...Kakšno je vaše mnenje o samomoru?
...Kaj se dogaja z dušo po samomoru?
...Obstaja kakšna knjiga, kjer je kaj o tem?
...zadnje čase veliko o tem razmišljam, ker je to storil nekdo
...ki sem ga kar dobro poznala -ravno pred enim tednom
...in me zanimajo vaša mnenja, spoznanja
Hvala vsem, ki boste kaj o tem napisali
Stanka
Samomor
Avtor teme:
stankaa
, 13. maj 2003, 10:27
#1
stankaa
-
- D član
-
- Št. objav: 2 653
Objavljeno: 13. maj 2003, 10:27
Življenje je PLES do nebes...
Imejte se radi med seboj, vedno!
live well, laugh often, love much (as you've never been hurt!)
Imejte se radi med seboj, vedno!
live well, laugh often, love much (as you've never been hurt!)
#2
majica
-
- D član
-
- Št. objav: 4 304
Objavljeno: 13. maj 2003, 11:06
To pa tudi mene zanima...kaj je z dušo?? Po moje je to taka nenaravna prekinitev življenskega toka, da ...saj ne vem... se duši trga...
Kaj jih sploh žene...?
Zakaj je toliko samomomorilcev med osnovnošolci...?
Ali je evtanazija tudi samomor?
UF...
Kaj jih sploh žene...?
Zakaj je toliko samomomorilcev med osnovnošolci...?
Ali je evtanazija tudi samomor?
UF...
majic@ Рубашк@... 襯衣... 셔츠... のワイシャツ
Spremeni sebe in spremenil boš ves svet!
Spremeni sebe in spremenil boš ves svet!
#4
Tjazy
-
- Lunin Odvisnik
-
- Št. objav: 2 112
Objavljeno: 13. maj 2003, 11:19
O tem smo ze pisali...
Vecina oceni, da samomor ni dober.. hkrati pa delamo kolektivni samomor. Ekologi resno opozarjajo na unicevanje narave, ki nam zagotavlja obstoj.. mi pa naprej delamo samomor.
Narava lahko prezivi brez nas, mi brez narave ne moremo.. zato bi moralo biti na prvem mestu zavedanje o naravi in zivalih.. potem pa sele.. cesta, racunalnik, meso kot prehrana.. tovarne bla bla..
Drugace pa jaz ne vidim kaksne zelo bistvene razlike med smrtjo in samomorom... Samo dejanje samomora ni tako kriticno.. dejanje pac. Bolj je problem v tem, kaj vse je shranjeno v cloveki, ki se odloci za to dejanje.. Po samomoru.. bo pac spet prisel nazaj in se pucal naprej. Stanje cloveka, je problem, ne sam samomor.
Ce nekdo tvega zivljenje in umre zaradi ljubljene osebe.. je plemenit.. ampak to je bil v bistvu samomor..
Ce se vrzes pod tank, si narodni heroj.. v bistvu pa si naredil samomor.
Avetnazija.. ?! Hja.. Pravimo, da smo smao odgovorni za svoje zivljenje.. Torej... Ce si ze full star.. ves da bos umrl.. si lahko miselno povzroci evtanizijo.. lahko pa medicinsko.. Ni problem v evtaneziji.. ki je tudi samomor ampak zakaj storis samomor ali avtenazijo.. Ce to storis iz obupa.. pol jebi ga.. ni vse cist OK. Ce pa si popolnoma zadovoljen z zivljenjem in zdaj pac gres dalje.. po mojem ni panike.
Vecina oceni, da samomor ni dober.. hkrati pa delamo kolektivni samomor. Ekologi resno opozarjajo na unicevanje narave, ki nam zagotavlja obstoj.. mi pa naprej delamo samomor.
Narava lahko prezivi brez nas, mi brez narave ne moremo.. zato bi moralo biti na prvem mestu zavedanje o naravi in zivalih.. potem pa sele.. cesta, racunalnik, meso kot prehrana.. tovarne bla bla..
Drugace pa jaz ne vidim kaksne zelo bistvene razlike med smrtjo in samomorom... Samo dejanje samomora ni tako kriticno.. dejanje pac. Bolj je problem v tem, kaj vse je shranjeno v cloveki, ki se odloci za to dejanje.. Po samomoru.. bo pac spet prisel nazaj in se pucal naprej. Stanje cloveka, je problem, ne sam samomor.
Ce nekdo tvega zivljenje in umre zaradi ljubljene osebe.. je plemenit.. ampak to je bil v bistvu samomor..
Ce se vrzes pod tank, si narodni heroj.. v bistvu pa si naredil samomor.
Avetnazija.. ?! Hja.. Pravimo, da smo smao odgovorni za svoje zivljenje.. Torej... Ce si ze full star.. ves da bos umrl.. si lahko miselno povzroci evtanizijo.. lahko pa medicinsko.. Ni problem v evtaneziji.. ki je tudi samomor ampak zakaj storis samomor ali avtenazijo.. Ce to storis iz obupa.. pol jebi ga.. ni vse cist OK. Ce pa si popolnoma zadovoljen z zivljenjem in zdaj pac gres dalje.. po mojem ni panike.
*** SVET JE NAREJEN PREPROSTO *** Tjazy
#5
stankaa
-
- D član
-
- Št. objav: 2 653
Objavljeno: 13. maj 2003, 12:42
Mick,
hvala in se strinjam s tabo, ni pustil nobenega sporočila, še zvečer so se imeli lušno in gledali skupaj s kolegi tekmo... potem pa šok za vse...
pokowc, Tjazy
sem iskala pod -Najdi- vendar specifično takega naslova teme ni nikjer še bilo točno o samomoru, če pa je kje, pa se opravičujem in prosim za link
Hvala
Stanka
hvala in se strinjam s tabo, ni pustil nobenega sporočila, še zvečer so se imeli lušno in gledali skupaj s kolegi tekmo... potem pa šok za vse...
pokowc, Tjazy
sem iskala pod -Najdi- vendar specifično takega naslova teme ni nikjer še bilo točno o samomoru, če pa je kje, pa se opravičujem in prosim za link
Hvala
Stanka
Življenje je PLES do nebes...
