3 x ocenjeno 667 komentarjev na to temo

[*Ana*]

Pogum, pogum
luna poje in bedi,
pogum, pogum
sij njen še vedno isti je.

Pogum, pogum
saj veš, da z luno
tudi jaz sem tu,
pogum, pogum
večen spomin
bo name tvoj.

Pogum, pogum
večen bo spomin
nate moj...

[upanje]

se dela noč
se dela dan
naš mali medo
je zaspan

za lahko noč
se rahlo v sen zaziblje
za dobro jutro poln vtisov
naproti novim doživetjem

zjutraj ko ga
dan prebuja
in zvečer ko
noč mu spet
razgled ponuja

..to je prišlo po enem mrku

[Tigrčk]

Glasovi kričanja preteklega dejanja,
privid osnutka tistega trenutka,
moč trpljenja, ni več hrepenenja,
jabolko depresije, ki ne zgnije.
Misel nesvobodna tava in ni rodna,
prisluh domišljije v trebuhu zvije.

Upanje zatrto, nikoli več odprto,
tolažba zginjajoča je že otročja.
Zvezde v temni noči, podgana za vrat ji skoči,
ne prinese olajšanja, teh noči krajšanja.

[principesa]

za dušo..
V razpokah

Govorite o prazninah v svojem življenju.
Pravite, da vam skozi špranje življenje odteka.
Strah vas je romanja k lepemu in bežanja k sebi.
Kričite in zaman vpijete v gluhoto sveta.

Ne bom tulil z vami, saj vem, da bom v razpokah
svojega življenja zmerom našel hrib, planino,
rož'co ali mavrico, deževno popoldne in
svetlobo jutra.

[mystique]

UJET V VEČNOST

Nisi oživel
Nisi umrl

Rodil si se

Še enkrat
In spet znova
In znova

Ujet v vrtincu
Brez začetka
Brez konca
Brez smisla

Izstopil bi?
Se nehal rojevati?
Uničil svojo dušo?
Izbrisal sebe?

Tu si bil
Tu si
In tu boš ostal

Vse dokler se zadnji atom večnosti ne sesede vase …





SAMO

Samo peščeno zrno sredi puščave sem.
Samo travnata bilka, ki je ozelenela sredi gromozanskega travnika.
Samo žarek, ki se dviga kvišku.
Samo zvezda, ki je zasijala med tolikimi drugimi.
Samo košček sonca, ki tone pod težo oblakov.
Samo kapljica, ki se je izgubila v morju.
Samo list, plapolajoč v vetru.

Samo nekdo, ki je in ki ga nekoč ne bo več.

[Lisbona]

POSESIVKA!!!

Večna preprostost je vozel,
ki sva ga napravila.
Ima me,da bi te ubila močno v krvi,
ne verjamem,
da bi umrl,
ljubil bi me dalje.
Ima me,
da bi te zadavila
(tako te ljubim)
si pripravila večerjo in
ustnice spravila v hladilnik
za zajtrk.
Ne hodi mi blizu ljubezen!
Kri mi je zalila oči,
strast mi stresa telo,
prsti stiskajo
ostro ,mrzlo kovino.
Zakoljem te.
Samo jaz te bom imela.
Sebično ,zase te bom žrla,
nekje na samem,
stran od pohlepnežev.
Vroče mi bo
in namučila se bom
preden odstranim dokaze..





Evo,še ena moja pesem iz najstniških let...Eh,kje je to..


Ker si človek,ti odpuščam

Ker si hladen,
hrepenim po tebi,
ker si me grel,
sem vroča,
ker me nočeš,
te zapeljujem,
ker si bister,
te spoštujem,
ker si starejši se pazim,
ker mi bereš misli,
te cenim,
ker jo ljubiš,
ji ni primerjave,
ker si bil dober z mano,
te kujem v višave,
ker te ni,
te sovražim,
ker si mi ukradel dušo,
ne jočem.
Ljubim te,
ker si mi pustil srce...

To temo je popravil/a morena: 31. julij 2006, 16:05

[Ebor]

Sprehod skozi čas

1.
Sem kot grešnica
spokorjena morda.
Vseh neizmernosti
naužita.

Segala skozi sanje
več jemala
kot želela.
Nikoli grabežljiva
le radovedna.

Hlastaje se iskala
v vsem in povsod
svojo srečo želela
jo kdaj pa kdaj celo zaslutila.

Jo morda zdaj imam?
Čutim vonj po njej
kot po cvetu,
ki brsti
hiti
nori
v višave si želi.

Tu sem kot drevo
ožarjeno v soncu.

A v oči mi bode dejstvo:
listi si želijo ostati.
Dvojka se je nekam izgubila a se bo našla

[Audente]

Hvala

jih imam še na zalogi...........sam šeenkrat jih bo treba napisat

[Audente]

Sprehod skozi čas

1.
Sem kot grešnica
spokorjena morda.
Vseh neizmernosti
naužita.

Segala skozi sanje
več jemala
kot želela.
Nikoli grabežljiva
le radovedna.

