Za nemoteno delovanje te spletne strani uporabljamo piškotke. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z našo politiko piškotkov. Nadaljuj
Lunin net

Hitri skok na vsebino


Fotka

Ljubezen, partnerstvo, odnosi in duhovna rast


  • Prijavi se, če želiš komentirati
- - - - -
87 komentarjev na to temo

#1 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 730

Objavljeno: 19. maj 2002, 01:00

Na temle Forumu že v drugi temi razpravljamo o ljubezni in partnerstvu in se je tema že kar lepo razvila...
Vendar je bil tam predstavljen oz. izpostavljen predvsem vidik zvestobe v partnerstvu - poudarek je bil torej na tej plasti odnosa.
Ker pa bi rada, da bi o ljubezni in partnerstvu razpravljali tudi morda z drugačnim predznakom, odpiram še tule to temo.

Želim, da bi se na tem mestu podajala mnenja, izkušnje, nasveti, pa tudi razmišljanja in razglabljanja o tej, za vse nas tako zanimivi in pomembni temi.
Večkrat smo o tem razpravljali v Chatu - vse skupaj se je izkazalo za terapevtsko in naj ima takšen namen tudi tale tema.


Marsa
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#2 onewa

onewa
  • Vajenček
  • PipPipPipPip
  • Št. objav: 63

Objavljeno: 20. maj 2002, 01:00

Večkrat sem že poskušala srečo v ljubezni, imam otroke, potem sem kar nekaj let preživela sama in zdaj se ponovno plašno, poiskušam v ljubezni... in šele zdaj ugotavljam, da je težko. Nekje (mislim, da v knjigah Barbare Ann Brennan) sem prebrala, da težko ustvariš poln, svoboden odnos s partnerjem, če prej ne razrešiš odnosa z enim od svojih staršev. Bojda se s partnerjem vedno kregaš tudi s starši, oz. z enim od njih, in dokler ne razrešiš tega odnosa, ne ustvariš srečnega odnosa, ne glede na to, kako in kolikorat izbereš novo vezo... Kaj si mislite o tem?

#3 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 730

Objavljeno: 20. maj 2002, 01:00

Onewa - ne vem, nočem razmišljati tako fatalno, pa tudi se nočem rešiti nekih vzorcev s pomočjo drugih vcepljenih vzorcev.
Kaj pa ti čutiš? Ali se najdeš v tej "teoriji"? Če je tako, boš na tak način tudi prodrla do bistva. Vsak po svoje pelje in vodi tako svoje življenje, kot tudi dogodke, ljudi in torej tudi odnose, ki jih ob tem vzpostavlja.
Na nek način se vsekakor strinjam, da je res tako, da pravzaprav rešujemo na nadaljnjih življenjskih odnosih in situacijah vzorce, ki jih nismo razrešili prej, v drugih odnosih - torej tudi v teh, s starši.
Vendar vedno zagovarjam tezo, da ima vsak moč, da spreminja in usmerja svoje življenje.
Večkrat in vedno to ljubezen, ki jo tako vztrajno in obupano iščemo, najdemo v sebi, in ljubezen, ki jo doživljamo v partnerskem odnosu, je pravzaprav naša, že stotič odkrita oz. prebujena ljubezen v nas samih.
Ko LJUBIMO, v bit poštekamo ljubezen in to nas tako fascinira, da moramo vzljubiti tako ljubezen samo kot tudi sebe v tej novi fazi doživljanja in na ta način poštekamo marsikaj o sebi in tako tudi zrastemo.
Če pa želimo partnerja prisiliti, da se bo spremenil pa našem okusu in merilu, pa se kar pripravimo, da ne bomo dosegli nič ali ravno nasprotno.
In to je tolikokrat prežvečeno in povedano bistvo ljubezenskega (ali pač kateregakoli partnerskega) odnosa - da namreč sprejmeš drugega, da pustiš drugemu, da je tak kot je, spremenil pa ga boš tako, da boš najprej spremenil sebe - neverjetno učinkuje.

