Odvisnost
#51
Objavljeno: 2. julij 2004, 18:59
#52
Objavljeno: 2. julij 2004, 19:58
Picasso
#53
Objavljeno: 5. julij 2004, 08:02
Pismu cenim ljudi, ki se poberejo in iz priložnosti naredijo čudeže
#54
Objavljeno: 5. julij 2004, 11:35
"Pismu cenim ljudi, ki se poberejo in iz priložnosti naredijo čudeže "
Se podpišem pod tebe.
#55
Objavljeno: 5. julij 2004, 12:09
Ah, če je tale "fan" bil ironično mišljen, se opravičujem, ampak - NE! Nikakor NE. Mi je pa asica. Težka.Rachek saj to pa se jaz vem, da si 'fan' Sanje Rozman.
#56
Objavljeno: 28. december 2005, 10:03
Mislim, da nas je ta potrošniški način razmišljanja popolnoma zasvojil (ne vse, ampak večino)
Neprestano se govori samo o tem kaj se bo komu kupilo, za koliko denarja in koliko se bo od drugih dobilo
Mi postane slabo, ko pomislim, da smo ljudje tako nesrečno zasvojeni z materialnimi stvarmi in iščemo srečo v minljivih malenkostih, ki večinoma sploh nimajo realne vrednosti...
Veliko več mi pomeni, če mi kdo podari doma narejeno pecivo, kot pa npr. kupljeno bomboniero.
Včasih sem razmišljala drugače.
Moram priznati, da sem bila kar močno odvisna od nakupovanja, od tega kaj imam, kako izgledam... Vse našteto sem povezovala s tem, da me samo "POPOLNO" ljudje sprejmejo.
Bolj sem polnila omare, bolj prazno sem se počutila. V tem obdubju sem tudi zelo shujšala...
Taka zasvojenost s tvarmi lahko izhaja samo iz ran, ki jih nosimo v srcu.
V našem času se je težko upreti takim "lekadol" zdravljenjem duše...
Mogoče je ta praznični čas pravi trenutek, prava priložnost, da ponovno obudim vrednote, tiste prave, ki me vodijo daleč stran od odvisnosti
Odvisnost je zlo, ki človeka napade takrat, ko je najšibkejši, ko doživlja največje stiske. Da se lahko obranimo tega zla je potrebna maksimalna iskrenost, poštenost in neprestano ogledalo: Kdo sem, kaj želim, kam grem?
Vsekakor je tole veliko lažje pisati, brati, kot pa uresničiti...
Sem dala čez kar nekaj odvisnosti in zato vem, da smo nekateri veliko bolj nagnjeni k takim obližem.
Zato pa je treba stati na svojih nogah in odgovarjati za svoja dejanja...Prevzeti odgovornost
Zase nikoli ne bi mogla reči, da živim asketsko ali kaj podobnega, rada bi samo opozorila, da nas včasih zavedejo, ker nismo pozorni, ker sledimo črednim nagonom, ker postanemo vzorec in pozabimo kdo smo.
Ponavljam, da nekateri niso nagnjeni k takemu bačino delovanja, razmišljanja...
Nas je pa mnogo, ki smo veliko bolj dovzetni, zato pozor
Vsako jutro se v Afriki zbudi gazela. Ve, da mora teči hitreje kot lev, sicer bo ob življenje.
Ko se jutro za jutrom prebujaš, se ne sprašuj, ali si lev ali gazela, temveč začni teči.
afriški pregovor
#57
Objavljeno: 28. december 2005, 15:57
Za obvladovanje tega niso dovolj samo knjige (odvisnost od duhovnega čtiva ), temveč je potrebno kar dobro pljuniti v dlani, kamor se je treba vzeti...
#58
Objavljeno: 28. december 2005, 22:31
Lahko tud od tega forumaLjudje so odvisni od čuda stvari.
da je samo ena čreda, in samo en pastir.
