162 komentarjev na to temo

[doorwoman.p]

se bom kar jaz mal obesu
zej, če mislimo, da je duhovnost stanje, ki nas obdaja
potem ni izbira

duhovnost, kot notranji razvoj pa je izbira
ampak ta se lahko začne že prej, že preden nekdo ve za pojem duhovnost
se začne že tam, kjer se posameznik odloči rasti
ali smo torej že rojeni v duhovnost
živimo v duhovnosti
mogoče smo rejeni v materializem, pa je ta del duhovnosti

torej, kaj sploh je to duhovnost ?

če je vse rojeno iz božanske misli, zavedanja.. to pa spada v področje duhovnosti, bi jst rekla, da je vse duhovnost.. torej: mogoče smo rejeni v materializem, pa je ta del duhovnosti

[doorwoman.p]

kar pa se tiče glede 'trpljenja'.. mislm, da je to nujno, razen mogoče na začetku ni blo, ko je bil Adam sam..

do neke mere vsak ve, zakaj se gre.. 'trpljenje' je nujno za dosego našega namena..

samo vprašanje je.. koliko delamo mimo sebe? tok globji bo potem shit..

[Alan_New]

če je vse rojeno iz božanske misli, zavedanja.. to pa spada v področje duhovnosti, bi jst rekla, da je vse duhovnost.. torej: mogoče smo rejeni v materializem, pa je ta del duhovnosti

Mogoče, mogoče, mogoče. Praktično je to brez pomena. Šteje le direktno delo na sebi.

kar pa se tiče glede 'trpljenja'.. mislm, da je to nujno, razen mogoče na začetku ni blo, ko je bil Adam sam..

do neke mere vsak ve, zakaj se gre.. 'trpljenje' je nujno za dosego našega namena..

samo vprašanje je.. koliko delamo mimo sebe? tok globji bo potem shit..

Trpljenje je nujno samo toliko, ker je neizogibno zaradi narave in poteka dela. Sicer trpljenje po moje nima nekega globljega pomena (sploh v krščanskem smislu, da trpljenje odrešuje). Trik trpljenja je samo v tem, da nas nauči biti vztrajni in neomajni v delu (in ne vztrajni in neomajni v trpljenju).

[Ksenia]

Mogoče, mogoče, mogoče. Praktično je to brez pomena. Šteje le direktno delo na sebi.

kakšno?

[unis]

bog nam je dal svobodo, kajne?

potem sem sam in osamljen na tem svetu

smo svobodni, odtujeni od boga, živimo v karmičnem svetu, zasidrani v vzorce in prejšnja dejanja, zasidrani v zanikanje in iluziornost svobode.
Govorijo mi, da svet ni resničen.Da moj svet ni resničen.Da sem plamen, del ognja, del zavedanja katerega naloga je, da se združi v celoto.
Kaj je potem to za ena svoboda?Moja naloga, moj cilj, moj namen je priti zopet k Njemu/Njej/Vsemu. Tako so mi govorili. Svoboden sem, da sam izberem pot.
Pot po kateri bom zopet prišel k bistvu vsega? To že ni svoboda, vsaj ne ta svoboda kot jo razumem.Le kaj naj bi to bila za ena svoboda, če sem pa obsojen da se vrnem nazaj?
In da bo še bolj grozno, nekateri mi trdijo, da imam samo eno možnost.Če mi ne uspe, se bom cvrl v peklu, v lastni ignoranci, v lastni bolečini, ki nima konca in mej.
Drugi mi govorijo, da takšno je že moje življenje. V tistih turobnih in dolgočasnih dnevih bi se še strinjal z njimi, ampak dnevi, ko jadram skozi probleme in je vse tako lahko, enostavno..zabavno, mi dajo vedeti, da le nisem z obema tacama v dreku.
Le zakaj bi se hotel bog poigravati z mano? Le zakaj mi je dal toliko možnih inačic njegovega/njenega čaščenja?
Kako naj vem?Kako naj resnično vem, kateri je pravi?Vsi govorijo, da so pravi. Je to samo zanka, je to samo trik? Mi hoče v resnici povedati, da naj si izberem in iz prahu ustvarim lastnega boga?
Le kakšno veljavnost naj potem ima nekaj, kar sem ustvaril iz nič?
In govorijo mi, da iz nič je nastalo vse. Filozofska dilema se do tukaj sploh še ni odprla.Moje resnično vprašanje je, da zakaj mora bit moj sanjski avto tko pofukano drag.
To sploh ni fer.

