Šolska prehrana
#26
Objavljeno: 4. november 2012, 22:23
Pa da se vrnem nazaj v preteklost - takratni moj obhod po šolah je obrodil sadove -vsaj malo se osnovnošolska prehrana izboljšala - samo v zadnjem razredu se moje dete odločilo, da pa takšnih kosil ne bo več jedla.
Mi je frenda, ki je sicer bila učiteljica na tisti šoli sama potrdila, da imajo grozne kuharice, nobene izvirnosti, kar sistem menza.
V ta mestni šoli je ravnateljica ponudnike hrane izbirala glede na kriterij: kaj so ponudili in koliko za določen keš. V teh naši vaški pa...je bil dobavitelj očitno znanec.
Oš smo prerasli - in vmes se zgodil Zver - ki pozitivno takrat presenetil z zastojnskimi kosili, nato jih je bilo treba nekaj malega doplačat..pa še vseeno so otroci dobili topel obrok.
Zdaj se varčuje in marsikdo niti za sendvič več nima.
In tole bluzenje o veganstvu - po mojih izkušnjah pade v prvem šusu - čisto vsi deca, katerih starši so bili ali vegani ali vegetarijanci - so v šoli na skrivaj zamenjevali svojo hrano s sošolci.
Če otroku paše jesti meso - ga pač naj je. Bo prišlo obdobje, ko ga ne bo jedel več toliko ali pa sploh ne. Ali pač.
Je pa še vedno tabu si v šolo zraven nesti kakšen sadež. Vsaj moja ta mlajša ima s tem probleme.
Življenje je to, kar se ti dogaja, medtem, ko planiraš druge reči.
#27
Objavljeno: 5. november 2012, 21:57
Mi je to povedal moj prijatelj - učitelj , in zdaj že lahko zraven otrok obeduje, ... je namreč - Vegi
Prej tega žal ni zmogel, ker so tako slabo hrano delali + delili .
Hvala Natalya
B + #
#28
Objavljeno: 6. november 2012, 17:25
#29
Objavljeno: 10. november 2012, 21:26
Preveč je sladkarij, kakih štručk, junk fooda ipd...
Jaz nisem vegetarijanka, enkrat sem eksperimentirala v puberteti, dokler me ni mama prisilila, ki ima pač drugo mnenje... Drugač pa itak vseen, meso mi npr. paše jest, čeprav ne tako kot včasih. Sem anvajena pojest veliko zelenjave zraven, česar pa v šoli ni... Je predrago, pa verjetno sicer otroci nič ne bi jedli... Nimam nič proti veganom in tudi nisem vegan, sam se mi zdi, da v osnovi bi morali vsi pojest zelo dosti sveže zelenjave, ker to kar pojemo, je premalo. Ena solatka na dan je zelo zelo premalo. Človek bi moral zaužit 25 g vlaknin dnevno pa tja do 35, moiški še več, kar je najmanj ena skleda solate na obrok, če jih imaš 5. Pri sebi probam združit to, da pojem čim več surove zelenjave in zraven jem še nekaj mesa. Ne vedno, sicer ampak kolikor se da, šolski prehrani se pa izogibam, res, čim bolj...
#30 Gost_Hekate_*
Objavljeno: 11. november 2012, 09:11
V bistvu so kuhali stvari, ki jih doma nikoli nismo jedli. Recimo polente in druge poceni svinjarije. Pa še slabo so kuhali. Rižote so bile en gnus. To otroci sploh ne jejo. Enostavno sem se usedla lačna in nisem mogla pojesti, čeprav bi hotela.
Doma mama ni kuhala kosila prav zaradi šolskega, ampak jaz sem bila skoraj zmeraj lačna do večera. Enkrat mi je celo ravnateljica šole vprašala, kako to da sem zmeraj bolj suha. In to pred celim razredom. Edino kakšen dan v tednu je bila hrana užitna, drugače pa ne. Za malico pa sta bila ponavadi dva koščka kruha z eno šnitko sira ali s putrom in marmelado...ampak, sem jo bila zmeraj vesela.
