<{POST_SNAPBACK}>Conti, resnici pa je vseeno treba pogledat v oči in si za takšno stanje predvsem kriva sama (if U know what I mean),
Če smem
Mislim, da v takšnih zadevah nima smisla govoriti o kakršnikoli krivdi. In si domišljam, da kar nekaj vem o ljudeh. Ker sem baje star
, ker imam zaradi mojega (nekdaj še veliko bolj) nemirnega značaja in življenja veliko izkušenj z zelo različnih področij življenja, ker delam z ljudmi in ker delam skor v stalno konfliktnih situacijah. V takšnih situacijah in pa ob čustveni prizadetosti, pa pogosto ravnamo na način, ki si ga kasneje, gledano z distance, ne znamo povsem razložiti. Vsako tako dejanje pa vendar ima nek razlog, ki pa je znan samo nam in zelo bližnjim, čeprav se ga v trenutku, ko ga izvajamo, mogoče niti ne zavedamo. Toliko lažje naredimo domnevno "napako". Ki pa ni nujno, da je za življenje tudi nekaj slabega. Še posebej, če se iz nje kaj naučimo in je ne ponavljamo. Če jo, jo pač tako dolgo, da nas končno izuči. Koliko za "izučitev" pač potrebujemo. V ljubezenskih, čustvenih zadevah je zelo podobno. So trenutki, ko v nas vlada popolna zmeda, še nedavno sem to izkusil na lastni koži. In celo zelo dolgo ravnal na način, ki se mi danes ne zdi več sprejemljiv, pa tudi ni nekaj s čim bi se pohvalil. Še sedaj niti zdaleč ne morem trditi, da mi je pa vse jasno, je pa mi recimo - jasneje. Vem kaj si ne želim. Kar je že kar nekaj. Sicer pa se okoli privlačnih žensk vrti dost moških, okol dobrih (karkoli že to za koga pomen) tipov pa velik žensk (kar lahko k zmedi še pripomore, če nam ta v določeni "krizni" življenski situaciji že itak nagaja). Tako pri prvih kot pri drugih kakor tudi pri nas pa tudi ni nujno, da s(m)o čustveno zreli, dozoreli, ali pa sploh ljubezni potrebni. Vsaj sami mogoče mislijo ali mislimo, da nis(m)o. Tudi ni nujno, da s(m)o sposobni ljubiti. Niti ni nujno, da ljubijo, da ljubimo, ko se jim, nam zdi, da ljubijo, ljubimo, veliko je odvisno od situacije v kateri s(m)o se znašli. Mogoče pa s(m)o glede nanjo samo zelo potrebni naklonjenosti, podpore, topline, pogovora....verjetno smo se že vsi kdaj znašli v takšni situaciji. Krivda? Kriv biti je, če zavestno in namenoma nekomu škoduješ, ali pa storiš to, čeprav veš, da je velika možnost, da mu boš. Še pravno je tako nekak.
Ko pa se znajdeš v situaciji v kateri se sam izgubljaš in bi že sam potreboval pomoč, je veliko več možnosti, da boš iskal rešitve tudi tam, kjer jih v bistvu ni ali pa so samo začasne. Ne rešijo "biti" tvojih težav. Toda takšni pač smo ljudje, ne.........ranljivi, pogrešljivi, zgubljajoči se in verjetno vse življenje iščoči se. In ko nekaj iščeš, le redko to takoj najdeš, ne. Lahko pa iščoč najdeš stvari, ki si jih tudi vesel, da si jih našel, saj ti polepšajo trenutke iskanja, ublažijo nestrpnost, pogrešanje iskanega. Skratka, ne verjamem v krivdo v takih zadevah. Ali pa smo krivi vsi.
Nikogar ne obrekujem, samo govorim, kar mislim.
K. Čapek