1075 komentarjev na to temo

[Marsa]

Sanjalica - jaz tudi govorim iz izkušenj, pa vseeno tako mislim.
Jasno pa je, da gre pri tebi za drugacen primer... (jaz sem si zile rezala ze, ko me niso pustili ven ali pa sem rekla mami: prav, grem pa skozi okno, bingljala z nogami iz 7. nadstropja - pri meni je pac slo za izsiljevanje, a najbrz mi prav kul vseeno ni bilo, ce sem se morala lotit taksnih ukrepov - hocem reci, da nas je veliko, ki smo trpeli, ali 'upraviceno' ali ne... pa vseeno nas je vecina se tu - ki gremo pac tale lajf. Pa pejmo, zdajle je ta cas, ko ZIVIM).
Saj smo se in se poudarjali, da razumemo in je grozno, ce nam nekdo drug krati pravico ali celo zivljenje...
Ti pa kot da ne vidis vsega tega.
Zakaj lincati?
Saj se je ze sam lincal.
Storil ga je itak - oni, ki ga je...
Ta, ki mu pa ni uspelo, se bo pa presneto lajfa nazaj oklepal. Morda mu pa ne bo vec usojeno ziveti, ker je 'dvignil roko nase'.

Rekla si 'sramotno' - skusala sem se spomniti boljso besedo... V bistvu ne sramotno... sibko, obupano, nepotrebno...

Ce bi ziveli samo pol dneva sele, bi ze obupavali in se odlogirali iz lajfa - ker je skoz noc! A ne - ker je dan sestavljen iz dveh polovic - pride DAN!

Zdaj vidimo, kako drugacni smo res - enim se to zdi znamenje poguma, jajc, meni pa se zdi znak sibkosti.
Tudi v tvojem je bil - ker si preusmerila to nase - ta bes, ki je bil namenjen drugemu - torej je bil res znak sibkosti - tvoje, a v taksnem primeru pac razumljivo - moc nad tabo, ti sibkejsi clen in tole.

Ampak - kar je zelo pomembno - SE si tu!


Niso potrebna jajca, da si prerezes zile, ampak norost. Da sebi skodis zato.

[Marsa]

Sory, no, Sanjalica... saj te razumem, pa tudi vidim, da je še ostala brazgotinica - nisem hotela drezati pa tko.
Pac - tako intenzivno govorim - prepricujem - kregam se, po mizi tolcem, in recem - LIFE!
V bistvu je samo to.
Ampak zato, ker tudi jaz VEM.

Nisem jezna na svoje frende, zelo hudo mi je, se posebej zaradi enega, ki je RES bil frend - pravi, po mojih merilih.
No, nic - zdaj pa moram pac to povedati...
Blazno sva se stekala, res noro... Vedno sem imela poseben odnos s Skorpijoni, nekako platonsko, prec smo se ujeli, stopali smo skupaj v Berlin, v troje, kar sem veckrat pocela zaradi neke moje odstekane logike...
On je bil najbolj lezeren... Jaz in moj tedanji fant sva zmrzevala, se pritozevala, skakala okoli (v neki asvtriji smo izviseli nekje okoli enih prelazov, vlaga, mraz, kljub septembru) - on je SPAL. Mirno in lezerno kot fantek. Nikoli se zaradi nicesar obremenjeval.
Iz vojske mi je pisal (imam se to): Ko se bova pri 70. ( ) srecala, ne bova rabila nic besed, prec bova rekla, kako si, stara - pa se rezala sva se ful na ta dovtip...
Pa se mu je zacelo nekako nekaj rolati... povezano je bilo malo tudi z eno zensko, pa neki prijateljski stosi, par mesecev se nismo videli... izvem, da totalne scene, skregal s frendi ipd...
(*pa vmes, ko tole pisem, se jih kar spomnim se in se, znancev in tudi tesnejsih znancev)...
Nekoc je klical ves cuden, odblojen, z 'debelim jezikom' - sploh ga nisem razumela, sem mislila, da je pijan... Pa se je izkazalo, da je na nekaksnih ubitacnih tabletih... Da kako sem kaj, pa da je bil na psihiatriji in vse... Pa ce pridem v K4.
Jaz pa brez casha, imela ravno neko svoje travmaticno obdobje, pa ne bila za med ljudi... Pa nisem sla...

