Jakob Lorber je bil rojen istega leta kot Prešeren in Slomšek v skromni viničarsko-delavski družini v bližini Maribora. Do svojga 40 leta je živu bol skromno, ker pa je tud mal igral violino - menda je edini slovenec, ki je imel solo koncert v milanski Scali (sam ni bil čist samouk, ne morjo vsi uspet kot samouki) - je dobil zelo ugledno in zelo dobro plačano službo mestnega kapelnika (vodja mestne godbe) v Trstu. Ko pa bi mogu nastopt službo, se mu je zazdel, da sliši notranji Božji glas. In tako je začel v prepričanju, da piše po Božjem nareku, pisat knige, in je pisu nadalnih 24 let vse do svoje smrti, in je živu še bol skromno, namesto da bi bil kapelnik.<{POST_SNAPBACK}>Emanuel, da noumo prevec zabluzili, daj ti povej kaj o Lorberju, saj ocitno ti nekaj ves, se spomnim da si ze omenjal parkrat?
Da navezemo nazaj na temo.
Čeprav se kdaj vprašam, glede na reakcije na tem forumu, al ne bi blo skor vseen, če bi šu za kapelnika.
Pa še en citat:
"Jaz sam s Svojo prabožansko osebnostjo pa ne bom nikogar sodil, ampak bo vse to storila Moja beseda, ki sem vam jo govoril. Potem, ko bom odšel v Svoje kraljestvo, se na to zemljo ne bom nikoli več vrnil v mesu, ampak le v Duhu, v Besedi, in to bo tako, kot je bilo v začetku, ko je bilo rečeno: V začetku je bila Beseda, Beseda je bila pri Bogu in Bog je bil Beseda. Beseda pa je sprejela meso in je prebivala med ljudmi . Beseda, se pravi Jaz sem prišel v Svojo lastnino in Moji Me niso spoznali; svet in njegovo meso jih je namreč vse naredilo slepe in gluhe."
Sam, če mal pomislm, verjetno ma vse svoj smisu.
