87 komentarjev na to temo

[teja]

Vesela sem, da ste tudi taki, kjer sta se oba podala na pot raziskovanja "duhovnosti". Jaz sem na tej poti sama, ker moj mož ne verjame v nič kar ne more videti, potipati, in je izreden pesimist. A jaz se učim in zorim. Z mano pa tudi vsa moja družina. Čeprav ne ve, vse te stvari vplivajo tudi nanj, zato tisti, ki ste skupaj v tem , ne obupajte.

[Marsa]

Seveda, Teja - veliko nas je, ki živimo v bogatem duhovnem partnerskem odnosu - vsak tak pa seveda vključuje tudi krize - brez tega ni mogoče vzpostaviti takšne stopnje vzajemne rasti - namreč brez "težav", ki jih damo skupaj skozi. ...
Vendar morda nekateri raje govorimo zgolj v svojem imenu (ker npr. ne želimo vpletati partnerja; če in kar ima za povedati, bo morda povedal sam, morda pa ne želi, kljub svoji duhovni zrelosti, o tem razpravljati javno ali vsaj ne, da drugi o tem razpravljajo, medtem ko se on ukvarja z drugimi rečmi, in nič ne ve, da pravkar poteka pogovor o njem - in to se mi pravzaprav ne zdi pošteno do njega).
Skratka - sama ne želim govoriti v tujem imenu - preprosto - ker bi mene motilo, da nekdo nekje govori o meni, mojih lastnostih, mislih, težavah, morda celo objavlja moj rojstni datum ipd...

Morda pa tudi tvoj mož ni tako "neduhoven", kot se tebi sami zdi...
Verjetno je samo počasen in skeptičen in se ne pusti prisiljevati. Prepričala ga boš s sabo.
Prepričal pa ga bo tudi čas sam.


Marsa

[teja]

hvala. tega se tudi sama dobro zavedam

[Marsa]

Včasih naša pot rasti ne poteka sorazmerno (v časovnem smislu) s partnerjevo - pa se nam morda zazdi, da je razkorak vse večji in vse bolj nepremostljiv.
Vendar navadno ni tako.
Vsak, še tako preprost človek, se bo dobro odzival na dobro.
Nihče pa ne mara prisile in da ga učijo in mu pridigajo.
Poleg tega je še en moment tukaj; namreč, nekdo si ne prizna in noče napredovati, ker mora npr. povsem zamenjati oz. spremeniti ne samo miselni tok, temveč večkrat celo življenjski stil.
In marsikdo razmišlja celo tako - kaj čem se zdaj, na stara leta (ima npr. 45 let) spreminjat - tak pač sem.
Vendar za našo rast seveda nikoli ni prepozno.

Tako iz marsikoga govori celo nekakšna "trma", ko nočejo sprejeti "novosti" - vendar to je zato, ker se v svojem bistvu bojijo spremeniti, ker so navajeni sebe takšnega kot so sedaj - vsak pa se boji posmeha, razkrinkanja... In če bom iskren, če se bom razkril, si morda misli, bom doživel neuspeh...
Itd.

[andrej]

Mogoče bo tole spodbuda za vse ki so v duhovnem razvoju osamljeni v družini.

Na neke drugem forumu kjer odgovarjajo strokovnjaki je zapisan odgovor na vprašanje če lahko sam kaj narediš v zakonu. Ne bi pisal celega odgovora ampak samo eno stvar, ki se mi zdi lepa.

Na koncu piše: ...gotovo ste vi v vaši družini izbrani, da prvi začnete s pozitivnim razmišljanjem...

Biti izbran za tako stvar je pa lahko samo lepa stvar, če že ne častna.

andrej

[teja]

andrej, o katerem forumu govoriš?

[andrej]

www.mojuspeh.com

andrej

[Marsa]

... ta misel se mi ne zdi samo lepa, pač pa tudi duhovita. :~))

Marsa

[teja]

saj, če pomislim in zavrtim film nazaj, opazim, da je sprememba v mojem razmišljanju zelo vplivala na njegovo razmišljanje. V bistvu rast cela družina in spremenim lahko generacijske vzorce, ki se ponavljajo.

[andrej]

To se mi pa zdi res ena od pomembnejših stavri - spremeniti generacijekse vzorce. Večina teh sploh ne spada več v današnji svet. Je pa to zelo težka naloga.

Naju z ženo je nakako življenje in najine odločitve pripeljalo do tega da živimo v hiši njenih staršev. Na začetku je bilo vredu potem pa so na plan prišli ravno ti generacijski vzorci. Dolgo časa sva tarnala nad najino napačno odločitvijo. Sedaj pa smo tik pred selitvijo in sva hvaležna dva sva preživela teh nekaj let v skupni hiši. V najini družini sva tako odpravila kar nekaj teh vzorcev ki pa se bi jih zelo težko zavedala če bi živeli drugje. Če samih vzorcev ne doživljaš dovolj intenzivno jih raje ne vidiš kot da bi jih reševal.

Za konec še sklepna misel. V vsaki še tako slabi stvari je nekaj dobrega. Včasih to spozamo bolj pozno, ko na stvar gledamo z razdalje, zato pa smo takrat še toliko bolj veseli in hvaležni.

andrej

[teja]

MAlo oživlam že pozabljene teme.

