drugačen pogled na te zadeve, sem bližje tvojim mislim.
#59
Objavljeno: 14. maj 2004, 08:06
Oj JanjaK!Sončna,
že v dnevniku sem brala tvoje misli na to temo, krasno. Jaz sem tudi kot otrok imela takšen pogled na smrt kot Sokrates in Nimbus, odpor, strah, žalost, jeza. Zdaj pa, ko sem začela prebirati literaturo in sprejela majčkeno drugačen pogled na te zadeve, sem bližje tvojim mislim.
Pravim, da me jezi svetohlinstvo ljudi na pogrebih. Veliko ljudi gre na pobreb samo zato, da drugi ne bojo govorili "lej ta pa ni šel a bi moral". Kao solidarnost... ali... usmiljenje... ali... strah, da njihov pogreb ne bo prazen... veliko je tega... nič ni samoumevno. Smrt mi pa sploh ne vzbuja negativnih misli... čudno se bo šlišalo a tisti, ki gleda naj vidi... mene smrt fascinira, se je ne bojim... se je veselim. Vidiš - veselim. Pa to ne pomeni, da bi rad čimprej umrl... sploh ne. Ampak, tisti zadnji dih, zadnja slika, zadnja beseda, zadnja misel... kje je črta... radovednost, kaj, kako, kam. V tem smislu. In tudi bolečin... pravijo, da je bolečina pri porodu veliko večja kot ob smrti... vse to bomo še ugotovili :-))).
Ko sem bil mali otrok sem dosti razmišljal o življenju. In sem si nekako predstavljal, da če sem na svet privekal z A-jem... bi bila smiselna zadnja črka Ž . Potem sem iskal besedo, ki se konča na Ž .
Call me lunatic, but thats just the way it was
Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.
Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.
Fernando Pessoa
#60
Objavljeno: 14. maj 2004, 08:43
cool. Pogrebi pa to, kaj pa vem. Mogoče je nekje običaj, da se hodi nanje, družabno srečanje, hinavščina, verjetno nešteto razlogov za to. Kaj pa vem, jaz če grem, grem za to, da si vzameš nekaj časa in ga posvetiš osebi, ki je umrla, da se v nekem trenutku spomniš vseh lepih trenutkov z njo. Bolj ta stil.
Jaz osebno pa za svoj pogreb ne bi kakega jokanja, solza in žalosti. Najbolj bi bila vesela, če bi se naredilo en žur, pa bi se reklo, pismu tale Janja je bila pa na nek način Svinjsko dobra, nasmejana, polna energije, prav fajn je bilo takrat in takrat...
#61
Objavljeno: 14. maj 2004, 08:45
Svinjsko dobra, nasmejana, polna energije, prav fajn je bilo takrat in takrat...
Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.
Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.
Fernando Pessoa
#62
Objavljeno: 14. maj 2004, 08:47
hmmmmm.......
KO SI ZHE 1000 LET MRTEU, SI SHELE NA ZACHETKU VECHNOSTI :o|o:
666 zlomkou....tralala
#63 Gost_sstane_*
Objavljeno: 14. maj 2004, 08:54
Prekmurci so menda imeli tako fajn navado, se je pilo, jedlo, špilalo in plesalo, ob rojtvu in smrtiJaz osebno pa za svoj pogreb ne bi kakega jokanja, solza in žalosti. Najbolj bi bila vesela, če bi se naredilo en žur, pa bi se reklo, pismu tale Janja je bila pa na nek način Svinjsko dobra, nasmejana, polna energije, prav fajn je bilo takrat in takrat...
#64
Objavljeno: 14. maj 2004, 08:56
#65
Objavljeno: 14. maj 2004, 08:57
Zanimivi posti vas vseh. Sokrates, to da se je nadišavila se mi ne zdi tolk kritično kot si ti vzel.......pa saj dejanski razlog za antipatijo do nje je verjetno čisto drugje.In najbolj kar sem zameril takrat je to, da se je teta za pogreb nadišavila....... to mi je bilo tako grozno.
Jaz tud ne maram pogrebov, še bolj pa ne maram sedmin. Total brez veze......eni čisto sesuti se držijo tega običaja, medtem ko se drugi pridejo nažret in zabavat. Mislim. Ne vem, no. Sam običajno ne grem na sedmine. Se mi je že zgodilo na enem pogrebu na katerega sem moral zaradi staršev v izogib "klevetenja", ker me ne bi bilo, pa sem se tud že mal spozabil.......ker sem človeka, ki je umrl komaj kaj poznal. Čeprav po drugi strani menim, da pa res ni nujno, da bi morali vsi umirati od žalosti na sedmini.......tud smeh ni odveč.....je bil tud sestavni del pokojnikovega življenja, verjetno. Če je umrl v "zgledni" starosti je pač prišel njegov čas.....kot bo nekoč naš. Velik huje je, ko umrejo mladi ljudje. Na enem takem pogrebu v moji familiji "na srečo" nisem bil.......ko je umrl otrok. Bilo pa je grozno baje. Ob pogledu na strte starše nikomuR ni bilo lahko, nikomur.
Na mojem pogrebu, ko bo 1x čas, bi pa skoraj raje videl kakšno čago ..........naj se poslovim tako kot se trudim živet........veselo, na zabaven način......ko se le da. Pa da bi se šalili in pogovarjali o veselih, smešnih stvareh, ki smo jih doživeli skupaj. To mi bi bilo prijetno. Ker upam, da bom s svojimi bližnjim pred smrtjo "dorekel" vse kar je treba dorečt. Mene več ne bo in tu se ne bo dalo nič spremenit.........spomin name pa naj ostane z nasmeškom na licih. Je pač prišel tudi čas za odhod.........vsega je 1x konec. Verjetno je tako tudi prav.
