3 x ocenjeno 667 komentarjev na to temo

[doorwoman.p]

Tja v višave zvezd
kjer svetloba umirja ritem cest

je veselje za oba
pesem sreče in neba

potujeva na konec sveta
z žarkom toplega sonca,

barkarolo morja
in vzkliki srca.

Si ti in je tam
zato potujem..

v svet iz sanj.............

[NVK]

VODI ME

Ta dimnik sedi na najvišji strehi našega mesta.
Ta dimnik vidi in sliši vsak gib, vsak šum našega mesta.
Videl je tudi, kako izza vogala našega mesta,
kako ravno izza tega vogala našega mesta pokukal sem za teboj.

Me strah k tebi je pristopit, kaj če si le privid.
En tak privid v življenju sem že imel,
da lahko spregledal sem, prej hudo sem zbolel.

Povej mi dimnik ti, je res,
vidim prav, vidiš tudi ti?

A dimnik le molče na vrhu strehe sedi,
…veter na uho prišepne mi,
ne skrbi, le pojdi, pojdi pogledat.

Če res privid je in zopet izgubiš se,
dimnik zate bel dim v zrak spusti,
ta viden bo od daleč, sledi mu in vedel boš,
da tvoja duša izgubljena ni.

[Lisbona]

Kdaj in zakaj?

...spomni se otroštva...
...spomni se kako so takrat zvenele dežne kaplje...
...spomni se kako so se besede tihega pogovora mame in očeta neopazno zlivala skozi priprta vrata do postelje in pod odejo...
...spomni se vlaka, ki je sredi noči zarezal v tišino in ti dal vedeti kako ogromen je...
...spomni se kako velika je bila miza pod katero si lahko šotorila...
...spomni se tistega občutka nepremagljivosti...
...spomni se s kakšno lahkoto si našla štiriperesno deteljico...
...spomni se bistre jasnine, ki je brez madežev krasila gozd, travnik in potok...
...spomni se kako sladke so bile maline, ki so rasle ob plotu babičinega vrta...
...spomni se kako skrivnostne so bile igrače, ko jih je čista nedolžnost jemala za svoje...
...spomni se zasnežene ceste in radosti, ko si skozi ledene rože opazovala pobeljeno pokrajino...
...spomni se kako enostavno je bilo ljubiti...
...spomni se kako si pozabila živeti...

kdaj in zakaj?

[nimbus]

Kdaj in zakaj?

...spomni se otroštva...
...spomni se kako so takrat zvenele dežne kaplje...
...spomni se kako so se besede tihega pogovora mame in očeta neopazno zlivala skozi priprta vrata do postelje in pod odejo...
...spomni se vlaka, ki je sredi noči zarezal v tišino in ti dal vedeti kako ogromen je...
...spomni se kako velika je bila miza pod katero si lahko šotorila...
...spomni se tistega občutka nepremagljivosti...
...spomni se s kakšno lahkoto si našla štiriperesno deteljico...
...spomni se bistre jasnine, ki je brez madežev krasila gozd, travnik in potok...
...spomni se kako sladke so bile maline, ki so rasle ob plotu babičinega vrta...
...spomni se kako skrivnostne so bile igrače, ko jih je čista nedolžnost jemala za svoje...
...spomni se zasnežene ceste in radosti, ko si skozi ledene rože opazovala pobeljeno pokrajino...
...spomni se kako enostavno je bilo ljubiti...
...spomni se kako si pozabila živeti...

kdaj in zakaj?

uf

mater... tale pa ma klimaks... se že lepo prestaviš v spomine, ko te zadene ko strela z jasnega

lepo, lepo....

[Lisbona]

uf

mater... tale pa ma klimaks... se že lepo prestaviš v spomine, ko te zadene ko strela z jasnega

lepo, lepo....

..če pa ti,nimbosho, tako praviš...
potem je že nekaj na tem..

Hvala.

