Kam gremo?
#126
Objavljeno: 15. oktober 2007, 11:39
#127
Objavljeno: 15. oktober 2007, 11:50
seveda, ravno zato pa bezhi.
Beži ja...
Pred čem beži?
Pred svetom, pred življenjem, pred samim sabo?
In med tem begom zamudi vse.
Vse kar je res pomembno.
Jaz sem nehal bežat.
Mogoče zato bolje vidim druge ki bežijo.
Nekdo(naj mi oprosti, ne vem kdo je to bil) je v temi Pogrešani zapisal
Pogrešam čase ko smo imeli manj denarja in več časa drug za drugega in zase.
Preveč je tega...
Jaz zase vem da mi bo sonce vsako jutro posijalo.
Le malo hudo mi je včasih za tiste ki sonca sploh ne opazijo več.
Hvala ker si spremenila naslov teme...
Čeprav nam je veliko vzeto, veliko še ostaja. In čeprav nimamo več tiste moči ki je nekoč premikala nebo in zemljo, smo kakršni smo, istih junaških src od časa in usode oslabljenih,
vendar z neomajno voljo boriti se, iskati, najti in ne popustiti.
Lord Alfred Tennyson - Ulysses
#128
Objavljeno: 6. november 2007, 13:20
#129
Objavljeno: 6. november 2007, 18:21
#130
Objavljeno: 11. november 2007, 16:23
Ker ni več nič resnično, je vse dovoljeno. V krizi in kritizirano je takorekoč vse: družina in zakon, avtoritete, norme, pravo, morala, sistemi vrednot, medicina, umetnost, religije, utečeni načini življenja, mišljenja, dela, prehranjevanja...
Vse vprek se govori o koncu humanizma, o koncu metafizike, o koncu umetnosti, o smrti Boga.
Na udaru so posebej Cerkve, ki, da so dogmatične, nesramno vsevedne, ozke, nasilne, zbirokratizirane, duhovno prazne, jalove...
Le tretjina Evropejcev veruje v osebnega Boga; med katoliki je takih le še 60%. Vse več ljudi poizkuša in preizkuša zasebno religioznost zunaj in mimo cerkvenih ustanov. Pojavljajo se nove sekte, Sveto pismo se bere "z novimi očmi". Ljudje se danes z vse večjo tesnobo sprašujejo, kam naj usmerijo svoja upanja...Namesto s seboj, se bolj ukvarjajo z nepomembnimi stvarmi pa s poskusi dviganja svoje majhnosti v lastni nezmožnosti sprejemanja sebe kot nekaj več od navadne Ogljikove enote, hehehe...
#131
Objavljeno: 23. november 2007, 18:38
Izvira iz ZDA(čudno, ane?), točneje iz Los Angelesa.
Kako se širi, iz države v državo, kot virus...
Tudi že izven ZDA, tudi v Evropo.
Kako se hrani, kako deluje...
O otrocih ki so pri osmih-devetih letih ubili prvega človeka.
O ljudeh ki jim je zapor fakulteta, nasilje in smrt način življenja.
Nasilje, streljanje po šolah, množični umori, vse to se pojavlja že tudi v naši neposredni bližini.
Samo vprašanje časa je kdaj bo to prišlo tudi k nam.
Vprašanje, naslov teme, ostaja.
Kam gremo?
In kam bomo prišli?
Če sploh kam...
Čeprav nam je veliko vzeto, veliko še ostaja. In čeprav nimamo več tiste moči ki je nekoč premikala nebo in zemljo, smo kakršni smo, istih junaških src od časa in usode oslabljenih,
vendar z neomajno voljo boriti se, iskati, najti in ne popustiti.