Imejte se radi med seboj, vedno!
live well, laugh often, love much (as you've never been hurt!)
Imejte se radi med seboj, vedno!
live well, laugh often, love much (as you've never been hurt!)
#6
Gost_sanjalica_*
Gost_sanjalica_*
-
- Gost
Objavljeno: 13. maj 2003, 15:31
Moj prijatelj je naredil samomor. Bil je faca (in tega ne pravim zato, ker je mrtev). Bil pa je tudi težak. Njegova razpoloženja so nihala. Včasih je bil tako vesel, da si ob njem poletel, včasih pa je še tebe potegnil...
Obesil se je, na drevo...v gozdu, po katerem je tako rad hodil. In verjamem, da je našel svoj duševni mir, kajti začasa življenja ga ni imel. Vem, da je njegova duša na dobrem mestu, da če bo kdaj slučajno prišel nazaj, da bo dovolj močan, da bo zmogel, s tem, da me vedno bega misel...kaj je imel v mislih, ko si je natikal zanko na vrat... koliko poguma je moral vložiti v to dejanje... In njegovi najbližji so ga "pogrešili" komaj po petih dneh...
Obesil se je, na drevo...v gozdu, po katerem je tako rad hodil. In verjamem, da je našel svoj duševni mir, kajti začasa življenja ga ni imel. Vem, da je njegova duša na dobrem mestu, da če bo kdaj slučajno prišel nazaj, da bo dovolj močan, da bo zmogel, s tem, da me vedno bega misel...kaj je imel v mislih, ko si je natikal zanko na vrat... koliko poguma je moral vložiti v to dejanje... In njegovi najbližji so ga "pogrešili" komaj po petih dneh...
#7
Marsa
-
- Uredništvo
-
- Št. objav: 60 730
Objavljeno: 13. maj 2003, 15:53
Tudi moj zelo dober prijatelj je to naredil...
Pa bivsi sosolec, pa se en znanec (tega sem tudi videla, ko je lezal na tleh, in ne bom tega prizora nikoli pozabila).
Socustvujem, me boli, celo v bistvu razumem (kdo med najbolj obcutljivimi pa ni kdaj pomislil tudi na to moznost), vseeno pa na nek nacin preziram to in nisem naklonjena - ne taksnim resitvam, ne tem, ki razmisljajo na tak nacin - otrocje, egocentricno, v vlogi zrtve, zdaj pa se ne grejo vec..
Po drugi strani pa je smrt, tako kot rojstvo, povsem individualna...
Podpiram samomor samo v primeru, da pac odides... ko bomo to znali... Gres umret.
Samomor bi sama morda naredila, ce bi me po krivici kam zaprli.
Pa tudi Tjazy ima point tule.
Ja, smo ze govorili, vendar ne vem, Stanka, v kateri temi, ce ni prav v naslovu tega...
Pa bivsi sosolec, pa se en znanec (tega sem tudi videla, ko je lezal na tleh, in ne bom tega prizora nikoli pozabila).
Socustvujem, me boli, celo v bistvu razumem (kdo med najbolj obcutljivimi pa ni kdaj pomislil tudi na to moznost), vseeno pa na nek nacin preziram to in nisem naklonjena - ne taksnim resitvam, ne tem, ki razmisljajo na tak nacin - otrocje, egocentricno, v vlogi zrtve, zdaj pa se ne grejo vec..
Po drugi strani pa je smrt, tako kot rojstvo, povsem individualna...
Podpiram samomor samo v primeru, da pac odides... ko bomo to znali... Gres umret.
Samomor bi sama morda naredila, ce bi me po krivici kam zaprli.
Pa tudi Tjazy ima point tule.
Ja, smo ze govorili, vendar ne vem, Stanka, v kateri temi, ce ni prav v naslovu tega...
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso
Picasso
#8
Marsa
-
- Uredništvo
-
- Št. objav: 60 730
Objavljeno: 13. maj 2003, 16:09
... Ko pa smo ze pri samomoru...
Kolikokrat sem ze hotela z vami tole deliti, pa se mi ali ni zdelo primerno, ali ne primeren trenutek, poleg tega pa se ne tice samo mene, pa se delikatno je v bistvu, pa nerada o tem govorim...
A tu smo 'sami domaci', pa vam povem to zgodbo - kaj sem nekoc groznega naredila, nic hudega slutec, seveda, vendar ne bom tudi tega nikoli pozabila.
Nekoc so nama dolgovali ogromno denarja, midva pa nekaj mesecev tako nisva imela nobenega denarnega prihodka - ce sva placala vse racune, je zmanjkalo za najemnino... Pa sva bila res cisto brez casha, marsikdaj dobesedno nismo imeli za kruh, poskrbela pa sva za racune, da ne bi bilo tezav z gazdo.
Nekoc sva mu tako dolgovala najemnino ze za kake dva meseca ali celo tri in me je v tem casu veckrat poklical po telefonu in me pobaral, kako je z denarjem. Sama sem zivcno klicarila vse firme, najine dolznike (ki so nama dolgovali tudi po 3000 in vec mark, tudi po vec let!), kjer so se pac zgovarjali, nakazali denarja pa ne. Seveda mi je bilo jasno, da to gazde ne zanima, a kaj bi pac lahko naredila, razen da si sposodim, kar pa sva si itak morala, da sva placala racune.
Ko je tako nekoc spet klical, malo sitnaril zaradi casha, je meni prislo vse do konca in sem mu rekla: 'Kaj pa naj naredim? A naj crknem? A naj samomor naredim?'
To je bilo seveda zelo grozno od mene in se zdaj me cudi, kako sem lahko to izustila.