Imam še enih par psihopatskih na zalogi..iz najstniških let...one pa trgajo gate.. Dobesedno...

[nimbus]

sam to ne klimaks v fiziološkem smislu... ker, če je tko in da zraven dobesedno še gate trga... uuuu mater

pol je bolj, da prešaltava na pravljice

[doorwoman.p]

Včasih upiram pogled stran
in razmišljam, da sem čudna,
ker ne gledam v oči,
ko se zgubljam med ljudmi.

To ni sram ali žalost.
Je le beg..
pred nerazumevanjem
in zrcalom moje samote.

A samote le na zunaj.
Jaz in tišina sva tu..
hodiva in pleševa proti cilju ljubezni
in sva srečna z roko v roki.

Spokojnost, ki ustavlja čas
in se ne pusti zmesti.
In pogled opazuje,
čeprav ne gleda.

gleda in raziskuje
ter išče..
vsakršen trenutek neba..

tako ne razmišljam več..
sem srečna,
ker živim!

[Marmaid21]

JASNINA NEBA

Jasnina neba
čistina vode
izdih vetra
vse to zame si ti!

Kot najlepša ptica prepeva,
kot najlepša pesem odmeva,
tako ljub si ti meni...
tako rada slišim te!

Najslajša čokolada,
najokusnejše vino
ne moreta nadomestiti
tvojega sladkega poljuba,
zamenjati tvojega čistega srca!

Še ogenj goreti ne more,
kot žarijo tvoje oči!
Vsak dan znova
upanje dajo mi...
za nove izzive veliko moči!

Tvoj nasmeh zame je
kot puščica zadela bi me!
Glas sirene potone v tišino,
saj tvoj sladek ga preglasi!

Več kot jasnina neba,
več kot čistina vode,
izdih vetra...
pomeniš toliko mi,
kolikor Sonce lahko sveti!

[Marmaid21]

BOLEČINA BILA BI VELIKA

Če ptice
nehale bi peti...
če tvoje srce
nehalo bi goreti...

Vedela bi,
da nekaj vredu ni!

Kaj bilo bi,
če nehal bi me ljubiti?
Kaj bilo bi,
če odšel bi stran?

Moje srce
iskalo bi te zaman...
moja duša
bi zemljo zapustila,
v mesečini raja se izgubila.

Zdaj povetm ti...
želim si tvojega dotika,
saj praznina okrog mene
je prevelika!

Poglej me v oči
in reci,
da ljubiš me ti...

Le tako
mirno bom zaspala...
v sanjah s teboj se igrala!

Vedno znova
vprašam te,
kaj zgodilo bi se...

Če ptice
nehale bi peti...
če tvoje srce
nehalo bi goreti?

[Marmaid21]

NIKOLI TE NE BOM POZABILA

Nikoli
te ne bom pozabila!
Vedi,
vedno s srcem sem te ljubila!

Brez skrbi,
sem se predala ti,
ker mislila sem si,
da tebi mar zame ni!

Vseeno mi je bilo,
kaj se bo zgodilo.
Ko pogledala sem ti v oči,
vedela sem,
da všeč sem ti!

Tebi sem zaupala,
v najino ljubezen upala.
Prejokala sem veliko noči,
saj počutila sem se brez moči.

Nikoli
te ne bom pozabila.
Vedi,
vedno s srcem sem te ljubila!

V vetru
sem se ti prepustila,
zjutraj s teboj
v objemu se zbudila.

Obraz nasmejan,
srček razigran.
Še danes se spomnim na to
in vedi,
da mi bo hudo.

A najina pot
se tu konča,
saj nadaljevati
se je ne da.

Konec je lepih dni,
ko smejal si se mi...
ko poljubil si me strastno
in rekel,
da me ljubiš zelo.

Veter odnesel
je ljubezen.
Prinesel bolečino,
v mojem srcu pustil praznino.

Še vedno poljub čutim...
strasten in vroč,
spet v sanjah
prepustim se ti-
ne vedoč!