Marsa
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#4 onewa

onewa
  • Vajenček
  • PipPipPipPip
  • Št. objav: 63

Objavljeno: 21. maj 2002, 01:00

Hm, zdi se mi pomembno, da začneš ločevati glasove v sebi... Če je človek pozoren, menim, da kar kmalu ugotoviš in ločiš kdo govori skozi tebe...ne mislim samo staršev, čeprav so po moje najbolj vplivni, ampak tudi prijatelje, učitelje, sodelavce,...
Mislim, da bi tako lahko prišla do bistva sebe.
Sicer mi je pa grozno všeč tvoj prvi stavek, da se nočeš rešiti vzorcev s pomočjo drugih vzorcev... najbrž ima vsak človek svojo pot in način in globino do katere želi poseči pri preučevanju samega sebe. Jaz se dostikrat vprašam, pa je res tako pomembno, da se razčenjujem tako natančno, hehe ;) Vendar mi potem lastno nezadovoljstvo oz. fizične telesne težave kažejo, da ja...
In ker je partner nekako moje ogledalo, probleme vidim še bolj konkretno. Hm, sem morda prevelik egoist, ali pa si enostavno ne pustim ljubiti..

#5 Tjazy

Tjazy
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 2 112

Objavljeno: 22. maj 2002, 01:00

Tezava med moskimi in zenskami je ta, da smo poroceni s svojimi slikami ali idejami o svojem partnerju in tako partnerju ne dopustimo, da bi bil, kar v resnici je. Potem se zacne upiranje in prepiranje. Ce se nihce noce spremeniti (spremeniti sliko o partnerju), je ta zveza obsojena na propad. Ce pa dopustimo, da se slika razblini (za kar pa potrebujemo konfliktne situacije, ki nam povejo, da tako naprej ne gre), lahko dosezemo harmonijo v sebi in s svetom.

Partnerje imamo zato, da nam pomagajo najti harmonijo v sebi, ne pa zato, da jih vezemo nase in jim ne damo dihati!

Ko najdemo harmonijo v sebi, smo svobodni in se lahko brez vzorca, svobodno odlocamo, kako in kaj. Ce smo navezani na partnerja, torej na svojo sliko o njem, je to nekaj najbolj egoisticnega, najbolj crnega na tem svetu.

Navezanost, ljubosumje, nasilje - to ni nic drugega kot nesposobnost dati nekomu svobodo, da je tak kot je. In ko to storis, postanes tudi sam tak kot si. Brez maske!

Pravi odnosi med moškimi in zenskami morajo sloneti na prostovoljnem sprejemanju odgovornosti, ne na vsiljenem. Odnos mora biti tak, da dopusca obema svobodo. To, da si v odnosu z nekom, ne pomeni, da si lastnik svojega moza ali zene. To ne pomeni, da mu lahko na silo preprecujes biti srecen, kar vecina neprestano dela.

Ena od osnov ljubezni, je spostovati in ceniti zelje drugih ljudi, se posebno svojega partnerja in kadar se med njima ustvari navezanost, to ni vec mogoce. Potem je to omejitev. In zakonska zveza, je ze sama po sebi omejitev, in to omejitev se da resiti v svojem umu in ni potrebna locitev, da se dejansko zares pretrgajo negativne vezi.
Hudicevo tezko je spostovati zelje svojega partnerja. Dokler so to materialisticne zelje, ni problema, pac po zmoznostih, ko pa gre za zeljo, preziveti preostanek zivljnenja s primernejsim partnerjem, v primeru, da dva spoznata, da bi jima bilo lepse z drugimi, pa nisem preprican, da smo zmozni biti srecni, ker je nas partner, ki ga imamo res radi, ugotovil, da bi se lahko bolj izpopolnil z drugim partnerjem?! Bomo takrat tudi spostovali njegovo zeljo? (namenoma sem izbral najhujso mozno zeljo, ker ce prenesemo to, potem imamo vse reseno...)
Najprej probamo trik uzaljenosti, potem nastopi jeza, ce tudi to ne zaleze, se se posluzujemo trika obtozevanja, vceplanja krivde in mascevanja.
Ko vsak pri sebi razmisli, ali je lahko srecen, takrat, ko mu parter pove, da ga zapusca, ker je nasel drugega in si zeli biti z njim, takrat ga ima rad. Ce ne obcuti srece, potem je s svojim parterjem samo iz navezanosti, egoizma in sebicnosti. Jokati, kadar nas zapusca partner, je navezanost, odvisnost.. predvsem pa egoizem. Biti srecen, ker mu hoces dobro, pa je ljubezen!
Pot do tukaj seveda ni enostavna in ko je taksna veza ustvarjena, sem preprican, da ne bo nihce nikoli pomislil na karkoli drugega, kot na poglobitve odnosov in ljubezni s svojim parterjem. Vsa bit je v tem, da se ne pocutimo ujete in omejevane, ampak svobodne..
Samo ta krog je zacaran... dokler bo obstajala navezanost, posesivnost in egoizem v neki vezi, do takrat bo obstajala moznost, da si nas parter najde drugega, ker ga dobesedno silimo v to. Ko si podarimo svobodo, zakaj bi potem kdo se kam bezal?
Ampak ne cakati, da bomo dobili svobodo od parterja, potrebno jo je podariti, takrat jo sele lahko dobimo. Kar das, to dobis!
Ko vidimo v svojem parterju vse najboljse, ko nas na njemu nic vec ne moti, takrat smo se resili, ker smo takrat resili svoje tezave. Iz stalisca duhovnosti, partner igra tocno taksno vlogo v nasem zivljenju, kot smo mu jo mi SAMI napisali.