Kljub temu namrec, da si sicer kar veliko upam, menim o sebi, da sem kar obzirna in ni v moji navadi taksnole.
On pa se je grozno prestrasil in sem se sama sebe ustrasila, ko sem to rekla.
Cez kak mesec pa sem izvedela, da je njegov sin, dijak, naredil samomor.
Po tem, ko sem mu jaz to rekla, zelo zelo kmalu po tem...
Kolikokrat sem ze hotela z vami tole deliti, pa se mi ali ni zdelo primerno, ali ne primeren trenutek, poleg tega pa se ne tice samo mene, pa se delikatno je v bistvu, pa nerada o tem govorim...
A tu smo 'sami domaci', pa vam povem to zgodbo - kaj sem nekoc groznega naredila, nic hudega slutec, seveda, vendar ne bom tudi tega nikoli pozabila.
Nekoc so nama dolgovali ogromno denarja, midva pa nekaj mesecev tako nisva imela nobenega denarnega prihodka - ce sva placala vse racune, je zmanjkalo za najemnino... Pa sva bila res cisto brez casha, marsikdaj dobesedno nismo imeli za kruh, poskrbela pa sva za racune, da ne bi bilo tezav z gazdo.
Nekoc sva mu tako dolgovala najemnino ze za kake dva meseca ali celo tri in me je v tem casu veckrat poklical po telefonu in me pobaral, kako je z denarjem. Sama sem zivcno klicarila vse firme, najine dolznike (ki so nama dolgovali tudi po 3000 in vec mark, tudi po vec let!), kjer so se pac zgovarjali, nakazali denarja pa ne. Seveda mi je bilo jasno, da to gazde ne zanima, a kaj bi pac lahko naredila, razen da si sposodim, kar pa sva si itak morala, da sva placala racune.
Ko je tako nekoc spet klical, malo sitnaril zaradi casha, je meni prislo vse do konca in sem mu rekla: 'Kaj pa naj naredim? A naj crknem? A naj samomor naredim?'
To je bilo seveda zelo grozno od mene in se zdaj me cudi, kako sem lahko to izustila.
Kljub temu namrec, da si sicer kar veliko upam, menim o sebi, da sem kar obzirna in ni v moji navadi taksnole.
On pa se je grozno prestrasil in sem se sama sebe ustrasila, ko sem to rekla.
Cez kak mesec pa sem izvedela, da je njegov sin, dijak, naredil samomor.
Po tem, ko sem mu jaz to rekla, zelo zelo kmalu po tem...
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso
Picasso
#9
Marsa
-
- Uredništvo
-
- Št. objav: 60 730
Objavljeno: 13. maj 2003, 17:55
Mick - hvala za razumevanje in komentar.. 
Meni se je zdelo kar grozno, me je bilo skoraj sram povedati... Da sem lahko tole sploh rekla.
A imas prav - res se zgodi (in tako je bilo tudi v tem primeru), da nam neki vragec POLOZI besede v usta, kar naredi, da mi nekaj naredimo...
Ker, res... kako bi lahko rekla to? Nikakor... Kar samo se mi je polozilo v usta.
Samomor vedno zbudi, v vsakem primeru, obupno ene slabe vesti... vsi se potem sekirajo, vsem je grozno... Grozno, no, zalostno, sploh, ce pubertetnik tako tragicno vidi vse, to me najbolj prizadane in do teh imam najvec razumevanja...
Poznam pa jih nekaj, ki se niso pustili motit in dva od teh, ki sem ju tudi osebno poznala, sta imela majhne otroke in v obeh primerih so ju nasli otroci.
Enega obesenega in enega v garazi s plinom.
Ne morem ne cutit jeze (hkrati z zalostjo) do onega. Bog pomagaj.
Meni se je zdelo kar grozno, me je bilo skoraj sram povedati... Da sem lahko tole sploh rekla.
A imas prav - res se zgodi (in tako je bilo tudi v tem primeru), da nam neki vragec POLOZI besede v usta, kar naredi, da mi nekaj naredimo...
Ker, res... kako bi lahko rekla to? Nikakor... Kar samo se mi je polozilo v usta.
Samomor vedno zbudi, v vsakem primeru, obupno ene slabe vesti... vsi se potem sekirajo, vsem je grozno... Grozno, no, zalostno, sploh, ce pubertetnik tako tragicno vidi vse, to me najbolj prizadane in do teh imam najvec razumevanja...
Poznam pa jih nekaj, ki se niso pustili motit in dva od teh, ki sem ju tudi osebno poznala, sta imela majhne otroke in v obeh primerih so ju nasli otroci.
Enega obesenega in enega v garazi s plinom.
Ne morem ne cutit jeze (hkrati z zalostjo) do onega. Bog pomagaj.
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso
Picasso
#10
Gost_sanjalica_*
Gost_sanjalica_*
-
- Gost
Objavljeno: 13. maj 2003, 18:08
Jaz pa samo premišljujem, kako na tleh mora bit človek, da je sposoben narest kaj takega.
Sprašujem se, kako to, da tisti, ki smo "blizu" takim ljudem, ne spregledamo, da ta človek trpi. In verjamem, da ne potrebuje ničesar drugega človek v tistem trenutku kot Človeka, ki bi prisluhnil in mu nastavil ramo...
Vendar ta Samomorilec tega ni našel. Ker smo tisti, ki smo takrat "nekje bili" pozabili na sočloveka...
Za minuto, dve, zamislimo se, kdo od naših znancev je v takšni krizi, je kdo? Ga ni? Smo čisto prepričani da ga res ni, ali smo mi slepi/zaslepljeni ali on tako dobro igra?
Strah me je, da je kdo v moji bližini - soseščini tak, jaz tukaj nakladam, nekdo drug pa trpi in išče (v duši) Človeka.
