Pot od človeka tukaj do Enosti tam nekje je vsekakor iluzija, ampak včasih rabimo tudi navidezno pot, da na tej poti lahko dojamemo,.. čeprav dojetje se zgodi v nekem trenutku instantno in ga ni možno izsiliti, niti z nobeno potjo doseči plansko.. Dojetje se pojavi vedno samo od sebe.. toraj je darilo ali presenečenje.
In vemo kako pride presenečenje - nepričakovano. Torej kako doseči in pričakovati nepričakovano?? Težko, mogoče nesmiselno.. Ali pa tudi ne.. Odvisno od življenjskega namena, ki ga ima kdo tukaj.
Torej kje je človek, kje pa je enost?
kje je čas in kje je brezčasje?
kje je osebnost, kje je Višji Jaz?
Izkušnje “izven časa”, meni dajejo vedenje, da se “čas” nahaja znotraj brezčasnosti, toraj da se ta čas lahko živi le v nekem navideznem milnem balončku, ki daje občutek meje med nečim tukaj tukaj in nečim tam zunaj.. nato pa ta balonček poči in dojameš da si ves čas bil del te ene in iste realnosti, večnosti, enosti ali kakorkoli že to imenuješ.. Ko pa enkrat stopiš v Enost, lahko kasneje tudi pustiš ta balonček, da obstaja in se sprehajaš v prostor znotraj mehurčka in v prostor izven mehurčka..
Čas/ločenost/omejenost je iluzija zato, ker ti ves ta čas živiš že brezčasje/enost/neomejenost. To brezčasje/enost/neomejenost bi lahko prepoznaval kot eno kvaliteto, ki je kot podlaga na kateri so ustvarjene vse ostale kreacije, ki jih tudi lahko sedaj izkušamo.. Tako da čas/ločenost/omejenost/ nastaja, ko je naša realnost okrnjena tako, da poznamo le notranjost balončka in več imamo omejujočih prepričanj, da nič druga ne obstaja, kot le ta majhni prostor znotraj mehurčka, bolj je ta omejena izkušnja realna in težka za nas.. Torej mi sami s svojimi prepričanji, čustvi in projekcijami, dajemo večjo ali manjšo veljavo tem navideznim omejitvam, ki jih je nekdo za nas tja postavil..
Je pa ta prostor znotraj mehurčka enak prostor kot tisti zunaj.. Edina iluzija je, da verjamemo da nas meja mehurčka lahko kakorkoli definira.. Ko se rešiš vseh teh iluzij pa je tudi ta meja mehurčka lahko kot darilo, je unikatna izkušnja, je paradoks, ki je res edinstven.. Zato je dobro sprejeti to in le dojeti “vse to kar je”, sprejti vsa možna stanja, ki jih lahko izkusimo znotraj te postavitve in dokler jih lahko še izkušamo.. Vse te matrice realnosti se lahko kaj hitro zamenjajo in teh izkušenj ne bo več, ampak bodo ene čisto druge in zopet unikatne, sedaj nam še čisto nepredstavljive..
Tudi Višji Jaz v ima z osebnim jazom podoben odnos, kot ga ima neomejenost z omejenostjo.. Omejeni vidik vedno obstaja znotraj neomejenega vidika.. Čeprav hkrati omejeni vidik dojema, kot da je nekako zelooo odaljen od svojega neomejenega vidika.. Ko se omejeni vidik zave kje se dejansko nahaja, nastane čudovita paradoksalna harmonija, ko se združi nezdružljivo in ko hkrati obstajata dve realnosti, ki po naravi izključujeta druga drugo, a vseeno kot da želita obstaja hkrati in sočasno..
Dej dej... 