[xyz]

in kaj naj bi pomenilo
"duhovna pot" ?

verjetno ima vsak drugačno predstavo o tem,
na kar se njegov pojem duhovne poti nanaša...

pot pa verjetno še bolj kot potovanje.

[unis]

ja jzt iskreno upam, da nisi mislu mene vprašat.
K če sprašuješ ljudi o duhovnosti, ja pizda pol si ga pa najebu no.
Pomoje se je treba obrnt na supermana, batmana in druge heroje s posebnimi maničnimi depresivnimi nagnjenji k reševanju sveta al pa sebe.Kr je v enem konkretnem primeru za eno konkretno osebo eno in isto. ego wui

[Boudika]

bog nam je dal svobodo, kajne?

potem sem sam in osamljen na tem svetu

smo svobodni, odtujeni od boga, živimo v karmičnem svetu, zasidrani v vzorce in prejšnja dejanja, zasidrani v zanikanje in iluziornost svobode.

To je problem naše kulture: svoboda ne more biti razlog za odtujenost in osamljenost. Naša kultura je zblojena in daleč od Boga (vključno s Cerkvijo kot institucijo) - to pomeni, da je v bistvu daleč od človeka.

[Alan_New]

kakšno?

Direktno soočenje s samim sabo in z vsem, kar kdo nosi v sebi.

[butl]

mja sem neki takega mislu
edin tisto, da ljudje načeloma ne želijo trpet, je dvorezn meč

ker s tem, ko ne želijo trpet povzročijo še več trpljenja ( no tako se v praksi kaže )
želijo ne trpeti na napačen način

v igri imaš infantilne nezavedne vzorce
otrok joče, na določenem nivoju začne jok zlorabljat za izpolnjevanje svojih potreb in želja
skozi ta vzorec se vzpostavi želja, po - hočem trpeti
kako boš 5 mesecev staremu otroku rekel ne
ne moreš
ampak to gre vse v črno jamo in tam ostane in čaka
in zato želimo trpet
čakamo, da bo neka sila božja aka. naši starši prišla do nas in nas odrešila vsega zlobnega in turobnega
zato je fino bil luzer
in zatorej čakamo, da nas dost sfuka, da pol vidmo, da tko pač ne gre
da ni kul trpet

pa najbolj hecno pr tem je, da v takem stanju misliš, da si dobra oseba, da si tega ne zaslužiš, da so vsi drugi egoisti
v resnici pa gre za valjanje po absolutnem egoizmu iz drugega zornega kote
pa verjetno je malo morje vzorcev in variacij, na zgorni primer
(oklepaj)
razen, če razmišljam iz konteksta egoizma
človek v hedonističnem razpoloženju, misli samo na svoje užitke in radosti
torej želi absoluten odmik od trpljenja
ampak trči ob zakon dinamike
ki, ga vedno znova in znova sooča z ostalim svetom in v svoji hedonistični želji vedno znova doživlja nove poraze pri uresničevanju le te
tak človek, je že zdavnej prešel svoje rešitelje starše
pa vseeno trpi ( ma ne v absolutnem smislu )
želi si na napačen način, je mojstrstvo to, kako si pravilno želeti
(konec oklepaja)

in se čaka na kritično maso
ne vem kako se nebi ?
a ni vsa poanta v tem, da se trendi na tehtnici premaknejo na drugo stran
kakšni so današnji trendi ?
in valda vsak more prispevat
zakon dinamike