Sprašujem se, kako to, da tisti, ki smo "blizu" takim ljudem, ne spregledamo, da ta človek trpi. In verjamem, da ne potrebuje ničesar drugega človek v tistem trenutku kot Človeka, ki bi prisluhnil in mu nastavil ramo...
Vendar ta Samomorilec tega ni našel. Ker smo tisti, ki smo takrat "nekje bili" pozabili na sočloveka...
Za minuto, dve, zamislimo se, kdo od naših znancev je v takšni krizi, je kdo? Ga ni? Smo čisto prepričani da ga res ni, ali smo mi slepi/zaslepljeni ali on tako dobro igra?
Strah me je, da je kdo v moji bližini - soseščini tak, jaz tukaj nakladam, nekdo drug pa trpi in išče (v duši) Človeka.
#11
bigm
-
- D član
-
- Št. objav: 907
Objavljeno: 13. maj 2003, 19:53
Samomor je v Sloveniji eden večjih problemov. V povprečju nam vsak dan umre en človek v prometni nesreči in dva zaradi samomora.
Pokojni prof. dr. Lev Milčinski je proučeval fenomen samomora na splošno in s posebnim povdarkom na razmere v Sloveniji. Verjetno bi se dalo dobiti kakšne njegove pismene ugotovitve.
Imel sem to srečo in čast, da sem profesorja osebno poznal. Ena od njegovih ugotovitev je, da samomori v izrednih razmerah, kot so npr. vojne , skorajda izginejo. V koncentracijskih taboriščih, kjer so ljudje umirali od lakote in mučenja, samomorov ni bilo. Res paradoks. Kjer je trpljenje do skrajnosti skoncentrirano, izmed vseh gonov prevladuje gon po preživetju. V razmerah, ki pa niso tako do skrajnosti nemogoče, pa ljudje obupajo in si sami vzamejo življenje.
Pokojni prof. dr. Lev Milčinski je proučeval fenomen samomora na splošno in s posebnim povdarkom na razmere v Sloveniji. Verjetno bi se dalo dobiti kakšne njegove pismene ugotovitve.
Imel sem to srečo in čast, da sem profesorja osebno poznal. Ena od njegovih ugotovitev je, da samomori v izrednih razmerah, kot so npr. vojne , skorajda izginejo. V koncentracijskih taboriščih, kjer so ljudje umirali od lakote in mučenja, samomorov ni bilo. Res paradoks. Kjer je trpljenje do skrajnosti skoncentrirano, izmed vseh gonov prevladuje gon po preživetju. V razmerah, ki pa niso tako do skrajnosti nemogoče, pa ljudje obupajo in si sami vzamejo življenje.
Naj vam bo vsak dan najlepši dan!
bigm
bigm
#12
Gost_sanjalica_*
Gost_sanjalica_*
-
- Gost
Objavljeno: 13. maj 2003, 20:37
Pravijo, da je največ samomomorov v Prekmurju, za 100 % več kot npr. na Primorskem.
Zakaj?
Nekoč sem poslala sliko prekmurske pokrajine...in mi odgovori:
Ja, to je tipično Prekmurje, melanholično... Z meglicami nad Muro... Kar ubija...
Vedno me je begalo to, zakaj?
Bigm ja, tudi v bolezni se redko kdo posluži tega, kvečjemu v začetku, dokler ne preživi prvega šoka ...potem pa dobi voljo do življenja, do zmage... In to takšno voljo, kot je zdravi ljudje ne premoremo.
Ne telesna bolečina, duševna bol prinese odločitev - končati. In moč dvigniti roko nase!
Zakaj?
Nekoč sem poslala sliko prekmurske pokrajine...in mi odgovori:
Ja, to je tipično Prekmurje, melanholično... Z meglicami nad Muro... Kar ubija...
Vedno me je begalo to, zakaj?
Bigm ja, tudi v bolezni se redko kdo posluži tega, kvečjemu v začetku, dokler ne preživi prvega šoka ...potem pa dobi voljo do življenja, do zmage... In to takšno voljo, kot je zdravi ljudje ne premoremo.
Ne telesna bolečina, duševna bol prinese odločitev - končati. In moč dvigniti roko nase!
#13
Tamburin
-
- D član
-
- Št. objav: 2 762
Objavljeno: 13. maj 2003, 21:26
Bigm, res zanimivo tole, kar praviš (da pri tolikšnem trpljenju v taboriščih samomorov ni...). Hmm... 
Tudi jaz sem poznala 3 ljudi, ki so naredili samomor. In pri vseh treh je skupno to, da so imeli slabe odnose v domačem okolju, v njihovi primarni družini. Nerazumevanje...
Zato se mi zdi, da je mogoče samomor maščevanje svojcem, ker jih niso razumeli... Ali pa mogoče misel, da so nezaželeni, in zato se odstranijo. Ne vem - samo skušam razumeti njihovo stališče.
Je pa tudi to, da se veliko samomorilcev (če ne vsi) prav normalno vede pred tem dejanjem. Morda že prej načrtujejo samomor, a nočejo tega pokazati, zato igrajo, kot da je vse OK. Ali pa tega ne načrtujejo, ampak jih v trenutku "zagrabi" in to naredijo.
Kdo bi vedel!?
Karkoli že je, dejstvo je, da zaradi takega dejanja trpijo svojci, prijatelji... Počutijo se krive - sprašujejo se, s čim so narobe ravnali...
V resnici pa je vsak samomorilec sam odgovoren za svoje dejanje. Kaj se dogaja z njegovo dušo potem (če se sploh kaj), tega pa ne moremo vedeti.
Tudi jaz sem poznala 3 ljudi, ki so naredili samomor. In pri vseh treh je skupno to, da so imeli slabe odnose v domačem okolju, v njihovi primarni družini. Nerazumevanje...
Zato se mi zdi, da je mogoče samomor maščevanje svojcem, ker jih niso razumeli... Ali pa mogoče misel, da so nezaželeni, in zato se odstranijo. Ne vem - samo skušam razumeti njihovo stališče.