Takrat sem ga zadnjic slisala. Ko sem zvedela, da je napravil samomor, me je cisto dol udarilo in seveda sem imela slabo vest, krivdo, grozno...
Prezivel je... bil je v komi dolgo casa... nic izboljsave, nic reakcij, se vedno ziv - a mrtev.
Se zbudi iz kome! Hoce ziveti! Ozdravi. Hodi na rehabiliotacijo.
Odpove mu nek organ zaradi dolgotrajnega lezanja - umre.

Vmes je toliko se malo zivel, da se je ravno odlocil za zivljenje.

To mi je grozno, grozno. Moj zelo dober frend, pa moj sosolec, pa vec frendov iz 'scene', pa moj daljni sorodnik (vcasih je bil pevec znanega benda). Grozno.

In ne - razumem ga, a je to tako dokoncno.... zakaj ni se malo potrpel?

[Marsa]

Marsa mogoče zato, da te bo tam pričakal...na vratih, pri 70.-ih ... in se bosta zagledala...

... odpusti mu...

Itak, Sanjalica, jasno... saj vem, da je bil splet okoliščin, vrtinec trenutkov in situacij... Ampak ker vem, da bi hotel ziveti... kasneje...


Zanima me pa dejansko, kako pride 'skozi' potem dusa...
Zacaran krog - se vracas in vracas... bos spet to naredil, ker se bos spet tam ustavil... poleg tega bo slo za znano energijo in vzorec, in ker tega nisi resil, te bo kar tako mmogrede spet potegnilo v ta isti kalup, v to isto razmisljanje in s tem v enako usodo.

V bistvu mi je ravno zato tako grozno... Recemo - koncno je revez nasel svoj mir...
Vprasanje pa je, ce ga je res nasel? kajti ce obstaja tole, o cemer zdaj govorim, potem ni logike, potem miru ne more biti.
Zelo blizu imam invalida - natancno vem, kaj bi njegova mati (ki ji vse je zobe izbil -in jo dolga leta na podoben nacin obravnaval- alkoholik, ker je bilo tezko sprejeti sinovo invalidnost), rekla o temle... A ona pa se lahko matra?
Ne zdi se mi fer do teh - nas, ki se matramo...
Nekdo pa celo samomor naredi tako, da pade nekomu na glavo. Nekomu skoduje, celo po zivljenju. Naredi ful skode.
Ker misli samo nase. In vseeno mu je, ker je on pac tako razsut energetsko.

Kaj pa potem oni, ki gre divje vozit in povzroci nesreco - morda pa je delal samomor... Pozgal je domacijo - in naredil samomor... Beremo...
Vse porusit, vse si dovolit v tistem enem ubogem blodnem trenutku.

Ce pa bi se mi zgodilo kot Thelmi and Louise, pa bi ravnala enako - samo ze prej ne bi ravnala enako. To je point.

Ce jemljes v svoje roke - potem - vzemi v svoje roke. Kot Car. Kot Sokol.
Kajti vredno je ziveti!

[Marsa]

Zakaj zabluzen? To je lep pogled, lepo, da das sanso tudi zablodelemu. To je izraz plemenitosti, v bistvu - ce imas veliko razumevanja.
In saj tudi jaz nisem absolutno tako dokoncna... Saj tudi jaz razumem, me boli, socustvujem, molim zanj, se spomnim nanj..
In ce bi naneslo, da bi nekdo ful obsojal, bi se pa morda 'na drugi strani' 'borila'...
Hocem vedno, da se osvetli plati.
Recimo oni ki je zrtev je nekako v temi, 'krivec' (tudi ce recimo to dejansko sploh ni) pa izpostavljen, na odru, na luci... Vcasih mi gre to na zivce, pa 'obsvetlim' se zrtev.
Da dobimo ravnotezje...