#59
Objavljeno: 29. december 2005, 15:30
#60
Objavljeno: 29. december 2005, 19:09
da je samo ena čreda, in samo en pastir.
#61
Objavljeno: 29. december 2005, 19:35
Ljudje so odvisni od čuda stvari. Najprej se je potrebno ozavesti svojih odvisnosti in jih ovrednotiti. Nekatere odvisnosti so škodljive za razvoj. Izpostavil bi napr. odvisnost od odnosov ali odvisnost od rutine. Nadalje so razne tehnične odvisnosti (odvisnost od TV, mobilnega telefona, računalnika,...)
Za obvladovanje tega niso dovolj samo knjige (odvisnost od duhovnega čtiva ), temveč je potrebno kar dobro pljuniti v dlani, kamor se je treba vzeti...
Jest sm mišljenja da če neko stvar počneš intenzivno (recmo drkaš računalnik 10 ur na dan) potem pa pride dan/dnevi ko tega ne moreš (opravki) in delaš (opravki) to brez problema, se mi zdi da je ena taka merca da zmeriš svojo odvisnost na določeno stvar.
Jest pr seb vidm da recimo 3 mesece junij.julij.avg. ko sem delal na morju in kompa nisem imel ga sploh nisem pogrešal, čeprav sem ga prej uporabljal vsaj 2 let 2 do 3 ure dnevno.
Mah sej men je itak vseen a mam kej al ne....če je...je pa tok bol hehe
#62
Objavljeno: 30. december 2005, 11:32
Potem pa imam upanje, da postanem večji forumski drogeraš, kot si ti.Se mi zdi, da sem tud mal prej začel pisat.
Indigo, glede tega, kar si napisal se strinjam s tabo. Je pa silno tanka črta med potrebo in odvisnostjo.
#63
Objavljeno: 5. januar 2006, 09:15
Zakaj pa ne? Upanje umira zadnjePotem pa imam upanje, da postanem večji forumski drogeraš, kot si ti. .
Sem med prazniki prebral knjigo Kodrlajsast piton. Na pol avtobiografski roman o narko-sceni. Je še vseen bol bit odvisn od lunineta, kot na igli .
da je samo ena čreda, in samo en pastir.
#64
Objavljeno: 5. januar 2006, 11:28
Je še vseen bol bit odvisn od lunineta, kot na igli
Vsekakor, prijatelj! Branje o narkičih najbrž ni preveč lepa, je pa gotovo poučna izkušnja. POznam nekaj tipčkov, ki so boga našli v igli. Ko njih gledam vem, kaj nočem nikoli postati. Narko nebesa so v celofan zavit pekel.
#65
Objavljeno: 5. januar 2006, 13:07
Vsekakor, prijatelj! Branje o narkičih najbrž ni preveč lepa, je pa gotovo poučna izkušnja. POznam nekaj tipčkov, ki so boga našli v igli. Ko njih gledam vem, kaj nočem nikoli postati. Narko nebesa so v celofan zavit pekel.
Še kšna druga nebesa so pekel v lepi embalaži. Alkoholna recimo - tle so Slovenci že nasploh v vodstvu. Pa razne sekte - tud te najbrž napravijo nebesa v glavah svojih članov, da se imajo potem ti za edino pravoverne in "nekaj več".(ne vem k nism nikjer član )
Vse to pa so očitno samo tolažbe za lenuhe - lažje je seveda se napit al pa zakadit, kot razmislit o vzrokih za razna trpljenja....
