449 komentarjev na to temo

[doorwoman.p]

feministka a če bi bla dec, bi blo pa dobr, da se ne ceni?

to sem čakala..
ženske se čutimo, da veš.. in ozdravitev je tudi v tem..

saj nisem primerjala z moškimi.. itak pa velja, da če se ženska ceni in je samozavestna in samoiciativna.. ste potem tudi moški ob taki ženski na boljšem, a ne?

[mayan]

to sem čakala..
ženske se čutimo, da veš.. in ozdravitev je tudi v tem..

saj nisem primerjala z moškimi.. itak pa velja, da če se ženska ceni in je samozavestna in samoiciativna.. ste potem tudi moški ob taki ženski na boljšem, a ne?

ja, razen, če ma ženska svojo moško stran za sprejet..

[doorwoman.p]

ja, razen, če ma ženska svojo moško stran za sprejet..

[janko]

dobr vi kle drek mešate...
u bistvu ste na dobrem, k mate že težave s sprejemanjem
jes mam bl štalo.
pomoje, če se hočeš sprejet, se morš ta prvo spoznat.
pol pa mi ni čist jasn, kwa je z mano. če grem na pir, a sm kronik, al sm lenuh, k se mu nč druzga ne lub. kwa nej pa pol sprejmem, če sploh na vem kwa za en božanstvo sm

[butl]

ti imaš še vedno ženo, jaz partnerja v katerem sem videla vso prihodnost nimam več

A si se že začela "pogovarjat", Lunatica?

Zakaj sem sploh napisal un post? Ker vse prepogostokrat poslušam in berem odgovore na taka in podobna vprašanja v stilu:
imej se rad,
poišči ljubezen v sebi,
spoštuj se,
ljubi se, brezpogojno se sprejemaj,
brezpogojno se ljubi,
zavedaj se, da si enkraten, neponovljiv, najboljši,
pa tko.

Nč pa, kako to narest. Kako to narest, da boš našel to ljubezen do sebe, samovrednost, spoštovanje do sebe... v sebi, v svojem srcu.

Ker ni dost to samo brat, poslušat, si govort. To je potrebno v sebi poiskat, prepoznat in sprejet.

Ta ljubezen do sebe, ta samovrednost je v tebi, ja, ampak prekrita, prekrita s tančicami, odejami, zidovi vzorcev, zapečenih globoko v podzavest. In če hočeš priti do prekritega jedra, do otroka v sebi, do duše, je potrebno vse te tančice odgrniti, vsako posebej.

In ta "pogovor" je bil samo en način odkrivanja le ene od vseh tančic in vsebuje:
odločenost in voljo, da to storim,
prepoznanje zanikanja /v tem primeru, ni pa vedno a ne/,
prepoznanje trenutnega vedenja,
odkrivanje vzroka ali vzrokov za to vedenje,
poiskanje dogodkov, ki so povzročili ponotranjenje vzorca ali vzorcev,
podoživetje teh dogodkov, tokrat z odraslimi očmi,
novo ovrednotenje pomena teh dogodkov, tokrat z odraslimi očmi.

In kot rezultat:
preobrazba vzorca ali vzorcev,
odpuščanje akterjem,
odpuščanje sebi.

Načinov, kako odkrivati tančice, je več, vendar vse vsebujejo vsaj eno skupno komponento /jst sem prepričan, da jih je več, vendar se bom iz spoštovanja do zagovornikov in iz nepoznavanja vseh metod omejil na eno/. To je odločenost in volja, da to storim.

Marsikdo zagovarja tezo, da moraš najprej sprejeti sebe, da bi lahko sprejel druge, da moraš najprej ljubiti, da bi lahko ljubil. Moje izkušnje so take, da sta to prepleteni kategoriji. Ko gre za odkrivanje svojih senc in nihovo preobražanje in sprejemanje, jih odkrivam skozi drugega in skozi sprejemanje drugega sprejemam sebe. In sence so definitivno del nas. Če bi bilo res, da lahko sprejmeš in ljubiš sebe brez drugih, potem bi dal Bog vsakemu svoj planet in bi se tam lahko v miru vsak sprejemal in ljubil do brezpogojnosti. Pa nam tega ni dal.

Sprašuješ, zakaj se ti vsako partnerstvo sfiži. Ne vem. Morda je ravno vsak od njih tisti, ki te tera, da se že enkrat začneš "pogovarjati". Zakaj se pa ne začneš, boš morala sama odkriti. Morda se ne znaš, se še ne zmoreš ali pa ti samosmiljenje in žrtviranje daje dovolj veliko protivrednost za trpljenje, ki ga doživljaš. Ne vem, Lunatica. Konec koncev sta marsikomu tudi jeza, predvsem pa ohranjanje zamere, gonilo, ki ga vzdržuje pri življenju morda in se noče odločiti za to, da bi se te zamere rešil ter išče vse sorte izgovore za svoje početje.

Pravijo eni, da je strah silno slab in negativen dejavnik pri spoznavanju in sprejemanju sebe. Ja, je in ni. Strah je slab, dokler blokira naše delovanje. In silno koristen, ko ga prepoznavamo in se ga zavedamo, ker skozi strahove odkrivamo svoje tančice.

Želim ti, da čimprej najdeš voljo in energijo za premik.

butl

Oprosti mi, butl, tako lepega sestavka že dolgo nisem brala, ampak vse kar mi na koncu ostane, je odmev, da si v dialogu s konfucijem zvedel, da so te starši imeli radi in da si vreden. S tabo so bili, kolikor so pač lahko in v boleznih si to še bolj videl. Povej mi, kako naj nekdo, ki je prav tako (ne)simulira bolezen, da bi vsaj malo sočutja dobil, odigral svoje, ker je namesto staršev prejel ljubezen tudi iz druge strani in več enostavno si ne more privoščit da je bolan. Kako priklicati ljubezen in sočutje v svoje srce brez sočloveka, razen sebe, brez da se spraviš na tragična pota.

Sicer pa ker si lunatici pisal, naj bo to off topic al kaj. Tudi pa ne vemo, kako dolgo boš čakal na odziv in lahko te preseneti. Izprazni. Seveda ti bodo vsi zaploskali in prav je ob tako samoizpovednem poskušanju pomagati drugemu. Res lepo. Ampak zakaj jaz nimam osebnega konfucija npr.? Vse je tako skopo, na robu preživetja.. In, ker tako vidim, v ogledalu, tudi drugega ne morem prejeti.. razen da v vzporednem svetu obstajajo bogatejši ljudje, bolj živi, vendar se jih ne morem dotaknit in oni ne mene.

O Mayan

Verjamem, da imaš tudi ti svojega Konfuzija.



Ko sem pisal o starših, je ta izraz zame sinonim za najbližje v otroštvu in to niso nujno biološki starši. To so tisti, ki so imeli največji vpliv in so lahko stari starši, sosedje, strici, tete, bratje, sestre ali kdo drug , recimo vzgojitelji v zavodu.
Vlogo staršev /oziroma najpomembnejših iz otroštva/ pri razreševanju travm iz otroštva lahko zelo dobro odigra izkušen terapevt.