Kaj pa tole?
5 frendov se zmeni, bojo vlozili casha veliko... vsi tvegajo veliko... vsi delajo ogromno... vsi za enega eden za vse... Pa se nekaj podre, zakomplicira, izgubijo VSI ful casha, energije, casa, sanj, vse zagrabi stres, kako bojo, a bo slo, se zapufajo, se dodatno delajo.... vsi za enega - eden za vse....
Pa eden naredi samomor - ker 'ne more vec' - v bistvu pobegne od svojega dela odgovornosti... A drugi pa so tukaj. Njim je navesil se svoj del dolga.
Nefer se mi celo zdi do drugih, ce se naprej vrtam v tole.

[Marsa]

Zdajle me je klical frend, ki je povedal, da je drug frend, njegov najboljsi prijatelj, pred dvemi dnevi delal samomor in je se vedno v kriticnem stanju, a je prezivel.

Pa danes sem si toliko dala opraviti s tem...
Oh, tale mrk spet...
Frend pa je klical v bistvu zato, ker ni bil ziher, a je jutri mrk, pa ga je kar zacutil, je rekel.
Nisva prisla do tega, da bi mu dala Koledarcek... Pa je tole povedal - kar je povezal z mrkom...

[Kljuka]

Pravijo, da je največ samomomorov v Prekmurju, za 100 % več kot npr. na Primorskem.
Zakaj?
Nekoč sem poslala sliko prekmurske pokrajine...in mi odgovori:
Ja, to je tipično Prekmurje, melanholično... Z meglicami nad Muro... Kar ubija...
Vedno me je begalo to, zakaj?
Bigm ja, tudi v bolezni se redko kdo posluži tega, kvečjemu v začetku, dokler ne preživi prvega šoka ...potem pa dobi voljo do življenja, do zmage... In to takšno voljo, kot je zdravi ljudje ne premoremo.  
Ne telesna bolečina, duševna bol prinese odločitev - končati. In moč dvigniti roko nase!

Zaradi manjše vsebnosti litija v vodi!

Moram še k temu dodat, da je letos 1/3 manj samomorov. Mogoče pa se je avtoagresivnost začela obračati navzven.

Pred srbsko okupacijo Slovenije 1918, ni bilo veselice, "da niso visela čreva po plotu!". Kasneje je to začelo upadati in s pojavom komunizma povsem zamrlo. Razen kje na Štojerskem, kjer "ni litija".

Vse se odvija kakor vem! .

[nataly]

Sem že prej imela odgovor napisan, pa sem ga zbrisala. Pa nekako ne morem mimo no.

Sanjalica...rezanje žil....brrr. Jaz sem si lani privoščila zanimiv kokatail. Tako, da črpanja želodca NE priporočam, pa zdravljenja tudi ne.
Da sem bila v tistem hipu hudičevo sebična sem skužila čez čas, ko sem videla reakcije mojih.....

Bom se kaj napisala....samo zdaj mi ni me daje očitno.

[cosma]

Ravno vceraj sem bila na Zalah prizigala svecke in prinesla sveze roze na grob in v mene se je spet naselila zalost, zaradi ljudi, ki jih ni vec z nami, ki ne morejo vec cutiti toplega sonca na svoji kozi in vetrica, ki povlece, da te razhladi ali pa gledati kako se gozd obarva v jesenske barve in cutiti snezinko na topli kozi kako se v vodo spremeni....ja tega ni vec potem...