Je pa tudi to, da se veliko samomorilcev (če ne vsi) prav normalno vede pred tem dejanjem. Morda že prej načrtujejo samomor, a nočejo tega pokazati, zato igrajo, kot da je vse OK. Ali pa tega ne načrtujejo, ampak jih v trenutku "zagrabi" in to naredijo.
Kdo bi vedel!?
Karkoli že je, dejstvo je, da zaradi takega dejanja trpijo svojci, prijatelji... Počutijo se krive - sprašujejo se, s čim so narobe ravnali...
V resnici pa je vsak samomorilec sam odgovoren za svoje dejanje. Kaj se dogaja z njegovo dušo potem (če se sploh kaj), tega pa ne moremo vedeti.
#14
Volk K.L.
-
- Lunatik
-
- Št. objav: 3 848
Objavljeno: 13. maj 2003, 22:07
Za mene so samomori tabu tema, že sama beseda samomor, mi povzroča veliko nelagodje in zelo neprijetni filing. Kar začutim na vratu kako me nekdo davi. Ne vem zakaj temu tako, vendar mislim da bi se morali o samomorih več pogovarjati. Sploh pa ne bom nikoli pozabil obraz mladenke, ki se je vrgla iz 6 štuka zraven nas, ki smo sedeli v kafiču. Glih obrnjen sem bil v tisto smer od koder je padala. Mater tega kar ne morm pozabit. Luštna, lepa, po zadnji modi oblečena, polna denarja, je ugotovila da je živela preveč hedonistično in da na tak način ne bo našla ljubezni, pa se je kar flik... .
Ja sam ka mali pao s lipe
#15
Tjazy
-
- Lunin Odvisnik
-
- Št. objav: 2 112
Objavljeno: 14. maj 2003, 07:26
Je pa tudi veliko samomorov v Krskem, baje da zaradi jederske elektrarne.
#16
Marsa
-
- Uredništvo
-
- Št. objav: 60 730
Objavljeno: 14. maj 2003, 09:10
Meglicami, Sanjalica, ja, ja... zanimivo...
Jaz verjamem v tole... da tudi to lahko vpliva...
Zanima me, koliko je kaj (ce so) samomorov npr. v Stepanjskem naselju v Ljubljani....
So res eni placi, kjer cutis tole.. down energijo...
Vem, ampak vseeno: lajf je lep in dragocen! Nimamo pravice ga kar zavreci! Naj rece vsak kar ce!
A mislite, da meni kdaj ni bilo hudo? Da nisem pomislila na to? Da nimas v prelomnih obdobjih v zivljenju, ko si pod stresom in vse, sam teh potencialov za taksne 'akcije', ki nekateri menite, da je to pogum...
Meni tole disi na: 'Boste ze videli!', kar poznam tudi sama, vendar v konstruktivnem smislu.
Nekoga takole 'kaznovati', pa se mi zdi sebicno.
Ne tega delat, no!
Pomisli na OTROKE, ko bos hotel narediti korak v tej grozni smeri...
Bodi ODGOVOREN za svoj lajf - in ne, da preprosto se odjavis.
VSI moramo ziveti tale lajf - ce se vsi lahko matramo...
To pomeni tudi, da si dvignjen nad drugimi, ker v tem trenutku vidis samo sebe, poleg tega pa mislis, da je samo tebi tako hudo.
Stekam - deluje tudi kemija pootem malo, ce si stalno pod stresom, to gre kar navzdol in navzdol, a moras biti toliko cloveka, da se preprosto ODLOCIS, da bos pokomandiral svoje zivljenje.
Eni se matrajo, bolni, invalidi, imajo res TEZAVE, nekatere zlorabljajo, eni RES trpijo - kot pravi BigM - tile ne delajo samomora!
Da ne govorim o slabem okusu in 'ozigosanosti', ki jo veckrat imajo otroci samomorilcev.
Ko hoces skociti skozi okno - PLIZ, spomni se na SVOJEGA OTROKA, ce ga imas, ali pa na svojega otroka v sebi oz. nase, ko si bil majhen.
Pejt spat, spocij se, moli, upaj...
Ko bos odsel, ne bos mogel videti, da so ti jutri nakazali tisti denar, da bos pojutrisnjem spoznal osebo svojega zivljenja, da te bodo popojutrisnjem povisali....
Tudi te ne zanima DANES - ker sicer bi ta trenutek lepse izkoristil - zanima te preteklost, obesas se na prezveceno...
Ali pa samo izsiljujes - morda pa nekateri med samomorilci dejansko 'upajo' nekako v sebi, da jih bodo resili, pa se to ne zgodi? Oni, ki hoce umreti in to opraviti zase in v tisini, ne bo odprl plina v garazi, ko ve, da ga bodo zjutraj nasli njegovi otroci... Kako jim lahko to naredi in kako ob pogledu na svoje soncke lahko misli na to...
Ni opravicila...
Dusa?
Uboga dusa. ...
Jaz verjamem v tole... da tudi to lahko vpliva...
Zanima me, koliko je kaj (ce so) samomorov npr. v Stepanjskem naselju v Ljubljani....
So res eni placi, kjer cutis tole.. down energijo...
Vem, ampak vseeno: lajf je lep in dragocen! Nimamo pravice ga kar zavreci! Naj rece vsak kar ce!
A mislite, da meni kdaj ni bilo hudo? Da nisem pomislila na to? Da nimas v prelomnih obdobjih v zivljenju, ko si pod stresom in vse, sam teh potencialov za taksne 'akcije', ki nekateri menite, da je to pogum...
Meni tole disi na: 'Boste ze videli!', kar poznam tudi sama, vendar v konstruktivnem smislu.
Nekoga takole 'kaznovati', pa se mi zdi sebicno.
Ne tega delat, no!
Pomisli na OTROKE, ko bos hotel narediti korak v tej grozni smeri...