A pozabila
te ne bom nikdar.
V srcu za vedno
te bom ljubila!

[doorwoman.p]

Brez sebe
in le z njim..
je predstava..

predstava ega,
moreče iluzije,
ki se lahko vrti in vrti..

ponavlja isto zgodbo,
brez rešitve
in le v one way street.

a obstaja vedno druga pot..
stezica, ki je,
bolj sigurna

če le dobro pogledaš
opaziš, da je olajšanje
ker jo čutiš ti..

z srcem in svojo željo,
ki izvira od znotraj..
ta trenutek!

[doorwoman.p]

čutenje brez prihodnosti
brez preteklosti in pojasnjevanj
je kot bi letel na krilih ptice,
ki ponosna leti više in više..

kam vodi ne pove,
uživa v mojem čudenju..
momentih presenečenja,
ki mi vzbujajo um.

na rob neba in še naprej
leti in me pelje
vse za moje veselje
in čas za dušo.

vrednote so prave,
občutki neotipljivi,
a tako resnični..
in srce polno ljubezni.

življenje za ta trenutek
zato ljubezen?
skozi zavese srca-
za svojo ljubezen.

[doorwoman.p]

nič nenavadnega
nič čudnega
blizu ničesar..

isti scenarij
isti dež
nobeno presenečenje.

domače potovanje
v čas nesigurnosti
in mojega namena.

nakaj nenavadnega
nekaj čudnega
klic iz nič in nikjer

čemu me kličeš?
če poznaš,
zakaj ne razumem?

pri mojem srcu
sedi na moj zid
in mi pojasni svojo zgodbo!

kličeš z namenom,
ki ga ne vidim
in prevrneš moj dan

nekaj nenavadnega,
nekaj čudnega,
in blizu nečemu..

vendar jaz nisem čudež,
ki vse ve..

sem samo še ena duša,
ki išče svojo pot.

[tigrota]

Vedno letaš na okrog,
joj kako prebiti krog,
skačeš sem skačeš tja,
evo ga je spet doma.
Dvakrat obrne se okrog,
pa je spet začaran krog!
Tečeš, brcaš gor in dol,
žoga pride in evo gol!
Spet vesel si za zadetek,
zmaga sladka kakor cvetek!
Sinek pravi si ti as,
daj da pišem ti na glas!

[doorwoman.p]

kako lahko sodiš,
da nisi sledil sebi?

hodiš po poti,
ki jo najbolj čutiš..

odvrneš pogled od praznih stvari
in hodiš..

ali lahko obtožiš občutke,
zaradi katerih vztrajaš?

ali čas za trenutek,
ki ti nekaj pomeni?

srce vztraja, ker išče pot
in kliče dušo na pomoč.

išče zadnji del sebe
in vztraja dokler ne najde..

ISKANJE RAZLOGA,
kaj ga moti....

je takšno iskanje opravičljivo?

[nimbus]

Jaz sem Ti

Ti livada,
ki že stoletja spremljaš naše trudne korake,
vsako jutro počasi udarjajoče,
vsako jutro bolj stiskajoče.

Ti drevo,
ki zaradi starosti že slabo rodiš
in te je kmet pustil viseti v negotovosti,
nam zdaj mečeš senco
na naše glave prazno demenco.

Ti cerkvica,
simbol spokoja in miru,
nam vlivaš upanja
v srca naša težka in temačna.

Ti človek,
ki me tako začudeno gledaš,
ko tečem v tem deževnem dnevu
in z otročjo radovednostjo iščeš
svoj čisti smisel v mojih motnih očeh.

In ti vreme,
ki nam s svojo muhastno naravo
krojiš dnevna razpoloženja
in z oblaki zastiraš
večnosti vsemirja.

Ti, Ti, Ti,
Hvala Ti
za to izkušnjo.
Kakor do kosti premočen
tako tudi v duhu neskončen.

