63 komentarjev na to temo

[Tamburin]

..sicer imam kar dobro službo z dobrim zaslužkom....in prav ta mi skozi vsa ta leta
onemogoča, da bi počela samo tisto kar me veseli. Denar imam rada,
še raje pa ga zapravljam zase in za tiste, ki jih imam rada, rada se udobno
počutim, oblačim, si kaj privoščim,....in iz tega razloga nekako vedno
pomišljam, kaj hudirja, kaj če pa mi ne bo šlo tako dobro...??

in bom potem prisiljena sprejeti slabše delo od tega ki ga imam sedaj?
...tako opisala sem svoje strahove, ki mi ne pustijo, da bi se dokončno
osamosvojila...seveda v umetnosti...in ker tu nekako ni veliko denarja...
"nimam jajc" če se lahko tako izrazim...

...prosim....lahko mi kdo pomaga  s  kakšnim nasvetom...




LP

AYA

Aya, v tvojem pisanju sem dobila filing, da delaš zato, da lahko potem zapravljaš - torej delaš zato, da dobiš denar, ki ti potem daje tisto zadovoljstvo v zapravljanju. Po mojem je to zadovoljstvo v zapravljanju (rada se dobro počutiš, oblačiš, si kaj privoščiš...) samo kompenzacija za tisto nezadovoljstvo v tvojem delu.
Če bi uživala v delu, ne bi potrebovala toliko drugega uživanja (n.pr. uživanja v zapravljanju), ker bi bila že v delu nekako izpopolnjena in srečna.

Ma ne vem, če sem to napisala dovolj razumljivo. Težko za objasnit tole...

Saj je res, da ljudje potrebujemo denar za življenje. Ampak kje je tista meja: koliko ga potrebujemo in koliko si ga želimo? Po mojem ga potrebujemo zelo malo; želimo pa si ga toliko, kolikor nismo sami srečni, izpopolnjeni, zadovoljni, zadovoljeni... na recimo "duhovnem" področju, če se lahko tako izrazim. Pod "duhovnost" pa jaz pojmujem Življenje, Ustvarjanje, Kreiranje... ali z eno besedo DELO, KI GA OPRAVLJAMO (ups, so ratale 4 besede! ).

Ne vem, če ti bo kaj pomagalo moje razmišljanje...
Hotela sem ti povedati, da je tisto delo, ki ga opravljaš z veseljem, izvor tvojega zadovoljstva, denar pa je le posledica tega dela. Če pa v delu ni zadovoljstva, moraš to zadovoljstvo dobiti nekje drugje: na primer v denarju, s katerim si lahko kupiš karkoli, kar te zadovoljuje.
Pa da ne bo pomote - nočem reči, da je pravilo: kdor uživa v delu, je slabo plačan, in kdor ne uživa v delu, je dobro plačan. Včasih je celo obratno!
Ampak tisti, ki uživa v delu, se toliko ne boji pomanjkanja denarja, ker ga (razen za svojo eksistenco) ne potrebuje veliko. Ne potrebuje tistega uživanja v zapravljanju. In ravno zaradi te odsotnosti strahu pred pomanjkanjem denarja ga ima vedno dovolj! To pa je zakon narave! Eksistenca sama poskrbi za svojo eksistenco. Ali če se še versko izrazim (za tiste, ki so jim taki izrazi bolj blizu): Bog te je poslal na zemljo, da tam nekaj počneš (ti je dal neko poslanstvo), in pravgotovo bo poskrbel tudi za to, da boš živel in opravljal to svoje poslanstvo. Stvar je samo v tem, koliko mu ti zaupaš in se mu prepustiš. Strah je samo prepreka, ki ne dovoli Bogu (naravi, eksistenci...), da bi ti dal tisto, kar ti pripada.

Aya, napiši, če si me kaj razumela. Če me nisi ali pa če se ti zdi kaj sporno, komentiraj, da podebatirava naprej, če te seveda zanima. Sicer je to samo moje mnenje oziroma moje gledanje in doživljanje tega - in nikjer ne piše, da imam prav! Meni se samo zdi, da je nekaj na tem...

[AYA]

dobr je, sm mau prehitr prebrau te prejle (se morda poznava, da me tk klices al spet ena, k  vleces uhe na siroko)

dolgujem ti še en odgovor....pokowc...


..kljub vroči debati, veš, imava vseeno nekaj skupnega....zanimivo, a ne?

..imava namreč skupno prijateljico, ki sicer meni zelo veliko pomeni,
in sem tako tudi slišala zate...načeloma so njeni prijatelji tudi meni
blizu..no...vsaj zdelo se mi je tako...zato sem si dovolila uporabiti ime Poki...
..ampak oprosti, mogoče ni bilo prav....nič hudega ...