K. Čapek
#66
Objavljeno: 14. maj 2004, 09:14
Če pogledam svoj pogrem, bi najraje videl, da se s tem sploh ne bi ukvarjali. Kot kakšna indijanksa plemena... pasč zakoplješ in to je to .
Zabava... to itak... ampak zaradi tega, ker je nekdo umrl!?! Hmmm... Mislim, da je bil tisti grški veljak Onassis tisti, ki je sinu rekel, da ga ob smrti pelje na goro, da ga raztrgajo volkovi... To je meni bližje kot sedmina
Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.
Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.
Fernando Pessoa
#67
Objavljeno: 14. maj 2004, 09:26
Meni tudi....Všeč mi je tvoja misel, ko si napisal, da nisi hotel nikogar poklicati, ker bi ti bili zadnji trenutki vzeti ...
jaz tudi tako ravnam (v pomembnih zadevah, hocem bit pac sama s sabo).
Picasso
#68
Objavljeno: 14. maj 2004, 09:37
K. Čapek
#69
Objavljeno: 14. maj 2004, 09:40
Na Žalah je za to en hribček...sam boh ne dej, da piha...k si pol vsepovsod...Zase pa želim, da me skurijo, upepelijo.......in pepel stresejo.....hm....še ne vem kam.
Spremeni sebe in spremenil boš ves svet!
#70
Objavljeno: 14. maj 2004, 09:41
Na pogrebe skorajda ne hodim, se na par pogrebov od zelo dobrih frendov nisem sla, ker se mi ni dalo srecati vseh fac, poslusati opravljanja, gledati morebitnih scen....
Se na ocetov pogreb skorajda nisem sla oz. sem razmisljala, ali cem sploh hodit.
Potem sem sla, iz nekaksnega spostovanja ali kaj, pa iz fore 'spremljanja na zadnji poti'...
Kaj pa vem, do tega imam cuden odnos.
Smrti se ne bojim, mislim zase, da bom jaz umrla, veckrat se poigravam z mislijo na smrt, veliko sem razmisljala o smrti.
Se pa bojim, da mi bo umrl kdo od bliznjih, tega pa se bojim...
Fulkrat molim, da bi moja mama se dolgo zivela, da bi dozivela moj 'uspeh' (ker 'nic pametnega ne delam' in jo je vedno skrbelo zame v lajfu).
Po porodu sem imela enoletno poporodno depresijo, ker sem se bala, da bo moj otrok kar umrl...
Vem, da je to tudi moj egoizem in vse tole... a vseeno mi ni kul razmisljat o tem in vcasih nekako ze vnaprej jokam - kar je bedasto in hinavsko.
Namesto da bi ZDAJ, ko so se tu, bila bolj kul.
Nekateri pogrebi, ko sem pa le sla, pa so bili zelo tragicni... Kao - itak....
A vendar...
Ko je sosolcu v OŠ umrla mama, je sel ves razred na pogreb... Ko so odpeljali krsto, se je babica od sosolca (mama od umrle) vrgla na krsto in jokala, kao - ni hotla pustit, da gre... To je bilo tako grozno in zalostno, da ne bom nikoli pozabila.
Ko pa je umrl nek lusten mlad fant, ko je delal neke poskuse, znanec in prijatelj, pa je bilo ogromno ljudi, nekdo pa je na trobento igral Tisino.
Jokala sem kot dez, ceprav je v bistvu bilo lepo, a tako grozno tragicno, tista 'Tisina', ki je odmevala tam po pokopaliscu.
V filmu Amadeus me je shokiral Mozartov pogreb (ce je res bil tak) - zalostno totalno. Totalen dez in 5 folka - na pokopaliscu za reveze.
Picasso
#71
Objavljeno: 14. maj 2004, 09:43
Se bo v MB tud kaj našlo verjetn ...ja....in pol si vsepovsod in nikjerNa Žalah je za to en hribček...sam boh ne dej, da piha...k si pol vsepovsod...
K. Čapek
#72
Objavljeno: 14. maj 2004, 09:48
Jaz tudi....Zase pa želim, da me skurijo, upepelijo.......in pepel stresejo.....hm....še ne vem kam.
Samo jaz vem, kam.
Pol tu, v Sloveniji (to se se nisem odlocila tocno, morda na Dolenjskem kje ali pa v dolini Soce), pol pa v Crni gori, nasproti Sv. Stefana (kjer sem videla .. *** ... naravni pojav (ki zmeraj zamesam, pa da ne pisem orkan ali kaj takega, da bo kdo mislil, da nakladam... - oni vrtinec skratka ko se oblak in morje zdruzita..) - tja me naj zanese - po morju, ki ga imam najraje in po dezeli odkoder (tudi) izviram.
Picasso
#73
Objavljeno: 14. maj 2004, 09:54
#74
Objavljeno: 14. maj 2004, 09:57
Razlog vec, da bom ocitno morala sama pedenat tole vse skupaj, morda kot kaksni sloni...Jest bi bla tut strešena nekje. Čeprav mislim,da je zaenkrat še kakršnakoli varianta izven žal full komplicirana, da se rabijo neka strašna dovoljenja. Verjetno jih že dobiš, sam procedura .
A ne, tam me bo nekdo ganjal in bom morala izpolnjevati pildke in - SEVEDA - 'Peage'!
Picasso
#75
Objavljeno: 14. maj 2004, 10:00
črvi me pa tud ne bodo žrli, kak pa bom pol / grd....bljaaaak
Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)
Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0