#66
Objavljeno: 5. januar 2006, 13:33
Pravzaprav skoraj vsaka sekta, duhovnost ali kakor jo že imenujemo, ki ne pozna delujoče učinkovite poti osebnostne rasti, zaigra na človekovo najlažje obvladljivo lastnost - željo po biti sprejet, željo po pripadnosti in seveda željo po biti del elite. Stvar postane nevarna, ko se začne z izključevanjem zunanjega sveta. Ko ti sekta (ali kar je že) začne dirigirati način mišljenja, življenja in seveda postane lastnik vsega, kar si in kar imaš. Tudi v Sloveniji je nekaj takšnih združb, od katerih se nekatere skrivajo pod plaščem alternativne medicine, pomoči ljudem v stiski ipd. Nekatere pa niti ne skrivajo svojega militantnega elitizma. Ljudje, ki notri padejo, postanejo lutke v rokah vodij. Obljubljajo jim rešitev vseh težav. A cena, ki jo plačajo, je strahotna.Pa razne sekte - tud te najbrž napravijo nebesa v glavah svojih članov, da se imajo potem ti za edino pravoverne in "nekaj več".
Vsekakor kemijska in duševna sredstva, ki služijo pobegu iz realnosti, iz človeka naredijo najbednejše brste sužnja. Ves čas tudi na tem forumu opozarjam, da samo branje duhovne literature in filozofiranje o njej še ne pomeni resničnega naprdka in soočenja s samim sabo. Branje in filozofiranje pove o osebnostni rasti toliko, kot osamljena mastrubacija o izkušnji seksa s seksualnim partnerjem. Ni težko sebe zadovoljiti, težko je zadovoljiti partnerja (partnerico).
#67
Objavljeno: 5. januar 2006, 15:28
#68
Objavljeno: 7. januar 2006, 00:01
Jaz postajam odvisnica od računalnika...Meseca novembra sem dobila internet in semposkušala kako to gre pri računalniku.Raziskovala sem na dolgo in široko in ugotovila v teh letih,da me to pravzaprav veseli!Koneckoncev sem prišla v stik z zunanjim svetom...Nisem več tako zamorjena in kar je najvažnejše enostavno se mi ne da se več ukvarjat z neko osebo,ki je visela ob meni in mi črpala energijo.Moji otroci so bili v začetku malo paff,nato kar zadovoljni,ker mama obvlada računalnik.Pozneje sem s tem pretiravala:prevzelo me je znanje,ki sem ga našla v google..Kot,da sem se znašla sredi raznoraznih igrač,ali sredi nebes.Kmalu so moji ugotovili,da se jim ne posvečam več kot prej ...in začelo se je trenje za računalnik.
Sedaj ,grem na računalnik,ko me nobeden ne vidi,ali ko ne "škodim "nobenemu...Aniway:rešla sem se tipa,ki mi je srkal energijo...
Morda ima omenjena prijateljica težave z možem,ki pa se je tako izolirala,da se je "vrgla"v računalnik...Mnogo žensk je namreč še vedno nemočnih ob možu...Pa saj se je situacija morda že medtem razrešila.
#69
Objavljeno: 16. januar 2006, 09:37
V tej temi se javljam zato, ker iščem nasvet, kako pomagati osebi, ki ima že vse življenje (to je 35 let) preveč kil. Gre za mojo sestro, trenutno je na porodniški, zredila se je nenormalno (168 cm, cca 90 kg) in se še vedno, je slabovoljna, stresa jezo na svojega starejšega otročka... Kasneje, jo pa zaradi tega zgrabi še slaba vest, katere rezultat ni trud za spremembo obnašanja, ampak samoočitanje in posledično še hujša slaba volja. Vem, da ni vzrok le v kilah, ampak so kile posledica nečesa. Prepričana sem, da bi se morala enkrat soočit sama s seboj in odkriti vzroke. Je že trikrat shujšala po eni metodi dr. iz Šiške, a nikoli za dolgo. Moža ima neskončno potrpežljivega - za zdaj. Mu od srca privoščim eno malo bolj šlong, predvsem pa ljubečo in dobrovoljno ženko, vsekakor pa eno bolj prijazno mamico.
Me lahko kdo kam napoti? Ali ste o tem govorili že kje drugje?
#70
Objavljeno: 16. januar 2006, 09:45
Pa veliko sreče !