Bog je rekel: Ukazejem vam, da ste, dokler zivite, srecni na zemlji!" Richard Bach - ILUZIJE

Tjazy

*** SVET JE NAREJEN PREPROSTO *** Tjazy

#6 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 730

Objavljeno: 23. maj 2002, 01:00

Tezava med moskimi in zenskami je ta, da smo poroceni s svojimi slikami ali idejami o svojem partnerju in tako partnerju ne dopustimo, da bi bil, kar v resnici je. Potem se zacne upiranje in prepiranje. Ce se nihce noce spremeniti (spremeniti sliko o partnerju), je ta zveza obsojena na propad. Ce pa dopustimo, da se slika razblini (za kar pa potrebujemo konfliktne situacije, ki nam povejo, da tako naprej ne gre), lahko dosezemo harmonijo v sebi in s svetom.
Partnerje imamo zato, da nam pomagajo najti harmonijo v sebi, ne pa zato, da jih vezemo nase in jim ne damo dihati!  ...

Tjazy

Zelo res! Dobro si peljal misli tule...

Ampak ne cakati, da bomo dobili svobodo od parterja, potrebno jo je podariti, takrat jo sele lahko dobimo. Kar das, to dobis!
Ko vidimo v svojem parterju vse najboljse, ko nas na njemu nic vec ne moti, takrat smo se resili, ker smo takrat resili svoje tezave. Iz stalisca duhovnosti, partner igra tocno taksno vlogo v nasem zivljenju, kot smo mu jo mi SAMI napisali.

Tudi to je res - to je bistvo svobodnega odnosa..
Še nekaj bi samo dodala - tudi mi sami igramo takšno vlogo, kakršno smo si jo zapisali - tudi če skupaj s partnerjem.

Marsa
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#7 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 730

Objavljeno: 23. maj 2002, 01:00

Hm, zdi se mi pomembno, da začneš ločevati glasove v sebi... Če je človek pozoren, menim, da kar kmalu ugotoviš in ločiš kdo govori skozi tebe...ne mislim samo staršev, čeprav so po moje najbolj vplivni, ampak tudi prijatelje, učitelje, sodelavce,...
Mislim, da bi tako lahko prišla do bistva sebe.
Sicer mi je pa grozno všeč tvoj prvi stavek, da se nočeš rešiti vzorcev s pomočjo drugih vzorcev... najbrž ima vsak človek svojo pot in način in globino do katere želi poseči pri preučevanju samega sebe. Jaz se dostikrat vprašam, pa je res tako pomembno, da se razčenjujem tako natančno, hehe ;) Vendar mi potem lastno nezadovoljstvo oz. fizične telesne težave kažejo, da ja...
In ker je partner nekako moje ogledalo, probleme vidim še bolj konkretno. Hm, sem morda prevelik egoist, ali pa si enostavno ne pustim ljubiti..


Onewa - všeč mi je tvoj način razmišljanja. Všeč mi je tudi, ker si samokritična - ne smeš pa biti preveč.
Tudi analiziranje je včasih čisto koristno - a spet ne preveč..


