257 komentarjev na to temo

[Pujsita]

Strah je znotraj votel, zunaj pa ga nič ni!   

Ja tudi jaz sem podobnega mnenja. Eden redkih strahov ki ga imam je pred hitrostjo - v smislu, da me ne mika cca. 200km/h noret po cesti - se vozim samo z ljudmi s katerimi se počutim varno. Kar se pa vseh ostalih življenjskih situacij tiče, me ni pa nikdar strah. Vem,da mi bo vse uspelo in da bom vedno dobila to kar za vsako svojo priložnost potrebujem...

[borism]

Strah nam povečuje trpljenje, kot nam želje povečujejo radost.

Montesquieu

[pokowc]

TUT VSAKA ŽELJA NAREDI BLEM...,KER NI VEČNA...

[borism]

Ni strašna višina, ampak prepad.


Nietzsche

[sfinga]

nikoli se ni dobro boriti z negativnimi čustvi ker jim s tem dajemo svojo življensko energijo .le opazujmo ,bodimo pasivni opazovalci kaj se takrat v nas dogaja npr:kje in kako se v telesu manifestira strah ,kako bi ga lahko opisali ,kot kaj ,oblika,barva,teža,starost tega strahu in vedno uporabimo prvo kar nam pride na pamet
BREZ CENZURE.potem gremo z zavestjo v sredino te blokade in pogledamo ven : ali kaj vidimo ali nič in znova stopimo ven ,se oddaljimo in gledamo ta strah.občutimo kakšni smo ko ga opazujemo ,kaj hoče doseči in končno si predstavljamo belo svetlobo in jo s prstom usmerimo na ta strah ter ukažemo naj se v imenu nam najvišjega stopi ter gledamo kako izginja v nič do kraja. nekateri ki znajo exkalibur lahko delajo tudi na formulo.vsekakor pa se nikoli ne tepemo ,teveč le opazujemo.če opazujemo zadeva sama izgine,poiskusite to pri čustvih ,npr.jezi.če le op azujemo svojo jezo izgine po 10 minutah.sicer pa ima vsak svoj način in prav je tako ,meni pač ta pomaga.vedno se pa soočim z zadevami in to je edini način da jih presežem.na tak način lahko tudi ugotovim starost mojega stahu in zakaj se javlja in lahko postane to zelo zanimivo...

[borism]

Le norec ne pozna strahu.


Heine

[borism]

Ni strahu brez upanja in ne upanja brez strahu.


Spinoza

[atubbuta]

Za to temo, ki je zelo zanimiva, si moram enkrat vzeti čas in jo preštudirati. Strah je po mojem lahko le čustvo, ki doda malo adrenalina, popestri življenje in hitro izgine. Po drugi strani pa je lahko največji uničevalec življenja. Ker nas je strah zatiramo, bremzamo življenje in ga zaradi tega ne živimo v polnosti. Je kakor da bi v avtu zategnil ročno zavori in se tako vozil po svetu.

[borism]

Če jo zategneš do tretjega zoba, bi še šlo, potem bi pa že smrdelo, no če je dobra ročna zavora, itak ne moreš nikamor.


Vsakdo ima svoj strah, ki ga vodi. Sledi mu z zaprtimi očmi.
Pescones

[afna]

Po drugi strani pa je lahko največji uničevalec življenja.

Po mojem pa je bil tudi strah, tako kot vsa druga čustva, človeku dan zato, ker je v nekem smislu zanj dober. Varuje ga, opozarja ga, odvrača od nevarnosti, preizkuša ga v skrajnih situacijah in ga zaradi tega dela boljšega.
Seveda pa tako kot vseh ostalih čustvih, tudi preveč strahu škoduje. Še za ljubezen pravijo, da je slepa, pa je pozitivno čustvo
@

[Joy]

pozdravljeni...

tudi jaz se oglasam prvic. in prvic celo s temo, ki me intenzivno spremlja ze leto in pol!!!