[Audente]

Butl, kot vedno, prekrasno napišeš.
Jaz vem, da se na napakah in izkušnjah učimo. In dokler vaje ne ponovimo tolikokrat, da je res hudo, do takrat ne spremenimo ne delovanja, ne reagiranja in ne dajanja ljubezni. Vse, ampak prav vse moramo doreči sami. Seveda nam komunikajcija z drugimi pripomore k razmišljanju, a na koncu je tako : sami smo ko se rodimo, sami smo ko umremo.....tako da sem prepričana, da je vse v nas samih. Nihče nas ne more spremeniti niti prisiliti, da delujemo drugeče. Le mi

[Matjaž Bogdan]

Marsikdo zagovarja tezo, da moraš najprej sprejeti sebe, da bi lahko sprejel druge, da moraš najprej ljubiti, da bi lahko ljubil. Moje izkušnje so take, da sta to prepleteni kategoriji. Ko gre za odkrivanje svojih senc in nihovo preobražanje in sprejemanje, jih odkrivam skozi drugega in skozi sprejemanje drugega sprejemam sebe. In sence so definitivno del nas. Če bi bilo res, da lahko sprejmeš in ljubiš sebe brez drugih, potem bi dal Bog vsakemu svoj planet in bi se tam lahko v miru vsak sprejemal in ljubil do brezpogojnosti. Pa nam tega ni dal.

butl

Pozdravljen Butl .
Tole bo že držalo, vendar gre tukaj tudi za prepoznavanje čustva oziroma opredeljevanje tega . čemur sami včasih rečemo ljubezen. V tistem komentarju Lunatici sem napisal, da je možno tudi tole- preobražanje odnosa samega sebe skozi drugega , vendar sem mnenja , da je na oni drugi strani potrebna velika ljubezen in toleranca , če ne- se odnos dokaj hitro zaključi. Ljudje navadno/ ne vsi ../ pač dokaj hitro prepoznamo čustva, ki nam jih nekdo nudi/ ali pa tudi ne/ in potem delujemo pač na tej stopnji in pogojeno s tem, kar sami občutimo.
Tudi meni se je zgodilo, da sem bil v določenem trenutku mašilo, vejica, ki je bila nujna za pobiranje nekoga s tal.
Toda v konkretnem primeru je šlo za osebo, ki je že šla skozi najrazličnejše faze čustvenega življenja, čez razno dojemanje, sprejemanje in izgubljanje. Ne pa za osebo, ki ni imela v življenju možnosti, da bi sploh kaj takega opredeljevala- torej -emocionalno povsem neopredeljeno -seveda zaradi tistih tančic, ki jih omenjaš. Zgodnje otroštvo ima presneto hudo pomemben vpliv na naš osebnostni -predvem emocionalni razvoj. In če se znajdeš odrasel v svetu , kjer so v bistvu te vrednote že vnaprej opredeljena/ ali pa naj bi bile/. sam pa tega enostavno nisi zmožen- hja- ve se kaj boš storil...odzivi so pa navadno podobni, kot opisuje Lunatica, ali pa par tisoč drugih ljudi. In seveda pride do / spontano- obramba/ nadgradnje tistih tančic -strahov, kot bi na temelje nesreče zidal mrliško vežico iz ceglov.
Normalno pa je, da svoja lastna opredeljevanja, samospoštovanja,imeti se rad..itd dobivamo skozi odnose- samo zdaj se pa vprašajmo - kateri del odraščanja/ človeško-življenski čas/ je tista doba, ko se to dogaja- sprejemanje odnosov. Zanesljivo v rani mladosti- bom bolj natančen- v zgodnjem otroštvu, ko začneš sprejemati zunanje vplive.
In če so v tistem času malce drugačni, kot si jih ti podal v tistem pogovoru s Konfucijem- potem je tudi faza sprejemanje sebe , ljubezen do sebe,razvoj samopodobe -rahlo preskočena ali pa izumetničena, izkrivljena...Potem pa je čez ene 20-30 let , ko že deluješ na način pogojen s tem, kar si sprejemal v otroštvu in mladosti , malce težko prešaltat in govoriti o razvojni poti, ki naj bi že bila prehojena...pa ni...
Malce govorim tudi iz lastnih izkušenj, ker sem potreboval kar nekaj let, da sem se znebil takih blokad in strahov, pa vse skupaj na podlagi samopodobe, lastno/ otroško/ izbranega sistema izolacije v samega sebe, kar je pogojevalo seveda tudi odnosom do drugih- vzrok je bil pa seveda v tistem , kar sem prejemal takrat, ko bi moral prejemat kaj drugega.
To je eden od razlogov- čemu povdarjam, da je potrebno vzljubiti sebe in se imeti rad / lahko tudi preko odnosov-seveda/ , da lahko mirnega, odprtega in iskrenega srca in duše pristopiš nekemu globjemu odnosu. Vmes pa lahko doživljaš peklenske travme , pogojeno s tem -možno tudi drugi akterji v filmu tvojega življenja.
Fajn pa je , če v takih primerih to lahko nekomu poveš in to sprejme ter skupaj prehodita pot, ki si jo sam obšel in niti nisi bil deležen perspektiv, ki so ob njej bile in ki naj bi sodelovale pri strukturiranju tvoje osebnosti- od astrala pa do mentala...naše miselno delovanje je tako pogojeno na nezavednem nivoju- v prvi vrsti čustvih....
fajn bodi
Matjaž

[Prabha]

Eh ja no,moj ex je tudi mlajši od mene 6 let,pa sploh ni opazit razlike.Sem pa mela tipa,ki je bil le 3 leta starejši,pa so vsi mislili,da je moj očka:) ,tako da igra vlogo notranja energija.

[Kabalist]

saj to je tudi največja težava, kao vzljubiti samega sebe???Pa tudi očitam si za napake, ki sem jih delala v preteklosti(saj sama veš katere) in še mnogo drugih....enostavno ne cenim se, pa bi se tega rada naučila in šla naprej v lajf po boljši poti.

Kot je že omenila Marsa - ti si ena od množice, ki ima enake težave. Zdravilo pa je takisto eno.
Najprej se sploh nehaj obremenjevati s tem. Si lačna? te zebe? Te mož (fant) pretepa? Ne dobiš dovolj seksa? Si brez službe?
Ne?
Ah, potem so tvoji problemi zgolj namišljeni. Naj bom odkrit. Najbrž si precej razvajena mlada dama, ki je bila deležna vsega udobja. Če imaš čas za takšna razmišljanja, ti ni hudega. Ves čas iščeš pozornost, ujčkanje. Odrasti in verjemi mi, lažje bo. Ti pa iščeš ovinke, ker se bojiš.
Sem kar krut, a glede na napisano ne gre drugače.

