em no ja,človek je tako ustrojen, da deluje po najmanjši liniji odpora, misli, da se bo na tak način izognil realnosti sami ali vsaj ublažil njen grobi efekt. Stvar seveda prileti za njim in ga še bolj zbije na tla, da si začne želeti napredka, razsvetlitve, drugačne realnosti in tako se porodi želja ali celo potreba po notranjem napredku, po drugačni realnosti, samorazvoj.
Lahko bi pa to vse preskočili in bi manj trpeli, ampak ne, najprej se je treba malce v dreku povalat.
Me je pa spreletela ena misel o ključih in neznanem, preden sploh pridemo do stopnje razmišljanja o neznanem so ključi nujno potrebni, to so pač simboli razuma, šele, ko se ti intergrirajo iz razuma v podzavest, da postanejo zvezni del celote, ki smo, šele takrat se kalup resnično začne odpirati v neznano.
neznano pa je tisto, kar predstavlja nas pravi Jaz, resnični ID, ko smo v kontaktu z resnično bitjo sebe s svojo lastno vesoljno knjiznico....
ko simboli niso potrebni ali pa se pojavljajo ločeno od naše volje v meditativnem stanju ali pa v sanjah
prej mamo pa simbole, astrologija, reiki, kabala, jungovi simboli itd.
zato, da lahko tipamo
Sej, a ne, sej bi se dal o vsem velik govort, kar si napisal, ker, konc koncev, o življenju govorimo, o njegovem živetju, to je pa čist vse, ja?
Ampak, te bom vprašal samo za razlago počrnjenega stavka. A si hotu predstavt svoj pogled bega v iluzijo /al pa neko svojo realnost, če ti je to ljubše/ z raznimi odmišljanji uma, razuma, egiča, čustvovanja, telesa, al poznaš kakšen način popotovanja vase skozi sebe, ki vodi mimo, kva si že napisal, dreka, bolečine? In če ga, a ga lahko opišeš, tud to, kaj teb pomen pojem drek in trpljenje?
Hvala