>>>>STRAAAAAH<<<<

spoznala sem namrec, da obstajata t.i. "zdravi" strah in t.i. "bolezenski" strah. moj strah je bolezenskega izvora.
pri tem ni dovolj, da se zavedas nepotrebnosti strahu v dolocenih trenutkih, ni dovolj, da razmisljas pozitivno, ni dovolj, da se podas v situacijo in spoznas, da ne rabis imeti strahu...
vse to je v glavi jasno, pa vendar me je strah.
sicer moram povedati, da je situacija ze mnogo boljsa, kajti od strahu sem bila ze tako dalec, da tedne nisem zapustila stanovanja, da nisem zapustila postelje, nisem odpirala vrat, ce je kdo pozvonil in nisem dvignila telefona... kajti imela sem strah. strah enostavno pred vsem. niti ne morem vec povedati tocno pred cem me je bilo tako strah. ne vem, enostavno samo strah, strah, strah.
napadi znoja, napadi joka, tresla sem se po celem telesu, srce je razbijalo, jokala sem, kricala sem...

v trenutkih strahu se ti izostrijo cuti. vse vidis, vse slisis, vse cutis, vse vonjas, vse okusis - enostavno ne razlikujes vec med pomembnimi vplivi okolja in t.i. nepomembnimi. vse je naenkrat zelooooo pomembno, saj je lahko npr. tocno ta zvok tisti, ki me ogroza...
telo tega ne prenese dolgo in enostavno odklopi - postanes za nekaj casa lutka brez custev! ----> nekaksna varovalka

pred letom in pol je bil strah pri meni enostavno vedno prisoten... mesece dolgo!!! ko sem bila budna, ali pa ko sem spala, vedno!

zdaj pa vprasanje zakaj bolezenski strah?
ugotovila sem, da ti zeli telo s tem nekaj povedati, zeli ti povedati, da obstajajo zadeve, ki jih moras razcistiti s seboj. ker tega nisi naredil sam, te telo enostavno "ustavi" in rece - STOP, zdaj se pa ukvarjaj s seboj! ne zmores vec tako naprej, ne gre vec... se sfuzlalo se ti bo... podaj se na pot in prebavi preteklost!!!

no, ravno to sem bila prisiljena storiti zaradi strahu, saj tako ne mores ziveti.
terapije, bolnica, zdravila, terapije, bolnica...
terapije!

pomagalo je! in pocasi spet sodelujem v "normalnem" zivljenju!



hm, se enkrat sem prebala pravkar napisano. se delcek tega ne pojasni kaj sem dozivela v zadnjem letu in pol. mogoce pa bo to kdo prebral, ki dozivlja podobno in mu lahko s tem povem, da ni sam s tem strahom, da nas je ogromno z "bolezenskim" strahom in da se ga je mozno tudi znebiti!

pozdravljeni in lep vikend!
Joy

[otožna]

Joy, dobrodošla- želim ti čim manj čustvev povezanih s strahom.
Drži se!

[free]

...zakaj vas je sploh strah ?????

[free]

Ni strahu brez upanja in ne upanja brez strahu.
Spinoza

bull sh.t!
...upas lahko brez da te je strah!!
in tudi volja, pobuda in energija je ob tem lahko prisotna.
pravzaprav menim, da se toliko bolj, oz. te je se toliko manj strah,
ker ves kam gres!; ceprav ne ves kam prides!!
strah je ponavadi tistega, ki ne upa (upanje)!!
drugo pa je imeti zastavljen cilj in se boji, da ga ne bos uresnicil!!
torej govorim o ZAVEDANJU!! - imas cilj, a nanj nisi vezan!!
in temu recemo POT, (vazna je pot in ne cilj)!; torej ves kam gres,
a ne ves kam prides!!