Marsa
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#8 andrej

andrej
  • D član
  • Št. objav: 696

Objavljeno: 24. maj 2002, 01:00

Z ženo razvijava svoj odnos že 12 let. Pet let v zakonu in 7 let prej. Ja, res je, to je nedokončana zgodba. Ampak nedokončana je samo če jo razvijaš, neguješ in spoštuješ, če ne, se kaj hitro konča. In potem znova in znova vedno z drugimi partnerji.

Ne vem če res drži tisto o starših ampak moje izkušnje kažejo tako. Ne gre za odnos s starši ampak za vzorce, ki si jih skupaj s starši vzgajal celo otroštvo. Te vzorce ti niso vbili starši ampak si jih z nekim nameno prinesel sabo. To mi med drugim potrjuje tudi to da dva otroka z istimi starši pridobita različne vzorce. Staršem smo lahko samo hvaležni da igrajo našo igra in nam pomagajo učiti se našo šolo. Je pa res da če teh vzorcev ne razčistiš s starši jih dobiš ponovno pri partnerju. Ampak to je spet blagoslov saj imaš še eno priložnost.

Z ženo sva že rasčistila kar precej teh vzorcev in najina ljubezen je vedno bolj globoka. In ko razčistiš en vzorec so to pozna tudi v odnosu s starši in drugimi. Sploh ni treba iti v boj in konfrontacije, važno je da jih spoznaš v sebi jih analiziraš in odpraviš. Sploh pa jih drugi vidijo čisto drugače. Z ženo sva bila do konca začudena nad prekrivanjem naijih vzorcev bili so čisto drugačni in vsak dogodek je bil komplamentaren eden ga je razlaga s svojimi vzorci drugi s svojimi in če nadaljuješ tako se veza mora končati če ne drugače v bolezni. Po mojih izkušnjah je v odnosu najpomembnejše KOMUNIKACIJA. Povej vse, čisto vse, presenečen boš nad odzivom in razpletom.

Veliko uspeha želim vsem ki se trudijo v zvezi se splača in še enkra KOMUNIKACIJA!!!

andrej

#9 pokowc

pokowc
  • Brez statusa
  • Št. objav: 5 844

Objavljeno: 26. maj 2002, 01:00

VSE SKUPAJ JE POVEZANO.

ne eno in ne drugo ne more biti polovično, kajti nastopi kmau trenje !

ZVEZO JE TREBA ZNATI VZDRŽEVATI!

res je.. pravi, ton komunikacije, tolerantnost in ogromno prilagajanja

Menim, da zveza ni Jaz tebi - ti meni, ampak Dovoliti si!



pokowc

#10 andrej

andrej
  • D član
  • Št. objav: 696

Objavljeno: 27. maj 2002, 01:00

Če vlada med partnerjema spoštovanje in ljubezen potem prilagajanja v bistvu sploh ni, saj obadva vživata v SKUPNEM življenju, ki jima je cilj in ni v škodo življenja enega ali drugega.

andrej

#11 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 730

Objavljeno: 27. maj 2002, 01:00

... Kot bi sestavljali nekakšen življenjski puzzle tukaj v tej temi.
Vsak doda delček v tale mozaik, kdo drug ali sam kasneje še kaj doda, nadgradi, tako da vse skupaj diha in živi.
Namreč - res bi se v glavnem vsi strinjali, ko bi kdo rekel - najpomembnejše je prilagajanje... toda - Andrej ima popolnoma prav...
A drugi ima pa tudi prav. Andrej govori o pravzaprav skoraj idealnem odnosu. Ko je vzpostavljena taka stopnja spoštovanja in zaupanja, pravzaprav res ne rabimo več terminov kot je prilagajanje.
Kjer pa je še potrebno prilagajanje, pa hvalabogu, da je, in da se sploh dela korake v tej smeri.. Kajti prilagajanje, kljub temu, da se zdi, da morda ne prihaja od srca, vseeno izhaja iz spoštovanja volje in želje drugega.