Hlastaje se iskala
v vsem in povsod
svojo srečo želela
jo kdaj pa kdaj celo zaslutila.

Jo morda zdaj imam?
Čutim vonj po njej
kot po cvetu,
ki brsti
hiti
nori
v višave si želi.

Tu sem kot drevo
ožarjeno v soncu.

A v oči mi bode dejstvo:
listi si želijo ostati.

2.

Zdaj lažja je tudi moja duša,
in z njo srce,
kot da oprala ju je poletna nevihta
sprala iz mene in z mene
grehe
ki v vsej neizmernosti
sem jih lepila vase.

Vse se je vame zažrlo
prisesalo na vsak košček telesa
na tej boleče-sladki izkušnji.

Sedaj že skozi noč v dan razpira,
a se nikoli ne odpre nikomur,
ki semkaj vdira,
a ve, da dan za dnevom
spet so nova jutra,
ki gredo v nova upanja.

Srce še upa.

3.
In čas odrinil me je od neizmernosti vsega –
Po vsem z ljubeznijo sem segala
si kot dete z vsem srcem želela,
vzela, kar dlan življenja je ponujala.
Razvajena od vsega in še več……

Zdaj spočilo in spokorilo
se moje je telo in z njim duša.
Izmučeno bilo je od neizmernosti vsega
ljubezni, sreče, veselja in preklete bolečine.
Ne zavedanja ,
ko stisnjenih pesti sem trgala
se iz objema pekla in raja .

Nikoli nisem vase se zaprla,
nikoli nisem si želela biti
kot lešnik v lupini.
Vedno z zaupanjem do sebe in sveta,
ostajala sem jedro, ki zori,
ki v nočeh se je iskalo in jokalo
želelo in hrepenelo.

A se zjutraj je zbudilo v en in edini smisel
se končno umirilo in ujelo ritem.
Brez hotenj in obljub,
polno praznine,
za vedno ostati ljubljena in ljubeča.
V ravnodušnosti vsega.

Drevo stoji pokončno in vzravnano.
Srce spet bije. Srce ve.
Ravnodušno.

[Audente]

Želim
napisati pesem
nekemu imenu
nekemu upanju
sreči
ki ne bo nikoli doživeta
ljubezni
ki ne bo nikoli izpeta
le čustvo
nekje v globinah

Želim
biti
kot nasmeh
ki ti za trenutek ožari lice
vem
nikoli ne bova prepletla rok
da bi odšla
po isti tanki stezi
srebrni potki
ki pelje v gozd pzabe

Glej
morda je bolje tako
ostal prijeten bo spomin na
željo
srečo
veselje
hrepenenje
ki je valovalo
in zamrlo
v nežnih zvokih violine

A ga je še vedno nekaj ostajalo
da se je vračalo in puščalo
grenko - sladek spomin
v tej tišini,
ki naju oba obdaja

[Audente]

Abstraktnost risb narisanih v zatonu
sonca nekega večera
pričara
vzdušje daljnega snidenja
v novembru
dveh ljudi v vesolju množice.
Sva to bila jaz in ti?

V simfoniji decemberskega večera,
ko so violine noro lepo zvenele
in vlak je tulil v daljavi,
so gore pesem svojo pele
in iz konic dolgih las
kodri se valili
sta se srečala dva pogleda v množici.
Sva bila jaz in ti?

Snežinke so plesale v pesmi vetra
in šum koraka je utišal mraz večera
ulice so skrivnostno šepetale
o snidenju dveh ljudi
hiše so se spraševale
Sta bila ti in jaz?

Trije večeri so si podobni
le v osebah
četrti večer ves tih in nem
brez šepetanja ulic
vonja trav in sonca
spi v daljavi nekih misli
in dobro ve,
da izmed vseh ljudi,
ki se bodo srečali
ne bova ne JAZ ne TI

[Audente]

Nekoč

Nevem, ali bom potonila v nič, a če bom,
naj takrat, ko v tebi je še sled spomina,
ljubezen, ki umira, dokler je v nama,
drhti, a še vedno ostaja nje dvom.


Mogoče sem le nje odmev, a ko več ne bom
življenje, ne nalivaj si pelina,
naj žalost se ne seli v tvoj dom,
srce naj vedno ti igra kot v violina.

Morda bolečina v tebi ne bo ugasnila
da v duši bila bi le tišina,
a glej, se našla nekoč bova v njej

a samo, če bova ji prisluhnila
ko drug drugemu končno priznala
da ljubezen med nama je resnica postala

[Antoninus]

Zagrizel sem se v pico mastno
po tipkovnici udrihal strastno
po forumu strašim ob uri pozni
pod oknom klecajo pijanci grozni

res z radostjo ta svet je odet
v vesolju plava velikanska smet
samo ljubezen še sidra me na tla
smisel vidim v številu dva

kok men ne gre romantika nocoj
če kdo skropucalo to zagleda - joj
v izbi svoji premlevam si spomine
čakam da me overdoza cockte prime

[Antoninus]

uau, Antoninus, saj ti gre dbest, ti še kar napiši kaj.

ooo hvala ...kakšno podoknico še mogoče

[Sebastjan]

ooo hvala ...kakšno podoknico še mogoče

Kako, da se v tvoji pesmi spet pojavljajo pijanci?