..ja, pokowc pa še to...?
zakaj nekaj napišeš in potem iščem ta odgovor po vseh voglih ekrana
nakar ugotovim, da je zbrisan?..
..hm, čudno..
...cenzura?


LP


AYA

[AYA]

Aya, napiši, če si me kaj razumela. Če me nisi ali pa če se ti zdi kaj sporno, komentiraj, da podebatirava naprej, če te seveda zanima. Sicer je to samo moje mnenje oziroma moje gledanje in doživljanje tega - in nikjer ne piše, da imam prav! Meni se samo zdi, da je nekaj na tem... 

ojla., Tamara..

..ja tko na hitr...prebrala..vidim da še bova kej podebatirale, ampak
sedaj me kliče delo

verjetno se ti jutri kaj bolj posvetim in bova "kakšno rekle" ali
dorekle...tema me je pritegnila....


..do takrat pa tebi in tvojim bližnjim želim
lepe bele velike snežinke


Lp





AYA

[pokowc]

mah je že uredu,no...
sprot prebaulem

[AYA]

Aya, napiši, če si me kaj razumela. Če me nisi ali pa če se ti zdi kaj sporno, komentiraj, da podebatirava naprej, če te seveda zanima. Sicer je to samo moje mnenje oziroma moje gledanje in doživljanje tega - in nikjer ne piše, da imam prav! Meni se samo zdi, da je nekaj na tem...  

verjetno se ti jutri kaj bolj posvetim in bova "kakšno rekle" ali
dorekle...tema me je pritegnila....


AYA

oj, Tamara...

končno sem uspela prit gor....nevem ali imam računalniške probleme...enostavno ko pridem na lunin net...se mi odpre okno Microsoft Development Enviroment (Design)...in potem ko dam ukaz zapri _x _
ta MDE okno se vse skupaj zapre...

no..sedaj sem tu...

ja, v bistvu nisem tako veika zapravljivka....saj veš običajni stroški: kredit (ki ga bom drugo leto izplačala...hvala bogu...) za hišo, police za nezgodno zavarovanje, dodatno rentno varčevanje,
nekaj malega vsak mesec vlagam v sklade..potem je tu hrana, tekoči stroški, redno vzdrževanje, seveda bi potrebovala naša hiša še fasado, hčerka svojo sobo v mansardi, počasi bo treba nabavit kakšen družinski avto, da ne bomo vsako leto hodili z jugecom v Split in Bosno.....tako sedaj sem ti vse tako podrobno opisala, da če še dodam število TRR in osebnega računa potem mi lahko daš kar
finanči plan...no šalo na stran..sedaj poznaš moje mesečne obveznosti...

..in potem včasih pomišljam, če se popolnoma osamosvojim (imam sicer s.p.) ali bo dovolj cvenka,
seveda je odvisno tudi kaj delaš...oziroma ali bo tisto s čim se ukvarjaš tudi tako donosno...kot internet, zdrava prehrana...če bi fotografirala...ali bi imela dovolj stalnih strank za preživetje, saj je konkurenca huda...

....no če bi vsaj nekaj strank z luninega neta še dobila, hja...potem bi mogoče šlo...
...lahko bi mi tudi kdo z astrološkega vidika razložil ali bi mi kot "ovci" to steklo...


resnično se mi zdi imenitno, da nikoli ne hodiš v "kalsično službo", pač pa celo življenje počneš
to kar te veseli...

...sicer sem prebrala kar nekaj knjig od finančne svobode, Krog denarnega toka do Kyosakija,
pa vendar...


...pa vendar še zmeraj omahujem...

...neki stric mi je rekel, da naj pišem, da imam potencial tapravi in da je samo od mene odvisno
ali ga bom znala izkoristiti, in spet je to čisto nova, čisto druga skrajnost...




nevem..odpiši...saj veš..več ljudi več ve...

...bova še kakšno rekle...


LP




AYA

[Tamburin]

Aya, če ti povem iz mojih izkušenj:

Biti samostojen pomeni biti stalno živ, v muvingu, živeti svoj poklic... Stalno se je treba spreminjati, dopolnjevati, učiti na izkušnjah, dozorevati, rasti. Ne moreš pa pričakovati neke stalnosti pri zaslužku: stalne donosnosti ali stalne nedonosnosti. Vedno so vzponi in padci, in te vzpone in padce je treba jemati kot del tega življenja, muvinga, učenja... Tle ni zabušavanja.
Enkrat sem nekje prebrala: SVOBODA JE ODGOVORNOST. Seveda! Če si svoboden, samostojen, ti nihče nič ne diktira, ampak tudi nihče ti ne nudi nekega zaledja - torej si za vse sam odgovoren. Tega se je treba zavedati.

