točno vem, kaj je narobe na tem forumu.Pridem z mislijo, da bi širili skozi pogovor naša spoznanja, dobim pa vsem dobro znane koncepte in vse je lepo in mavrica na nebu. Ves dan.Vsak dan.
Če tega ni, je tvoj problem in potem začneš govoriti o ogledalih in nato odpri okno in odpri srce in pusti, pusti grde misli in potem je tukaj spet mavrica in veselo ter čim manj bolečo smrt!Je naravno.
Zelo.Je resnično.Ne.Tukaj se piše samo, da se piše.In to me boli.Nobene resnične iskre, samo pofukane izrabljene misli, če je pa tako unis, kaj želiš.Želim jedro, želim bit.Dovolj besed in teh bednih nasvetov.Ki sploh niso nasveti, nasveti vsaj pomagajo.Življenje ni recept tete vendeline.
O čem govorim?O citiranem besedilu in vseh takih besedilih nasplošno.Da, sam nisem nobena izjema.
Ko sem prebral tvoj post, sem v mislih, ki je samo misel, zagledal podobo mame, ki je prišla obiskati svojega sina v bolnico.Namreč, sin je imel težko prometno nesrečo in trenutno je priklopljen na raznovrstne naprave, ki ga držijo v življenju.
No.In ob njem je mati.In mati se boji za svojega sina...vsa objokana sedi ob robu postelje in zadržuje solze..Mimo prileti mlad postaven zdravnik/zdravnica, Izraz osebno.
Pove ji naslednje misli. :
Nasvet zaživi v življenju samem.Če najdeš primer, ki je prekrut, da bi tvojo idejo zadržal, potem je ideja lažna.Življenje samo ponuja odgovore, kaj je resnica.
Naš problem je samo pri izražanju in interpretiranju le te.
Pa lep dan še naprej.In srečno vožnjo.
To kar sem napisala je univerzalno. In ja čez to gre vsaka duša, to kar ti trenutno občutiš. To je preizkušnja zaupanja, se lahko predaš, lahko zaupaš da karkoli je, je dobro, ima nek višji namen, ki ga trenutno ne vidiš, ga pa boš čez čas. Samo manjka ti zaupanje, prav nič drugega. Moje mišljenje je da vsak dogogek rabi svoj čas, da pokaze, kaj te uči. In nikar ne pozabi, da se vsaka duša posamezno odloča, kako bo živela življenje in kaj bo od tega imela.
In če mamica v strahu bedi nad ranjenim otrokom, njena duša že ve za kaj si je to izbrala. Sigurno se bo rodilo nekaj novega v njej, nekaj davno potlačenega. Vsi smo pozabili da smo večni in iz mišljenja minljivosti, zapadamo v strahove.
strah pred opeklinami, strah pred... ma ne... a ves, se cel kup raznih alergij razsaja pa soncarca pa tko... ne vem, no... emmm... sam glede, na-to, da ni "problema", da se neb dal vsaj zbezat pred njim... pa kr! 
skratka... lepo, da si opazil 