Kuvrtat, sej si kr dobr napisal, res je, da je ta vedenje, k skoz žrtviranje manipuliraš, na videz želja po trpljenju, sam je samo na videz, ker je to že delovanje po priučenih vzorcih.
Druga stvar je pa dretje otroka v, kako že praviš, infantilnem obdobju, k naj bi privedel do želje po trpetju. To pa ne drži. Otrok se v tem obdobju, ko še ni sposoben povezat občutkov s spominom, nikakor ne dere zato, ker bi rad trpel, ampak zato, ker trpi /lačen, moker, posran, ga zebe, mu je vroče, ga boli.../. Ko in če so te njegove potrebe zadovoljene, se ne dere več.

Ostale oblike vedenja /kasneje, v odrasli dobi recimo/, ki zgledajo kot želja po trpljenju, so vedno odraz /posledica/ priučenih vzorcev.

Tisti, ki so že zdavnaj prešli svoje rešitelje starše /ki jih seveda niso a ne/ in vsi ostali, se bodo ne glede na kritično maso in kljub njej, morali sami odločiti za spremembe na sebi. Je pa res, več je takih, ki s svojim ravnanjem kažejo na drugačne možnosti izbir delovanja, več je možnosti, da tudi ti poskusiš. A le, če se boš sam odločil.

[FixMinze]

---------------------
v igri imaš infantilne nezavedne vzorce
otrok joče, na določenem nivoju začne jok zlorabljat za izpolnjevanje svojih potreb in želja
skozi ta vzorec se vzpostavi želja, po - hočem trpeti
kako boš 5 mesecev staremu otroku rekel ne
ne moreš
---------------------

to je bilo narobe razumljeno, to ne pomen, da 5 mesecev star otrok manipulira, zavedno, kot si rekel, gre za potrebe

praviš, da ne drži, tisto o vzorčnosti trpljenja iz zgodnjega otroštva.
poglej otrok tam v fazi dveh ali treh let začne spoznavati, da ni več središče sveta, začne počasi spoznavati, da zavrnitev njegove želje od staršev ne pomeni zavrnitev njega kot bitja
mora spoznati ločenost sebe kot bitja od svoje želje

to samo pomeni, da prvi dve ali tri leta niso pufl, ki ne vpliva na njegovo obnašanje zavedno ali nezavedno -zakaj bi torej moral spoznati zgoraj omenjeno ločenost ?
in predvidevam, da ni malo primerov ali, da jih je veliko takih, ko otrok te ločenosti ne spozna v popolnosti
in svojo infantilnost prenaša v odraslo dobo

sem bil preveč dobeseden
v prispodobi bi takšno obnašanje v odrasli dobi lahko poimenovali želja po trpljenju
zej počnem to kar želim - je tako ?
zej gremo vsi kupaj neeeeee neeeeeee neeeeee
prisiljen sem, da počnem to kar počnem
ni res
človek zavedno ali nezavedno sprejme odločitve, katere v določenem danem trenutku predstavljajo njegovo optimalno izbiro
če nekdo trpi trpi, ker tako želi
v resnici samo čaka na svoje starše, da ga odrešijo trpljenja
ampak to je zanj v tistem danem trenutku optimalna odločitev

ali

nekatri tudi trpimo ampak se trudijo, da najdejo bolj primerno pot kot ta
vedno imamo več obrazov ene zgodbe

p.s: torej ja, 5 mesečni otrok ne izraža svoje želje po trpljenju
in pa ne razumem zakaj je trpljenje navidezno, če deluje po priučenih vzorcih ?
ali mogoče kateri del nas ne deluje po priučenih vzorcih
priučenih od sveta ali pa od boga
niti ni važno

ljudje so navidez dobri po srcu vsi po vrsti, navidez ne želijo trpeti, načeloma so prijateljsko usmerjeni itd.
ampak
počnejo pa ravno obratno
zakaj že
svoboda odločitve, osebne lastne odločitve
v nevednosti pa se samo polovica oprosti, pravijo

