Sem nova na tem forumu.
Že kar takoj bi se javila z enim problemčkom. Ali raje rečem problemom.
Rabim nek način, metodo, tehniko, nekaj, da neham pogrešati osebo.
Oseba je vseeno kdo, v katerem obdobju, kako dolgo.
Ne morem živeti brez pozornosti nasprotnega spola in se ves čas zaljubljam in zapletam na novo. Da mi že kar na živce gre vse skupaj. Kot da ni nič drugega v mojem življenju razen ljubezni. Patetično je, da to niti ni nič kaj resnega, to je zabava med dvema recimo prijateljema, ki se niti prav ne utegneta spoznati in se samo površinsko poznata in se jima itak jebe za drugega, čeprav izgine za vedno. Itak pride naslednji/naslednja, če se počutiš osamljeno in si zaželiš malo stiskanja in tega. Ampak ob vsej tej zabavi je še bolj patetično, kako se obremenjujem s svojo samskostjo. Najbolj patetično in tudi problem te teme, za katerega nujno rabim rešitev, sicer bom dokončno obupala
je, da ko se z nekom pač trenutno zabavam, mi ves čas hodi po glavi in to hočem odpraviti. Pa sploh ne vem, če sem zaljubljena, kaj šele kaj več. Meni je pač vsak, ki pride v moje življenje nekaj posebnega, moja glavna okupacija, dokler traja, čeprav v bistvu tip ni nič kaj posebnega.Zdi se mi, da izgubljam čas, ko vsakič znova razmišljam o tistem, ki me pač trenutno okupira. Ker je to 24 ur na dan. Ena brezvezna hrepenenja, brez kakršnegakoli upanja.
Odvisna sem od odnosov, hitro se navežem . Nobene se noče pa name. In to me jebe. Da se počutim kot drek. Ker nihče ne hrepeni po meni. In se počutim kot zadnja koza. Jaz koza bi hodila s katerimkoli, če bi le vsaj za silo izgledal, bil urejen in mi pokazal ljubezen. Tako bedno se mi zdi, da sploh rabim pozornost in ljubezen. Vsi jo razdajajo malo tu, malo tam. Nihče pa se danes več ni pripravljen nekomu predati. Celo "tveganje" je to. 
Jaz koza trapasta pa delam vse. Tako rada bi se predala nekomu, ki bi se predal meni. Kaj če se enostavno neham truditi? Je smiselno biti nedosegljiva? Jaz se namreč ne počutim nedosegljivo. Prej nasprotno. In sem jezna nase. Vedno znova.Edina rešitev je do zdaj bila, da sem imela vež želez v ognju in sem se malo poigravala in jemala vse skupaj za hec in se celo posmehovala. Takrat mi noben ne hodi po glavi kaj preveč. Ker gledam nase. Ko začnem gledati na drugega, je pa cela štala. Pa prosim, ne obsojajte me. Jaz sebe ne dojemam kot "lahko" punco ali kaj hujšega. Nimam vsak dan drugega, niti vsak teden ne, niti vsak mesec ne. Recimo. Se pač hitro zaljubim. In bi dala vse, da bi lahko bila trezna, razsodna, taka, da bi me bilo izjemno težko zmešati. Tako me pa vsak, ki mi malo popiha na dušo.
No, zdaj me zanima, kako si nekoga izbiti iz glave? Čeprav ga imaš še kar rad in ti ni čisto vseeno za to, kar imata. Si želiš ohraniti, ne smeš se pa navezati. Kako ga tisti čas, ko nista skupaj, popolnoma izbrisati iz misli? Čeprav so ta samo spomini in sanjarjenja o tem, kako sta se imela lepo? To je že itak mimo in nima nobenega smisla, predajati se brezveznim osladnim sanjarijam in zanemarjati vsakodnevne obveznosti.
Še glavobole dobivam zaradi tega.
HELP! 