[Joy]

@otozna
hvala


@free
na vprasanje "zakaj" sem jaz ze odgovorila v svojem prvem komentarju

pa se nekaj:
v tem casu sem spoznala tudi, da nekateri ljudje ne morejo razumeti, da je ljudi lahko tudi strah v trenutkih, ko njih ni strah oz. ce ne vidijo razloga za strah (sama sebe tudi stejem mednje pred mojo boleznijo)
ni nujno, da je razlog viden! v mojem primeru tici razlog v preteklosti in pravzaprav nima veze s strahom, ki ga dozivljam zdaj. zato je tudi nerazumljiv - je enostavno znak, kot ne lahko npr. vrocina znak za gripo.

ne pricakujem, da me boste razumeli. brez informacij je tezko oddati objektivno mnenje in kot sem ze omenila je napisano le majhen delcek zares dozivetega in zares obcutenega. sama se ne razumem vsega, kljub temu da sem zbrala ze ogromno informacij. lahko pa recem, da o strahu vem definitivno vec, kot sem vedela pred boleznijo.

pozdravcek
Joy

[Marsa]

Joy - zivjo in dobrodosla!

Dbest ko si nasla temo Strah in notri komentirala... (in ne letela odpirat nove...).
Poleg tega pa mi je zelo vsec tvoj prispevek - zelo fajn, da si vskocila.

[ribica Katja]

Kako mi gre na zivce, ko se mi ljudje smejijo, ker me je kaksne stvari strah!

[Sončna Vila]

nikoli se ni dobro boriti z negativnimi čustvi ker jim s tem dajemo svojo življensko energijo .le opazujmo ,bodimo pasivni opazovalci kaj se takrat v nas dogaja npr:kje in kako se v telesu manifestira strah ,kako bi ga lahko opisali ,kot kaj ,oblika,barva,teža,starost tega strahu in vedno uporabimo prvo kar nam pride na pamet
BREZ CENZURE.potem gremo z zavestjo v sredino te blokade in pogledamo ven : ali kaj vidimo ali nič in znova stopimo ven ,se oddaljimo in gledamo ta strah.občutimo kakšni smo ko ga opazujemo ,kaj hoče doseči in končno si predstavljamo belo svetlobo in jo s prstom usmerimo na ta strah ter ukažemo naj se v imenu nam najvišjega stopi ter gledamo kako izginja v nič do kraja. nekateri ki znajo exkalibur lahko delajo tudi na formulo.vsekakor pa se nikoli ne tepemo ,teveč le opazujemo.če opazujemo zadeva sama izgine,poiskusite to pri čustvih ,npr.jezi.če le op azujemo svojo jezo izgine po 10 minutah.sicer pa ima vsak svoj način in prav je tako ,meni pač ta pomaga.vedno se pa soočim z zadevami in to je edini način da jih presežem.na tak način lahko tudi ugotovim starost mojega stahu in zakaj se javlja in lahko postane to zelo zanimivo...  

Sfinga

Nekako tako sem se tudi sama naučila delat s svojimi strahovi... Samo opazovat, opazovat, opazovat...

Preteklo leto je bilo pri meni zelo povezano s strahom... ker sem se bala izgube osebe, ki je znala bolje skrbet zame kot sem lahko sama... nice, eh? (to gre še dlje v mojo osebno zgo... vzorci iz družine) potem sem počasi počasi spoznavala, da bom lahkotudi brez te osebe "preživela" ... totalno nesmiseln strah, če pogledam nazaj, takrat pa je obvladoval moje življenje 24/7...