Marsa
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#12 onewa

onewa
  • Vajenček
  • PipPipPipPip
  • Št. objav: 63

Objavljeno: 27. maj 2002, 01:00

Ja, krasni ste! Sem zelo vesela, da vam na področju partnerstva uspeva tako dobro. Tu se imam jaz še precej naučiti, res. Sej sem že enkrat omenila, da mi je razumsko vse, hehe, skoraj vse jasno, samo v praksi mi pa marsikaj ne znese.
Mi ni čisto jasno kje sem skrenila s poti, zakaj si ne zaupam in zakaj vedno pričakujem, da me bo nekdo zapustil. Potem to rajši naredim sama, preden to tudi v resnici doživim. To je tisto, kot sem že napisala, da nimam občutka, da je problem v partnerjih, ampak da moram razčistiti svoje težave.
Alpa je dons kriva prazna luna, da sem spet malo bolj pesimistična... ;))

#13 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 730

Objavljeno: 27. maj 2002, 01:00

Onewa - ne samo polna - tudi mrk!
Poglej si Napoved (za ta teden in za maj)!

Na mrke privrejo na dan stvari...

Marsa
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#14 andrej

andrej
  • D član
  • Št. objav: 696

Objavljeno: 28. maj 2002, 01:00

Rad bi še nekaj podelil z onewa. Pri partenrskih odnosih je tako da je vsak unikaten zato ni nobenega pravila. Rad pa delim svoje osebne izkušnje in mogoče so pravšnje za nekoga.

Pri onewi me je zbodlo tisto o zapuščanju. To so samo vzorci, ki si jih pridobimo skozi otroštvo oziroma jih prinesemo seboj saj starši samo lepo igrajo vlogo v naši igri.

Sedaj pa konkretno k mojemu primeru. Z ženo sva imela iz otroštva zelo zanimive vzorce. Jaz sem imel težave z odgovornostjo nenehno sem imel občutek da se nekdo obeša name in jaz tega ne zmorem. Zato sem se nenehno umikal. Žena pa je imela vzorec da jo nekdo nenehno zapušča in se mora boriti za naklonjenost. Verjetno si predstavljate najine nenehne borbe.

Kar nekaj let sva potrebovala da sva končno prišla do pogovora kjer sva vse lepo povedala. Seveda pa sva morala pred tem počistiti in spoznati sama sebe. Tako sva ugotovila, da se jaz v bistvu ne umikam ampak me je samo strah odgovornosti ona pa se ne obeša name ampak jo je samo strah zapuščanja. Tako enostavno je to. Na koncu se lahko samo še smejiš.

Brez dela na samemu sebi pa ne gre. Najprej moraš sam sebi priznati vse strahove šele potem lahko to poveš tudi drugemu.

Za konec naj povem še to, da so se po tem spoznanju tudi najini odnosi s starši obrnili 100% na bolje.

andrej

#15 decička

decička
  • NeČistZačetnik
  • Pip
  • Št. objav: 1

Objavljeno: 28. maj 2002, 01:00

Oglasam se prvic. Tema je zelo zanimiva. Najbolj pa je znimiva zaradi tega, ker se "skoraj" celo zivljenje ukvarjamo s partnerskim odnosom.
Glede na moje "bogate" izkusnje vam lahko zaupam tudi svoja dognanja. Ne bom vas ucila in tudi pridigala ne, samo neakaj drzi kot pribito. SPREMENITE SEBE IN SPREMENILI BOST VSE OKOLI SEBE. DOKAZANO!!! Doživela sem marsikaj, vmes tudi zbolela, toda nikoli ni prepozno. Živim, diham in sem spoštovana. Ne boste verjeli imam tudi nekaj slabih lastnosti, ki pa me ne obremenjujejo ampak me izpopolnjuje. Se enkrat NIKOLI NI PREPOZNO.

#16 onewa

onewa
  • Vajenček
  • PipPipPipPip
  • Št. objav: 63

Objavljeno: 29. maj 2002, 01:00

Hvala Andrej za komentarje (in seveda vsem ostalim tudi)!
Mili, s partnerjem uživajta v svojem vrtičku, se mi zelo dopade primerjava in sem vesela, da uspeva!

Ja, podobno se počutim, občutek imam, da se moram vedno dokazovati in da če bi bila še malo boljša, potem bi šlo...preveč si naložim na pleče (hehe, upognjena ramena..;) in bravo Marsa, sem kot goba, ki vse potrpi in vsrka, dokler ni kupica polna, potem pa bumm...in ljudje okrog mene sploh ne vedo za kaj gre..
V tem je moj egoizem, da preveč 'sama s sabo ubdelujem sebe' in sem preveč neizprosna do sebe in se 'zaciklam', hehe... sem kot medo, ki v brlogu tuhta in ko se odloči in pride iz brloga in zarjove, sploh ne vidi, da se je situacija že povsem spremenila...