Lord Alfred Tennyson - Ulysses
#132
Objavljeno: 23. november 2007, 20:09
#133
Objavljeno: 23. januar 2008, 14:23
* Kam Gremo?: Reklamokracija (1.del)
* Kam gremo?: Iskanje rešitev za sodobno potrošniško družbo (2. del)
Kako iskati rešitve za sodobne družbene razmere nad katerimi smo izgubili nadzor? Zakaj vztrajamo na poti preko katere drvimo v propad? Strokovnjaki pravijo, da za današnje razmere ni več "mehkih" rešitev, temveč bodo pomagale le radikalne spremembe oz. velike krize. So velike krize res neizogibne? Bi lahko sprememba v miselnosti in zavesti ljudi pomenila dovolj močan dejavnik širše družbene spremembe? V Studiu 12 smo gostili prof. dr. Danijel Rebolja, Teodorja Lorenčiča in Marka Stembergerja.
.....POZORNOST IN STALNA POZORNOST..... !!!
#135
Objavljeno: 20. marec 2008, 17:23
dr. Sanja Rozman – Odvisnost od interneta
(24:33) Koliko časa lahko zdržite brez računalnika in interneta? Ste prepričani, da še niste zasvojeni? Kako to vpliva na vaše življenje in odnose? Pojasnjuje dr. Sanja Rozman.
#137
Objavljeno: 30. januar 2009, 11:47
gremo po poti,kjer napredujemo..
Spomnil sem se tele svoje stare, že malo pozabljene teme.
In sem šel malo gledat za nazaj.
In naletel čisto na začetku na zgoraj citirani post.
Udaril me je v oči, v misli, kot bi me klical.
GREMO PO POTI KJER NAPREDUJEMO
Pa res napredujemo?
In če napredujemo - KAM napredujemo?
Ruši se ravnovesje v naravi, ruši se finančni sistem, širi se nasilje in terorizem, vse več je ljudi ki so narobu preživetja, tisti ki imajo vsega preveč hočejo še več, vse...
Izeael, Palestina, Irak, Afganistan, Afrika...
Vse več je tega, preveč...
Nekje prebral da je bilo od začetka našega štetja pa do danes manj kot tri leta brez vojn
Govorimo o reševanju sveta, okolja, finančne in gospodarske krize.
Biti optimist je fino, ampak samo optimizem ne bo rešil ničesar.
Le pomaga da lažje preživiš, prenašaš vse sranje tega sveta, pomaga da znaš videt in uživat tudi tisto lepo kar je še ostalo.
Ja, sprejemajo se neke "rešitve", na lokalni in svetovni ravni, ampak kaj s tem, kaj bo od tega?
Ko pa je inercija starega enostavno prevelika, premočna da bi se jo dalo preusmerit.
Zrušit, zgradit na novo, drugače, boljše.
Če bomo znali.
In si upali, predvsem.
Jaz rešitve za obstoječe stanje ne vidim, vsaj take "na izi" ne.
Sveta, takega kot je rešit več ne moremo.
Nekdo bo temu rekel pesimizem, črnogledost, obup, strah...
Prav, kakor komu drago, jaz temu pravim realnost.
Staro bajto lahko popravljaš, flikaš nekaj časa, ampak bajta še vedno ostaja v bistvu enaka kot prej, samo polepšana, pokrpana.
Samo odlagaš čas ko se ti bo sesula na glavo.
Ko enkrat nobeno popravilo ne more več bistveno izboljšat stanja je treba vse skupaj podret in zgradit na novo.
In pri tem ne ponavljati starih napak.
In ta bajta ki ji pravimo svet ima že zelo gnile temelje in zidove.
Le fasada jo še skup drži
Kaj torej?
Čeprav nam je veliko vzeto, veliko še ostaja. In čeprav nimamo več tiste moči ki je nekoč premikala nebo in zemljo, smo kakršni smo, istih junaških src od časa in usode oslabljenih,
vendar z neomajno voljo boriti se, iskati, najti in ne popustiti.
Lord Alfred Tennyson - Ulysses
#138
Objavljeno: 30. januar 2009, 12:05
#139
Objavljeno: 30. januar 2009, 13:45
En fantek je vprašal tovariša, kaj je socializem kt prehodna faza v komunizem, pa mu je tovariš odgovoru, tko, plastično:
"Socializem je kt ladja na fest razburkanem morju, ki pluje v sonce na horizontu /komunizem a ne/.
