lahk pa si poln sam sebe si domišljaš da si učitelj..v bistvu pa nisi nič
A to je letelo name ???
Jaz si ne domišljam ničesar, sploh pa ne da sem učitelj komurkoli
Nč sem mogoče zate, za koga pa sem mogoče tud kaj več kot to
Objavljeno: 19. september 2006, 22:56
lahk pa si poln sam sebe si domišljaš da si učitelj..v bistvu pa nisi nič
Objavljeno: 20. september 2006, 00:02
ravnokar sem prebral vse poste v tej temi....in ugotovil da se z vsem napisanim strinjam....to je moja resnica....ker je to vaša resnica jebeš učitle pa učence....preveč smo si podobni
Objavljeno: 20. september 2006, 00:13
Objavljeno: 20. september 2006, 05:36
Kako mimo je vsiljevanje resnice nekomu drugemu, se zelo dobro vidi iz tegale hipotetičnega primera, ki sem ga sicer na ta forum že enkrat napisal:
Startna situacija: na tleh v gozdu leži knjiga.
- Do nje pride žival in si jo ogleda. Zanjo je to le barvit predmet. In iz svoje stopnje dojemanja ima prav.
- Nato nanjo naleti prazgodovinski lovec. Pobere jo, jo odpre in v njej opazi neke "simbole", ki pa jih ne razume. Zanj je torej knjiga predmet, ki vsebuje neznane simbole. In iz svoje stopnje dojemanja ima prav.
- Do knjige pride mačona. Pobere jo, jo prebere in dojame vsebino. Zanjo je predmetna knjiga fantastičen avantgardno realističen roman. In iz svoje stopnje dojemanja ima prav.
Iste stvari torej dojemamo glede na osebnostni razvoj, zato je nesmiselno nekomu nekaj vsiljevati, saj je povsem mogoče, da je njegovo stališče povsem pravilno.
Sicer pa, dokler razpravljamo o resnici kot nekemu pojmu, ki ga nihče zadovoljivo ne opredeli, je vse skupaj le golo klobasanje. Precej bolj globoko bi prišli v to "resnico", če bi se lotili razprave o tem, zakaj se nekateri med seboj razumemo, nekateri ne, zakaj so nekateri srečni, drugi ne ...
lalala
Objavljeno: 20. september 2006, 06:57
Objavljeno: 20. september 2006, 07:00
Objavljeno: 20. september 2006, 07:35
Objavljeno: 20. september 2006, 07:37
se mi zdi, da si vedno v fazi učenca in da nikoli ne prideš skoznjo...učitelj si le nekomu, ki hodi po tvojih stopinjah za tebojČe hočeš biti učitelj, moraš naajprej skozi fazo učenca, ne?
Objavljeno: 20. september 2006, 07:38
Eni znajo veliko napisati, ampak zal vse to ne steje.
Steje edino doziveto in ne nauceno.
Kar pa je doziveto, ni zapisljivo.
Srecen clovek nima nobenih potreb, sploh pa ne po pisanju.
Če hočeš biti učitelj, moraš naajprej skozi fazo učenca, ne?
Objavljeno: 20. september 2006, 07:51
Objavljeno: 20. september 2006, 07:59
No, highlander, nisem govorila o učiteljih v šoli. Se strinjam s cashyjem, da nas življenje največ nauči, ergo, Življenje je naš največji/najboljši učitelj.
A kr cvek sm fasala? A mi ne date možnosti, da ima vsak svoj prov? Lepo plosim?
Ja, kar je zame pravilno, ni nujno za vsakogar, a ne?
V bistvu smo vsi učenci in učitelji hkrati - sej ni nujno, da naziv učitelj pomeni, da učiš nekaj dobrega, a ne? Lahko maš očeta alkoholika in se od njega naučiš, da tega ne počneš....
Sam naglas razmišljam.
Objavljeno: 20. september 2006, 08:02
Objavljeno: 20. september 2006, 08:04
Se strinjam[color=#009900]jaz pa mislim da smo vsi nekomu učitelji in da se vedno od nekoga učimo. nihče ni več vreden od mene in jaz nisem od nikogar več vredna....
Se strinjam.... Na forumih naj bi se predvsem pisalo o pogledih na neko tematiko, predvsem iz lastnih izkušenj in doživetij.
Koliko bo pa te naše pisanje nekdo zase ponucal ali ne, je pa predvsem od njegovih vzorcev in naloge odvisno.
Kdor mi izsiljuje spoštovanje, ga vsaj od mene ne bo, kvečjem kaj drugega .