Hm... Ko je prišlo do strahu, sem vedno... začela nekaj delat, le da moje misli niso bile pri delu, ampak so se ciklale na milijon in en način in še več okrog tega strahu... In sem se s tem hromila... In vedela sem, da to delam... Potem se počutiš samo še slabše, ker se pojavi še misel "oh, kako sem grozna, nesposobna... samo ciklam se v svojih strahovih in nič ne naredim..." Kar nekaj časa je preteklo, preden sem bila sposobna reagirat na takšno stanje.... I guess it's true - dokler bolečina ni neznosna, se jo ne boš rešil...
Danes, ko pride strah... Si rečem: "Eh, že spet al kaj " ... potem pa samo opazujem sicer še nisem tako izurjen opazovalec, kdaj pa kdaj me potegne not, pa spet zapadem v ciklanje za kakšne 10 min, ampak se potem spet poberem ven... niti ne več z naporom, ampak pride kar samo... največkrat se spomnim na to, da sem popolnoma odgovorna za vsak trenutek v svojem življenju, torej tudi za tega - izbrala sem si ga, da se ciklam, da me je strah... eh, zakaj že? zakaj ne bi bila raje vesela? in trigger deluje
Ah... Castaneda je avtor tega in mu dam kar prav: "We either make ourselves happy or miserable. The amount of work is the same."

Stanje zunanjega opazovalca situacije lepo opisuje tudi Anthony De Mello v svoji knjigi "Zavedanje" (bom kar pretipkala, je kratko poglavje);
"Samoopazovanje (...) je pomembno. To ni isto kot zatopljenost vase. Zatopljenost vase je zaposlenost s samim seboj, pri kateri se brigate le zase, ste zaskrbljeni edino zase. Govorim pa o SAMOOPAZOVANJU. Kaj je to? Pomeni opzovati vse v sebi in okoli sebe, kolikor je mogoče natančno, in to opazovati, kot bi se dogajalo nekomu drugemu. Kaj pomeni ta zadnji stavek? Pomeni, da ne poosebljate tega, kar se vam dogaja. Pomeni, da gledate na stvari, kot da sploh nimajo nobene zveze z vami.
Razlog vašega trpljenja zaradi depresije in strahov je v identifikaciji z njimi. Pravite "Potrt sem." Ni res. Niste potrti. Če bi hoteli biti natančni, bi lahko rekli: "prav zdaj doživljam depresijo." Ne morete pa reči: "Sem potrt." Vi niste vaša depresija. Gre za prevaro razuma, za čudno iluzijo. Samega sebe ste zavedli v zmotno mišljenje - čeprav se tega ne zavedate - , da STE vaša depresija, STE vaša bojazen, STE vaše veselje ali navdušenje. "Vesel sem!" Prav gotovo niste veseli. Morda je veselje V vas, toda počakajte, spremenilo se bo, ne bo trajalo; nikoli ne traja; nenehno se spreminja. Oblaki pridejo in grejo; nekateri so črni, nekateri beli, nekateri so veliki, drugi majhni. Če si hočemo pomagati s to analogijo, bi vi bili nebo, ki opazuje oblake. Pasiven, neodvisen opazovalec ste. To je nezaslišano, še posebno za človeka vzhodne kulture. Ne vmešavajte se. Ne vmešavajte se! Ne popravljajte ničesar. Glejte! Opazujte!
Težava z ljudmi je, da pridno popravljajo stvari, ki jih niti ne razumejo. Vedno popravljamo stvari, kajne? Nikoli vam ne pride na misel, da stvari ni treba popravljati. Res ne. To je veliko razsvetljenje. Moramo jih razumeti. Če jih bomo namreč razumeli, se bodo spremenile."

Huh, huh... De Mello Makes you warm and tingly all over Seveda je pa razlika, ko to prvič bereš, in ti sploh ni jasno, kaj ti hoče povedat, pri drugem branju se ti mogoče malce sanja - misliš, da veš, ampak tega ne udejanjaš in zato te to potre - , potem pa, ko začneš stvari tudi udejanjat (vsaj delno) v življenju, ti je to, kar je zgoraj napisano, kot poezija...

That's it

Lepo soboto vam želim, Lunatki

[Marsa]

Kako mi gre na zivce, ko se mi ljudje smejijo, ker me je kaksne stvari strah!        

