Dragi Odium.p.
Vedno sem spoštoval ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati drugim. Jih spoštujem in cenim tudi danes. Tudi tebe.
V želji pomagati, je nekdo ponudil vrv, zelo kvalitetno, človeku, ki se je z njo potem obesil. Še doživljaj, ki sem mu bil priča. Pred leti si je delavec zažgal haljo, katere žep je bil prepojen z bencinom, ko je prižigal cigareto /takrat so bili v modi vžigalniki na bencin/. Sodelavec je z okenske police pograbil steklenico, v kateri naj bi bila voda in skušal pogasiti goreči žep. V steklenici je bil alkohol za čiščenje kontaktov. Aja, halja je bila na kadilcu, ta pa ima po poskusu gašenja vidne posledice še danes. Gasilec je pretresen zatrjeval še kar kaj časa, da je želel samo pomagati.
Kaj me je sploh pripravilo do tega, da komuniciram s teboj? Pred leti, ...ko se mi je siva gmota pod lobanjskim svodom /nekateri ji pravijo možgani bojda/ po daljšem brbotanju in klokotanju ter ostalih vsakdanjih pretresih in stresih spremenila v ličen platfus v cvetličnem vzorcu, sred katerega je pognala čudovita bela ivanjščica z vonjem lilije na prvi vdih, ki to sploh ni bil na katerikoli vdih kasneje, celo kadarkoli ne...sem urejal vtise novih spoznanj v tihoti domačega vrta, odločen, da so samo taka in da je skrajni čas za predajo drugim. Takrat mi je Konfuzij, moj prijatelj, medtem ko je opazoval igrivo plavanje zlatih ribic v ribniku, mimogrede navrgel /tole je precej prosto po Prešernu in niti najmanj v istem vrstnem redu, sploh pa kot silno skrčen povzetek, ker si ne stenografiram pomenkov med nama/:
"Moj butl /ali nekako tako/, cilj tvojega bivanja tukaj je spoznati, sprejeti in ljubiti sebe takega, kot si."
Da pa nima prav, da je to prva stvar, ki jo moram opraviti, sem se branil goreče. Da je to ja pogoj za mojo rast v duhu. Da ne morem ljubiti, če ne ljubim sebe, da ne morem sprejemati, če ne sprejemam sebe.
"Življenje je darilo, božje darilo tebi, da postaneš to, kar si. Vsi ljudje, vsi dogodki, vse preizkušnje, vsa okolica, tvoje telo, tvoja čustva, tvoje zaznave so tu z enim namenom; da postaneš to, kar si...ljubezen. V tem je tvoja enost z vsem, kar te obdaja, vse okrog tebe je le tvoj odsev, zato ne moreš biti ne boljši, ne slabši od svojega odseva", je nadaljeval strpno.
Halo, pa kaj mi sedaj gnoji s takimi neuporabnimi floskulami. Jaz si želim le predajat svoje znanje, izkušnje, vedenje tistim, ki potrebujejo pomoč. In uživam v spoznanju, da jim je moja pomoč pomagala in si mislim, ubogi, ki ne sprejmete pomoči iz studenca resnice, ki vam jo podajam in trpite in boste še trpeli zaradi tega... sem mu ugovarjal in da jih ne potrebujem, da potrebujejo oni mene.
"Če bi bil sam sebi zadosti, bi dal bog vsakega na svoj planet. Pot do samega sebe je vedno pot skozi druge, skozi odnos do okolice. In ker je okolica tvoj odsev, si za odnos odgovoren ti in samo ti, ker drugega ni. Kaj pa je odnos? Komunikacija...miselna, govorna, pisna, znakovna, z dotikom, s pogledom...vsa interakcija z okolico je komunikacija, je odnos do okolice in ker je okolica le tvoj odsev, je odnos s seboj", se ni dal zmesti.
Sem se pa jaz, zmedel namreč. Tu sva pomenek končala za kakšen trenutek ali njih pač več. Mi je dalo misliti njegovo paberkovanje. Ker z razmišljanjem nisem na vi, še manj na ti, mi je dalo misliti mnogo več.
Sva o tem kasneje z usti mešala zračne molekule še kar kajkrat. In o čem drugem prav tako, o sočutju, ponižnosti, o napuhu, pa tko... Se je prijetno pogovarjati s Konfuzijem, mojim prijateljem.
Morda kdaj drugič še kaj napišem, ker sem v službi trenutno in nimam časa na pretek, malček se mi pa tudi ne da, doma pa mi grleni sinov smeh, kot bi orehe stresal in nežen objem žene z iskricami v očeh pomeni mnogo več, kot pisanje na računalnik.
Aja, skoraj bi pozabil. Krasno je to, da se da komunikacijo naučiti brez problema. Sploh ne potrebuješ intuicije.
Še to. Prepir, kot sredstvo komuniciranja, je vedno škodljiv. Vedno.
In še nekaj. Če se iz odnosa nisi česa naučil, za kar se moraš zahvaliti, se ti bo ponavljal.
Pa res ne znam nehat. Intuicija je kot kitajski svetovalci, ki vse vedo. A če ne znaš kitajščine, z njihovimi nasveti nimaš kaj početi. Lahko kdaj celo uganeš, največkrat pa brcneš v temo.
Hvala ti Odium.p
Lep dan ti želim
butl
Mogoče se preveč vživim v problem in ga vsakega vidim kot najhujšega. Preveč dramatiziram vsako mojo neprijetno situacijo... 