Objavljeno: 20. september 2006, 08:15
Eh, a si to res dojel, kot kako sekiranje? Men je čist vseeno. Sto ljudi, sto čudi. Itak bo vedno milijon različnih mnenj in enega od teh si lahko zbereš. Prav tako bo milijon možnih učiteljev, ki bojo imeli vsak svoj prav. Ti si izbereš svojega, ne?
Pis.
Objavljeno: 20. september 2006, 08:18
A to se zdej pecava?Pis
Kis
mis
Bis
na fris
Objavljeno: 20. september 2006, 08:37
A to se zdej pecava?
Veš, mogoče pa lahko v zvezi s tem še drug drugega marsikej naučiva.
Objavljeno: 20. september 2006, 08:38
A ti si bog? Madona.To je to.
V bistvu v "duhovnosti" pecamo Boga. Sam on se ne odziva na vse finte.
Objavljeno: 20. september 2006, 09:05
A ti si bog? Madona.
Itak sm pa mnenja, da smo mi vsi ''bog'', tak da.
Objavljeno: 20. september 2006, 09:05
To temo je popravil/a janko: 20. september 2006, 09:08
Objavljeno: 20. september 2006, 09:37
še kr prebiram poste....in še kr se z vsem napisanim strinjam....shit...da ni z mano kaj naroberavnokar sem prebral vse poste v tej temi....in ugotovil da se z vsem napisanim strinjam....to je moja resnica....ker je to vaša resnica jebeš učitle pa učence....preveč smo si podobni
Objavljeno: 20. september 2006, 09:42
Znova in znova nas zanese, da hocemo Resnico razloziti. Zato potem nastanejo razni smorni.
Smo robotki, ki imamo datodeko "duša" zato, da mislimo, da nismo robotki ...
Objavljeno: 20. september 2006, 09:45
Znova in znova nas zanese, da hocemo Resnico razloziti. Zato potem nastanejo razni smorni.
Resnica nima z razumom nicesar opraviti, kako jo bomo potem razlozili. Je na drugi strani.
Tako debata tece vedno le o nacinih, ki morda koga pripeljejo do Resnice in to je vse.
Najbolje je reci preprosto "ne vem". Vendar pa se nas ego ne more kar tako sprijazniti s tem stavkom.
Eni znajo veliko napisati, ampak zal vse to ne steje.
Steje edino doziveto in ne nauceno.
Kar pa je doziveto, ni zapisljivo.
Da lahko zapisejo kaj o Resnici, si domisljajo pesniki, dokler ne transcendirajo in utihnejo v sreci.
Resnicna Sreca pa utisa se tako pametnega cloveka. Kricijo in tarnajo navadno nesrecni in nepoteseni.
Srecen clovek nima nobenih potreb, sploh pa ne po pisanju.
Objavljeno: 20. september 2006, 09:46
A to s zdej hotu namignt, da sm krava?No mislm. Bi reku, da ni nicesar kar ni bog. Pol sem menda tud jest en koscek te potice. Pa ti tud, ane.
Sem pa ugotovil, da se najine misli ful strizejo. Jest zagrabim kravo za rep, nekje spredaj pa zamuka.
Objavljeno: 20. september 2006, 09:47
Ja, tole bi rad napisal. Zanima me kaj si mislimo o ljudeh/ ali nas samih/ , ki poučujejo tle na forumu edine resnice.Resnice o duhovnosti, bogu, pogledih na nedokazljive zadeve , katerih argumenti so "neomajni " in kako sprejemamo takšno poučevanje. Govorim o "učiteljih ", ki svojo tezo razlagajo , kot bi brali sveto pismo ali pa kazenski zakonik- pač tako piše in tako je. Brez odstopkov. Brez možnosti negiranja, o samoprepričanju v svoj / nedokazljivi- tako kot vse tukaj/ nauk.
Zanima me , kako sprejemamo in kakšen odnos imamo glede teh misli. Ali kaj vplivajo na nas, poberemo kaj, se strinjamo,se naučimo ali kjub vsemu vzdržujemo svoje edino prepričanje v svoj prav glede duhovnosti.
Nekdo citira sveto pismo, nekdo prisega na taoizem, spet drug črpa iz kabale, in imamo vsi kao prav.
Kako je s tem?Kako se počutimo kot učenci , ali pa učitelji?
Objavljeno: 20. september 2006, 09:48
še kr prebiram poste....in še kr se z vsem napisanim strinjam....shit...da ni z mano kaj narobe
Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0