Naomi Novik : Izruvana (Uprooted)
Agneška je hči vaškega drvarja . Rada ima potepe , drevesa in reko, ki teče ob vasi . Vedno je raztrgana ,
popacana in nasploh nič podobna nečemu, kar naj bi imelo sedemnajst let in bilo privlačno za moško oko .
Kasija, njena najboljša prijateljica , je popolno nasprotje in vsi pričakujejo, da bo to leto prav njo vzel Zmaj .
Zmaj je Zmaj in ne zmaj. Ime in ne krilato bitje . Torej ni zmaj , temveč čarovnik, ki vasem ob Gozdu zagotavlja
varnost pred zlom , ki iz globine Gozda napada vse , kar je dobro in spodobno . Cena za njegove usluge je
primerna zmaju ... torej visoka . Na vsakih deset let zahteva od prebivalcev vasi eno sedemnajstletnico , ki jo
nato zapre v Stolp in mu služi … se že ve čemu , si mislijo vaščani . Dekleta se po letih , prebitih v Stolpu,
vrnejo domov popolnoma spremenjena . Nikjer nimajo več obstanka in slej ko prej odidejo v širni svet , od
koder se ne vrne nobena. Zmaj to leto na presenečenje vseh ne izbere lepe in pametne Kasije, temveč
razcapano in ne ravno brihtno Agneško. In tu se zgodba začne ...
Po prvih straneh človek pomisli , da je prijel v roke pravljico za otroke do dvanajstega leta starosti , ki se je
pomotoma znašla na policah za odrasle . Po dveh poglavjih meni , da pa je vendarle pravljica za odrasle in
bere naprej . Nato se pravljica prevesi v fantazijo in to prav dobro , ki jo je vredno pokončat v enem večeru.
V dveh pravzaprav , ker ima vendarle dobrih petsto strani . Fanatazija najprej spominja na pravljico, ker iz nje
tudi izhaja . ″Agneška in košček neba″ poljske pisateljice Natalije Galcynske . Novikovi jo je v otroških letih
pripovedovala njena mati, ki je poljskih korenin . Od sicer lepe , a drobne pravljice pa do razkošne fantazije
je dolga pot, ki pa jo je Novikova uspešno prehodila . Zgodbo , ki jo polna presenetljivih preobratov , emocij ,
bojev in magije , pripoveduje v prvi osebi. To je sicer precej običajno za fantazije , kjer se avtor prepusti
lastni domišljiji in je pravzaprav še najbolj pristno , če jo podaja kot ″jaz … ″ . Malo preseneti, ker je linearna , a se
človek hitro privadi in mu postane tudi všeč, da se naslednje poglavje začne natanko tam, kjer se je prejšnje končalo .
Seveda ne manjka tudi ne kraljev in ne kraljic , princev in princes , mečev in sulic , dobre in slabe magije … vsega ,
kar je značilno za sword & magic fantazije. Staro dobro Dobro proti staremu dobremu Zlemu . A ne v pravljičnem
smislu , kjer je eno in drugo absolutno. Tu je Zlo tisto Dobro, ki se mu je nekoč zgodila krivica in je nehote ali pa
iz lastne šibkosti postalo svoje nasprotje . In možno je tudi obratno … da je Dobro zgolj napačen korak ali dva
oddaljeno od Zla . Nič ni absolutnega ne v romanu in ne v našem svetu . Pot je še vedno pomembnejša od cilja
in cilj ne sme nikoli opravičevat vseh sredstev.
Zgodba je napisana tako, da bi utegnil čez kakšno leto Alef o njej napisati par vrstic v temi ″ Filmi,
nadaljevanke , ki smo jih gledali … ″ . In zaključek je napisan v maniri , ki omogoča tudi nadaljevanje.
Trilogije v tej zvrsti so konec koncev nekaj čisto običajnega .