[butl]

Pozdravljen Butl .
Tole bo že držalo, vendar gre tukaj tudi za prepoznavanje čustva oziroma opredeljevanje tega . čemur sami včasih rečemo ljubezen. V tistem komentarju Lunatici sem napisal, da je možno tudi tole- preobražanje odnosa samega sebe skozi drugega , vendar sem mnenja , da je na oni drugi strani potrebna velika ljubezen in toleranca , če ne- se odnos dokaj hitro zaključi. Ljudje navadno/ ne vsi ../ pač dokaj hitro prepoznamo čustva, ki nam jih nekdo nudi/ ali pa tudi ne/ in potem delujemo pač na tej stopnji in pogojeno s tem, kar sami občutimo.
Tudi meni se je zgodilo, da sem bil v določenem trenutku mašilo, vejica, ki je bila nujna za pobiranje nekoga s tal.
Toda v konkretnem primeru je šlo za osebo, ki je že šla skozi najrazličnejše faze čustvenega življenja, čez razno dojemanje, sprejemanje in izgubljanje. Ne pa za osebo, ki ni imela v življenju možnosti, da bi sploh kaj takega opredeljevala- torej -emocionalno povsem neopredeljeno -seveda zaradi tistih tančic, ki jih omenjaš. Zgodnje otroštvo ima presneto hudo pomemben vpliv na naš osebnostni -predvem emocionalni razvoj. In če se znajdeš odrasel v svetu , kjer so v bistvu te vrednote že vnaprej opredeljena/ ali pa naj bi bile/. sam pa tega enostavno nisi zmožen- hja- ve se kaj boš storil...odzivi so pa navadno podobni, kot opisuje Lunatica, ali pa par tisoč drugih ljudi. In seveda pride do / spontano- obramba/ nadgradnje tistih tančic -strahov, kot bi na temelje nesreče zidal mrliško vežico iz ceglov.
Normalno pa je, da svoja lastna opredeljevanja, samospoštovanja,imeti se rad..itd dobivamo skozi odnose- samo zdaj se pa vprašajmo - kateri del odraščanja/ človeško-življenski čas/ je tista doba, ko se to dogaja- sprejemanje odnosov. Zanesljivo v rani mladosti- bom bolj natančen- v zgodnjem otroštvu, ko začneš sprejemati zunanje vplive.
In če so v tistem času malce drugačni, kot si jih ti podal v tistem pogovoru s Konfucijem- potem je tudi faza sprejemanje sebe , ljubezen do sebe,razvoj samopodobe -rahlo preskočena ali pa izumetničena, izkrivljena...Potem pa je čez ene 20-30 let , ko že deluješ na način pogojen s tem, kar si sprejemal v otroštvu in mladosti , malce težko prešaltat in govoriti o razvojni poti, ki naj bi že bila prehojena...pa ni...
Malce govorim tudi iz lastnih izkušenj, ker sem potreboval kar nekaj let, da sem se znebil takih blokad in strahov, pa vse skupaj na podlagi samopodobe, lastno/ otroško/ izbranega sistema izolacije v samega sebe, kar je pogojevalo seveda tudi odnosom do drugih- vzrok je bil pa seveda v tistem , kar sem prejemal takrat, ko bi moral prejemat kaj drugega.
To je eden od razlogov- čemu povdarjam, da je potrebno vzljubiti sebe in se imeti rad / lahko tudi preko odnosov-seveda/ , da lahko mirnega, odprtega in iskrenega srca in duše pristopiš nekemu globjemu odnosu. Vmes pa lahko doživljaš peklenske travme , pogojeno s tem -možno tudi drugi akterji v filmu tvojega življenja.
Fajn pa je , če v takih primerih to lahko nekomu poveš in to sprejme ter skupaj prehodita pot, ki si jo sam obšel in niti nisi bil deležen perspektiv, ki so ob njej bile in ki naj bi sodelovale pri strukturiranju tvoje osebnosti- od astrala pa do mentala...naše miselno delovanje je tako pogojeno na nezavednem nivoju- v prvi vrsti čustvih....
fajn bodi
Matjaž

O Matjaž

Pravzaprav ne vem, če sem te čist dobr zastopu, ampak ti bom vseeno poskusil odgovoriti. Če sem v razumevanju kiksnil, mi boš že povedal.
Pri preobražanju sebe skozi drugega je popolnoma vseeno, kakšen je drugi... ko gre za prepoznavanje lastnosti, ki te na drugem silno motijo ali te silno privlačijo. Pomembno je, da jih prepoznaš kot svoje sence in z njimi razčistiš. Pravzaprav, bi bila neka velika strpnost s strani drugega prej ovira kot pomoč, ker bi jih ta drugi prikrival pred teboj, ko bi opazil njihov učinek nate.

Se strinjam s teboj, da se dojemanje sebe ter okolja vate najglobje zariše v tistih najobčutljivejših otroških letih /tja do ene 7.leta starosti/ in usmerja tvoje vedenje v odrasli dobi. Samo, to ne pomeni, da je s tem vsega konec. Vsak čas je za zavedanje svojih vzorcev in njih spreminjanje ravno pravi čas in nikoli ni prepozno, res pa je, da kar se Janezek nauči, to Janezek zna in da je kasneje mnogo težje spreminjati karkoli na sebi. Ni pa nemogoče.

Kar se partnerja tiče. Dobiš vedno ravno najbolj idealnega, da skupaj pozdravita rane, ki jih imata. Če si z ranami počistil že prej, potem boš pač dobil partnerja, ki ne bo dregal v nekaj, česar nimaš več, niti ti v nekaj, kar on nima več. A ne. Oba vedno prideta v odnos z enakim številom kufrov. Če si ti brez njih, bo tudi on.

Mej se fest

butl

[contesa]

Se strinjam s teboj, da se dojemanje sebe ter okolja vate najglobje zariše v tistih najobčutljivejših otroških letih /tja do ene 7.leta starosti/ in usmerja tvoje vedenje v odrasli dobi. Samo, to ne pomeni, da je s tem vsega konec. Vsak čas je za zavedanje svojih vzorcev in njih spreminjanje ravno pravi čas in nikoli ni prepozno, res pa je, da kar se Janezek nauči, to Janezek zna in da je kasneje mnogo težje spreminjati karkoli na sebi. Ni pa nemogoče.

Kar se partnerja tiče. Dobiš vedno ravno najbolj idealnega, da skupaj pozdravita rane, ki jih imata. Če si z ranami počistil že prej, potem boš pač dobil partnerja, ki ne bo dregal v nekaj, česar nimaš več, niti ti v nekaj, kar on nima več. A ne. Oba vedno prideta v odnos z enakim številom kufrov. Če si ti brez njih, bo tudi on.

Zelo dobro si povedal in se čisto strinjam s teboj.
Zdi se mi, da na vse skupaj močno vpliva tudi karma. Če dajemo negativo, bomo tudi prejeli negativo in če so naša dejanja pozitivna, se nam takšna tudi vračajo.
In nikoli ni prepozno za rast in razvoj posameznika, saj se ves čas učimo. Včasih so naše izkušnje boleče ampak pripomorejo, da se iz njih naučimo kaj smo naredili narobe in tega ne ponovimo. Veliko vlogo igra tudi želja, ki se izpolne samo, če je dovolj močna in tudi sami naredimo nekaj v tej smeri.