Valovi, orjaški valovi butajo z leve, butajo z desne, ladja pa plove naravnost, naravnost proti cilju, ki se blešči v daljavi, v komunizem."
Vsi so bli čist mehki ob tko čudoviti predstavitvi, en je pa le vprašal:
"Kaj pa je s potniki na ladji med plovbo?"
Tovariš pa kt iz topa:
"Potniki? Ja, potniki pa kozlajo."
/tale marksizem in socializem se v današnjih čudovitih cajtih lahko aktualizira tud s kakimi drugimi pojmi/
#140
Objavljeno: 30. januar 2009, 14:28
morda bo zdaj malo boljše, ker bomo imeli manj v želodcih
Dr. Dolittle je fantazijski lik.
#141
Objavljeno: 30. januar 2009, 14:36
Proti pretirani trenutni/netrenutni gorečnosti kakršnikoli ni zdravila ...
#142
Objavljeno: 30. januar 2009, 14:44
Dr. Dolittle je fantazijski lik.
#143
Objavljeno: 30. januar 2009, 14:51
#144
Objavljeno: 30. januar 2009, 15:10
Vojna je žal konstanta v naši družbi ...Spomnil sem se tele svoje stare, že malo pozabljene teme.
In sem šel malo gledat za nazaj.
In naletel čisto na začetku na zgoraj citirani post.
Udaril me je v oči, v misli, kot bi me klical.
GREMO PO POTI KJER NAPREDUJEMO
Pa res napredujemo?
In če napredujemo - KAM napredujemo?
Ruši se ravnovesje v naravi, ruši se finančni sistem, širi se nasilje in terorizem, vse več je ljudi ki so narobu preživetja, tisti ki imajo vsega preveč hočejo še več, vse...
Izeael, Palestina, Irak, Afganistan, Afrika...
Vse več je tega, preveč...
Nekje prebral da je bilo od začetka našega štetja pa do danes manj kot tri leta brez vojn
Govorimo o reševanju sveta, okolja, finančne in gospodarske krize.
Biti optimist je fino, ampak samo optimizem ne bo rešil ničesar.
Le pomaga da lažje preživiš, prenašaš vse sranje tega sveta, pomaga da znaš videt in uživat tudi tisto lepo kar je še ostalo.
Ja, sprejemajo se neke "rešitve", na lokalni in svetovni ravni, ampak kaj s tem, kaj bo od tega?
Ko pa je inercija starega enostavno prevelika, premočna da bi se jo dalo preusmerit.
Zrušit, zgradit na novo, drugače, boljše.
Če bomo znali.
In si upali, predvsem.
Jaz rešitve za obstoječe stanje ne vidim, vsaj take "na izi" ne.
Sveta, takega kot je rešit več ne moremo.
Nekdo bo temu rekel pesimizem, črnogledost, obup, strah...
Prav, kakor komu drago, jaz temu pravim realnost.
Staro bajto lahko popravljaš, flikaš nekaj časa, ampak bajta še vedno ostaja v bistvu enaka kot prej, samo polepšana, pokrpana.
Samo odlagaš čas ko se ti bo sesula na glavo.
Ko enkrat nobeno popravilo ne more več bistveno izboljšat stanja je treba vse skupaj podret in zgradit na novo.
In pri tem ne ponavljati starih napak.
In ta bajta ki ji pravimo svet ima že zelo gnile temelje in zidove.
Le fasada jo še skup drži
Kaj torej?
To je vprašanje, ja -- kaj torej? Dodajam podvprašanje: če bi vedeli, kako naprej in kaj storiti, bi to storili?
#145
Objavljeno: 30. januar 2009, 19:16
Vojna je žal konstanta v naši družbi ...
To je vprašanje, ja -- kaj torej? Dodajam podvprašanje: če bi vedeli, kako naprej in kaj storiti, bi to storili?