Primerjaj: žival v divjini je svobodna, ampak tudi popolnoma sama odgovorna za svoj obstoj, za katerega se mora boriti. Žival v kletki pa dobi vsak dan svoj obrok hrane na krožniku, ne da bi se zanj borila. A kljub temu več sreče (življenja) sije iz oči živali v divjini, ki se bori. Torej tisti boj ni nek napor z negativnim predznakom, ampak ...kako naj rečem... "duševna hrana", življenje, dogajanje, ki ti da iskrico v oči.

In če si želiš samostojnosti, ker veš, da bi uživala v svobodi, se vprašaj, če bi UŽIVALA tudi v odgovornosti.

Sebe si jaz ne predstavljam v neki službi, kjer bi morala samo nekaj delati, kot en člen verige. Pravzaprav prav rabim tisti občutek, da sem za nekaj odgovorna. Ker ko nekaj uspešno ali neuspešno opravim od začetka do konca, me prelije tisti božanski občutek: "To je moje delo - to sem JAZ v obliki mojega dela!" Pa če ga kaj polomim ali pa če naredim kaj ful OK. V obeh primerih sem to JAZ, takšna kot sem. Ne morem zvračat krivde (za -) ali hvale (za +) na koga drugega. In se mi zdi, da tako tudi spoznavam sebe in se oblikujem, saj sem tudi prisiljena v to. Od staršev lahko greš stran, od moža lahko greš stran, od prijateljev lahko greš stran, od samega sebe pa ne moreš.

Mogoče imam srečo, da sem tak tip, da ne morem početi nekaj, kar me ne veseli. Vse doživljam zelo impulzivno: ko sem zadovoljna, sem FUL zadovoljna, ko pa mi je nekaj mučno, mi je FUL mučno. Nekaj vmesnega ni. Zato ne morem drugače, kot da delam tisto, kar me veseli. Nekako se mi zdi samoumevno, da če živim, moram biti srečna. Nisem se rodila zato, da bi trpela!

Tako sem se že nekje v osnovni šoli videla, kaj bom počela v življenju in sanjarila o tem poklicu, ki ga opravljam danes. O zaslužku takrat sploh nisem razmišljala. Kateri osnovnošolec pa sploh razmišlja o tem!? Razen, če mu starši sugerirajo: "S tem pa ni zaslužka..." ali: "S tem pa se dobro zasluži..."

O zaslužku sem začela razmišljati šele takrat, ko sem ga potrebovala. Prva leta sem delala na pol zastonj, ker mi je bilo težko računati - živela pa sem itak pri starših. Šele, ko sem prišla do točke, ko s svojim delam nisem mogla zadovoljiti svojih materialnih potreb, sem začela razmišljati o materialni vrednosti mojega dela. In potem se je začelo razmišljanje in analiziranje vseh dejstev - nekako tako:
"Z mojim delom zadovoljujem nekaterim drugim ljudem njihove potrebe - torej sem koristna ljudem, njihovi eksistenci. Če sem koristna eksistenci, pomeni, da moram tudi jaz obstajati. Če hočem obstajati, moram zadovoljiti svoje potrebe, da lahko še naprej obstajam in koristim drugim. Da zadovoljim moje potrebe, pa potrebujem denar..." Tako nekako sem se rešila predsodka o denarju in začela ceniti svoje delo.
Ljudje velikokrat mislimo, da so revni ljudje pošteni, bogati pa hudobni (in naravno je, da bolj cenimo poštenost, kot hudobijo). V resnici pa je denar le plačilno sredstvo, ki pripada vsem - imamo pa ga toliko, kolikor mislimo, da si ga zaslužimo. In če jaz mislim, da si ga zaslužim toliko, kolikor ga potrebujem za svoj obstoj, ga imam vedno toliko, kolikor ga potrebujem, da lahko z njim živim in še naprej obstajam ter delam tisto, s čimer zadovoljujem potrebe obstoječih ljudi, ki mi za to moje delo plačujejo z denarjem kot plačilnim sredstvom. Če pa bi mislila, da ga potrebujem več kot le za svoj obstoj, bi ga tudi več porabila - ker več kot OBSTAJATI ne morem! Samo SEM, kar SEM - nič več in nič manj. Živim v takem stanovanju kot odgovarja moji eksistenci, vozim tak avto kot odgovarja moji eksistenci... Srečna sem zaradi eksistence, ne pa zaradi želj po večji hiši, boljšemu avtu! Želje nas delajo bolj nesrečne kot srečne. Srečni smo zaradi sebe, svojega obstoja - ali če se izrazim s tisto obrabljeno, a vseeno resnično frazo: SREČA JE V NAS SAMIH! Mi sami pa SMO, ker zadovoljujemo naše potrebe, da obstajamo.

Sem razumljivo napisala, ali sem stvar samo zakomplicirala? Meni se zdi to ful preprosto, samo težko to razložim z besedami. Sem se prav namatrala zdaj...
Hja, glih taprava ura za taka pisarjenja! Grem zdaj spat, ker tudi spanje potrebujem za svoj obstoj, zjutraj pa veselo na delo in zaslužit še kaj za svoj obstoj...