Dobr si napisal, sem se nasmejal zraven, tako kot tvoji prejšnji.

[Antoninus]

Kako, da se v tvoji pesmi spet pojavljajo pijanci?

Dobr si napisal, sem se nasmejal zraven, tako kot tvoji prejšnji.

hvala hvala

ja pijanci so sestavni del bližnje moje okolice. živim namreč ob parku, kjer se ponoči vedno ''dogaja''...izgleda da imajo določen poetskotvorni potencial...

[Audente]

Ko tvoj uzrem obraz,
ne vidim drugih,
opija tvoja me bližina,
postajam mehka žareča kovina.

Ko uzrem tvoj obraz,
nasmeh sem,
volja tvoja me podreja,
kot iz tvojih ustnic žeja.

Bil v mojih si rokah,
a jaz želela da bi šel,
bila v tvojih sem rokah,
sedaj želim nazaj.

Zakaj postavljala sem vsa vprašanja,
radovednica bila,
morda sem nora,
ker kradla sebi sem zlato.

Prišla nazaj v svoj sem dom,
ne bom ga oropala,
ne bom plesala več na tvoj dvom.

Zdaj srečna sem v bolečini,
sem kot luna,
ki sveti v vsej svoji veličini.

[Audente]

Rekla sem ti pojdi
preživela bom vse to,
gledal si tako me nežno,
Ja, bilo mi je slabo.

Spustila sam pogled
gugal se smehljaj je zvezd,
zaprla vrata pred teboj,
v njih ostal ključ je sam z menoj,
potem v kopalnici sem zeleno zlati,
padla na tla za vrati.

Rekel si mi, ne igraj
punčka moja, vstani zdaj,
mar ne veš tega
nobena ljubezni moje nima,
nora, res si nora kakor noč,
vedno vrnem v objem tvoj se vroč.

Zaprta vrata so ostala,
pogled moj uperjen tja v nebo,
sama tukaj bom ostala,
lahko vpiješ, a slišal te nihče ne bo.

Za hip pomislila sem, odpusti.
On te ljubi,
vedno tako me snubi,
potem me vedno zapusti.
Solza kar sama je spolzela
v pogledu mojem le megla.

Gledam nežno tja v nebo,
ne vidim nič ker je temno.
Nevem, naj končam zdaj zgodbo to,
prerežem žile, potem mi bi bo toplo.

A glej, vstopil spet si nežno,
počasi in po tvoje,
vzel med dlani si lice moje,
poljubil ga le s tvojo strastjo.

Sovražim te in te ljubim,
ko v naročju tvojem spim,
čeprav vsega je preveč,
a le s teboj mi res je všeč.

Vedno je isto, kje in s kom si bil
a ti meni, kaj te briga, s kom sem se zapil.
Ne mi delat tega,
moje meje že presega,
tudi če kmalu boš nazaj,
zaklenjena bodo vrata v najin raj.

[_xTasHeQ]

sedi v samoti, okoli nje je tema,
nenadoma začuti da ni sama...
Tema se dvigne kot zavesa...
Prišel je, prišel je k njej...
Počasi zbujal je upanje v njej...
Prepustila se je njemu... zaupala mu je svoj svet...
On jo je vodil, on ji je svetil, on je vladal njenemu svetu,
on je bil edini ki ga je hotela imet...

A nekega dne je odšel,
Ves njen svet je s seboj vzel...
Sedaj zopet sedi v samoti in zre v temo...
Čaka ga, čaka...
V njej je samo še upanje, ki iz minute v minuto kopni...
Teče zadnja minuta...
Čaka ga, čaka...
Sedaj ve da je odšel... nikoli več ne bo prišel...
Kaj sedaj...
Upanje uplahni, v srcu zaboli, v očesu zaskeli in iz žil teče kri...
Zadnja misel: Kje si...??
Odgovora ni...
In nato se zaprejo njene oči...

just R.I.P.

[Alan_New]

Ah, koliko "čudovitih" pesmi je posvečenih kemijskim reakcijam...

[Audente]

Ah, koliko "čudovitih" pesmi je posvečenih kemijskim reakcijam...

a ni to lepo
če ne drugje.........ostane v pesmih reakcija

[Antoninus]

Lunin forum

luna sije, vilica po pladnju bije
snedli smo varanu krake
še prej preverili astrologiji znake
Alan new preganja tu vampirske spake

resnobnosti preveč je zdaj zašlo v debate
inkvizicija prihaja v svate
ob hladu dežnem obul sem si copate
pa z razpelom nad vrage kosmate

kdo je komu kdaj in kje?
kakšno je počutje, kaj se danes je?
Kdo željan je zabave?
in komu mar so le baklave?

[Audente]

love is in teh air