Ne gre za to da bi to "stanje" lahko dosegel s tem, da postaneš popoln in da napak ne smeš več početi..
Nisem reku da ji ne "smeš" več početi, ampak da ko jih ne počneš več, jih ne izkušaš več, kar je bila tema. Ne želiš jih početi.
Vbistvu na eni točki le začutiš popolnost vsega.. In po tej izkušnji je le vprašanje časa, kdaj začneš to tudi živeti.. Realizacija se zgodi sicer instantno, manifestacija pa nato vseeno poteka korak za korakom, ker nižje plasti so goste in preprogramiranje rabi svoj čas.. In nato stvari, ki niso več v skladu z Celoto, nekako ne moreš več početi.. Prej ko nisi še bil tako intimno povezan z vsem okrog sebe, pa si mnogo vsega tega še lahko počel.. mogoče slab odnos do drugih ali tudi do sebe, čeprav vse kar počneš drugim vbisvu počneš vedno le sebi..
Vem, da se teb zdi, da si že začutil popolnost vsega in Celoto ampak je dejansko še nisi. Kar opisuješ je šele delček na poti iz ene specifične strani, ne pa še cilj - Celota, popolnost. Iz nekje kjer si bil prej vidt nekaj več je seveda boljš kot prej, ampak to kar opisuješ še ni izkušnja Celote, popolnosti. In ko jo izkusiš, jo hkrati že živiš, ni časa vmes in časa za preprogramiranje. Zato ti pravim, da izkušnje Celote, popolnosti, v celoti, popolnoma še nisi imel, zato tudi še irritacija npr. z religijami, Bogom kot bitjem, ki si mu vedno podrejen. Kar počneš drugim ne počneš vedno le sebi, ker ti si večno ti in drugi so večno drugi, ni da si vse le ti. Tudi to prikazuje omejenost tvoje izkušnje Celote, čeprav vem, da teb se pod vplivom maye zdi, da si jo že. Tud to je en trik maye.
In ko vse to začutiš, ko se ti življenje odpre na tak globok način, dojameš tudi to, da so vse poprejšnje poti "zmot in trpljenja" bile ena od zanimivih poti, ki si si jo izbral za prehoditi in da je vsa celotna Pot zorkestrirana iz same Popolnosti in da nikdar ni bilo nobenih napak ali zmot, so bile le izkušnje, ki si jih želel občutiti, kot takšne kot so (so bile).. Noben greh ni bil potreben (ne izvorni, ne tukajšnji), da bi te ta obsodil na te izkušnje ločenosti, trpljenja, izgubljenosti in zapuščenosti.. Svobodno si si izbral, da se želiš potopiti v te sfere, kjer zavladajo takšna pravila realnosti in te "ločijo od tega" od česa se ni mogoče ločiti - torej je potrebna tudi iluzija, ki je tako močna, da ti tako izkušnjo sploh lahko doživiš in ta izkušnja (in maya) je dar, saj brez tega bi to ne bilo možno doživeti.. Bil si (in si še) radovedno in pogumno bitje, ki se je zavestno podalo na to pot in vse kar je tam gori, te je blagoslovilo na to pot, te blagoslavlja še sedaj, čeprav še vedno ne moreš dojeti, da si si lahko izbral kaj takega in do do neke mere še vedno zavračaš.. Zavračaš sebe, svojo izbiro in izbiro Najvišjega.. A vse ravni te še vedno bodrijo, da nekako sprejmeš te globoke skrivnosti, da to dojameš in sprejmeš.. Ko ti bo uspelo, bo s tabo ves kozmos doživel praznik ali kozmično ekplozijo vsega in to izključno zaradi tebe, ker ti je vse to uspelo..
Greh pomen napačna aktivnost, tj. aktivnost, ki ti povzroči trpljenje, ki si ga ne želiš. Nardit greh je vedno tvoja izbira, nikoli ti ni bil vsiljen ali "zorkestriran iz same Popolnosti", drgač nima smisla govort o tvoji svobodni izbiri, ki jo kasnej omenjaš. Niti ni bila izbira Najvišjega, da ti izbereš greh. Greh si izbral ti, ne Najvišji. Najvišji ti ga je odsvetoval. Zato ti pravim, da tvoja izkušnja sebe, popolnosti, Najvišjega še ni popolna in ti si tist, ki še nekaj ne sprejmeš pri sebi, zavračaš, tj. svojo večno pozicijo v odnosu do Boga in s tem tudi do vseh njegovih neomejenih od Njega neločenih energij.