[Matjaž Bogdan]

O Matjaž

Pravzaprav ne vem, če sem te čist dobr zastopu, ampak ti bom vseeno poskusil odgovoriti. Če sem v razumevanju kiksnil, mi boš že povedal.
Pri preobražanju sebe skozi drugega je popolnoma vseeno, kakšen je drugi...

Absolutno ni vseeno - gre za tvoj osebni /ali osebnostni/ nivo razvoja, potem bi lahko dejal- tudi vprašanje razloga - čemu z nekom padeš v odnos -je zelo pomembno...tule ne gre za vlogo opazovalca, temveč subjekta s katerim naj bi nekaj nadgradil- ali pa celo izgradil....


ko gre za prepoznavanje lastnosti, ki te na drugem silno motijo ali te silno privlačijo. Pomembno je, da jih prepoznaš kot svoje sence in z njimi razčistiš.

Ja- tukaj sva- razlog -čemu te sploh nekdo privlači- kaj potrebuješ od njega ali kaj čutiš , da mu moraš dati...

Pravzaprav, bi bila neka velika strpnost s strani drugega prej ovira kot pomoč, ker bi jih ta drugi prikrival pred teboj, ko bi opazil njihov učinek nate.

Ovira bi bila pri neiskrenosti , oziroma početi nekaj / ma ja -lahko bi dejal -orto egoizem/ -o čemer tvoj partner sploh nima pojma...Povdaril bi besedi - vzajemnost in predvsem iskrenost



Se strinjam s teboj, da se dojemanje sebe ter okolja vate najglobje zariše v tistih najobčutljivejših otroških letih /tja do ene 7.leta starosti/ in usmerja tvoje vedenje v odrasli dobi. Samo, to ne pomeni, da je s tem vsega konec. Vsak čas je za zavedanje svojih vzorcev in njih spreminjanje ravno pravi čas in nikoli ni prepozno, res pa je, da kar se Janezek nauči, to Janezek zna in da je kasneje mnogo težje spreminjati karkoli na sebi. Ni pa nemogoče.

S tem se pa strinjam - je pa zelo težko-tudi zaradi sprejemanja , oziroma odnosov -v praksi ...teoretično je seveda vse mogoče....


Kar se partnerja tiče. Dobiš vedno ravno najbolj idealnega, da skupaj pozdravita rane, ki jih imata. Če si z ranami počistil že prej, potem boš pač dobil partnerja, ki ne bo dregal v nekaj, česar nimaš več, niti ti v nekaj, kar on nima več. A ne. Oba vedno prideta v odnos z enakim številom kufrov. Če si ti brez njih, bo tudi on.

Ne bi ravno dejal , da dobiš natanko takega, kot ti je potreben ali ti pripada...Nedozorela / čustveno in osebnostno/ lahko najde odziv v partnerju, ki lahko prepozna zadeve in lepo manipulira s tako osebo...tukaj ne bi govoril o kufrih, ker to nikakor ni pravilo..daleč od tega...če bi tako bilo- bi bilo življenje zelo enostavno , pa žal ni...zaradi ozadja odnosov, ne zaradi vzročne sfere- v katero sam ne verjamem kaj dosti- govorim povsem iz lastnih izkušenj.
So nea pravila, vendar so tudi zato, da se nakteri primeri izmuznejo iz teh kalupov. In potem je vsekakor hudo -za eno od strani, a ne ?

Mej se fest

butl

Tudi ti se imej fejst
Matjaž

[Matjaž Bogdan]

Zelo dobro si povedal in se čisto strinjam s teboj.
Zdi se mi, da na vse skupaj močno vpliva tudi karma. Če dajemo negativo, bomo tudi prejeli negativo in če so naša dejanja pozitivna, se nam takšna tudi vračajo.
In nikoli ni prepozno za rast in razvoj posameznika, saj se ves čas učimo. Včasih so naše izkušnje boleče ampak pripomorejo, da se iz njih naučimo kaj smo naredili narobe in tega ne ponovimo. Veliko vlogo igra tudi želja, ki se izpolne samo, če je dovolj močna in tudi sami naredimo nekaj v tej smeri.

Tole je napisano tako "karmično " .....
Povdaril bi to, kar sem pač povdaril- če tle govoriš o dveh negativah- kako pa izgleda recept - da se izkoplješ iz tega- negative ?

Če namreč vegetiraš v tej dvojni/ odnosni/ negativi -kaj se lahko iz tega naučiš in kako prepoznaš, da tole zate ni v redu- ali kako sploh lahko prepoznaš kaj- če si pa v stajci z tistim -kar ti pripada- in ti je seveda všeč ..??...mnogo "karmične " teorije, pa nič praktičnih prehodov na " pozitivo " ....se mi zdi .

Učimo se res ves čas- vendar moramo najprej prepoznati- kaj je sploh potreebno , da se naučimo- ali pa gre spet za "karmično " pot- ki ne more zgrešiti ?
cvetje in ostalo
matjaž

[butl]

O Matjaž

Imam občutek, da me nisi razumel. Govorim o svojih sencah. Če me silno moti, da nekdo zamuja in če je ta nekdo moj partner, potem za prepoznavanje ni dobro, če me partner silno ljubi in je zelo strpen in sočuten, ker bo zaznal, da me njegovo zamujanje zelo moti in se bo potrudil, da ne bo zamujal a ne. Mene bo s tem pravzaprav le oviral, da bi se soočil z bolečino, ki jo zamujanje sproža v meni, in poiskal njen vzrok, pa tko.

Kar pa se kompatibilnosti partnerjev tiče, ti pak ne mislim oporekati. Tvoja izkušnja je tvoja, moje so drugačne. In vsakodnevna praksa mi vedno znova potrjuje moje domneve. Je pa res, da da včasih to ni razvidno kar takoj, ko pa se poglobim, vedno naletim na potrditev.

butl

[Kabalist]

vendar moramo najprej prepoznati- kaj je sploh potreebno

Prepoznavanje je posledica pozornosti. Če nisi sposoben pozornosti, se ti prepoznavanje hitro izmakne.
Ljudje pri izbiri partnerjev žal večkrat sledimo strastem, trennutni zadovoljitvi in oziranju na to, kaj bodo drugi mislili. Potem pa pride nesreča, kajti nepopoln razum ponudi nepopoln rezultat.

[contesa]

Tole je napisano tako "karmično " .....

Če namreč vegetiraš v tej dvojni/ odnosni/ negativi -kaj se lahko iz tega naučiš in kako prepoznaš, da tole zate ni v redu- ali kako sploh lahko prepoznaš kaj- če si pa v stajci z tistim -kar ti pripada- in ti je seveda všeč ..??...mnogo "karmične " teorije, pa nič praktičnih prehodov na " pozitivo " ....se mi zdi .