Vse to ozaveščam in se učim, da zaupati ni tak problem. Imam občutek, da sem stalno napeta in čakam, kdaj me bo kje kdo 'prinesel okrog' in zato se najbolj sprostim, če sem sama...

Ups, vem da je to spet bolj jamranje :( ampak takole pisanje je meni odkrivanje in soočanje z mislenimi vzorci in od hudiča zaleže.

Hvala, da poslušate in komentirate!

#17 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 730

Objavljeno: 29. maj 2002, 01:00

Onewa - meni se zdijo tvoji posti daleč od jamranja. :)
Pravzaprav se celo zabavam, ko jih berem (a ne mislim tega v privoscljivem smislu).
Imaš zelo dobre primerjave - praviš, da si "kot medo, ki v brlogu tuhta in ko se odloči in pride iz brloga in zarjove, sploh ne vidi, da se je situacija že povsem spremenila..."

To je često res tako - reagirati moramo "ravno ob pravem času".
če bomo torej reagirali takoj, brez da bi pomislili, morda ne bo "prava" reakcija. Če pa bomo predolgo tuhtali, bo pa na vrsti že druga zgodba.
Včasih tudi nekdo morda preveč resno in dobesedno vzame, ko prebere priročnike za osebno rast in vidi nasvete, kako naj "končno poskrbi zase", "počne to, kar mu je všeč" in podobno.
Nekdo drug pa vidi kup potrditev, zakaj pri njem do teh stanj sploh prihaja - potem pa, namesto da bi jih presegel, se ustavi na njih in jih kot vzorec naprej goji (mislim npr. na to, da nam nekdo reče - ja, res, ti si Vodnar, on je Rak, to je tragična kombinacija - in to je to... Ne spušča pa se dalje. Prišel pa bi do zanimivih ugotovitev - njegov ASC je morda v Raku, pa govorimo že o povsem drugih povezavah).
In tako dalje...

Ko praviš, da samo "prežiš, kdo te bo prinesel okoli".... Mislim, da se na tak način s humorjem vztrajno "odvajaš" negativnosti v sebi.
Nekako: "spregledala si". Težko je tako vkoreninjene vzorce preseči čez noč.
Tudi je večkrat praksa, da ko ravno najbolj napredujemo, nam, kot zanalašč, neki vražiček spet nastavi nekakšno past, da se zdi, ko da se vzorca še nismo otresli. Vendar to je ta, zadnji (ali pač eden od zadnjih) val... ne gre za preizkušanje... Gre za tako trdo vcepljene vzorce... To je prepleteno v naših mislih - še vemo ne, kdaj negativno razmišljamo.
Včasih iz nekakšnega "inata" NOČEMO pozitivno razmišljati. Včasih je to pozitivno - kajti jezo in takšne negativnosti je bolje dati iz sebe.
Če pa še kar podoživljamo in vztrajno in trmasto vidimo in gledamo samo z naše plati, pa ne bomo ničesar spremenili.



Marsa
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#18 Anatha

Anatha
  • Vajenček
  • PipPipPipPipPip
  • Št. objav: 182

Objavljeno: 29. maj 2002, 01:00

Tudi je večkrat praksa, da ko ravno najbolj napredujemo, nam, kot zanalašč, neki vražiček spet nastavi nekakšno past, da se zdi, ko da se vzorca še nismo otresli. Vendar to je ta, zadnji (ali pač eden od zadnjih) val... ne gre za preizkušanje... Gre za tako trdo vcepljene vzorce... To je prepleteno v naših mislih - še vemo ne, kdaj negativno razmišljamo.


Ta prispodoba vrazicka mi je vsec, Marsa! Spominja me malo na Norca pri tarotu...

To sem tudi jaz ze veckrat dozivela in se vedno dozivljam. Naucila sem se vse skupaj sprejeti s humorjem in sedaj se smejim sama sebi, ko se zalotim v kaksnem vzorcu (tako kot pri izpovedi v "crni luknji"). In hkrati se vedno spomnim na vrana, mitoloskega prevaranta, ki ljudem nagaja in jih s tem sooci z njihovimi omejitvami (pri meni igra veliko vlogo simbolika zivali).