Ja

To pa jaz zelo upostevam.
Vem, da je nesmiselno vcasih kaj, a NIKOLI ne podcenjujem strahu drugega ali se delam celo norca!
Sama dobro vem, kako bedast je strah pred vesami, a kako se pocutim (no, zdaj je ful bolje)....

Moj tamali se je nekako bal psov. Tega mu nikakor nismo vcepili, morda je bolj vajen mack (vedno smo imeli macke, tudi ful mack hkrati), morda je 'krivo', da so se vanj zaganjali mali kuzki, teriercki kaksni... Velikih se ni bal...
No, pa je kdo rekel recimo - brez veze, saj nic ne naredi in ga je hotel PRISILITI - da ga ne bo strah.
A jaz pa ne (in potem - scrkljan! ) - ce ga je strah, ga je pac strah!
Se lotevas zadev pac drugace.

[otožna]

...zakaj vas je sploh strah ?????

zakaj strah? ne vem, vem pa da je čustvo, tako kot upanje, strast, razočaranje in jeza.
Tisti strah veš, ko ti zagrne grlo, ko pričakuješ nekaj, razmišljaš o rezultatu in se ti v misli priplazi dvom in se ti utrip poveča in dobiš občutek, da se lahko zgodi nekaj kar ne želiš. Strah, ko greš zvečer sam po samotni poti in se ti zdi da slišiš za seboj korake, kar naenkrat pospešiš korak, ...
Strah, ko imaš občutek da nekoga izgubljaš,ko ti v oči pridejo solzice in že vidiš življenje brez njega...
upanje je lahko brez strahu, lahko je pa prisoten tudi strah, čeprav bi jaz temu rekla dvom...
to ni panični strah, to je le čustvo kot gnev, želja, sreča...

ne občutiš strahu? Si ga premagal? super, tudi jaz si tega želim...

[ribica Katja]

Marsa: Hvala za odgovor!

Prisiliti....!!! Tako so tudi z menoj ravnali.... Npr. smo pri telovadbi delali salte, stara sem bila 10 let (si se odrinil na ponjavi, naredil salto v zraku in pristal na blazinah). Vse lepo in prav. Potem pa je dala uciteljica med ponjavo in blazine skrinjo (uno leseno) in si jo moral preskocit in naredit salto. Sem ji povedala, da si ne upam, pa me je prisilila....
Rezultat: 1 mesec opornice, ker sem si nategnila misico v vratu, ko sem pristajala na blazinah... Ce me ne bi bilo strah, se to najbrz ne bi zgodilo, ampak prav tako se to ne bi zgodilo, ce me ne bi ona silila....

[free]

zakaj strah? ne vem, vem pa da je čustvo, tako kot upanje, strast, razočaranje in ...

ja, seveda sem ga obcutil...
kdaj bolj kdaj manj.

toda vprasal sem zato, ker vcasih vprasaje da odgovor!!
s tem tudi razumevanje in le to rezultat, da strahu, bojazni ni vec.
torej ce razumemo zakaj nas je strah, nas neha biti strah, kajti potemtakem
verjamem, da razumemo, da je strah nesiselen v primerih, okoliscinah kjer ni potreben.

...ko slisis sebe lahko razumes, ko razumes sebe, lahko slisis.

drugace pa mislim o strahu, ki je povezan z nasi intuicijo (kakor sem pisal nekje na zacetku teme...);
tak strah s mi zdi pravsenj, oz. celo priporocljiv, ker izhaja in obcutka pred necem, intuicija, etc...


samo zato.

[Volk K.L.]

Čisto normalno je da te je strah, če je spolzka cesta, če si nekje visoko, ni pa normalno da te je strah čist iz lepega mira.

[aakhut]

chist normaln je, de che nisi normaln, de te ni strah....


666AAKHUTOWC-ou....tralala

[Volk K.L.]