Bodi ODGOVOREN za svoj lajf - in ne, da preprosto se odjavis.
VSI moramo ziveti tale lajf - ce se vsi lahko matramo...
To pomeni tudi, da si dvignjen nad drugimi, ker v tem trenutku vidis samo sebe, poleg tega pa mislis, da je samo tebi tako hudo.
Stekam - deluje tudi kemija pootem malo, ce si stalno pod stresom, to gre kar navzdol in navzdol, a moras biti toliko cloveka, da se preprosto ODLOCIS, da bos pokomandiral svoje zivljenje.
Eni se matrajo, bolni, invalidi, imajo res TEZAVE, nekatere zlorabljajo, eni RES trpijo - kot pravi BigM - tile ne delajo samomora!
Da ne govorim o slabem okusu in 'ozigosanosti', ki jo veckrat imajo otroci samomorilcev.
Ko hoces skociti skozi okno - PLIZ, spomni se na SVOJEGA OTROKA, ce ga imas, ali pa na svojega otroka v sebi oz. nase, ko si bil majhen.
Pejt spat, spocij se, moli, upaj...
Ko bos odsel, ne bos mogel videti, da so ti jutri nakazali tisti denar, da bos pojutrisnjem spoznal osebo svojega zivljenja, da te bodo popojutrisnjem povisali....
Tudi te ne zanima DANES - ker sicer bi ta trenutek lepse izkoristil - zanima te preteklost, obesas se na prezveceno...
Ali pa samo izsiljujes - morda pa nekateri med samomorilci dejansko 'upajo' nekako v sebi, da jih bodo resili, pa se to ne zgodi? Oni, ki hoce umreti in to opraviti zase in v tisini, ne bo odprl plina v garazi, ko ve, da ga bodo zjutraj nasli njegovi otroci... Kako jim lahko to naredi in kako ob pogledu na svoje soncke lahko misli na to...
Ni opravicila...
Dusa?
Uboga dusa. ...
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso
Picasso
#17
vanja
-
- Vseprisotni
-
- Št. objav: 777
Objavljeno: 14. maj 2003, 09:31
Lahko vem povem samo to, da , ko enkrat duša tako boli pol ne razmišljaš več kako si boš pomagal, samo, kako se boš rešil bolečine. Zdi se mi, da nobena fizična bolečina ni tako močna, kot je ta lahko.
Želiš si odrešitve, ne razmišljaš pa o tem, če to resnično je samomor.
Nič ni vredno .....prekiniti čudeža....življenja.
LP!
Želiš si odrešitve, ne razmišljaš pa o tem, če to resnično je samomor.
Nič ni vredno .....prekiniti čudeža....življenja.
LP!
#18
Tjazy
-
- Lunin Odvisnik
-
- Št. objav: 2 112
Objavljeno: 14. maj 2003, 09:40
Ne tega delat, no!
Pomisli na OTROKE, ko bos hotel narediti korak v tej grozni smeri...
Bodi ODGOVOREN za svoj lajf - in ne, da preprosto se odjavis.
Ko hoces skociti skozi okno - PLIZ, spomni se na SVOJEGA OTROKA, ce ga imas, ali pa na svojega otroka v sebi oz. nase, ko si bil majhen.
Pejt spat, spocij se, moli, upaj...
Ko bos odsel, ne bos mogel videti, da so ti jutri nakazali tisti denar, da bos pojutrisnjem spoznal osebo svojega zivljenja, da te bodo popojutrisnjem povisali....
Tudi te ne zanima DANES - ker sicer bi ta trenutek lepse izkoristil
Ni opravicila...
Ceprav.. opravicilo, odpuscanje, naj bi vseen bilo.
*** SVET JE NAREJEN PREPROSTO *** Tjazy
#19
Tjazy
-
- Lunin Odvisnik
-
- Št. objav: 2 112
Objavljeno: 14. maj 2003, 09:43
... ko enkrat duša tako boli pol ne razmišljaš več kako si boš pomagal, samo, kako se boš rešil bolečine.
Pa pol ko se "resis".. verjetno ugotovis, da si se bolj zabredel.
To kar je bilo videti kot bliznjica se verjetno izkaze, da ni bila bliznjica.. ampak malo daljsa pot.
*** SVET JE NAREJEN PREPROSTO *** Tjazy
#20
Marsa
-
- Uredništvo
-
- Št. objav: 60 730
Objavljeno: 14. maj 2003, 10:02
Mick - saj sem rekla, da imam razumevanje in nisem tako stroga v teh svojih merilih edinole pri mladih osebah, pubertetnikih.
To pa je res potem to - okolica in vse.... V bistvu pa je tole grozno za starse... dvomim, da bi bilo tako, da se v teh primerih ne bi brigali zanj oz. ne bili pozorni na njegove tele skrite namige...
Mislim, da si kot stars potem razdvojen - recimo, otrok se zapira v svojo sobo... V bistvu ni to, da ga ne sljivis, ampak to, da spostujes njegovo zeljo po zasebnosti...
Ni pametno riniti prevec v koga - tudi ce je kdo na takemle, nikoli ne ves, kako bo reagiral, in torej ne mores zanesljivo vedeti oz. poznati 'prave poteze'...
Vse vec in vec pa se jih spomnim... prej sem rekla dva, potem so bili ze trije ali stirje, pa sem se se nekoga spomnila - spet sosolca, vendat je bil v paralelki... Blazno nadarjen clovek in umetnik, neizmerno inteligenten...
Starsi so ga cuvali, pedenali, ga ljubili in mu nudili, skusali ga zascititi, ko se mu je ze kar trgalo na koncu, a njega pa je prav TO utesnjevalo, in je od ljubecega doma pobegnil skozi okno. Hocem reci, SO opazili.... Pa je on se tako ze odlocil ali pa je bil trenutek, ko jih ni bilo, pa se je zgodilo.