Vazno je, da se teh vzorcev zavemo, in da se hkrati zavedamo tudi, da jih zmoremo obvladati in spremeniti v pozitivne ali izbrisati. Zdrava doza humorja je tukaj kot osvezilno socno jabolko zgodaj zjutraj, ko smo se cisto zaspani in pobiti.

Anatha

Pot v svetlobo gre skozi temo.

#19 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 730

Objavljeno: 29. maj 2002, 01:00

...sedaj se smejim sama sebi, ko se zalotim v kaksnem vzorcu ..


Res - točno tako je!
Nekdo (mislim, da je bila Louise hay - ali pa je bil Norman W. Peale) je dejal, da so negativnosti oz. slabe misli kot plevel - treba ga je opaziti in izločiti - izpuliti.
Res je tako. Negativnost se kar razrašča.. Še vemo ne, kdaj smo spet v kalupu negativnosti...
Zato je dobro, da spremljamo to pri sebi in se ne ustrašimo misli - kajti - so samo misli. Ko uspemo na vse skupaj gledati s humorjem, smo naredili največji korak.
Če pa postanejo negativne misli naši občutki (če se identificiramo z njimi in jih naprej, tudi če zgolj na nivoju strahu, gojimo v sebi), tedaj govorimo o začetku depresije in to moramo začeti takoj zdraviti - tako da jih (neg. občutke, kot so strahovi, skrbi) postopoma izkoreninimo.


Marsa
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#20 onewa

onewa
  • Vajenček
  • PipPipPipPip
  • Št. objav: 63

Objavljeno: 29. maj 2002, 01:00

Ja, in veste kaj meni največkrat pomaga... ko se zadosti preživciram, si rečem :'naj gre vse skupaj v maloro' in neverjetno se stvari zasučejo na bolje..
..kot, da bi se sprostila energija, ali kot bi breme iz ramen odložila in rekla: 'Ne morem več, Bog ti se ukvarjaj s tem.'

#21 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 730

Objavljeno: 29. maj 2002, 01:00

Ja, in veste kaj meni največkrat pomaga... ko se zadosti preživciram, si rečem :'naj gre vse skupaj v maloro' in neverjetno se stvari zasučejo na bolje..
..kot, da bi se sprostila energija, ali kot bi breme iz ramen odložila in rekla: 'Ne morem več, Bog ti se ukvarjaj s tem.'


Saj.
In tako tudi je. :)

Marsa
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#22 JANKA

JANKA
  • NeČistZačetnik
  • PipPip
  • Št. objav: 12

Objavljeno: 29. maj 2002, 01:00

Andrej! Vesela sem, da vama z ženo uspeva vzdrževati, reševati in razvijati vajin odnos. Tvoje navedbe so kot neka obljuba za vse nas, ki tega še nismo storili. Zelo domače in znano mi zveni ta tvoj opis

"Sedaj pa konkretno k mojemu primeru. Z ženo sva imela iz otroštva zelo zanimive vzorce. Jaz sem imel težave z odgovornostjo nenehno sem imel občutek da se nekdo obeša name in jaz tega ne zmorem. Zato sem se nenehno umikal. Žena pa je imela vzorec da jo nekdo nenehno zapušča in se mora boriti za naklonjenost. Verjetno si predstavljate najine nenehne borbe."

Tudi pri naju dveh je tako. Zdi pa se mi, da moje besede letijo v prazno, da namesto razumevanja izzovem agresijo, nesprejemanje, vpadanje v besedo... Včasih imam občutek, da je moj partner do mene sovražno razpoložen in da mu grem krepko na živce. Po drugi strani se mi zdi, da me ima neskončno rad, prav tako otroke. Velikokrat se zgodi, da ko se nam odpre in začuti, da nas ima rad, zakrkne, se zapre in se odziva z negodovanjem, kritiziranjem.... Takrat ne sprejema nobene odgovornosti, tudi do otrok ne. Jaz pa se bojim ostati zapuščena in ko si hočem priboriti naklonjenost, silim vanj, on me zavrača, bojazen se pri meni veča, silim še bolj - začarani krog! Lahko bi sklepala, da se ne mara preveč vezati, pa ni tako, pred leti ni bil tak in mi je svojo naklonjenost znal pokazati... Ah! Jamram! Resnično ne vidim rešitve, mogoče se res imam premalo rada, da dopuščam, da se mi to dogaja?!?