Odgovarjam na podvprašanje z vprašanjem - ali res ne vemo?
In... ...podpodvprašanje - ali si upamo?
Čeprav nam je veliko vzeto, veliko še ostaja. In čeprav nimamo več tiste moči ki je nekoč premikala nebo in zemljo, smo kakršni smo, istih junaških src od časa in usode oslabljenih,
vendar z neomajno voljo boriti se, iskati, najti in ne popustiti.
Lord Alfred Tennyson - Ulysses
#146
Objavljeno: 31. januar 2009, 09:22
Ce upostevam zakon reinkarnacije, karmo itn... potem je jasno da vse kar pocnemo IMA smisel!
Ce se bo vse zrusilo, se pac bo. Bolj se mi zdi pomembno dejstvo koliko bomo kot duse v tej soli ucenja poglobili svoje zavedanje.
Smisel optimizma je po moje predvsem v tem, da namen duse preide v aktivnost osebnosti. Ali pomoc osebnosti, da pocne tisto kar je namen duse. Lahko tudi dusna pomoc sami osebnosti, ce se tako izrazim. Dvomim pa, da je namen optimizma tak, da se odmaknemo in skrbimo predvsem zase in "uzivamo". Tak optimizem je jalov.
Ja, to je res tesko, premakniti stare nacine razmisljanja v nove aktivnosti.
To se zacne pri oz. v spremembi nas samih!! Zavedanju.
Ne tako, da kazemo s pristom na druge, kako nicesar ne storijo.
Pesimisticno gledas, ker vidis le del cilja in ne poti, ki je za koncni cilj clovestva morda pomembnejsa. Kratek cilj ne zajema sirsega pomena razvoja cloveka. Ironija pa je, da ti tudi sam ne morem o tem kaj vec pisati kot to, da clovestvo kot rasa ne biva samo na planetu zemlja. No, za nase okostenelo razmisljanje je to precej jalova tolazba.
Zakaj ap to pisem, ker ti hocem povedat, ker mislim, da se kako zelo ima smisel tista mala lokalna akcija, ki pomaga vsaj sosedovi macki, ce ne ze ohraniti podrocno reko in podtalnico.
Med sprehodom po plazi, starejsi gospod opazi decka, kako pobira rdeco zvezdo iz mivke in jo vrze nazaj v morje.
Prihiti do njega in ga vprasa kaj pocne.
Decek odgovori: "Ta zvezda bi umrla, ce bi jo pustil v mivki po soncnem vzhodu!"
"Ampak ta plaza je dolga kilometre in kilometre" odvrne gospod. "Na tej plazi mora biti na tisoce rdecih zvezd, ki lezijo v mivki. Kaksen razlika bo, ce ti jih uspe resiti samo nekaj."
Decek pogleda rdeco zvezdo, ki jo je ravnokar pobral in jo brez besed vrze v prihajajoci val, nato pogleda gospoda in odvrne:
"Za tole, ki sem jo ravnokar vrgel je to pomenilo veliko razliko."
Vir: Minnesota Literacy Council
Prevod: www.klub-srenih.si
Ne morete kaj dosti pomagati, da ostane zrak, voda, sonce in zemlja. Vse je ze prevec hudega storjeno. Lahko pa zopet pustite svojega duha, zacne ziveti. Osvobodite ga, mu pustite svobodno pot. Hudo je, ce je nekdo v kletki, najhuje je, ce to duh je. In cisto sami ga drzite. Izpustite ga! Naj drzi v eni roki sonce, v drugi mir.
...