Glede veganstva, se motite. Poučeni ljudje o prehrani otrok vejo, da v veganski prehrani primanjkuje cela vrsta stvari, ki so bisvene za normalen razvoj otroka. In tukaj ne mislim samo na mišice in kosti, itd...ampak tudi za razvoj možganov in naposled inteligence otroka. Sicer pa je tudi zmotno mislit, da otrok lahko sam odloča, da ne bo jedel mesa. Otrok ni odrasel človek, ki lahko odloča zase. Odrasli smo odgovorni v celoti zanjga in če on vztraja pri eni stvari, ga moramo nekak popeljati na prava pota. In otrok si po naših zahodnih standardih vse do 18. leta starosti, v Ameriki celo do 21. In to ni slučaj.
#31
Objavljeno: 11. november 2012, 09:31
Aja, pa to bi še rekla, polenta pa res ni svinjarija Midva z možem, zdaj ko sva starejša in potrebujeva manj hrane, včasih skuhava glih samo polento in kakšno zelenjavno prilogo. S tem, da namesto ocvirkov dajem v polento samo še kakšno žlico olivnega olja...
#32
Objavljeno: 11. november 2012, 10:37
Ne samo, da eni nimajo denarja, mogoče imajo tudi PAČ radi to hrano, mogoče tud zato (ali pa tudi ne), ker ima nek pomen, čustveno, simbolično al kakšno vrednost.
Da mora bit enega otroka skoraj sram, ker mu je nekaj všeč ali ker je pač tako lačen, da nekaj jé, medtem ko mu drugi bodisi solijo pamet bodisi se celo norčujejo iz njega, ga zasmehujejo (ali se celo nasilno spravljajo nanj - kot zdaj, recimo da bi nekomu, ki poje 5 dkg kure, nekdo prišel s plakati razmesarjenih živali in vpil nanj, da se prehranjuje s trupli).
Tako da jaz sem jedla skoraj vse. Razen vampov.
In tud pustila sem folku, da so imeli radi vampe.
Picasso
#33
Objavljeno: 11. november 2012, 11:58
Meni je bilo svetovno jasno, da otroka v šoli pač pojesta toliko, da pač imata nek obrok. Ko sta prišla domov, pa spet jedla. Itak, dva odraščajoča, gibalna fanta, to smo komaj uspeli nahraniti včasih, sploh ko sta rastla
Jaz sem imela potem srečo, ker kosilo v šoli je bilo dobro, bolj je bil problem kak dan pri malicah, ko smo dobili kak kruh in zaseko ali en ribji namaz, ko nas je večina kar zbežala z razreda, ko so prinesli malico.
Se pa spomnim da kosilo res ni bilo za dolgo, ker po kosilu smo se s sošolci iz istega konca odpravili domov, se zraven podili, lovili, noreli in ko sem bila doma sem bila lačna, kot da nisem nič jedla Doma je bilo nekaj časa čudno, kako da pridem po kosilu lačna in so me preverjali z vprašanji če sploh jem kosilo v šoli, potem pa smo prišli do tega, da ga sproti pokurim.
Vsak mora sam poiskati resnico. Sokrat
#34
Objavljeno: 11. november 2012, 12:08
Nikoli nisem marala sadnih jogurtov (so me že brez sesutja po torbi spominjali na bruhanje), pač pa samo navadne, kot še dandanes.
zaske tudi jaz nisem marala, sem jo pa kdaj tudi jedla, če sem bila zelo lačna.
tudi paštet nisem preveč marala (kot tudi danes ne).
Najraje sem imela kruh pa sir pa jabuk.
Mislim, da so starši najbolj odgovorni za to, da imajo otroci spoštljiv odnos do hrane.
In ne rečem, da je šolska prehrana dobra, samo naj bi bili eni standardi in naj bi bilo čim več zaobjetega, tako da je dosti logično, da se vsem (okusom) pač ne da zadostiti.
Picasso
#35
Objavljeno: 11. november 2012, 12:10
#36 Gost_Hekate_*
Objavljeno: 11. november 2012, 12:19
Imam bolj oslabljene spomine na takrat. Nekaj se spomnem, da je mama tudi kuhala. Ampak, ponavadi je prišla pozno iz službe in utrujena. Kaj pa vem. Večerjo vem, da smo jedli.