Tudi jaz poznam nekaj ljudi,ki so se sami odlocili in odsli...Nekje sem potem brala, da te duse tavajo in v naslednje zivljenje pridejo z isto izkusnjo.
Sama imam zelo nerazciscen odnos s smrtjo, ceprav vem, da je del zivljenja, naj clovek zapusti ta svet tako ali drugace, za mene je to zmeraj travmaticna izkusnja.
Hodec po Zalah vidim imena sosolcev in znancev , tega je vzela cesta, onega voda, tretjega bolezen, cetri se ni hotel iti vec...Vsem je skupno le to, da jih ni vec in da so bili mladi (nisem se v tej starostni skupini, da bi umirali zaradi starosti).
Ko se ze zgodi toliko nepredvidljivih stvari kot so: prometne nezgode in bolezni, ki nam vzamejo nam ljube, odidejo tudi tisti, ki ne zmorejo vec. Mogoce bi jim nasa beseda polepsala dan in zivljenje ne bi bilo vec tako tezko za prenasat, kdo ve...
Nekajkrat sem dobila vtis, da so se ljudje odlocili, da se ne grejo vec, ceprav so bili z nami so bili ze zdavnaj znotraj sebe mrtvi in odloceni da sestopijo s tega planeta in so odsli...ja kar sli...samo iskali so priliko da gredo, nic drugega si niso zeleli.
In mene to boli, ko ljudje ne ljubijo zivljenja, ko ne zmorejo vec, za mene je to nas kolektivni neuspeh vseh ljudi in nasa clovecnost se porazgublja, kot da jo crna luknja v vesolju sesa....vse vec in vec...
Tezko mi je, ko je nekdo bolan in se bori in prezivlja dan za dnem vedoc, da konec prihaja hitro in potem nekdo drug zdrav...puf sam prekine crto zivljenja.
Tezko je razumeti zakaj nekateri ljudje zavrzejo vrednote, za katere bi drugi dali vse. Ko se poslovi ena dusa od nas v tem trenutku zacutim vso lepoto zivljenja in takrat se zavem, da se je vredno trudit in sopihat ceprav je vcasih tako tezko, tako brezupno in brezveze.

Strinjam se z vsem ze prej napisanim...,ko ti je tezko, ko res vidis samo se temo in bolecino pred sabo razumem ja noces se iti vec...ne vem tezko je presodit kaj je prav in kaj narobe. To je itaq samo delcek mojega pogleda na svet. Zavedam se, da lahko spremenimo samo sebe, zato pa dajmo si moznost za zivljenje.

[Mick]

Kot zanimivost, ki bo mogoče kdaj komu koristila (upam, da ne bo potrebno). Samomorilci pred samomorom pogosto napišejo komu od svojih dragih kakšno pismo. Treba je biti pozoren na pisavo v pismih. Na nekem seminarju sem slišal, da pride do značilnih sprememb v pisavi ljudi, ki se nagibajo k samomoru. In sicer se v posameznih besedah med črkami pojavijo neobičajni večji razmiki, posamezne vrstice se od leve proti desni nagibajo navzdol ter najbolj tipično in pogosto - podpis, ki je ponavadi v desnem kotu se pomakne bolj levo. Pa še to - nekateri ljudje imajo v sebi tkim. instinkt smrti, laično in poenostavljeno povedano - nagonsko jih vleče v smrt in naredijo samomor povsem brez razloga.

[nataly]

Ja ja, darkerske nature

[milenacs]

Letos januarja je bilo štiri leta od takrat, ko ji je končno uspelo. Poskušala je večkrat, vendar so jo vedno rešili. Potem pa ... pojedla je cianid, ki ga je vzela v službi. Kar nekaj let sva delali skupaj, hodili na ista službena potovanja in se presmejali do onemoglosti, imeli sva svoje "fore" ... Bila je uspešna - ena najmlajših doktorjev znanosti na našem področju, uveljavljala se je tudi v mednarodnih krogih ... bila je visoka, vitka, simpatična ... vse ji je šlo kot po maslu. Delovala je tako močna, brigalo jo je kaj mislijo ali mislimo drugi ... Danes vidim, da ni bilo res. Le kje smo imeli oči? Tisti, ki so najbolj grobi, ki se najbolj izpostavljajo, so v sebi najbolj ranjeni - vsaj zanjo je veljalo tako.