[Boudika]

Mene je to govorjenje o trpljenju in otrocih spomnilo na nekaj drugega. Obstaja povezava med investiranjem v medčloveške odnose in občutenjem sreče/posledično tudi občutenjem trpljenja. Kulture, v katerih vzgajajo svoje otroke z ljubeznijo in kjer so pozitivni medčloveški odnosi pomembni, vzgajajo srečnejše in svobodnejše posameznike kot kulture, v katerih otroke zanemarjajo. Pri ljudeh, ki trpijo, so večinoma na delu nezadovoljene potrebe iz otroštva in tudi kasnejših obdobij. Otrok svojih potreb ne more zadovoljiti sam. Odvisen je od svojega okolja. In če je okolje neustrezno, se bo moral prebijati skozi trpljenje. Ne verjamem, da se ljudje (vsaj večina) svobodno odločajo za trpljenje.

[FixMinze]

ja tud to je res, ljudje s težkim otroštvom se največkrat težje prebijajo skozi življenje
kar pa spet po drugi strani ne pomeni, da je na drugem polu kaj drugače ( metafora )
vsak v svoji notranjosti trpi na svoj način
brez spoznanja kaj v resnici imamo se to dogaja naprej
kaj je moje moderno civilizirano trpljenje v primerjavi z nesrečno usodo lačnega otroka na drugi strani sveta
kdo trpi bolj
samomori pa so v naši deželi zelo popularni

jap *opisovanje resničnosti*

[unis]

koga briga o lačnih in bolnih, sam d dobim ene dve siamski dvojčici voljne eksperimentiranja in kazanja lul pred fotoobjektivom.
sej ne zahtevam dosti.

[FixMinze]

preveč

[xyz]

Ena možna razlaga bi bila, da je "duhovnost" lastost duha.

Duh je pa spet nekaj, kar je od mnogih drugače interpretirano/videno.

[unis]

a ma tebe matra definicija duhovnosti?

ni panike, se lahko ustaviš spraševat, si zmagu, konc je tvojga potovanja, a nisi vesel? Pazi zdej :

duhovnost je tista reč, ko vsi govorijo, da vejo o čem govorijo, a nobeden ne ve, kaj govori, ker se nima z nobenim o čem pogovoriti.Še najmanj pa sam s sabo.
Če misliš, da je ta definicija zakomplicirana, bi moral prebrati kakšno močno literaturo iz vrste "duhovnosti".
Pa še to.Človek, ki vedno išče definicije v aspektu nematerialnosti(duhovnosti), ne bo našel TISTE definicije, ki jo išče. Če bo nekaj zajel in rekel, da TO JE PA TO IN KONEC, mu ne bo dalo v črevih mira in bo začel iskat ponovno.Mogoče se je zmotil?Mogoče ni natančna definicija duhovnosti?Veš, imaš samo to življenje za ga zajebat.
Ma baje se duhovnost odvija pred našimi očmi glih tko in glih v taki meri, sam da ne gremo za tem. Nekej tazga kot dihanje. Pički se in igraj z dihanjem pa glej kam te to lahko pelje.
(pa glih če nočmo it. oh ti duhovnost) in nosorog, jebise

[xyz]

Ne verjamem, da se ljudje (vsaj večina) svobodno odločajo za trpljenje.

težko verjetno.

trpljenje poda življenju neke posebne vrste realnost in enkratnost...
večna nebesa bi bila v tem smislu zaželjena.

[nosorog]

*
[color=#4B0082]

Med tem ko je resničnost opisuje,
se je resničnost že spremenila !