Da nadaljujem s svojim razmišljanjam: vsi morate hoditi svpjo pot in slediti svojemu srcu. In ko je ta pot prava, se vam pridruži tudi partner. Je že prav tako, da smo del poti sami, ker je potem v dvoje lepše.

[Marsa]

[teja]

Zgleda da se je zbrisalo kar sem napisala.

Kako pomembno je da sledimo sebi in gremo po svoji poti, čeprav velikokrat sami.

Ker je potem toliko lepše in bolj ceniš, ko gresta skupaj naprej. Slej ko prej se tudi partner prebudi in gre s tabo naprej.

[Pujsita]

Fina tema. Jaz sem se zelo zelo spremenila v zadnjih 6 letih (odkar sem v zadnji vezi), če sem poštena, sem pa v zadnjem letu naredila en šprint naprej...

V zvezo sva prišla obadva z ogromno problemi in na momente so bile kritične situacije, ampak vzdržala sva skupaj , se obadva zelo zelo spremenila in počasi postaja zakon harmoničen.

On je prinesel s seboj ene vidike pametnega razmišljanja, jaz pa široko srce polno ljubezni, pa sva se kljub iskrivim in nezaljubimirkimajočim značajem dopolnila.

[modrec69]

Pozdravček,
Partnerski odnosi, hmmm ........ po moje trajajo, dokler traja izziv. Kaj izzuv je, je pa zopet vprašanje posameznika. Dokler čutim partnerico kot izziv, ki mi daje smisel življenja, dokler stvari počnem zaradi sebe in ne zaradi nje, je tudi odnos odličen. Saj občutek, da si zadovoljen sam s sabo ti izpopolni tudi občutek vrednote, ki jo deliš s partnerjem. Ko se zaveš, da je nekdo ponosen ob tebi, zaradi sebe, ker je s tabo ... to so stvari, ki so redke in vredne ...
Toliko sedaj ,.... morda naslednjič kaj več

[pokowc]

huhjaa, a ti se ob izzivu sprostiš?

[Pujsita]

Partnerski odnosi, hmmm ........ po moje trajajo, dokler traja izziv.

Ja, mogoče je del čara tudi v tem..., da imaš strašne želje in interes po partnerju in življenju z njim, dokler ti deluje kot neke vrste izziv

[teja]

JanjaK, zgleda da je bilo to leto nazaj res naklonjeno šprintu, ker sem tudi jaz šprintala in z mano vsa družina.

Seveda so morali, ker drugače bi jih pustila za sabo

[Pujsita]

Aha, ti si nastopala v štafeti, jaz sem pa solirala..... Določene stvari sicer že od zdavnaj ve, se lahko lahko učim ... On to nekako drugače sprejema in reagira, kot jaz.

[Marsa]

Partnerski odnosi, hmmm ........ po moje trajajo, dokler traja izziv.

Ja, mogoče je del čara tudi v tem..., da imaš strašne želje in interes po partnerju in življenju z njim, dokler ti deluje kot neke vrste izziv

Hmm.. Ni nujno, da gre za izziv in vse... Po mojem trajajo, dokler traja ljubezen.
Ta pa je vecna.

[aquarius]

Partnerski odnosi, hmmm ........ po moje trajajo, dokler traja izziv.

A potem pogosto menjaš partnerja :o|o:

[Pujsita]

Hmm.. Ni nujno, da gre za izziv in vse... Po mojem trajajo, dokler traja ljubezen.
Ta pa je vecna.     

Sej tut jest nisem sigurna, sem se pa že spraševala, zakaj imam npr. po 6 letih še vedno zeloi močna in intenzivna čustva do moža.seveda sem bila sigurna, da je ljubezen, samo tudi prvega fanta sem imela v začetku rada, potem pa sem se ohladila.

Eden od dodatnih razlogov mi je bil tudi ta, da mi predstavlja neke vrste izziv, ker ni vse tko enostavno, ker se je treba za marsikaj truditi, pa potem napredek prinese še več čustev... Ne, vem, za tole še nisem sigurna, se še sprašujem

[otožna]

Saj izziv je tudi ljubezen sama, a ne?

[aquarius]

Dokler ne zapadeš v rutino je OK.Poživljat,poživljat je treba...

[Marsa]

Pozdravček,
Partnerski odnosi, hmmm ........ po moje trajajo, dokler traja izziv. Kaj izzuv je, je pa zopet vprašanje posameznika. Dokler čutim partnerico kot izziv, ki mi daje smisel življenja, dokler stvari počnem zaradi sebe in ne zaradi nje, je tudi odnos odličen. Saj občutek, da si zadovoljen sam s sabo ti izpopolni tudi občutek vrednote, ki jo deliš s partnerjem. Ko se zaveš, da je nekdo ponosen ob tebi, zaradi sebe, ker je s tabo ... to so stvari, ki so redke in vredne ...
Toliko sedaj ,.... morda naslednjič kaj več

Potem moraš dobiti eno tako, ob kateri se boš večno počutil izzvan in potem bo tudi vajin odnos vsakodnevni izziv in boj za obstanek!

Contesa - poznas tale citat Agathe Christie (ki sva ga nekoc celo vkljucila v LK):

"Zakon, ki napravi dva za enega, je vse zivljenje trajajoc boj, da bi se pokazalo, kateri je tisti eden".