No, in ravno to je... Tole, kar potem mi cutimo, tale slaba vest, tega v bistvu ne rabimo imeti, kajti on bo vsekakor nasel trenutek, ko bo sam.
Poleg tega pa poglejmo resnici, prosim, v oci..
Zdajle tule tole pravimo, ko pa nas klicejo tazamorjeni frendi, pa si mislimo, oh, spet ta, spet tezi, ali, eh, zdaj sem v pozitivni fazi in se moram obkrozati samo s pozitivnimi stvarmi in ljudmi...
Ko pa oni potem napravi samomor, pa recemo, zakaj nismo ga opazili, bili pozorni.
Saj vcasih to ni res - vcasih smo pac nekako vedeli...
No, ja, bluzim zdaj...
Hocem pa reci - ne smemo imeti slabe vesti zato, ker smo se odlocili za zivljenje, nekdo drug pa ne.
V nasi moci ni odmerjati in vplivati na lajf drugih v taksni meri in pravzaprav je misliti tako prepotentno - da bo zdaj ravno zaradi nas se nekaj onemu spremenlo.
Ne verjamem, da bi bilo tako.
Tudi ce bi mi vsakic prihiteli na pomoc - oni itak ne vidi resitve, ker pa gleda, kot gleda, se mu bo zdelo, ja, saj si prijazen, a TI NE RAZUMES... Kar pomeni, da se mu njegov problem zdi superioren in tudi kot tak seveda povsem drugacen od tezav drugih in seveda neresljiv. ...
NE govorim tule seveda o pubertetnikih, ker to obdobje je res zelo obcutljivo in sama vem tudi iz kasnejsih izkusenj, kako mocno lahko vplivajo hormoni, telo... na dusevnost.
Pubertetnike obravnavati skrajno pazljivo in tolerantno, pa ljubece'...
Mora imeti obcutek varnosti in ljubezni s strani starsev, tudi ce se mu kdaj cesa ne da razlagati ali hoce biti preprosto sam s sabo..
Odrasel?
Ta pa naj gre ven, v naravo, naj se vpise v tecaj joge ali naj jo dela sam zase doma (ce je cash predmet njegove samomorilske teznje)... Naj gre kaj DELAT. Naj diha, naj fizicno GARA.
Ce pa je utrujen od lajfa, pa naj si vzame dan zase, naj se spocije, naj gre dejansko SPAT, ko bo mislil na tele stvari...
To pa je res potem to - okolica in vse.... V bistvu pa je tole grozno za starse... dvomim, da bi bilo tako, da se v teh primerih ne bi brigali zanj oz. ne bili pozorni na njegove tele skrite namige...
Mislim, da si kot stars potem razdvojen - recimo, otrok se zapira v svojo sobo... V bistvu ni to, da ga ne sljivis, ampak to, da spostujes njegovo zeljo po zasebnosti...
Ni pametno riniti prevec v koga - tudi ce je kdo na takemle, nikoli ne ves, kako bo reagiral, in torej ne mores zanesljivo vedeti oz. poznati 'prave poteze'...
Vse vec in vec pa se jih spomnim... prej sem rekla dva, potem so bili ze trije ali stirje, pa sem se se nekoga spomnila - spet sosolca, vendat je bil v paralelki... Blazno nadarjen clovek in umetnik, neizmerno inteligenten...
Starsi so ga cuvali, pedenali, ga ljubili in mu nudili, skusali ga zascititi, ko se mu je ze kar trgalo na koncu, a njega pa je prav TO utesnjevalo, in je od ljubecega doma pobegnil skozi okno. Hocem reci, SO opazili.... Pa je on se tako ze odlocil ali pa je bil trenutek, ko jih ni bilo, pa se je zgodilo.
No, in ravno to je... Tole, kar potem mi cutimo, tale slaba vest, tega v bistvu ne rabimo imeti, kajti on bo vsekakor nasel trenutek, ko bo sam.
Poleg tega pa poglejmo resnici, prosim, v oci..
Zdajle tule tole pravimo, ko pa nas klicejo tazamorjeni frendi, pa si mislimo, oh, spet ta, spet tezi, ali, eh, zdaj sem v pozitivni fazi in se moram obkrozati samo s pozitivnimi stvarmi in ljudmi...
Ko pa oni potem napravi samomor, pa recemo, zakaj nismo ga opazili, bili pozorni.
Saj vcasih to ni res - vcasih smo pac nekako vedeli...
No, ja, bluzim zdaj...
Hocem pa reci - ne smemo imeti slabe vesti zato, ker smo se odlocili za zivljenje, nekdo drug pa ne.
V nasi moci ni odmerjati in vplivati na lajf drugih v taksni meri in pravzaprav je misliti tako prepotentno - da bo zdaj ravno zaradi nas se nekaj onemu spremenlo.
Ne verjamem, da bi bilo tako.
Tudi ce bi mi vsakic prihiteli na pomoc - oni itak ne vidi resitve, ker pa gleda, kot gleda, se mu bo zdelo, ja, saj si prijazen, a TI NE RAZUMES... Kar pomeni, da se mu njegov problem zdi superioren in tudi kot tak seveda povsem drugacen od tezav drugih in seveda neresljiv. ...
NE govorim tule seveda o pubertetnikih, ker to obdobje je res zelo obcutljivo in sama vem tudi iz kasnejsih izkusenj, kako mocno lahko vplivajo hormoni, telo... na dusevnost.
Pubertetnike obravnavati skrajno pazljivo in tolerantno, pa ljubece'...
Mora imeti obcutek varnosti in ljubezni s strani starsev, tudi ce se mu kdaj cesa ne da razlagati ali hoce biti preprosto sam s sabo..
Odrasel?
Ta pa naj gre ven, v naravo, naj se vpise v tecaj joge ali naj jo dela sam zase doma (ce je cash predmet njegove samomorilske teznje)... Naj gre kaj DELAT. Naj diha, naj fizicno GARA.