Michael newton
oduim.p.'s Blog
#71
Objavljeno: 16. januar 2006, 10:16
#72
Objavljeno: 16. januar 2006, 10:53
Izvor njenih težav ni v osnovni družini, ampak gre najbrž za nalogo v življenju - kako prekiniti vse zgoraj naštete vzorce in še črnogledost, odvisnost, usmerjenost nase... Že od njene pubertete ven, sva vsakič prišli do zaključka - to je v trenutkih hude krize sama izrekla: da ni zadovoljna sama s seboj glede izgleda; da jo nekaj sili v kontroliranje vsega (vseh) okoli sebe; da bi bila rada drugačna do soljudi, a se ne zna premagat; da ji je vsakič, ko koga prizadane kasneje grozno žal; da si želi shujšat, a ne ve kako... V obdobju, ko se je krasno počutila v svoji koži (zaljubljenost, poroka), je izgubila 25 kg in več brez težav, bila je krasne volje, povsem druga oseba. A ta obdobja so v vsem njenem življenju obsegala le 1/10 življenja...
Boli me, ko jo gledam, kako je nemočna, vem, da nisem jaz tista, ki bi se smela namesto nje odločati, kaj je zanjo najbolje. A tokrat je na kocki preveč, kasnejše obžalovanje ne bo dosti pomagalo ne možu ne otrokoma.
Odium.p., kakšna je tvoja metoda? Ja, pogovorila se v kratkem vsekakor bom z njo. Zbiram energijo. A bi ji rada ponudila konkretno rešitev. Odločena je, da tiste diete, po kateri je hujšala do zdaj, ne bo uporabila, 90 DD ne želi poskusiti,... Še enkrat: prepričana sem, da ni čar le v dietah, ampak v enem preklopu v mišljenju, čustvovanju... Sem mogoče jaz tu zato, da ji pokažem smer na pot duhovnosti? Ne verjamem, ker se držim načela, da tisti, ki bi jim lahko pri tem pomagala, sami najdejo do mene. Ne vem veliko, a če tisto kar vem, komu pomaga, je to to. A v primeru moje sestre, to ne funkcionira.
#73
Objavljeno: 16. januar 2006, 11:50
Naprej skupaj z prisotno osebo poiščeva, obelodaniva in se soočiva z njeno osebno resnico, torej vzrokom njenih težav. Za tem, kot zadnje pa pride na vrsto rast na osnovi novih pravih prepričanj, na osnovi novih spoznanj.
Vzrok za njen vedenjski vzorec je po mojem prepričanju skrit globoko v njeni podzavesti in se ga po mojem niti ne zaveda.
In osnova za odstranitev simptomov-pomankanje samozavesti, občutki krivde, pretirana želja po hrani-je spoznati pravi vzrok. Za to je kar nekaj tehnik-podzavestno pisanje pri stanju lahke hipnoze...povzročanje sanj ali fantazij...regresija itd.
e-pošta: hipnoza@cultos.net
Michael newton
oduim.p.'s Blog
#74
Objavljeno: 16. januar 2006, 12:14
A kakšne predstavitve na spletu pa vaše društvo nima?
#75
Objavljeno: 16. januar 2006, 13:13
In prav tu bi ji rada pomagala: če že misli, da so problem kile, naj se jih loti (kje, kako je bilo osnovno vprašanje), a hkrati naj stori še kaj za svojo dušico, ki do danes še ni prišla na plano v pravi obliki. Ali imamo sestre sploh pravico
usmerjati, kako naj druga živi? Je sploh prav, da se čutim poklicano, da ji nekako pomagam? Mar ji nisem že prevečkrat in bi se morala enkrat znajti sama?
Vprašanja so (tako kot vzroki) večplastna (Kot že rečeno: Vem, da ni vzrok le v kilah, ampak so kile posledica nečesa. Prepričana sem, da bi se morala enkrat soočit sama s seboj in odkriti vzroke.).
Temo sem pa začela res zgolj zato, da bi dobila nasvet na kakšen način se lotiti kil, saj še vedno upam, da se bo enkrat tudi vse ostalo začelo razpletati.
Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)
Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0