Učimo se res ves čas- vendar moramo najprej prepoznati- kaj je sploh potreebno , da se naučimo- ali pa gre spet za "karmično " pot- ki ne more zgrešiti ?
cvetje in ostalo
matjaž

Če vidiš, da gre vse navzdol, potem ti to verjetno ni všeč, razen če si zatiskaš oči pred resnico do onemoglosti in se sprijazniš s "potjo navzdol". Prepoznavanje je seveda malce daljši proces, vendar ko lažje dihaš, ko ni te osebe ob tebi in komaj čakaš, da imaš mir, čimdlje stran, potem je stvar več kot očitna. Res pa je, da moraš sam narediti korak v drugo smer, če želiš prekiniti negativo in stvar obrniti v pozitivo.

Kaj je potrebno da nas "izuči" konkreten udarec po naših idealih? In spet smo pri karmi, ki nikoli ne zgreši, temveč nas uči in nauči, da je naša pot začrtana do določenih točk, ostalo pa je na nas samih. In če kdaj zgrešiš, se to zgodi, ker ne poslušaš svojega notranjega glasu, občutkov in intuicije, ki ti vedno pomagajo na tej tvoji poti, samo razumeti jih moraš.


Seveda pa so naši pogledi različni in fino da so, saj drugače ne bi mogli debatirati in izmenjavati različnih mnenj in misli.

Lep dan ti želim.

[Matjaž Bogdan]

O Matjaž

Imam občutek, da me nisi razumel. Govorim o svojih sencah. Če me silno moti, da nekdo zamuja in če je ta nekdo moj partner, potem za prepoznavanje ni dobro, če me partner silno ljubi in je zelo strpen in sočuten, ker bo zaznal, da me njegovo zamujanje zelo moti in se bo potrudil, da ne bo zamujal a ne. Mene bo s tem pravzaprav le oviral, da bi se soočil z bolečino, ki jo zamujanje sproža v meni, in poiskal njen vzrok, pa tko.

Kar pa se kompatibilnosti partnerjev tiče, ti pak ne mislim oporekati. Tvoja izkušnja je tvoja, moje so drugačne. In vsakodnevna praksa mi vedno znova potrjuje moje domneve. Je pa res, da da včasih to ni razvidno kar takoj, ko pa se poglobim, vedno naletim na potrditev.

butl

A Seveda prijatelj -lahko jemlješ tudi tako. Saj ta naš svet je v bistvu lep ravno zaradi subjektivnih zaznav in analiziranja ter strukture svojih lastnih produktov/ zaključkov/ , ki se porajajo v objektivnih okoliščinah, a ne ??'
Seveda se strinjam tudi s to obliko ...
Fajn se imej

[Matjaž Bogdan]

Če vidiš, da gre vse navzdol, potem ti to verjetno ni všeč, razen če si zatiskaš oči pred resnico do onemoglosti in se sprijazniš s "potjo navzdol". Prepoznavanje je seveda malce daljši proces, vendar ko lažje dihaš, ko ni te osebe ob tebi in komaj čakaš, da imaš mir, čimdlje stran, potem je stvar več kot očitna. Res pa je, da moraš sam narediti korak v drugo smer, če želiš prekiniti negativo in stvar obrniti v pozitivo.

Kaj je potrebno da nas "izuči" konkreten udarec po naših idealih? In spet smo pri karmi, ki nikoli ne zgreši, temveč nas uči in nauči, da je naša pot začrtana do določenih točk, ostalo pa je na nas samih. In če kdaj zgrešiš, se to zgodi, ker ne poslušaš svojega notranjega glasu, občutkov in intuicije, ki ti vedno pomagajo na tej tvoji poti, samo razumeti jih moraš.
Seveda pa so naši pogledi različni in fino da so, saj drugače ne bi mogli debatirati in izmenjavati različnih mnenj in misli.

Lep dan ti želim.

Marsikdo si zatiska oči, oziroma ne prepozna....Pravim samo, da je lepo teoretizirati, ko ti gre vse lepo/ čeprav je tudi to mnogokrat zlagano- in le odsev nebogljenosti v lastnem svetu/ , da pa v praksi stvari niso ravno tako enostavne. Mi pa karmično izražanje ne diši posebno- mnogokrat je namreč je beg pred odgovornostjo, pred koraki, ki naj bi jih storil, pa je človeka strah in se zateka v tako izrazoslovje- je že karma taka....pa ja....
Najprej je treba uporabiti svojo voljo , potem pa prepoznavati, ali je to res tisto ali ne....
Tale -narediti korak v drugo smer...ja -veš če bi vsi imeli to sposobnost prepoznavanja in pogum narediti rez, in bi to bilo zelo enostavno -bi ne bilo toliko ljudi , ki bi potrebovali pomoč....pa je žal natanko tako. -dejstva -pa statistika , magar....čeprav sam težko zbašem človeka v statistične podatke....
V bistvu ne gre za toliko različna mnenja, kot gre za različno dojemanje , predvsem pa različno interpretacijo istih stvari.

tudi tebi lep dan pa to
Matjaž

[contesa]

Marsikdo si zatiska oči, oziroma ne prepozna....Pravim samo, da je lepo teoretizirati, ko ti gre vse lepo/ čeprav je tudi to mnogokrat zlagano- in le odsev nebogljenosti v lastnem svetu/ , da pa v praksi stvari niso ravno tako enostavne. Mi pa karmično izražanje ne diši posebno- mnogokrat je namreč je beg pred odgovornostjo, pred koraki, ki naj bi jih storil, pa je človeka strah in se zateka v tako izrazoslovje- je že karma taka....pa ja....
Najprej je treba uporabiti svojo voljo , potem pa prepoznavati, ali je to res tisto ali ne....
Tale -narediti korak v drugo smer...ja -veš če bi vsi imeli to sposobnost prepoznavanja in pogum narediti rez, in bi to bilo zelo enostavno -bi ne bilo toliko ljudi , ki bi potrebovali pomoč....pa je žal natanko tako. -dejstva -pa statistika , magar....čeprav sam težko zbašem človeka v statistične podatke....
V bistvu ne gre za toliko različna mnenja, kot gre za različno dojemanje , predvsem pa različno interpretacijo istih stvari.

tudi tebi lep dan pa to
Matjaž

Nisem teoretizirala, govorila sem iz lastnih izkušenj, zato vem, da to lahko narediš, če imaš dovolj močno voljo in pogum. Karme nikoli nisem uporabljala in je ne uporabljam za izgovor, je pa dejstvo in prav tako del našega življenja kot karkoli drugega.

[kukica]

Matjaž Bogdan, nobene zamere glede nestrinjanja. Take debate me že od nekdaj zabavajo. Poleg tega pa sem zelo 'pisalno' bitje in se skozi takale pisanja marsikaj naučim o sebi. Mi je pa glede na moje karakterne lastnosti in izkušnje veliko bližje butlov način razmišljanja o tej temi kot tvoj. Tako pač vidim svet. Kljub temu, da imam zelo močen um (dobro poimenovanje zanj je tudi' misery maker' ), tudi globoko čutim. In novodobno izgovarjanje prijateljic, ki si v resnici ne upajo zakorakati v globoko zvezo vedno poteka v smislu: "Najprej moram imeti sebe rada ..." Ja? In kdaj se boš imela rada dovolj? Kaj pa če bi raje pustila, da te ima kdo rad?
Verjamem, da je to velik korak - spustiti nekoga blizu, pokazati se kakršen si. Veliko lažje se je skrivati za teorijo ... najprej moram imeti sebe dovolj rada.
Strinjam se z marsičem kar pišeš, a vendar ... čemu čakati? Čakati na kaj in kaj početi med tem? Odrekanje partnerstvu ponavadi ne prinese večje ljubezni do sebe.