[bigm]

Tamara

[pokowc]

.... Enkrat sem nekje prebrala: SVOBODA JE ODGOVORNOST. Seveda! Če si svoboden, samostojen, ti nihče nič ne diktira, ....

.Od staršev lahko greš stran, od moža lahko greš stran, od prijateljev lahko greš stran, od samega sebe pa ne moreš. ...

..Nekako se mi zdi samoumevno, da če živim, moram biti srečna. Nisem se rodila zato, da bi trpela! ...

...Če hočem obstajati, moram zadovoljiti svoje potrebe, da lahko še naprej obstajam in koristim drugim. Da zadovoljim moje potrebe, pa potrebujem denar..." Tako nekako sem se rešila predsodka o denarju in začela ceniti svoje delo. .....

.Če pa bi mislila, da ga potrebujem več kot le za svoj obstoj, bi ga tudi več porabila - ker več kot OBSTAJATI ne morem! Samo SEM, kar SEM - nič več in nič manj.

[Pujsita]

Tamara, tole je pa res napisano.

Jaz bi še to dodala, da delati zase je zares užitek, če delaš tisto kar te veseli, moraš pa biti osebnostno precej zrel, da prevzameš odgovornost za vse kar počneš in da si sposoben celo zadevo sploh sfurati. V primeru, da si tak, ni nič lepšega, če pa vidiš v delu za svoje ime samo trenutke, ko denar priteka na račun, pa mislim,da se zgodbica kmalu konča.

Tamara tebi vse čestitke za tvoje delo in samostojnost, pa tudi za tale tekst.

[rachek]

Tamara

[AYA]

Primerjaj: žival v divjini je svobodna, ampak tudi popolnoma sama odgovorna za svoj obstoj, za katerega se mora boriti. Žival v kletki pa dobi vsak dan svoj obrok hrane na krožniku, ne da bi se zanj borila. A kljub temu več sreče (življenja) sije iz oči živali v divjini, ki se bori. Torej tisti boj ni nek napor z negativnim predznakom, ampak ...kako naj rečem... "duševna hrana", življenje, dogajanje, ki ti da iskrico v oči ...

JA, Tamara res si se potrudila in zelo lepo napisala...


kapo dol..


...tole z živalmi mi je bila simpatična in tako zelo resnična prispodoba...
...me je zadela kot strela z jasnega...

...napisano je zelo preprosto, zelo "lahko te je brati" in razumeti...
tvoja filozofija finančne neodvisnoti mi je zelo všeč...napisano je resnično
tako doživeto...

...mogoče za na konec samo še to: ko ti bo čas dopuščal,
se kar še razpiši, rada berem..


LP


AYA

[Marsa]

Res je, se dobro, da sem opazila, Tamara!
Prav zares - kapo dol, si dbest in srcna zenska - dbest, da te imamo!
Nad si tole res napisala!

[Tamburin]

Joj, s temi komplimenti me prav v zadrego spravljate!
No, ma sem vesela, da mi je uspelo napisati razumljivo. Včasih bi rada napisala kaj, kar se mi sicer zdi preprosto, a ko hočem to spravit v besede, pa nekako ne gre in potem vse skupaj nekam zakompliciram. :o|o:

Sem pa ravno včeraj na ulici pred mojo delavnico (ko sem šla ven na čik) poklepetala z enim starejšim sosedom, ki je ravno prišel mimo... Debata je nanesla na to temo tukaj: o poklicu, delu in uživanju v tem, kar delaš. Pa mi pravi ta gospod, da se spominja, ko je bil mlad, da je bilo včasih veliko krojačev in šivilj (saj konfekcije še ni bilo), in vse te, ki jih je on poznal, so bili zelo zadovoljni in veseli ljudje, polni življenja. Očitno je to en tak poklic, ki naredi takega človeka. Delaš z ljudmi, za ljudi, in hkrati ustvarjaš, daš sebe noter. Škoda, da ta poklic počasi izumira - oziroma ne izumira poklic, ampak mladi ne vidijo nekega smisla v njem in se ne odločajo za to.
Je pa tudi res, da vsak ni za to - če ni ljubezni do poklica, tudi povratne energije ni. S svojim poklicem moraš biti "duhovno poročen". Obseden z njim!

[Neuromancer]

Zala, mislim, da bi lahko, če nisem s tem predlogom že (pre)pozen, na temo razmislili o dvojem.

Prvič. Smo več kot le delo, ki ga opravljamo.

Drugič. Nekatere navezanosti (morda je taka tudi tvoja nitka pritrjena na dobro plačano službo, ki pa te ne osrečuje) nas omejujejo pri napredovanju.