Pozdravljeni,
med listanjem ,po vseh temah o zdravju, nisem nikjer zasledil nič podobnega, kar pesti mene.
Tale tema ,je nekako najbližja.
Zato bom začel, na koncu, pri najmanj pomembni zadevi- hrani.
Res je, hrana v bolnišnicah, ni dobra, še bolj natančno- hrana je obupna. Vendar pa, se v "brezčasnem območju", (kakor sem bolnišnico poimenoval sam), nismo znašli, zaradi dobre pojedine.
Ko ti zares nekaj manjka, poješ karkoli ti servirajo. Ko pa ti hrana postane obupna, je znak, da si zrel za odpustnico.
Veliko pomembnejše , od hrane, je namreč okrevanje.
Moje težave, so se začele v letu 1999, s prometno nesrečo, v kateri sem utrpel hude telesne poškodbe, (počena lobanja-večkrat, zlomljen komolec, zdrobljeno koleno, potrgane križne vezi,zdrobljena stegnenica-ki si ni nikdar več popolnoma opomogla...)
Ob prihodu na travmo, so se kirurgi odločali o amputaciji leve noge, nad kolenom ,ali poskus rekonstrukcije leve stegnenice, in levega kolena. Še danes, ne vem, ali sem se kirurgu zasmilil, (imel sem 30 let), ali pa je imel samo dober dan.
Rekonstrukcija kolena,in stegnenice, je namreč od kirurga zahtevala VELIKO več, kot pa se je od njega pričakovalo.Ročno je moral PREDELATI kovinske fiksirne elemente, ki so bili takrat na voljo v bolnišnici, in to zelo hitro. Operacija, je trajala 10 ur. Pozneje, mi je v šali dejal " gospod, vi imate veliko srečo, da se spoznam na šlosarijo "
Seveda, je bila to šala, da pa je bil dežuren ,takrat ,ko so pripeljali mene, je pa res velika sreča, ki je ne bom nikdar pozabil.
Po 3 mesecih ležanja na travmi, (ko sem ugotovil, da je hrana obupna), mi je ob odpustu, bilo pojasnjeno sledeče:Morali se boste sprijazniti, da boste preostanek življenja ,verjetno preživeli na berglah, ali z podobnimi pripomočki. Za vas, zaposlitev, v vaši branži, seveda, ne pride več v poštev. Verjamem, da se vam je v tem trenutku, podrl svet, ( kar se mi je res), vendar pa vas prosim, da na situacijo, kljub vsemu, gledate pozitivno. Obdržali ,ste namreč svoje koleno,in stegnenico. Obdržali ste svojo nogo.
Po raznih toplicah,in rehabilitacijah, sem naslednja 4 leta, vandral z berglami, z vajami, vztrajnostjo,trmo......sem počasi začel opuščati bergle........sam našel zaposlitev, (kljub 3 kategoriji invalidnosti, in to v svoji branži).....ter naslednjih 10 let, normalno živel, in delal. Seveda sem imel vmes še kar nekaj operacij, vidno sem tudi šepal......drugače ,pa bil z življenjem nadvse zadovoljen.
Leta 2013, pa koleno ni več zmoglo, vezi nisem imel že od same poškodbe, (to funkcijo prevzamejo mišice),pa tudi stegnenica ,se ni zarastla idealno ,in še, in še.....
Naslednje poglavje: Ortopedija
Po mnogih posvetovanjih,preiskavah, meritvah......se ( stežka-zaradi nepravilne lege stegnenice, ter same poškodbe kolena), odločijo za vstavitev totalne obojestranske endoproteze kolena.
Po enem tednu, brezčasnega območja, odpuščen, toplice, po treh mesecih ,nazaj v službo.
Moj je život, sada bio, kao, da mi je tek 20.
Spremembe, sploh ne morem opisat ,z vsemi besedami tega sveta.
Moja hoja ,je bila povsem normalna, (brez šepanja), bolečine .nikakršne.....lahko sem spet hodil, tudi tekel sem lahko,(počasi seveda)......