[Prabha]

JAO kam to vleče,... ....sedanjost je tukaj,preteklosti več ni in pika.Če venomer govoriš in se osredotočaš na pretekle dogodke,misli,....kar tudi delaš,avtomatsko imaš preteklost v sedanjosti,še več,daješ ji moč in tvoji problemi,težave,so res tvoji,pa še vedno večji so.
Vztrajno jih potenciraš,...Le kaj boš naredila s to energijo je samo od tebe odvisno.Nas vse lahko prepričaš,da ti je hudo,vendar kaj to tebi zares pomaga?Še slabše je,ker potrjuješ in ustvarjaš še večje zlo.Premisli malo o tem.Ego je prizadet in na vsake načine išče potditev za svoje stanje,.....ki pa je v resnici ZELO MINLJIVO!!Hraniš ga SAMO TI!

Asta la vista Kuki....ma dej si vidla Benigni kke scene dela,a?Kako se ti zdi?

[Lemurian]

Zelo fajn temo imete in lepo ste napisali. Veliko ste napisali v enem dnevu. Ne bi odgovarjal vsakemu posebaj, bom pa povedal neko splošno mnenje. Če lahko... tudi če ne, je to javen forum in si bom vzel pravico ;-)


*** Kaj sploh je namen PARTNERSTVA? Je to izmenjava ljubezni, je to skupno življenje, ustvariti skupno družino ali kaj tretjega? Če gledamo širše, nek kozmični namen partnerstva. Tako kot butl pravi (zakaj moreš vedno povedat "jest sm pa en butl"?) zakaj nismo vsak na svojem planetu?

Kaj je namen ljubezni? Partnerstva?

Dobro, bodimo vsak na svojem koncu in se naučimo sprejemat sebe takega kot smo, potem pa pojdimo v svet. Da. To lahko deluje, če če si v nekem samostanu med mojstri, lahko to deluje.... Vendar mi nismo tam, nismo v samostanih, so O B S O J E N I na razmerja. Ne mogoče je brez razmerij. Čeprav pravijo "človek človeku volj" ali kot Sartre pravi "pekel so drugi (ljudje)". Ampak, na vesoljno žalost ne moremo brez drugih. Četudi bi si želeli.

Ok. Tukej smo v takem svetu kot je. Tko je in naše pritoževanje in izogibanje ne prinese nič dobrega, le več žalosti. Kaj sedaj? Kaj pa sprememba P O G L E D A? (paradigm) Kaj pa če bi drugače rekli, kaj pa če bi rekli, da so odnosi zato, da "nas naredijo ZAVESTNE". Da so odnosi zato, da nam pomagajo odkrit skrite delčke, ki smo jih tako globoko zakopali, da jih ja nihče ne bo odkril. Kaj pa če je partnerstvo in odnosi namenjeno temu, da to odkrijemo.
Kot je Jezus rekel: "If you bring forth what is within you, what you bring forth will save you. If you do not bring forth what is within you, what you do not bring forth will destroy you" To je točno to. Partner in odnosi nam tu pomagajo, da se ozavestimo. Saj veste, OGLEDALO.

Mi pa gledamo te lepe romantične filme, in pravljice in bi radi, da nem partnerstvo prinese neko blaženost, srečo do konca svojih dni. Ja, saj partnerstvo prinese srečo in blaženost, nekaj časa, nekaj časa je pa ni. Ne more bit samo eno, ne more bit samo drugo. Noč - Dan,... ne veš kje je konec enega in začetek drugega.

Si predstavljate kakšno REVOLUCIJO bi prineslo v življenju, če bi na odnose in partnerstvo gledali kot "kaj je tu takega kar jaz skrivam," kaj me tu nervira, bi bil mogoče tudi jaz rad tak pa si tega ne pustim? ITD


*** "sprejmi samega sebe, ljubi samega sebe" Absolutno, nič ni bolj resnično kot to. Vendar kako.
"OK, od sedaj naprej se bom sprejemal. Bom vložil ves trud, vso voljo v to in obljubim da bom to naredil." Seveda..... NE GRE TAKO. Delat to na nekem površinskem nivoju ne gre. To more bit celostno, in tega ne moreš izsilit. Lahko le DOPUSTIŠ da samo pride na površje.

Razumevanje, dojemanje tega - to je bistveno. Kaj je torej takega, kar mi prepričuje, da bi sprejel samega sebe. Da bi prišel do svojega bistva? So kakšni trenutki ko pa se sprejemam, ko se ljubim?

................... če boste to dovolj raziskali, boste našli jedro problema. To pa je naš ponoreli um, razum - oziroma, poiztovetenje s tem (kar je ego). Da verjamemo vse kar reče in vse kar misli. Da ne raziščemo od kje pridejo misli, kaj se skriva pod njimi.

"Obnašamo se kot kralj, ki naredi vsako neumnost, ki mu jo modreci servirajo. Oni že vedo kaj govorijo. Ne vemo pa, kdo je postavil te modrece na to mesto."
Ali še huje. Obnašamo se kot Bush, ki je LUTKA v rokah ljudi, ki so na oblasti že 40 let. Približno tako.

Niti tega ne zastopimo, pa bi se radi sprejemali? Hecno.!??!! Ker ravno naše napadalne misli so pri tem največja ovira.. In enkrat ko to res dojamete, da je razum ponorel, da so ga delamo ponorelega preko pranja iz medijev, televizije, radia, knjig... Ko boste to dojeli, bo vse bistveno lažje.

Iskat ljubezen... ljubezen JE naše bistvo, prekrito z balastom zastarelih misli. bla bla bla.. izjemno priporočam Katie Byron in Eckhart Tolleja. Če smem dat nek kazalec v pravo smer (nobena konec koncev ni napačna).

"Ko boš razumel samega sebe, še isti dan boš razumel celotno človeštvo. Takrat te nihče več ne bo mogel narediti nesrečnega." Osho

In ta razumeti(=understand) je ravno to; ko boš razumel/a svoje misli, kako delujejo od kje pridejo, mehanizme po katerih delujejo (deluje razum), ko se ne boš več poiztovetil/a z njimi - takrat si osvobojen/a. Prav tako boš videl/a te iste mehanizme v drugih in tako spoznaš, da tu ni kaj za odpuščat. Da ti v najslabšem primeru le nekaj odsevajo.


*** In Lunatica, praviš da ti je partner vzel prihodnost? Ga zaradi tega toliko sovražiš? Ker je odnesel vso tvojo prihodnost s seboj, vse načrte, ki si si jih v glavi naredila? Vse skupke misli?