Ce pa je utrujen od lajfa, pa naj si vzame dan zase, naj se spocije, naj gre dejansko SPAT, ko bo mislil na tele stvari...
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso
Picasso
#21
Marsa
-
- Uredništvo
-
- Št. objav: 60 730
Objavljeno: 14. maj 2003, 10:03
Tjazy - ODPUSCANJE ja - opravicilo pa NE.
Odpuscam jaz, opravicuje pa se oni - nima ga. Odpustim pa seveda mu.
Odpuscam jaz, opravicuje pa se oni - nima ga. Odpustim pa seveda mu.
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso
Picasso
#22
stankaa
-
- D član
-
- Št. objav: 2 653
Objavljeno: 14. maj 2003, 11:12
Baje je s tako dušo po smrti najhujše, ker tava po svetu dokler se ne izteče čas, ki ji je bil namenjen živeti in išče svoje telo, najprej ne dojema, da je telo res mrtvo, ker se še čuti živ, problem zaradi česar pa je storil samomor je pa še vedno prisoten...ene vrste pekel za tako dušo, ki je prilepljena še zmeraj na tuzemeljske zadeve...
Z večkom sem se ta teden pogovarjala in vprašala:
Kako pomagati samomorilčevi duši?
Odgovori so večinoma bili:
-Molitev-
-Pošiljanje dobrih misli-
Tisti, ki se s tem bolj "profesionalno" ukvarjajo
npr. z obsmrtnimi dogodki in astralnimi potovanji in zdravljenjem
so mi odgovarjali:
-ljudje težko pomagamo taki duši,
bolj ji lahko pomagajo Bitja, ki so že onstran
-tudi, če greš taki duši pomagat,
jo zelo težko usmeriš
Ste kje brali o tistih, ki so bili klinično mrtvi in govorili o tunelu-baje zaradi vrtenja čaker gremo skozi ta tunel...?
A nas pričaka npr. babica in sošolec, ki je že umrl...?
Kaj mislite?
Stanka
Z večkom sem se ta teden pogovarjala in vprašala:
Kako pomagati samomorilčevi duši?
Odgovori so večinoma bili:
-Molitev-
-Pošiljanje dobrih misli-
Tisti, ki se s tem bolj "profesionalno" ukvarjajo
npr. z obsmrtnimi dogodki in astralnimi potovanji in zdravljenjem
so mi odgovarjali:
-ljudje težko pomagamo taki duši,
bolj ji lahko pomagajo Bitja, ki so že onstran
-tudi, če greš taki duši pomagat,
jo zelo težko usmeriš
Ste kje brali o tistih, ki so bili klinično mrtvi in govorili o tunelu-baje zaradi vrtenja čaker gremo skozi ta tunel...?
A nas pričaka npr. babica in sošolec, ki je že umrl...?
Kaj mislite?
Stanka
Življenje je PLES do nebes...
Imejte se radi med seboj, vedno!
live well, laugh often, love much (as you've never been hurt!)
Imejte se radi med seboj, vedno!
live well, laugh often, love much (as you've never been hurt!)
#23
stankaa
-
- D član
-
- Št. objav: 2 653
Objavljeno: 14. maj 2003, 11:14
Kaj pa Angeli?
Lahko Angel pomaga, da prej najde ta duša
svoj MIR in SVETLOBO?
Stanka
Lahko Angel pomaga, da prej najde ta duša
svoj MIR in SVETLOBO?
Stanka
Življenje je PLES do nebes...
Imejte se radi med seboj, vedno!
live well, laugh often, love much (as you've never been hurt!)
Imejte se radi med seboj, vedno!
live well, laugh often, love much (as you've never been hurt!)
#24
stankaa
-
- D član
-
- Št. objav: 2 653
Objavljeno: 14. maj 2003, 11:18
Trdili so tudi to, da ŽALOVANJE za vsakim umrlim OTEŽUJE duši, da nadaljuje pot tja, kjer "po smrti spada".
in še to: da čeprav človek ni bil veren, vseeno obred pogreba z duhovnikom je bolj priporočljiv-tudi zaradi večje tolažbe žalujočim.
Stanka
in še to: da čeprav človek ni bil veren, vseeno obred pogreba z duhovnikom je bolj priporočljiv-tudi zaradi večje tolažbe žalujočim.
Stanka
Življenje je PLES do nebes...
Imejte se radi med seboj, vedno!
live well, laugh often, love much (as you've never been hurt!)
Imejte se radi med seboj, vedno!
live well, laugh often, love much (as you've never been hurt!)
#25
Gost_sanjalica_*
Gost_sanjalica_*
-
- Gost
Objavljeno: 14. maj 2003, 11:24
Na eni strani govorimo, da ti je nekaj USOJENO...mogoče je potem usoda SAMOMOR?
Tavajoča duša...
Mislim da ne, v knjigi Potovanje duš je opisan tudi ta primer...
Pogreb z duhovnikom? Tolažba za žalujoče? Ceremonial zame...
Sama moram doumeti, se sprijazniti, da je končano.
Grozna se mi zdi misel, da umre kdo od mojih najbližjih in da bom tam jaz, ki bi želela biti sama v svoji bolečini in žalosti "na ogled"...
Še nekaj...
Kaj mislite o slovesu iz mrliške vežice ali od doma...zadnja noč, kje naj jo preživi telo umrlega?
Tavajoča duša...
Mislim da ne, v knjigi Potovanje duš je opisan tudi ta primer...
Pogreb z duhovnikom? Tolažba za žalujoče? Ceremonial zame...
Sama moram doumeti, se sprijazniti, da je končano.
Grozna se mi zdi misel, da umre kdo od mojih najbližjih in da bom tam jaz, ki bi želela biti sama v svoji bolečini in žalosti "na ogled"...
Še nekaj...
Kaj mislite o slovesu iz mrliške vežice ali od doma...zadnja noč, kje naj jo preživi telo umrlega?
Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)
Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0