Velikokrat se spomnim nate, Andreja. S toliko znaki si nam pokazala, pa jih nismo jemali resno. Tudi tvoji neuspeli poskusi samomora so se mi zdeli nekako čudni. Čeprav takrat nisva več delali skupaj, jih nisem jemala resno, četudi sem velikokrat rekla - enkrat ji bo "ratalo". In ti je. Izbrala si si kruto smrt in to ti, ki si dobro vedela, kaj te čaka. Skušam razumeti in prepričujem se, da vem, zakaj si to naredila, in ravno zato imam še slabši občutek.

Se srečava nekje - upam, da že v tem življenju - spoznala te bom.

[aakhut]

brez zamere,

ampak,

vchasih bi bilo za okolico boljshe, che bi nekateri naredili samomor


jih prichakuje

[stankaa]

Pojdi naprej
proti svetlobi
Vsi pridemo za tabo,
ne blodi več tukaj,
ne išči več,
naj ti onstranska bitja pomagajo
Miha
ne bom pozabila
najin čas
v skalo spomina
je vklesan
Stanka

[milenacs]

Da, pijanci, ki fizično in psihično mučijo družino, posiljevalci otrok, množični morilci ...

Milena

[aakhut]

sem mislil na izdajalce naroda, komuniste....


bi jim pomagu

[loncek1]

Prej sem s prijateljico govorila po telefonu, ki mi je kar jasno dala vedet, da razmišlja o samomoru. Glede tega sem zelo zaskrbljena, ne vem kako pomagat. Čutim, da so stvari tako resne, da presega moč moje besede.
Ne vem kaj storiti. Me pa zelo skrbi.

[pokowc]

če te skrbi, potem pojdi k njej takoj!

[loncek1]

Kaj menite o tem? Ena prijateljica je rekla, da če se človek odloči za samomor je treba spoštovat njegovo odločitev (na to temo sva prišli, ko sva se pogovarjali kaj storiti, če vidiš človeka ko se utaplja in veš da dela samomor-ti nekako, da vedet).
Saj vem, da se sliši oz. bere absurdno toda vseeno me zanima vaše mnenje.

[Tamburin]

Aakhut je tukaj na forumu že napisal, da je samomor trajna rešitev momentalnih problemov - nekaj takega (sorry , sem pozabila točno).
Torej, po mojem je človeku, ki se znajde v "brezupnem" položaju in razmišlja o samomoru, potrebno vliti vsaj malo optimizma. Treba mu je prikazati, da so problemi trenutni in da se jih da tudi drugače rešiti, ne le s samomorom. Problemi so zato, da se iz njih nekaj naučimo in potem živimo bogatejši - z več znanja... S samomorom samo prekinemo življenje, ne moremo pa okusiti tistega sonca, ki pride po dežju...

Ne vem no, meni se zdi samomor ful nesmiselen, zato ne morem razumeti tistih, ki o tem razmišljajo ali ga celo naredijo. Meni problemi predstavljajo nek izziv, da potem razmišljam o tem, kako probleme rešiti in živeti brez njih, ne pa kako ne živeti... To je tako kot pri teku čez ovire: valda boš oviro preskočil ali pa jo podrl - ne boš se kar naenkrat ustavil! Lahko padeš, vendar se pobereš in greš dalje...

To temo je popravil/a Tamara: 30. junij 2003, 22:31

[aakhut]

to moj citat....grrrrr
zhe tko dost usega zej pa she ti klele s takimi...grrrrrr



:\:

[Tamburin]

to moj citat....grrrrr
zhe tko dost usega zej pa she ti klele s takimi...grrrrrr



  :\:

Joj, sorry, aakhut! Grem takoj popravit!