Zanima me, kaj storiti v teh razmerah, je bilo tudi pri vas stanje podobno temu? Kako presekati ta ustaljeni krog?

Čeprav je to oglašanje na začetku naslovljeno samo na Andreja, ni namenjeno samo njemu. Iz vsakega odgovora se da izluščiti tisto nekaj, kar potrebujemo sami, le da mi je bila ta opis dejansko najbolj blizu. Pozdrav in lep popoldan!

#23 andrej

andrej
  • D član
  • Št. objav: 696

Objavljeno: 30. maj 2002, 01:00

Janka, tudi midva sva šla skozi zelo podobne faze. Žal ti ne morem povedati enostavnega recepta za rešitev. Je pa ena resnica TO JE PROCES. Proces ki zahteva tudi veliko truda in predvsem dela na sebi. Svetujem ti da se za začetek posvetiš samo sebi, raziskuj sebe svoje občutke in strahove. Vmes pa nenehna komunikacija.

Tudi midva sva imela težke čase obtoževanja in tudi joka, vendar nikoli ne nehaj s komunikacijo. Vztrajaj do konca. Če so nameni čisti in je podlaga ljubezen dobiš pri svoji in partnerski preobrazbi neizmejno podporo vesolja. Verjami v najbolše.

Za spodbudo naj ti povem da je najin proces trajal (in še vedno traja) tri leta intenzivnega dela na sebi, ki se je končalo (vsaj ta faza) s prihodom otroka, ki nama je povedal da zdaj je pa konecheca. Otroci niso hec mi imamo vso odgovornost za njihov razvoj in preživetje.

Res se splača vztrajati, že prevečkrat sem opazoval pare in tudi prijatelje, ki niso poskušali ali imeli moči da bi presegli take odnose in so se spuščali iz enega odnosa v drugega in povsot ista zgodba le vedno hujša, dokler ne rečemo dost mam. Vsak pa ima svoj prag tolerance.

Za konec še to, stvari niso take kot jih vidimo mi, take so le zato ker jih gledamo s svojimi očmi. Hočem povedati to, da ko spremeniš svoj pogled na svet se svet spremeni.

Veliko sreče pri vajinem odnosu, predvsem pa ne jemlji procesa kot nekaj strašnega vživaj v spozavanju sama sebe in se veseli življenja.

andrej

#24 JANKA

JANKA
  • NeČistZačetnik
  • PipPip
  • Št. objav: 12

Objavljeno: 30. maj 2002, 01:00

Andrej, hvala! Najprej bom poskusila s pozitivnimi afirmacijami za dviganje samozavesti in cenjenja same sebe in predvsem ne bom več brskala po preteklosti in iskala dokaze, ki bolijo, bolijo... Poročala bom o napredku.

Janka

#25 andrej

andrej
  • D član
  • Št. objav: 696

Objavljeno: 3. junij 2002, 01:00

Partnerski odnos je blagoslov, ki ti omogoča spoznati sebe in se spremeniti. Tvoje največje ogledalo so najprej starši kasneje partner in še najbolj tvoji otroci. Opazujmo jih in se učimo.

Pri meni je bilo pomembno da sem spoznal svojo moč. Da sem se zavedal da lahko tudi popolnoma sam živim in funkcioniram, da v bistvu ne rabim nikogar. Pa to ne pomeni da ko imaš težave v odnosu enostavno odkorakaš. Vendar ko se zavedaš tega se pri partnerjevih reakcijah in odnosu ne počutiš ogroženega in te ni strah in šele takrat lahko jasno opazuješ in razmišljaš. Ko si v tej fazi začneš razumevati svojega partnerja in njegove strahove in kar je najpomembnejše začneš ga razumeti in sprejemati takega kot je, saj veš da njegovo vedenje ni naperjeno proti tebi ampak so to njegovi strahovi in težave, ki pa so ti na nek čudežni način pomagali spoznati svoje.

Še enkrat bo poudaril tisto kar je že povedalo kar nekaj predhodnikov SPREMENI SEBE IN SPREMENIL BOŠ SVET.

In na koncu še enkrat: partnerstvo je blagoslov na tvoji duhovni poti zato bodimo svojim partnerjem hvaležni da delijo našo pot!

andrej




Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)

Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0