Nato pa, 2016, na morju, naenkrat, nisem več stopil na nogo, bolečine v kolenu ,so bile neznosne-pravac MB, ortopedija,na urgenci ob 21.30, ob 22.30 sprejet na oddelek, naslednje jutro,ob8.00, na operacijski mizi. odstranitev kolenske proteze.Prišlo je do vnetja proteze, (čemur, se ni možno popolnoma izognit, zmeraj namreč obstaja 2% možnosti ,za kaj takega- pri vsakem)
Ponovno brezčasno območje, naslednjih 5 tednov, sem preležal tako rekoč, brez kolena,(vstavijo ti neke vrste distančnik, ki preprečuje stik stegnenice ,z golenico,in ohranja kite v njihovih dolžinah).
Ves ta čas ,sem prejemal antibiotike ,intravenozno.
V 6-tem tednu, bi morali vstaviti novo protezo, vendar, je stanje stegnenice zaskrbljujoče.Na konziliju, se odločajo,ali naj poskusijo, spodnji del stegnenice, (cca 10cm), zlomiti,in ponovno rekonstruirati, ali pa pustijo, tako kot je.Oboje ,namreč ,lahko pomeni dodatne zaplete.
Na koncu ,se odločijo, da si trenutno, ne želijo zapletov z stegnenico, (glede na to ,da sem bil sprejet zaradi vnetja proteze), tako mi vstavijo samo novo protezo, stegnenico, pa pustijo.
(da ne bo zapletov)
V 8-mem tednu, me odpustijo,(hrana je postala obupna), po še 8-mih, tednih jemanja antibiotikov ,v obliki tablet, na kontrolnem pregledu ,ugotovijo, da imam v kolenu, bakterijo,ki sem jo fasal med operacijo, in sicer stafilokok epidermis, ki živi na koži vseh ljudi, prehaja iz enega ,na drugega,in tudi, kadar zaide v žrelo,ali sapnik, ni nevarna.
Če pa ,zaide v rano, je pa nekaj drugega.
Antibiotiki, v obliki tablet, zanjo ne obstajajo, sta samo dva ,pa še ta, samo intravenozno,za povrhu, pa je tudi ta dva ne uničita,ampak samo držita ,da se ne razplamti.
Rešitev je torej, ponovna odstranitev proteze,5 tednov,brez kolena, nova proteza..........Kar pa ortopedom, ne diši, (niti meni), to je bila moja 8-ma,operacija, z odpiranjem kolena ,in stegnenice.
(artroskopskih posegov, sploh ne štejem),.....
Tako da ----na bolniškem, od Junija 2016, z novo bakterijo v kolenu,zdaj čakamo,če bo moje telo, uspelo dobiti borbo ali ne.
TO , pa je tudi razlog ,zakaj sem se znašel v teh temah.
Morda obstaja tudi kakšen alternativni način,za zdravljenje takšnega vnetja?
Na koncu, imam pa tudi sam predlog ,za tiste, ki se odpravljate v bolnico, morda ,pa se ne, pa se boste tam znašli kljub temu.
Če se znajdete tam, kar se tiče pripomočkov, oblačil.........lahko si pripravite, lahko vam prinesejo, niti ni tako pomembno,saj je rešljivo v vsakem trenutku,bolj pomembno se mi zdi naslednje:
Zavedati se moramo, da smo bolni, na živce gremo samim sebi, kaj šele drugim.Medicinske sestre, so tam ,da nam pomagajo, vendar, imajo tudi one nekje ,otroke, moža ,svoje življenje ,svoje težave.......
Nekatere, so zelo prijazne, druge so manj, nekatere, sploh niso-------tudi zelo prijazna sestra, ima lahko slab dan, in tudi zelo neprijazna sestra ,se lahko nasmehne.........
Plačane so, da skrbijo za našo dokumentacijo, hrano, higieno, terapije.......niso pa plačane, da se nam smehljajo, in nas ujčkajo kot dojenčke, to si morajo bolniki, pridobiti sami......
( ne jamrat pretirano, zahvalite se za malenkosti, -čeravno ste mnenja ,da je to njihova dolžnost,nikoli ne dvigujte glasu, dajte jim vedet ,da sočustvujete z njihovim delom ,prav tako, kot one z vašo bolečino)
Pomagajte sami, napraviti svoje bivanje ,v bolnišnici, bolj znosno