Kako zlobno je življenje, mar ne? Vzelo ti je nekaj, kar je bilo tvoje edino upanje za prihodnost.!..... Ali pa ti življenje skuša nekaj povedati? Kaj bi to lahko bilo?


Ustavi se, zadihaj, poglej naokoli in odpravi se na pustolovščino raziskovanja. Nihče drug tega ne bo storil namesto tebe, največ kar lahko drugi naredijo je to, da ti pokažejo pot. Ki pa je vedno samo tvoja.

Se spomniš Gospodarja Prstanov in Froda? Kaj je Galadrija rekla Frodu? Kakšna navodila mu je dala? ..............

Enigma is the key ;-)

[Matjaž Bogdan]

Matjaž Bogdan, nobene zamere glede nestrinjanja. Take debate me že od nekdaj zabavajo. Poleg tega pa sem zelo 'pisalno' bitje in se skozi takale pisanja marsikaj naučim o sebi. Mi je pa glede na moje karakterne lastnosti in izkušnje veliko bližje butlov način razmišljanja o tej temi kot tvoj. Tako pač vidim svet. Kljub temu, da imam zelo močen um (dobro poimenovanje zanj je tudi' misery maker' ), tudi globoko čutim. In novodobno izgovarjanje prijateljic, ki si v resnici ne upajo zakorakati v globoko zvezo vedno poteka v smislu: "Najprej moram imeti sebe rada ..." Ja? In kdaj se boš imela rada dovolj? Kaj pa če bi raje pustila, da te ima kdo rad?
Verjamem, da je to velik korak - spustiti nekoga blizu, pokazati se kakršen si. Veliko lažje se je skrivati za teorijo ... najprej moram imeti sebe dovolj rada.
Strinjam se z marsičem kar pišeš, a vendar ... čemu čakati? Čakati na kaj in kaj početi med tem? Odrekanje partnerstvu ponavadi ne prinese večje ljubezni do sebe.

Kako že rečejo- ma dio mio -al kako..ne vem ...a tukaj nihče ne razume kaj sploh hočem povedat. V bistvu se moje mnenje sploh ne razlikuje od Butlovega, temveč sem šel pač v detajl, ki ga je prijatelj preskočil...Nisem dejal čakati, če nimaš razloga- ČE TI PA VSE V ŽIVLJENJU GOVORI, DA DELAŠ NAPAK, DA JIH DOBIVAŠ PO TINTARI/ SRČKU/ -JE POVSEM JASNO, DA JE NEKAJ NAPAK V TEBI IN DA TO MORAŠ NAJPREJ RAZREŠIT IN OPOTEM NADALJEVAT. KER V TEJ OBLIKI SE LAHKO VLEČE ŠE NAJDALJE V ŽIVLJENJU. To sem hotel povedat- in če je vzrok tvojih neuspešnih odnosov v tem, da imaš izkrivljeno samopodobo, si nesamozavesten, se ne maraš -boš ja mende šel najprej opravit s tem v SAMEM SEBI , ker se je že mnogokrat v poskusu spreminjanja, sprejemanja in dozorevanja ob drugih osebah- vse skupaj sfižilo. No -mi pa povej kakšno drugo varianto..Ali bi bila ta boljša- da zadeve ne prepoznaš in rineš dalje po sedaj / recimo 20 letni/ poti naprej-seveda neuspešno. Ne vem, čemu si je potrebno mazat pogled in ne spregledat. Govoriš sedaj- ma ja- ta sedaj je lahko še naslednjih 20 let. Pa ne vem , če bi to bilo v redu....Dajmo reči bobu bob in ne čuden fižolček...
fajn se imej

[Audente]

Kako že rečejo- ma dio mio -al kako..ne vem ...a tukaj nihče ne razume kaj sploh hočem povedat. V bistvu se moje mnenje sploh ne razlikuje od Butlovega, temveč sem šel pač v detajl, ki ga je prijatelj preskočil...Nisem dejal čakati, če nimaš razloga- ČE TI PA VSE V ŽIVLJENJU GOVORI, DA DELAŠ NAPAK, DA JIH DOBIVAŠ PO TINTARI/ SRČKU/ -JE POVSEM JASNO, DA JE NEKAJ NAPAK V TEBI IN DA TO MORAŠ NAJPREJ RAZREŠIT IN OPOTEM NADALJEVAT. KER V TEJ OBLIKI SE LAHKO VLEČE ŠE NAJDALJE V ŽIVLJENJU. To sem hotel povedat- in če je vzrok tvojih neuspešnih odnosov v tem, da imaš izkrivljeno samopodobo, si nesamozavesten, se ne maraš -boš ja mende šel najprej opravit s tem v SAMEM SEBI , ker se je že mnogokrat v poskusu spreminjanja, sprejemanja in dozorevanja ob drugih osebah- vse skupaj sfižilo. No -mi pa povej kakšno drugo varianto..Ali bi bila ta boljša- da zadeve ne prepoznaš in rineš dalje po sedaj / recimo 20 letni/ poti naprej-seveda neuspešno. Ne vem, čemu si je potrebno mazat pogled in ne spregledat. Govoriš sedaj- ma ja- ta sedaj je lahko še naslednjih 20 let. Pa ne vem , če bi to bilo v redu....Dajmo reči bobu bob in ne čuden fižolček...
fajn se imej

Matjaž, jaz se popolnoma strinjam s teboj. Včasih nas prav kdo s temo, ko nam v obraz pove, kaj in kako je z nami, nas v srčku zaboli in imamo velike oči, opozori na tisto, kar je narobe in vsak naslednji spet, skor na isto finto. Ja in nekateri še kar rinejo/mo....Dokler se to ne spremeni....je eno in isto na 100 in 1 način.


Ja ; zamislit, ozavesti, spremenit...in odpret vrata pravemu....

[Apogej]

Jaz pa verjamem, da ni predpogoj, da gre eno z drugim. Veliko ljudi si misli: "Najprej se moram imeti rad, se popolnoma sprejeti, šele potem bom pripravljen na dobro razmerje." Verjamem, da se lahko začneš sprejemati in imeti rad prav skozi razmerje, skozi ljubezen z partnerjem. Ljubezen zdravi.

Tudi jaz mislim tako. Če je oseba odprta v duhu in ni preobremenjena z mislimi o lastni ničvrednosti, je odnos lahko prav zdravilen in samospoznaven. Ljudje nam nastavljajo ogledala v katerih se odraža naš pogled na svet. Komunikacija s partnerjem je vsaj meni vedno dala neke feedbacke, na osnovi katerih sem skušal objektivno ugotoviti, kje sem duhovno-čustveno in tako sem se izognil pastem samoprevare in iluzije. Sam se lahko imam rad ali pa tudi ne, v partnerskem odnosu se ljubezen in samozavest podvajata.