@ Marsa
Jaz tudi ne obsojam, ampak moja mama je tko dobro kuhala, da zame ni bilo primerjave!!! Sem pa bila kot majhna nekoliko bolj zbirčna, predvsem glede mesa. Ostalo sem kar jedla. Ampak, rižot, brodetov, polent pa enostavno nisem mogla vnest vase.
#37
Objavljeno: 11. november 2012, 12:35
Jaz nisem bila nikoli izbirčna, je pa bilo nekaj jedi, ki jih nisem marala.
Včasih sem se jih vseeno matrala jesti.
In vedno sem puščala, mama se je ful jezila.
Pa magari za en griz. Pa je mama vedno rekla, a tole se ti je pa uprlo?
Sem jedla do točno tolk, kot mi je pasalo oz. do tolk, kolikor je bilo zraven solate (ali česa drugega sočnega) in to imam še danes.
Mi je vse suho in moram vedno imeti zraven nekaj *solatnega* ali pa jogurt al kaj takega.
recimo poleti paradajz zraven kruha s sirom, pozimi pa zelje zraven skoraj vsega.
Če jem kikirikijevo maslo, pa moram zraven nujno imeti korenček.
Moj bratranec je bil tak, da je samo tista hrana bila dobra, ki jo je pripravila njegova mama, moja teta.
In je enkrat jedel pri nas, pa je na koncu rekel: sem vseglih jedu, čeprou ni blo dobr.
Enkrat mi je sosedina babica turirala vampe, ki se jih iz vljudnosti in spoštovanja nisem upala zavrniti, pa sem žvečila tisto po ustih z odporom, dokler me ni rešila soseda.
Od tedaj me niso nikoli več prepričali ali prisilili, da bi en gram jih poskusila.
Picasso
#38 Gost_Hekate_*
Objavljeno: 11. november 2012, 12:42
Drugače pa marsikaj jem. Recimo jetrca...drobovino imam sicer rada.
Ampak, če nisem pod kontrolo kakšne osebe, ki zna dobro ali vsaj KUHAT (jaz namreč nimam volje...sploh ne vem če znam, se mi ne da eksperimentirat), kar preskakujem obroke na celo črto. Enostavno pozabim jest! En dan se mi je zgodilo, da sem zvečer pomislila kaj sem uspela pojest. In sem prišla do zaključka, da samo eno banano!!! Eheheeh, to je blo samo enkrat, upam...ne štejem. To se mi dogaja, če imam recimo veliko dela in misli, skrbi. Kar pozabim, tko sem zaposlena.
#39
Objavljeno: 11. november 2012, 12:50
Kot otrok jih nisem marala, pa celo tudi čokoladnega pudinga ne, ker me je spominjal nanja.
Drobovine ne maram in ne jem, mi pa znajo jetrca pražena zadišat enkrat letno (čeprav zdaj jih nisem jedla že kaki dve leti ali več).
Nazadnje sem jih na Rožniku, ko sva šli gor s prijateljico pa so mi prav zadišala.
Morajo bit čisto na tenko narezana in veliko čebule mora bit.
Jaz tudi preskakujem obroke oz. včasih zelo malo jem, a se mi ne zdi nič narobe s tem, jemljem kot nekakšen spontan *post*.
Jem, ko in če sem lačna, kar mi paše.
recimo včeraj sem pojedla samo malo cvetače, 2 palačinki (brez vsega) in 2 kosa kruha z majonezo in zeljem.
No a ker smo pa pri šolski prehrani in torej otrocih in/ali mladostnikih, se mi pa zdi, da v tem obdobju otroci preprosto rabijo ene snovi in rpedvsem dovolj teh snovi, kot npr. tudi ogljikove hidrate in poznam ogromno ozaveščenih staršev, ki furajo zdravo prehrano, pa potem otroci jedo kalčke itd., doma ne kupujejo kruha, ne jejo makaronov (ker kao to ni zdravo), ampak potem so otroci lačni in kamor pridejo, z največjim veseljem vse pojejo (torej tudi bel kruh itd.) ali pa ob vsaki priložnosti zavijejo na junk food.
Picasso
Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)
Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0