Odpovedovanje ne pomeni zanikanja samega sebe, temvec dajati drugemu svoje najboljse. Spomnite se svetnikov! Mar so oni izgledali kot upoga para, ki vedela ni kaj bi sama s sabo pa je rekla raje nic, in nekaj delati? Ne. To so bili zgleda vredne osebnosti, a odpovedovali so se dajanju slabega in zapovedovali se delu dobrega. Saj ko drugemu dajete le ljubezni, brez egoizma lastnega, na pot svetnistva stopili ste. Ko se prostovoljno odpoveste egoizmu in zahtevi, da drugi bi bili po vasem vzorcu, ste zaceli tisto svoje najboljse dajati. In takrat delo sledi. Samo delo. Pa ne naporno delo, ker skrati in vile so z vami, ki s svojimi palicicami carobnimi krojijo vase zamisli. Zamisli, ki niso vase, ki prihajajo od nekje zgoraj in grejo nekam dol. To je vase delo: vzeti kos svetlobe iz najsvetlejsega in z njim osvetliti zatemnjene prostore. In svetlite, svetlite, svetlite! Pa ne zaradi tega, da nekoc vam bo poplacano, ker morda vam ne bo. Pa ne zaradi tega, da dobri bi bili, ker v oceh drugih niti ne boste. Le zaradi tega, da s skrati in vilami veselite se novega zivljenja in da gradite nekaj svetlega za vase sinove in hcere, vnuke in vnukinje ali pa macke in pse, to vazno ni, ali pa za skrate in sosedove macke. Le prisluhnite dusi svoji in delajte tisto, kar vam veli. Ne sprasevati se, ce prav je, ali ni. Svoboda vsakogar je, da izrazi tisto najsvetlejse.
Spomnil sem se tele svoje stare, že malo pozabljene teme.
In sem šel malo gledat za nazaj.
In naletel čisto na začetku na zgoraj citirani post.
Udaril me je v oči, v misli, kot bi me klical.
GREMO PO POTI KJER NAPREDUJEMO
Pa res napredujemo?
In če napredujemo - KAM napredujemo?
Ruši se ravnovesje v naravi, ruši se finančni sistem, širi se nasilje in terorizem, vse več je ljudi ki so narobu preživetja, tisti ki imajo vsega preveč hočejo še več, vse...
Izeael, Palestina, Irak, Afganistan, Afrika...
Vse več je tega, preveč...
Nekje prebral da je bilo od začetka našega štetja pa do danes manj kot tri leta brez vojn
Govorimo o reševanju sveta, okolja, finančne in gospodarske krize.
Biti optimist je fino, ampak samo optimizem ne bo rešil ničesar.
Le pomaga da lažje preživiš, prenašaš vse sranje tega sveta, pomaga da znaš videt in uživat tudi tisto lepo kar je še ostalo.
Ja, sprejemajo se neke "rešitve", na lokalni in svetovni ravni, ampak kaj s tem, kaj bo od tega?
Ko pa je inercija starega enostavno prevelika, premočna da bi se jo dalo preusmerit.
Zrušit, zgradit na novo, drugače, boljše.
Če bomo znali.
In si upali, predvsem.
Jaz rešitve za obstoječe stanje ne vidim, vsaj take "na izi" ne.
Sveta, takega kot je rešit več ne moremo.
Nekdo bo temu rekel pesimizem, črnogledost, obup, strah...
Prav, kakor komu drago, jaz temu pravim realnost.
Staro bajto lahko popravljaš, flikaš nekaj časa, ampak bajta še vedno ostaja v bistvu enaka kot prej, samo polepšana, pokrpana.
Samo odlagaš čas ko se ti bo sesula na glavo.
Ko enkrat nobeno popravilo ne more več bistveno izboljšat stanja je treba vse skupaj podret in zgradit na novo.
In pri tem ne ponavljati starih napak.
In ta bajta ki ji pravimo svet ima že zelo gnile temelje in zidove.
Le fasada jo še skup drži
Kaj torej?
#147
Objavljeno: 31. januar 2009, 09:57
Zdaj obstaja al pa ne. Stvar posameznikovega prepričanja.
Verjetja v "primere", na katere se kdaj kdo sklicuje ...
Zakon setve & žetve deluje že za časa lajfa: Kar se seje, to se žanje ...