O Lunatica

...pol sem pa spoznal Konfuzija, mojega prijatelja.
To je blo glih takrat enkrat, ko se mi je od udarca, čist ob poden, una siva gmota, k ji eni rečejo možgani al nekej tacga, spremenila v en tak luštkan platfus v cvetličnem vzorcu, sredi katerega je zacvetela ena res bela ivanjščica z vonjem po liliji, samo mal blj postran.
Takrat me je Konfuzij, moj prijatelj, vprašal, če se lahko mal pogovarja z mano. Ja, pa da nej, če že glih mora, sem mu odvrnil.
In je začel. Ampak ta kekec se sploh ni pogovarjal, mislm, sploh ni nč povedal. Kr neki je spraševal, pa spraševal, kt totalen bebo. Bom velik spustu, ker se ne morem spomnit glih vsega a ne, ker je že tolk cajta nazaj.

Evo, en tak izsek prosto po spominu:
"Zakaj si ljubosumen?"
"Sj nisem."
"Zakaj te želodec boli, k ti pove, da bo šla na zabavo in zakaj si slabe volje in zakaj se znašaš nanjo in zakaj prežiš, kaj bo rekla in zakaj takrat ful rineš vanjo, da bi ti dala in zakaj skoz zahtevaš od nje, da ti govori, kolk te ma rada...?"
Najprej sem se branil, da to sploh ni res in tko in da me mal skrbi, da se ji ne bi kej naredl na poti in da je slabo vreme. Ampak se ni dal, da naj pomislim, da naj premislim, da naj mal pobrskam po seb in pol, k bom upal, da naj mu povem.
Čez fest dolg cajta:
"Strah me je."
"Česa te je strah?"
"Da me bo prevarala."
"Zakaj bi te prevarala?"
"Ker bi spoznala druzga?"
"A ti je rekla, da te bo prevarala?"
"Ne."
"A ji zaupaš?"
"Ne."
"Ti je na kakršen koli način pokazala, da ji ne smeš zaupati?"
"Ne."
"Zakaj ji ne zaupaš?"
"Ker se bojim, da bo spoznala...boljšega."
"Ti je kdaj rekla, da nisi dovolj dober zanjo?"
"Ne."
"Zakaj se potem bojiš, da bo spoznala boljšega?"
Molk.
"Ker se bojim, da nisem dovolj dober zanjo."
Mal jokca.
"Zakaj nisi dovolj dober zanjo?"
"Ker imam premajhnega, mi prehitro pride, nisem kt Šwarci."
To ga sploh ni zanimal in me ni vprašal, če mi je to žena rekla. Pač pa je nadaljeval:
"Kako kej tvoji starši?"
"Dobr", sem bil mal začuden, k je zamenjal temo.
"A te majo radi?"
"Zlo."
"A sta bla kdaj razočarana nad tabo?"
Sem razmislu in iskal, kdaj je to blo in zakaj in tud najdu.
"Kaj sta ti rekla?" /za vsak dogodek posebej, k sem se ga spomnu/.
"Da sem cmera in da fantek ne sme jokat in oči se mi je režal."
"Da sem neumen in da iz mene ne bo nč."
"Da me mami ne mara, kadar sem takšen."
"Da naj kr zginem, če mislm še to pa to počet."
"Da lej, kako je sosedov poba priden in da bo ziher nekej iz njega in škoda, da jst nisem tak in da bi bla zlo vesela, če bi bil on njun otrok, ne jst."
"Da bi lohk dobil še pohvalo zraven petke."
.
.
.
"Kaj si ti občutu takrat? /za vsak dogodek posebej, k sem se ga spomnu/.
"Sram me je blo, bolel me je, bal sem se, da me ne marata več, skril sem svojo jezo, utihnu sem, trudu sem se še blj, da bi me mela rada, trudu sem se še blj, da bi jima ugodu, da bi bil boljši... verjet sem začel, da me ne marata, ker nisem dost dober zanju, ker nisem vreden njune ljubezni, ker sem zguba, ker sem slab."
Spet jok, spet huda, pekoča bolečina.
Pauza.
"A te mata starša rada?"
"Ne vem več."
"A si bil kdaj bolan?"
"Velikrat."
"A sta te peljala h dohtarju?"
"Sta."
"A jih je skrbel, kaj je s tabo?"
"Ja."
"Kako sta ti to pokazala?"
"Oči me je božal in tolažil, da bo bolje, vzel me je v naročje, mi pel, na obrazu se mu je risala skrb in strah, kaj bo z mano. Mami mi je kuhala čajčke, ponoč hodila gledat, kako sem, spala pri meni, da me ni bilo strah, me objemala in na obrazu se ji je risala skrb in strah in nežnost in milina in pravla mi je, da me ma rada. Fino je blo bit bolan."
"A je bil oči kdaj ponosen nate?"
"Ko sem prinesel spričevalo, ko sem skuhal južno. Pasulj. Ki je bil bel, ker sem dal vanj pol kile moke, brez da bi jo popražil in neužiten sploh. Ampak, ej, on je bil vesel. Pohvalil me je."
"A je bila mami kdaj ponosna nate?"
"Aha, ko sem ji prinesel zvončke za osmi marec in ji dal čestitko, ki sem jo sam naredil, mi je rekla, da me ima najraje na svetu in da je ponosna, da ima tko zlatga sinkota."
"A se spomniš še kakega dogodka, ko si se mel fino in ste bli vsi veseli?"
"Aha, ko smo bli na morju in se je oči dva dni dajal z mano in me učil plavat, tko da je mel čist opečen hrbet. Ko sem pa drug dan splaval, se je drl po plaži, da znam plavat in smo šli skupej na sladoled in je mama rekla kelnarju, da znam plavat in sem pol dobil dvojno porcijo."
.
.
.
"A te mata starša rada?"
"Ja, mata me."
"A sta te mela tud takrat, k sta bla prestrašena in jezna nate?"
Molk.
"Ja sta, sam takrat, k sta bla prestrašena, jezna, razočarana, mi tega nista znala drgač pokazat."
"A si še jezen nanju?"
Molk.
"Ne."
"A si jezen nase?"
"Ja, sem."
"Zakaj si jezen nase?"
"Ker sem kt otrok mislu, da sta taka do mene, ker me ne marata, ker nisem dost dober zanju."
"A zdej, k si odrasu, k si to še enkrat podoživu, a zdej še tko mislš?"
"Ne, jezen sem, da sem takrat to tko zastopu in dojel."
"A si bil takrat še otrok?"
"Ja."
"A mislš, da bi takrat, kot otrok, to lahko drgač dojel?"
"Najbrž ne, ker sem bil samo otrok."
"A si še jezen nase, da si takrat to dojel tako kt si, ker si bil pač samo otrok?"
"Ne, nisem več."
"A si pol bil vreden njune ljubezni, a si bil dost dober?"
"Ja."
"A si zdej tud dober, a si vreden ljubezni?"
"Sem."
"A ti mora zdej še skoz kdo govort, da si dober, da si vreden ljubezni?"
"Ne več, ker jst vem, da sem dober, vreden ljubezni."
"A te je še strah, da te bo žena prevarala, ker nisi dost dober zanjo?"
"Ne več."

Tole je fantastično napisano. Začetek je copy-paste mojega bivšega odnosa... neverjetno! zanimivo!!