[lia]

Jaz sem Ti

Ti livada,
ki že stoletja spremljaš naše trudne korake,
vsako jutro počasi udarjajoče,
vsako jutro bolj stiskajoče.
In ti vreme,
ki nam s svojo muhastno naravo
krojiš dnevna razpoloženja
in z oblaki zastiraš
večnosti vsemirja.

Ti, Ti, Ti,
Hvala Ti
za to izkušnjo.
Kakor do kosti premočen
tako tudi v duhu neskončen.

pje fajn tole prijetno presenečenje



pa še moja današnja


Reka dviga se do roba v breg,
cel dan pada , pada
jata premraženih marel
in vmes plejada
premočenih norcev
in vmes okrogla sreča kotaleča
in bil je gol,
samo zato ,ker je žoga spremenila smer,
1 : 0 in to za goste .
Vmes pa pada, pada ,
lije , še nebo se joče,
v zadnjih pet minut
čarobni preobrat
štirikrat je žoga spremenila smer
in nihče ne ve, da še zmeraj lije, pada
sreča sije iz oči in nič več ne boli
še mraza nikjer več čutit ni.

[Audente]

Lia
Nimbus
in vsi ostali

[doorwoman.p]

kam me pelješ..
mladenič mojih sanj,
razposajenih korakov v dan?

ni noči in brez dežja,
ni variante,
sreča se le spozna.

obliva me kot morje
spomin bližine, teh oči
v njih sij zgubi se bolje..

ne poznam več smeri neba,
a vem, da pelješ me
v neskončnost mojega srca.

[Lisbona]

Vse
Vse besede
Vsak gib
Vse je zlito
V črno kapljo
LAŽI!!






Letela bi

Presekala bi....
razklala bi....
temne noči...
razpostrla krila
in poletela...





Midva

Ko se srečava na robu neba,
ko se objameva pred
oltarjem srca,
ko se začutiva kot trn v peti,
takrat sva to midva.

[Lisbona]

Dogorelo

Dogorelo je
sivo brezno
Izhlapelo
sozvočje upov

Sanje so odšle

Ostane le še
Zemlja
Kamen
Mir
in
majhna Jaz.

[unis]

Mravljica se izgubi
Tava, išče, sploh že pozabi
po kaj je prišla.

Ali, od kod je doma?
Mravljica se boji
Le kdo jo usliši?

Že vem!
Pa ji kar povem!
Naj mravljica sama zdaj to išče
nekje tam zgoraj tisto, kar tukaj nikoli ne bo raslo

Mogoče me je že preraslo
Drevo, ki vse to že od začetka gleda.


Vse hiti, se porazgubi
Odide stran, se razblini
A drevo ostaja, drevo je trdno, drevo je muhasto
in samosvoje
Kot da trava bi želela se dotakniti neba,
tako drevo se zdaj šopiri
ko iz krošnje zopet prileti
mravljica v lačna tla

[doorwoman.p]

kje si, da te pogledam
se zazrem v tvoje oči
in poiščem sebe..

samo za trenutek..
za valovanje,
ki ustavi čas.

za občutek tih,
ki prevzema
vsak moj dih.

tako stopila bi v nov svet
tisti pravi in iskren,
ki odmeva v mojem srcu.

na stežaj bi mu odprla,
pomignila naj stopi skozi
in zaželela srečo.

tako blizu in daleč
tvoj obris je le privid
in moj utrip le ta občutek?

vztrajam,
saj izberem srečo
v zavesah srca..

in ljubezen
do tebe
in svojega neba..

[Antoninus]

O nevemčem

Radost nam nosi razvedrilo,
srce poživlja to dušno nam krepčilo
Servirajo nam modrih naukov zmes
Čigumi za možgane prav zares.
Gobezdanje iz škatle me zavedlo bi na stran poti
Me mika, da TV zabrišem v smeti.

[nimbus]

čigumi za možgane