(primer so že politiki, ko "cepajo" za raznimi boleznimi, ne glede na to kolk jih kdo hvali/pljuva čez njih,
teta s koso pride, ko se odloči ... Podkupit se jo ne da, VIPa ne pozna).
Nič pokradenega/prisvojenega/ustvarjenega se ne more nesti s seboj ...
Obstaja pa Vest, čistejša, kot je, lepši/bolj spokojen je odhod ...
Bolj miren je lajf, manj psihopatološki ...
Več svinjarije v lajfu je kdo naredil, več "mučenja s seboj" ima posameznik ponavad ...
#148
Objavljeno: 31. januar 2009, 10:29
Pesimisticno gledas, ker vidis le del cilja in ne poti, ki je za koncni cilj clovestva morda pomembnejsa. Kratek cilj ne zajema sirsega pomena razvoja cloveka. Ironija pa je, da ti tudi sam ne morem o tem kaj vec pisati kot to, da clovestvo kot rasa ne biva samo na planetu zemlja. No, za nase okostenelo razmisljanje je to precej jalova tolazba.
Zakaj ap to pisem, ker ti hocem povedat, ker mislim, da se kako zelo ima smisel tista mala lokalna akcija, ki pomaga vsaj sosedovi macki, ce ne ze ohraniti podrocno reko in podtalnico.
Se strinjam z vsem kar si napisal razen z tem.
Ni konec vsega tisto kar vidim, kar gledam.
Le konec nečesa kar je zdaj, v kar se razvija ta svet.
Da se ga ne da spremeniti, rešiti takega kot je, to ne pomeni da gledam pesimistično.
Pomeni le da verjamem v nov začetek po koncu, po padcu obstoječega.
Začetek brez starih napak in zablod.
In to zame ni "del cilja" ampak pot.
Pot po kateri je treba začeti hodit ZDAJ.
Vsak ima pač svojo vizijo pihodnosti.
Moja je taka in vanjo verjamem.
Čeprav nam je veliko vzeto, veliko še ostaja. In čeprav nimamo več tiste moči ki je nekoč premikala nebo in zemljo, smo kakršni smo, istih junaških src od časa in usode oslabljenih,
vendar z neomajno voljo boriti se, iskati, najti in ne popustiti.
Lord Alfred Tennyson - Ulysses
#149
Objavljeno: 31. januar 2009, 10:38
S tem, ko se veca nasa zavest, se veca tudi nas cut za odgovornost. Posledicno se spreminjajo nase navade, nacini, aktivnosti itn. Kar logicno pripelje do tega, da se staro, ki je plod "starega" razmisljanja preide v nekaj novega ali izumre, da se lahko rodi drugacno.
#150
Objavljeno: 1. februar 2009, 21:23
Je eno ali drugo ali oboje ali kaj tretjega -- kajti v smer rešitve večinsko ne gremo.Odgovarjam na podvprašanje z vprašanjem - ali res ne vemo?
In... ...podpodvprašanje - ali si upamo?
Posameznikovo prepričanje ne more spremeniti življenjskih dejstev. Zakon setve in žetve nima omejenega roka trajanja.Reinkarnacija je verovanje, kot verjetje v verske resnice/dogme druge ...
Zdaj obstaja al pa ne. Stvar posameznikovega prepričanja.
Verjetja v "primere", na katere se kdaj kdo sklicuje ...
Zakon setve & žetve deluje že za časa lajfa: Kar se seje, to se žanje ...
(primer so že politiki, ko "cepajo" za raznimi boleznimi, ne glede na to kolk jih kdo hvali/pljuva čez njih,
teta s koso pride, ko se odloči ... Podkupit se jo ne da, VIPa ne pozna).
Nič pokradenega/prisvojenega/ustvarjenega se ne more nesti s seboj ...
Obstaja pa Vest, čistejša, kot je, lepši/bolj spokojen je odhod ...
Bolj miren je lajf, manj psihopatološki ...
Več svinjarije v lajfu je kdo naredil, več "mučenja s seboj" ima posameznik ponavad ...
Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)
Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0