XYZ

*

Ne gre le zato, da se je resničnost med opisovanjem že spremenila. Ena veja filozofije meni, da ni moč ničesar, kar se nanaša na življenje, definirati in ničesar korektno opisati. Življenje je namreč tok sprememb, definicija ali opis pa že po difoltu nekaj fiksirata. Življenjen primerjajo s tokom reke. Če hočeš reko spoznati, se moraš fuknit vanjo in izkusit njen tok. Menijo, da je opiso ali definicija reke dejanskemu stanju podobna le toliko, kolikor je reki podobna voda, ki jo iz nje zajameš v vedro. Enako je z lajfom.

lalala

[Samson23]

..resnicnost ni absolutna, tko kot nic ni... E=mc2...

[Alan_New]

..resnicnost ni absolutna, tko kot nic ni... E=mc2...

Že ki to omenjaš -- absolutna je svetloba oz. natančneje njena hitrost.

[xyz]

Ja sej je, sam maš finto, da vsi živimo v tej skupni resničnosti, vsak svoja resničnost lahko služi le kot karikatura.
if not - zakaj oba vidiva krog - krog in ne krog - kvadrat recimo

Ja, ampak krog, ki ga vidiva, ni isto viden.
Razdalja je druga, čas tudi, čutila zaznajo barve in svetlobo drugače in tako n. ...
In to so dejavniki, ki znajo nihati glede na okoliščine (spreminjajoče se resničnosti).
Konec koncev bo papir skupaj s krogom nekoč sprhnel,
glede na to, kako hitro bo to, pa se odgovori razlikujejo,
glede na različna videnja časa.

jaz osebno verjamem, po izkušnji, da obstajajo univezalni zakoni, ki smo jim pa podrejeni neglede na variacijo posameznikove resničnosti

Ali pa je "skupna resničnost" pogojena (tudi) s posamezničmi resničnostmi.
Vsekakor je opisovanje resnično le za opisovalca (pa še ta v kratkem zamiku, po možnosti).

***

[FixMinze]

ja sej vsak vidi s svojimi očmi, ampak naše ugotovitve nato primerjamo med seboj

[unis]

Ne gre le zato, da se je resničnost med opisovanjem že spremenila. Ena veja filozofije meni, da ni moč ničesar, kar se nanaša na življenje, definirati in ničesar korektno opisati. Življenje je namreč tok sprememb, definicija ali opis pa že po difoltu nekaj fiksirata. Življenjen primerjajo s tokom reke. Če hočeš reko spoznati, se moraš fuknit vanjo in izkusit njen tok. Menijo, da je opiso ali definicija reke dejanskemu stanju podobna le toliko, kolikor je reki podobna voda, ki jo iz nje zajameš v vedro. Enako je z lajfom.

lalala

pa sej si zato lepo narišeš v koordinatni sistem ene mičkene kvadratke in greš preko diferencialnega računa zajemat grdo zapletene krivulje življenja.

Aja pa še to, k si pizda. Prvo rečeš, da se resničnosti ne da opisat, ker se tok sprememb ne da v realnem času opisat(k je šlo mimo) in pol preko "ene veje filozofije" to nezmožnost opisovanja opišeš.
sam ti itak nisi nč kriv, k so baje drugi tko rekli.
glih zaradi tega te ne maram, k na tak način se ne da skregat z ljudmi. (sam ti veš pr seb, da te mam rad:) )

wtf je blo zdej to?

[majica]

duhovnost je tista reč, ko vsi govorijo, da vejo o čem govorijo, a nobeden ne ve, kaj govori, ker se nima z nobenim o čem pogovoriti. Še najmanj pa sam s sabo.

Strinjam se s prvim stavkom.... z drugim pa v celoti ne.

Duhovnost je postala stvar prodaje in komercializacije. Vsi kupujejo moderne in drage knjige, da bi rešili lastne riti iz dreka v blagor zgolj s kavzi razumevanjem napisanega. Poanta duhovnosti je, da sprejmeš odgovornost lastnega življenja, tako do sebe kot do drugih in ovržeš zastarele vzorce, ki ne delujejo več.

Ravno to je duhovnost, da se pogovarjaš sam s seboj.