Vsega tega kar opisujem pa ni možno začutiti na tak način, če v sebi nosiš še določeno nesprejemanje, ali sebe ali drugih ali Najvišjega in vsega čudnega kar se da doživeti in izkusiti v teh nižjih plasteh realnosti (ki so tudi del Vsega).. In dokler v sebi ne zrealiziraš popolnega odpuščenja, sprejetja in predaje Vsemu kar Je, tako dolgo (zaradi teh delčkov nesprejemanja v sebi), še vedno gradiš zidove do "slabega" in slabo obsojaš, seveda dokler "slabo" obsojaš, je potem seveda potrebno verjeti v greh, v napake, v kazen za njih in sledenje religijskim napotkom, kako je "treba" po poti.. in to se zdi v takem stanju seveda najbolj priročno, saj se zdi kot da te bo to obvarovala pred vsem česar še nisi zmožen sprejeti.. Ampak nihče te ne more obvarovati pred tem kar nosiš v sebi in s tem se boš moral slej ko prej tudi soočiti..
Jz nisem slabega (greha, napake) obsojal/zavračal, ampak povedal da obstaja. In da ni nujno da ga izbereš. Ni dobro da ga izbereš. Če slediš napotke Boga, boš obvarovan, tj. ne boš storil greha, ne da česa ne bi zmogu sprejet. Ravno s tem sprejmeš samega sebe kdo si, ki maš svobodno voljo glede takega ali drugačnega delovanja in da pripadaš Bogu in da je zate najbolje, če si mu naklonjen, tj. slediš njegove napotke.
In strah pred resnično zaupati sam vase, je res velik strah, zato je lažje zaupati Budi, Jezusu, Krišni, Dalajlami,.. In nezmožnost sprejemanja res vsega kar je slabo/dobro, te nato omeji v pogojeno ljubezen, v ljubezen, ki izločuje (po strogih pravilih).. In nato tudi ko se s temi svojimi omejitvami in vsebinami obračaš navzgor, dobiš od zgoraj seveda enako preslikavo nazaj in te sreča točno tako učenje, taka religija, ki bo izpolnila tvoje stanje in tako se samopotrdiš v tem kar trenutno si.. in za vsakega posameznika vedno najdejo točno taka učenja, ki se skladajo z njegovimi lastnimi omejitvami, s širino njegovega sprejemanja in z robove njegove ljubezni.. in tako postaneš zaključena zanka, kamor nič novega več ne more prodreti.. Čez ta osebni rob dojemanja te pa spravi nekaj, ker je izven tvoje trenutne poti in ne nekaj kar je na njej.. lahko to imenuješ božja intervencija, naključje ali tudi spontano odprtje, lahko ti to pokaže tudi kako bitje.. ampak če ti že ne sledi potem temu bitju, ampak raje sledi (novemu) sebi, ki vse to lahko že od nekdaj dosega, le te ideje še ni dobil, da lahko..
Zaupat Bogu ne pomen ne zaupati vase, ampak zavedat se svojih naravnih, konstitucionalnih omejitev napram Bogu in da je zato zate najbolje da zavestno (po svoji svobodni izbiri) slediš Njegovim napotkom. To je pravo zaupanje vase, pravo sprejemanje sebe, ki te odreš trpljenja in da absolutno zadovoljstvo.
Ti s svojimi dosedanjimi omejenimi izkušnjami in kakršnimkoli svojim trudom ne moreš spremenit resnice glede tega kdo si ti, kdo je Bog in kakšen je vajin večni odnos, da si mu večno podrejen, o čemer govore vse religije. Seveda obstajajo nivoji spoznanja tega večnega odnosa in s tem tudi nivoji razlaganja/razodevanja drugim. No, tvoje nadaljnje spoznanje glede vajinega večnega odnosa bo prišlo po Njegovi intervenciji in takrat bo tvoje sledenje Njemu eno s sledenjem tvojega "novega" (pravega) sebe. In to bo kategorično neprimerljivo prijetneje kot karkoli si do zdaj že izkusil, z istočasnim večjim zavedanjem, kot si ga dosedaj že imel.